Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

9. Dan zaobljube

Gotovo se spominjate moje obljube satanističnemu svečeniku, da mu bom v sredo povedal, ali bom pristopil k njihovemu tajnemu društvu ali ne. Duhovi so obljubili posebne blagoslove za moje življenje; toda sedaj sem v kratkem času, v dveh dneh, spoznal nekaj velikih obljub iz Božje besede.

Tako sem tisto sredo zjutraj šel na delo z mislimi na te obljube in se spraševal, kaj naj naredim. To je bil dan streznitve. Veliko sem razmišljal in malo govoril, medtem ko je na tisoče misli drvelo skozi moje možgane. Ob 17. uri sem se odločil oditi domov peš namesto s tramvajem. Zaradi velike napetosti nisem imel volje do hrane, zato sem se večerji odpovedal. Moral sem opraviti neprijeten telefonski pogovor. Prijatelju Rolandu sem moral sporočiti, da iz določenih vzrokov, ki mu jih ne morem povedati, ne bom prišel kakor vsako sredo zvečer na sestanek češčenja bogov. Prosil sem ga, naj svečeniku pove, da se mu bom kmalu oglasil.

Tako sem počasi šel po ulici Bleury mimo najrazličnejših trgovin, ne da bi jim namenjal posebno pozornost. Ne znam pojasniti, zakaj, toda nenadoma sem pogledal v neko izložbo. Ko sem odšel nekaj korakov naprej, sem dojel, da sem v izložbi videl Sveto pismo. Vrnil sem se in še enkrat dobro pogledal. Da, med vso tam razstavljeno kramo je bilo novo Sveto pismo.

To je bila zastavljalnica, ki je ponujala različne stvari po ugodni ceni. Ob Svetem pismu je na majhnem listku pisalo: "To Sveto pismo lahko danes dobite po posebno ugodni ceni. Vstopite! Splača se!"

Počasi sem se prerinil v trgovino polno kupcev. Police z blagom so bile prenapolnjene in tako postavljene, da skoraj nisi vedel, kam bi stopil. V enem delu trgovine so bile razstavljene moške obleke, s stropa so pa visele kitare in razna druga glasbila. Povsod so bile naznačene cene in reklame s posebnimi ponudbami.

Pristopil mi je manjši moški in vprašal: "Ali vam lahko pomagam?"

"Zanima me Sveto pismo, ki ga imate v izložbi. Koliko stane?"

"O, Sveto pismo. Prinesel vam ga bom."

"Ni vam treba iti ponj, rad bi zvedel samo za ceno, ker nimam veliko denarja s seboj." Vendar ga je prinesel.

"Gotovo imate dovolj denarja pri sebi za to Sveto pismo. Ravno pred približno eno uro sem ga položil v izložbo in ga prodajam po posebno ugodni ceni." Govoril je še naprej, ker pa sem upošteval njegovo starost, sem poskušal biti vljuden. "Če hočete kupiti poceni Sveto pismo, nikoli ne pojdite v trgovino, kjer prodajajo samo Sveta pisma, ampak v trgovino, kakršna je tale," mi je svetoval.

Končno mu je uspelo priti nazaj, ne da bi kaj prevrnil. Mislil sem, da je moral biti v mladosti akrobat. Sveto pismo mi je dal v roke in dejal: "Mar ni čudovito Sveto pismo?"

"Koliko stane?" sem ga ponovno vprašal.

"Ne bo vam treba plačati toliko, kakor v prodajalnah Svetih pisem. Glejte, takšno Sveto pismo, kakršno je tole, verjetno prodajajo za 15 dolarjev ali pa morda še za več. Pokazal vam bom zakaj." Odprl ga je nekje v Novi zavezi in rekel: "Ne vem veliko o Svetih pismih, toda vem, da je Sveto pismo z rdečimi poudarki najboljše."

Spet sem ga hotel vprašati, koliko zahteva za Sveto pismo, toda prehitel me je. "Za tole Sveto pismo sem imel namen zahtevati precej visoko ceno, toda čim dlje govorim z vami o njem, toliko bolj cena pada."

"Čudovito! Le govorite dalje, da boste prišli na en dolar in petdeset centov, pa bom segel v svojo denarnico in vam plačal."

"Dogovorjeno! Dajte mi en dolar in petdeset centov."

Tega res nisem hotel, zato sem začel možu razlagati, da ga nisem hotel opehariti, in da sem rade volje pripravljen plačati toliko, kolikor meni, da je prav."

"Ne, ne bom zahteval niti centa več. Ko enkrat povem ceno, ostanem pri tem."

Ko sem mu dal denar, je rekel: "Svetega pisma vam ne bom zavil. Za to ceno si ne morem privoščiti še ovojnega papirja. Verjetno vas ne bo motilo, da ga boste odnesli kar takole, ali ne?"

"Ne, sploh ne," sem odgovoril in hotel oditi iz trgovine. Ko sem hotel vrata že zapreti, sem se ustavil in se še enkrat obrnil, ker sem se nenadoma nečesa spomnil.

"Ali je kaj narobe?" je vprašal majhen mož.

"Moj gospod, to je bil en najbolj nenavadnih nakupov v mojem življenju. Bi mi povedali čisto odkrito, zakaj ste mi Sveto pismo prodali tako poceni. Dobil sem vtis, da ste se ga hoteli rešiti."

Pogledal mi je naravnost v oči: "Mladenič, to je brez dvoma ukradeno Sveto pismo. Prejšnji teden sem ga prevzel s še nekimi predmeti, ki so mi jih prodali neki mladeniči. Do takrat sem v tem mesecu imel dober promet, toda eno uro pred vašim prihodom, sem razmišljal o tem, da posli ne gredo več tako dobro od trenutka, ko sem kupil to Sveto pismo. Vzemite ga, pojdite domov in berite iz njega, in naj vas Bog blagoslovi."

Takoj sem se spomnil besedila v Heb 4,15.16. Zahvalil sem se in odšel. Pristno veselje je prežemalo moje srce, ko sem šel po ulici s Svetim pismom v roki. Že od svojega otroštva se nisem počutil tako dobro. Zdelo se mi je, da je nekdo odpihnil temen oblak, ki me je pokrival. Zares sem se počutil tako dobro, da se mi je povrnil tudi tek. Ko sem prišel do neke judovske trgovine, sem se odločil kupiti sendvič. Nameraval sem ga pojesti doma med branjem svojega novega Svetega pisma, preden bom odšel k Cyrilu k nadaljnjemu svetopisemskemu proučevanju.

Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je še bolj okrepilo moje zanimanje za pismo Hebrejcem. Po prihodu v stanovanje sem videl, da je bolj pozno, kakor sem mislil. Sveto pismo sem položil na gugalnik, se obrnil, da bi dvignil zastor na enem od oken. Pri tem sem sunil s komolcem gugalnik, in zato je Sveto pismo padlo na tla. "O, ne!" sem vzkliknil, "moje Sveto pismo na tleh!"

Padlo je na tla tako, da je bilo odprto Heb 7. Bral sem: "Ta pa, ker ostane na vekomaj, ima nepremenljivo duhovništvo. Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje."31 S pogledom sem prešel to stran in spet začel brati: "Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, je to: takega imamo Velikega duhovnika, ki je sedel na desnico prestola veličastva v nebesih in je oskrbnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek."32

Po teh svetopisemskih vrstah sem slišal Jezusa reči, da je živ, ljubezniv in mogočen Odrešenik, ki lahko popolnoma reši vse, ki po njem prihajajo k Bogu. To pa pomeni, da si lahko podredi tudi hudobne duhove.

Med vožnjo do Grossejevih sem prebral celotno Pismo Hebrejcem. Ko sem se vračal, sem ga znova preletel, doma pa sem ga prebral še tretjič. Popolnoma me je prevzelo. Pokazalo mi je, da je Kristusovo posredovanje v nebeškem svetišču za človeka prav tako pomembno kakor njegova smrt na križu. To je name naredilo globok vtis.

Spoznal sem, da Jezus ljubi tudi ljudi, ki tega niso vredni. V njem sem videl tega, ki lahko uredi vse zadeve. Dojel sem, da je Gospod slave dovolil ljudem, da so ga križali, "da bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima oblast smrti, to je: Hudiča".33 Dojel sem, da imam edino upanje v tem, da se popolnoma zanašam na zasluge njega, ki lahko zveliča vse, ki pridejo k njemu.

Od štirih svetopisemskih proučevanj, ki smo jih predelali pri Cyrilu v sredo zvečer, je bilo eno zame posebno pomembno. Imelo je naslov: Usoda brezbožnih.

Vse do takrat mi je Sveto pismo razodevalo darovalca življenja kot Boga ljubezni, Boga, ki je svet ljubil tako, da je dal svojega Sina, da se ta, ki veruje vanj "ne pogubi, temveč da ima večno življenje".34 Dve dodatni svetopisemski razlagi sta podkrepili to dejstvo na način, ki ga nikoli ne bom pozabil. Prvič, Bog svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi ga obsodil, ampak zveličal.35 Drugič, Bog bi rad rešil vse ljudi.36 Tako sem odkril, da ljubezen določa vse Božje odnose s človeštvom.

Spraševal sem se, kako bi Bog ravnal z ljudmi, ki zavračajo njegovo ponudbo. Ali bi postal popolnoma nasprotno bitje, ali bi torej užival v tem, da bi ljudi neskončno mučil, kakor to misli večina kristjanov? Zelo sem si prizadeval zvedeti, kaj Sveto pismo pravi o tem.

V našem proučevanju je šlo najprej za začetnika in povzročitelja zla in za vprašanje, kako bo Bog ravnal z njim, ko bo konec greha. Izaija pravi: "Kako si padel z neba, o Lucifer, sin jutranje zarje!"37 Ezekiel opisuje veliko modrost in visok položaj, ki ga je ta angel zavzemal v Božji vladavini. "Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, v Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja. ... Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi."38

Ta vzvišeni angel je prenehal občudovati lepoto Božjega bitja in se je odvrnil od njega, da bi občudoval samega sebe. Nato pa je iz samoobčudovanja nastalo samopoviševanje. "Srce se ti je prevzelo zaradi tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja; zvrnil sem te na tla."39 Njegova sebičnost se je pomnožila, in prišel je trenutek, ko se je odločil ravnati tako, da bo, kakor je menil, enak z Bogom in še višji od Kristusa.

Prerok Izaija pravi: "Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde vsemogočnega Boga povišam svoj prestol, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu."40

Čeprav so svetopisemski podatki o Satanovem uporu še tako zanimivi, me je najbolj pritegnilo vprašanje, kaj bo Bog naredil s padlim kerubom, ko bodo Satan in njegovi padli angeli razodeli svoj pravi značaj pred celotnim vesoljem.

Ezekiel pojasnjuje: "Po množini svojih krivic, v nepravičnosti svoje kupčije si onečastil svoja svetišča; zato sem izpeljal izsredi tebe ogenj, ki te je požrl, in izpremenil sem te v pepel na zemlji pred očmi vseh tistih, ki te gledajo. Vsi, ki te poznajo med narodi, strme ob tebi; strahota si vsem in nikdar več te ne bo!"41 Darovalec življenja bo končno povzročitelju greha in smrti priredil konec. Hudiča ne bo več.

Potem ko sem prvič prebral ta svetopisemska besedila, sem pomislil, a potem tudi rekel gospe in gospodu Grosse: "Kako je potem možno, da krščanski teologi oznanjajo, da bo Satan večno živel v ognjenem jezeru, ko pa Sveto pismo jasno trdi prav nasprotno?"

Gospa Grosse je pojasnila, da ne bi smel biti preveč presenečen, saj je bila ena tretjina angelov, vsa visoko nadarjena bitja v nebesih, tako zmedena, da se je kljub tveganju večne pogube postavila na Luciferjevo (Satanovo) stran.42

Potem smo v Svetem pismu raziskovali, kaj uči o usodi hudobnih ljudi. "Toda brezbožni poginejo, in sovražniki Gospoda bodo kakor krasota livad, minevajo in izginejo kakor dim."43 To besedilo jasno pove, kako vsezajemajoče bo uničenje njih, ki so zavrgli Božjo milost in vztrajajo v tem, da sami sebe uničujejo.

Moral sem misliti na svoje otroštvo. Ljudje na deželi so si večinoma sami delali milo. Moj oče je to delal v mrzlih zimskih mesecih, ko je bilo prijetno zakuriti velik ogenj. Potrebno je bilo stopiti velike količine živalskih maščob in jih več ur kuhati v peči na drva v skednju. Z bratom Edgarjem sva se zabavala tako, da sva metala koščke maščobe na razbeljeno peč. Z veseljem sva opazovala, kako se maščoba hitro topi in izginja.

Tako Sveto pismo pojasnjuje, da bo Bog zbrisal z našega planeta hudobne ljudi in vse sledove zla.

Proučevanje smo končali z branjem besedila, ki govori o kaznovanju brezbožnih, ter tudi razmišljali o njem. Sveto pismo pravi: "Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine, ne mladike. ... In pogazite brezbožnike, kajti kakor pepel bodo pod vašimi stopali v dan, ki ga jaz napravim, pravi Gospod nad vojskami."44

Cyril je rekel, da je veliki Vladar vesolja Bog ljubezni in hkrati tudi Bog pravičnosti. In čeprav je prežet z ljubeznijo, ne smemo nikoli pozabiti, da so se ti, ki so zavrgli njegovo ljubezen in daritev njegovega Sina na Golgoti, obsodili sami. Krivi so zato, ker so zavrgli Duha milosti.

"Prihaja dan," je nadaljeval Cyril, "ko bo Bog izvršil smrtno kazen nad ljudmi, ki so si jo povzročili sami. To bo večna smrt, 'kajti plačilo za greh je smrt'."45

Sedaj sem razumel, da je nauk o večnih mukah, ki so ga kristjani oznanjali s prižnic, ljudi pripravil do tega, da so Boga pregnali iz svojih misli in življenja. V svoji mladosti sem tudi sam postal žrtev te zablode. Postalo mi je tudi jasno, da mora vsak, ki želi proučevati usodo brezbožnih na temelju Svetega pisma in biti o tem pravilno obveščen, začeti z dejstvom, da je zakon ljubezni pravzaprav temelj Božje vladavine. Vsa Božja ravnanja z ljudmi, ki jih je ustvaril, izhajajo iz tega izhodišča. Tako je torej nemogoče verovati v nauk o večnih mukah. To svetopisemsko proučevanje je tako odpravilo iz mojega srca vso mojo ogorčenost do Boga.

Potem je Cyril pojasnil, da so tisočletna trpljenja človeštva neposredna posledica Luciferjevega ravnanja v začetku njegovega velikega upora. Visok položaj, ki ga je imel v Božji vladavini, je dajal njegovim izjavam velik pomen in podpiral njegove zahteve. Skrivnostno početje je prikrilo njegove prave cilje. Večina nebeških prebivalcev ni mogla predvideti končnega izida njegovega delovanja. Greh se je vtihotapil v vse oddelke Božje vladavine. Luciferja je skominalo po časti in moči, ki pripadata samo Bogu.

Nebeški angeli niso mogli razumeti narave in končnih posledic greha. Zaradi blaginje vseh je moral Bog pustiti dovolj časa, da bi lahko Lucifer in njegovi privrženci s svojimi hudobnimi deli odkrili nadvse strašno zlobo greha. Prebivalci vesolja so v tihi grozi opazovali stiske in grozote človeštva. Kar so videli, je zapustilo v njihovem mišljenju neizbrisen vtis.

Všeč mi je bil Cyrilov opis velikega duhovnega boja, in lahko bi ga poslušal ure in ure, toda ni hotel, da bi dobil, kakor je to imenoval, "prebavne motnje". Ko smo proučili še neko točko, smo začeli preiskovati nekaj drugega.

Cyril je rekel: "Ko bodo vse sledi zla zbrisane s tega planeta in bo Kristus ustvaril tako čudovit svet, kakršen je bil naš v začetku, potem bosta v vsem stvarstvu vladali skladnost in sreča. Kakšno čudovito obdobje bo to!"

Zaradi načina Cyrilovega in Cynthijinega opisovanja resničnosti o velikem duhovnem boju med silami dobrega in zla sem se začel zavedati, da je na delu Sveti Duh - in da je v minulih letih delal mogočno in čudežno, da me je pripeljal do te točke, na kateri sem bil zdaj.

Dobro se še spominjam, kako sem tisti večer pogledal na uro. Bilo je dvajset minut čez deveto. Bilo mi je jasno, da če Božji Duh ne bi posegel v moje življenje, bi se sedaj pogovarjal s častilci hudobnih duhov. Namesto tega pa sem se veselil čudovite prednosti, da sem imel v svojih rokah Sveto pismo in se dokončno odločil, da se bom z Božjo pomočjo osvobodil češčenja hudobnih duhov. V tem trenutku me je ob pomisli na to spreletel srh, naježili so se mi koža in lasje.

Na koncu našega proučevanja o usodi brezbožnih sem omenil gospodu in gospe Grosse, da sem v času, ko sem se moral učiti marsikaj na pamet iz katoliškega katekizma, naletel na več svetopisemskih izrazov, ki so podpirali predstavo o neskončnem kaznovanju brezbožnikov. Spominjal sem se izrazov, kot so "večni ogenj", "kazen večnega ognja", "njih mučenja dim vzhaja na vekov veke".

Moja gostitelja sta priznala, da so v Svetem pismu takšni izrazi, in bi bilo sicer potrebno precej časa, da bi raziskali njihov pomen, ampak bi se splačalo. Res smo čez tri dni imeli zanimivo proučevanje o tem. Vodil ga je pridigar L. W. Taylor. O tem bom poročal pozneje.

Ko sem tisti večer odšel spat, sem bil trdno prepričan, da je Cyrilov Bog resnično darovalec življenja, kateremu dolgujejo hvaležnost za svoj obstanek celo hudobni duhovi. To je dokazovalo tudi dejstvo, da sem lahko proučeval Božjo sveto Besedo, ne da bi me pri tem ovirali.

V četrtek zvečer po vrnitvi domov s proučevanja Svetega pisma sem dojel, da so hudobni duhovi obiskali moje stanovanje. Po prihodu domov v petek zvečer pa mi je bilo jasno, da mi želijo nekaj povedati.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!