 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)
8. Samo še kratek čas milosti
V torek natančno ob 19. uri sem prišel k družini Grosse. Tisti večer naj bi zaposlilo našo pozornost vprašanje o stanju mrtvih. Sveto pismo se mi je zdelo glede tega vprašanja zelo jasno. Odgovorilo je na vprašanja: Ali imajo ljudje neumrjočnost? Ali lahko mrtvi slavijo Boga? Ali je kraljestvo mrtvih možen vir podatkov?
Odgovor na prvo vprašanje je popolnoma jasno podan v 1 Tim 6,15.16. Samo Bog ima neumrjočnost. Z drugimi besedami: celoten človek je umrjoč.
"Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki dol gredo v kraj molčanja,"16 se je glasil odgovor na drugo vprašanje. Te besede so delovale kakor strela in razbile verske nauke mojega otroštva na tisoče koščkov.
Odgovor na tretje vprašanje mi je začel odkrivati Božjo ljubezen in pravičnost, ki ga vodita pri ravnanju z nami ubogimi smrtniki. V Jobovi knjigi smo brali o tem: "Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dvigne iz popka, pa uvene in beži kakor senca in nima obstanka. Ako so v časti njegovi otroci, on tega ne ve, in so li ponižani, tega ne zazna."17
Po branju teh besedil sem čutil veliko olajšanje in rekel Cyrilu in Cynthiji: "Dobro je vedeti, da naši umrli sorodniki ne trpijo niti v peklu, niti ne gledajo iz nebes stiske svojih sorodnikov na svetu, ampak da vsi spijo v grobu do jutra vstajenja."
Bog mi je pomagal, da sem tedaj dojel, da je smrt pravo nasprotje življenja, stanje popolne ugaslosti, neobstajanja življenja. Tedaj mi je postalo jasno, kako napačna je predstava, da ima človek neumrjočo dušo, posebno še potem, ko sem prebral poročilo o stvarjenju Adama in Eve: "Tedaj upodobi Bog človeka iz zemeljskega prahu in vdahne v njegove nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša."18 Postalo mi je jasno, da je Božji življenjski dih sredstvo, s katerim oživlja in ohranja naše telo. Po zaslugi tega življenjskega diha se širijo naša pljuča, utripa naše srce, se pretaka naša kri po žilah in se gibljejo naši udi. Kadar pa Bog ta življenjski dih odvzame, življenje preneha. S tem ko je Bog v Svetem pismu pojasnil, da je človek postal živo bitje, (živa duša) v nasprotju z zelo razširjenim mišljenjem, da je človek dobil dušo - je Bog zaprl Satanu in njegovim hudobnim duhovom možnost, da se nam prikazujejo in trdijo, da so duhovi pokojnih sorodnikov, ki so baje dosegli višjo stopnjo obstoja.
Na koncu našega proučevanja o stanju človeka po smrti se je pred menoj odprla popolnoma nova podoba o Bogu. Zelo jasno sem tudi dojel, da ga krščanstvo dostikrat predstavlja popolnoma napačno.
Da bi lahko razumeli moje stanje tisti teden, si morate zamisliti človeka, ki nikoli ni imel Svetega pisma, a kaj šele, da bi ga bil proučeval. Takemu človeku življenje ne ponuja pravega veselja, kajti takoj ko odkrije nekaj, kar ga veseli, se pojavlja misel na smrt, ki bi že jutri lahko vse uničila. Stalno se srečuje z večnostjo - toda s kakšno? A poleg tega še odkrije, da tudi drugi ljudje ne vedo o tem več kakor on. Potem pa nekega dne popolnoma nepričakovano sreča koga, ki ima v roki knjigo, ki prihaja od samega darovalca življenja. Končno dobi ustrezne odgovore na vsa vprašanja, ki so ga leta mučila - da, dobi še veliko več.
Odkril sem, da daje svetopisemski nauk o vstajenju vsem ljudem možnost, da bi dosegli nesmrtnost. "Glejte, skrivnost vam govorim: Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. To trohljivo mora namreč obleči netrohljivost in to smrtno obleči nesmrtnost. Kadar pa to trohljivo obleče netrohljivost in to smrtno obleče nesmrtnost, tedaj se zgodi tista beseda, ki je napisana: Požrta je smrt v zmagi. Kje je, smrt, tvoja zmaga? Kje je, smrt, tvoje želo?"19
Jezus, Knez življenja, bo ob svojem zopetnem prihodu s svojimi nebeškimi angeli dal nesmrtnost njim, ki so ga sprejeli za svojega Gospoda. Zopet bo podaril življenje njim, ki so ga izgubili zaradi Kristusa. Vstajenje je ta veliki dogodek, ki so ga pričakovali pisci Svetega pisma.
Apostol Pavel, ki je zaradi Kristusa izgubil vse, je bil prežet z veseljem, ker je utemeljil svoje upanje na vstajenju od mrtvih.20 Svoje misli je stalno usmerjal proti nebu: "Kajti naša domovna država je v nebesih, odkoder tudi pričakujemo Zveličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki preobrazi telo našega ponižanja, da bo podobno telesu njegove slave, po moči, s katero si tudi more vse podvreči."21 Zanimivo mi je bilo tudi to, da je Pavel, ko je pisal o svojih težavah v Aziji - ko je skoraj obupal - vendar zaupal Bogu, ki obuja mrtve.22 Apostol ni rekel, da bo ob svoji smrti srečal Gospoda, marveč je temeljil svoje upanje na vstajenju.
Ko sem poskušal iz Svetega pisma zvedeti, kdaj bodo pravični dobili svoje plačilo, krivični pa kazen, sem ugotovil, da se to ne bo zgodilo ob smrti, ampak pri obeh vstajenjih. Jezusove besede so me osupnile: "Ampak kadar napraviš gostijo, povabi siromake, kruljave, hrome, slepce, in blagor ti bo, ker ti nimajo s čim povrniti; povrne se ti namreč ob vstajenju pravičnih."23
Odkril sem tudi, da je Pavel usmeril pozornost na Jezusov zopetni prihod in na to, da bo od Jezusa osebno dobil "venec pravičnosti". Ob koncu svojega življenja je nosil ta že utrujeni bojevnik križa na svojem hrbtu brazgotine od ran, ki jih je dobil od petkrat po devetintrideset udarcev.24 Toda hrabrilo ga je upanje na vstajenje. Čeprav se je zavedal, da se bo kmalu srečal z rabljevim mečem, je glasno oznanjal sporočilo, ki bo hrabrilo rodove vernih ljudi. Opozarjal je na čas, ko bodo vsi dobili plačilo večnega življenja.
"Kajti jaz bom skoraj žrtvovan in čas moje ločitve je blizu. Bojeval sem dobri boj, dokončal tek, ohranil vero; že mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga podeli Gospod tisti dan, pravični sodnik; a ne samo meni, ampak tudi vsem, ki so ljubili njegov prihod."25
Med celotnim proučevanjem o vstajenju sem razmišljal o tem, da če bi bili pisci Nove zaveze verovali, da ima človek neumrjočo dušo, ki gre ob smrti v nebesa, bi gotovo omenili, da bo Kristus dušo prinesel s seboj in jo zopet združil s prejšnjim telesom.
Toda nikjer nisem našel take misli. Namesto tega mnoga svetopisemska besedila dokazujejo nasprotno. Apostol piše Pavel na primer izčrpno o pravičnih pokojnih in vstajenju in večkrat omenja, kako bo Jezus obudil mrtve.26
Moje zadnje odkritje - in eno najpomembnejših - glede vstajenja je v listu Hebrejcem, ki poroča o veri Božjih služabnikov v različnih obdobjih in o njihovih preizkušnjah in težavah, o njihovi hrabrosti in upanju v vstajenje in večno življenje, ki jih je navdajalo tudi tedaj, ko so gledali smrti v oči.27
"Žene so dobivale svoje mrtve od mrtvih obujene; drugi pa so bili mučeni in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje; drugi pa so trpeli zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe; bili so kamnani, izkušani, razrezani, umrli so smrti z mečem; hodili so v ovčjih in kozjih kožah, v potrebi, v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden!) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah. In vsi ti, dobivši pričanje po veri, niso prejeli izpolnitve obljube, ker je bil Bog nekaj boljšega določil za nas, da bi oni ne dosegli popolnosti brez nas."28
Mislil sem: Ko bi vsaj lahko še živel za to čudovito upanje na vstajenje in večno življenje. Potem pa je nekaj prekinilo moje navdušenje, ki se je začelo razvijati v moji duševnosti. Bilo je nesmiselno misliti, da mi bo Bog odpustil moje sovraštvo, ki sem ga tako dolgo gojil do njega. Ne, to je nemogoče! Bolje je pregnati iz svojih misli upanje na večno življenje. Končno pa sem se povezal še s hudobnimi duhovi. Bog mi tega ne bi mogel odpustiti. Pozabi na vse to, Morneau, prepozno je, sem si rekel.
Naključno je Cynthija pred koncem našega proučevanja prebrala besedilo, ki svetuje kristjanom, "da se odpovejmo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter živimo zmerno in pravično in pobožno v sedanjem svetu, čakajoč blaženega upanja in prikazni slave velikega Boga in našega Zveličarja Jezusa Kristusa".29
To besedilo me je spodbudilo, da sem se gospodu in gospe Grosse zahvalil za njuno prijazno pripravljenost, da z menoj proučujeta Sveto pismo. Rekel sem jima tudi, da bi bila moja želja živeti z upanjem na slavni Gospodov prihod, vendar pa je bilo moje življenje takšno, da bi bilo to nemogoče.
"Obstaja upanje," je rekla Cynthia. "Imamo Velikega duhovnika, Kristusa, ki je pravičen in opravlja svojo službo v nebeškem svetišču v našo korist. Prišel je in umrl na križu na Golgoti, da bi lahko bil naš Veliki duhovnik. Po njem, in to samo po njem, lahko dobimo zveličanje."
Pomislil sem, da ne bi rekla, da obstaja upanje, ko bi vedela za mojo zvezo s hudobnimi duhovi.
"Za vas obstaja upanje," je nadaljevala, "to je popolnoma gotovo. Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Potem je odprla Sveto pismo in brala: "Kajti nimamo Velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti naših slabosti, ampak izkušan je v vsem, kakor mi, a brez greha. Bližajmo se torej s srčno zaupnostjo prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pravočasno pomoč."30
Dobesedno sem ji iztrgal Sveto pismo iz rok in rekel: "Dajte mi, da to vidim." Prepričan sem, da je Božji Duh prežel mojo dušo z upanjem, ki me je spodbudilo, da sem ji vzel Sveto pismo iz rok. Med mojo službo v kanadski trgovski mornarici sem vrgel rešilno vrv nekemu mornarju, ki je padel v morje. Ta je vrv zagrabil in se je obupan oklepal. Podobno se je dogajalo meni. Dojel sem svoje stanje izgubljenosti in videl neko upanje ter se ga hitro oklenil.
Ker je bilo že pozno, sem prosil Cyrila, naj moli, preden bom odšel domov. Vprašal sem tudi, ali lahko naslednji večer spet pridem, da bomo dalje proučevali. Seveda sta se strinjala s tem, Cyril je molil in jaz sem odšel.
Med vožnjo domov sem bolščal skozi tramvajsko okno - ves ta čas pa so kolesa škripala, vrata se glasno odpirala in zapirala, ljudje vstopali in izstopali in je voznik glasno napovedoval postaje. Moje misli so se ukvarjale s tem, kar je rekla Cynthia. Njene besede so odmevale v mojem spominu: "Za vas obstaja upanje, to je popolnoma gotovo! Za vsakega od nas je upanje pri Jezusu. Vse dokler človek živi in išče pomoč pri Jezusu, obstaja upanje."
Zdelo se mi je, kakor da mi je nekdo prišepnil, da obstaja upanje za ljudi brez upanja, za nevredne - in celo za častilce hudobnih duhov.
Dvaintrideset let pozneje sva se z ženo srečala z zakoncema Grosse v Torontu v Kanadi. Kmalu po moji spreobrnitvi sta se namreč preselila v Združene države Amerike, pa se vsa ta leta nismo videli. Ko smo se tedaj pogovarjali o tistih dneh jeseni leta 1946, je Cyril povedal nekaj, kar me je navdušilo, ker sem v tem videl usmiljeno delovanje Duha Božje ljubezni v mojo korist.
"Nekaj mesecev po moji poroki," je rekel, "sem poslušal nekaj svetopisemskih predavanj Warrena Taylorja, pridigarja Adventistične cerkve v Montrealu. Ni mi bilo težko verovati v to, kar je govoril pridigar Taylor, ker je vedno navajal samo Sveto pismo. Potem je neki večer proučil z menoj temo o svetopisemski soboti. Pri tem proučevanju sem se spomnil nekega dneva v Halifaksu, ko sem vprašal svojo babico, kateri je pravi dan počitka. Toda tudi proučevanje s pridigarjem Taylorjem me ni popolnoma prepričalo o tem. Ne da bi komu o tem kaj povedal, sem tisti večer prosil Boga, naj mi pomaga z vero sprejeti soboto kot dan počitka. Prosil sem ga, naj me usposobi prepričati o soboti nekega človeka.
Naslednji ponedeljek sem kot navadno odšel na delo. Toda postal sem utrujen ali nemiren, in sem se nenadoma odločil dati odpoved. Ker sem zvedel za neko novo tovarno, ki je iskala delavce moje stroke, sem še tisti večer odšel na pogovor v to tovarno in bil na moje presenečenje takoj sprejet. A poleg tega je bila tam tudi plača večja. In tako sem se vrnil na staro delovno mesto in dal odpoved.
Prišel je tudi trenutek za začetek dela na novem delovnem mestu. Tisti ponedeljek zjutraj sem sedel poleg nekega delavca, ki je imel dve čudni navadi. Prvič, kadil je kakor lokomotiva. Bil sem hvaležen, ker smo lahko odprli okna. Njegova druga navada pa je bila, da me je vedno, če stroj ni pravilno deloval, presenetil s poplavo neverjetnih kletvic. Jaz sem že pozabil, za kaj sem prosil Boga, toda Bog nikoli ne pozabi molitev svojih otrok. Nikoli si ne bi mislil, da me bo ta mladi mož, ki je sedel poleg mene, še tisti dan prosil, da, zelo nujno prosil, naj še tisti večer z njim proučujem Sveto pismo. Nisem vedel, kako težki problemi težijo življenje Rogerja Morneaua, ko je tistega jutra v Montrealu sedel za svojim strojem."
Darovalec življenja je videl neprespano noč nekaj dni pred srečanjem s Cyrilom in slišal mojo kratko molitev tisto zgodnje jutro ter poskrbel za to, da sem bil deležen prave pomoči.
Ko je Cyril prosil Boga, naj ga ohrabri posvečevati soboto, in izrazil željo, da bi o tem pripovedoval še komu, je Vsemogočni rekel: "Za tebe imam ravno pravega človeka." Potem je Sveti Duh spodbudil Cyrila, da je spremenil svoje delovno mesto.
Ko je v meni divjal najhujši boj glede najpomembnejše odločitve v mojem življenju, mi je bil Bog pripravljen pomagati. Sveti Duh je lepo pripravil vse podrobnosti. Pri tem mislim predvsem na Harrya, mojega judovskega nadrejenega, in njegovo željo, da zve, kateri cerkvi pripada Cyril, in na njegovo prošnjo, da mu pri tem pomagam.
Svetopisemske teme, ki smo jih tisti torek proučili skupaj, so mi dale pregled nad večnimi resnicami. Božji Duh mi je dal tako jasen razum, da za dojemanje nisem potreboval nekega globokega bogoslovnega raziskovanja, ki bi zahtevalo več časa. Ker sem bil v kriznem stanju, nisem mogel po svoji želji razpolagati s svojim časom. Vedel sem, da bo verjetno že v kratkem času prišlo do spopada s hudobnimi duhovi.
Zdelo se mi je, da mi je preostal samo še kratek čas milosti.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!