Bilo je jeseni leta 2000. Naš Maribor je bil ovit v lepe jesenske barve. Konec junija sem zaključil svoje zadnje delo in zdaj, sredi oktobra, so mi kopneli še zadnji prihranki. Na Ljubljanski sem imel najeto stanovanje in moral sem se preživljati popolnoma sam.
Kljub temu da sem si iskal novo delo, ni bilo ne duha ne sluha o kakršni koli priložnosti. Čeprav delam v informatiki, mi ni uspelo najti dela, s katerim bi se preživljal. Odgovorov na moje poslane ponudbe preprosto ni bilo. Poslal sem ponudbe celo čez mejo v Avstrijo. Pa nobenega odgovora. Rekel sem si: "Mogoče pa bi se naučil malo italijanščine," in sem poslal ponudbo tudi v Italijo. Pa nobenega odgovora. Sama tišina!
Edino, kar mi je preostalo v tem položaju, je bila molitev. Šel sem na kolena in molil. Večkrat. Pogosto.
Nekako sem si izračunal, da bi s prihranki preživel mogoče še do novega leta. Poleg tega je sestra začela študirati v Ljubljani in ni imela denarja za sobo, vloge za študentski dom pa še ni imela odobrene... Toda v srcu sem že nekako čutil, da se bo stvar uredila, čeprav se mi ni sanjalo, kako. Tako sem šel na bankomat in sestri dal 15.000 tolarjev od preostalih 53.000, ki sem jih še imel. Pokazal sem ji stanje na bankomatu in ji rekel: "Poglej. To je vse, kar imam!"
Nato pa so me kot strela z jasnega v istem dnevu poklicala tri podjetja. Vsa tri so nujno potrebovala programerja v Mariboru. Eno celo za neki projekt v Švici. V začetku novembra sem se redno zaposlil, v začetku decembra pa dobil prvo plačo. Bil je petek. Iz Mobitela sem dobil znano sporočilo: "Če do petka ne boste poravnali neporavnanih obveznosti, vam bomo izključiti telefon. Potrdilo pošljite na naš telefaks." S prvo plačo sem poravnal račun in poslal potrdilo na Mobitel. Rešen sem bil zadnji hip!
Čeprav je moja računica kazala, da bi moral preživeti nekje do novega leta, je Bog videl, da sem sredi novembra pozabil na registracijo za avto. On, ki ima preštete vse lase na moji glavi in ki dosti bolje pozna moje finance kot jaz sam, mi je priskrbel delo ravno ob pravem času!
"Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se!" (Luka 12,7)
Marko