Kakšno vino je pil Jezus?

Jezus se je zadnji četrtek pred smrtjo skupaj z ožjim krogom svojih učencev udeležil židovske velikonočne večerje (pashe). Ob tej priložnosti jim je naročil, naj v njegov spomin po njegovi smrti redno skupaj lomijo in jedo kruh ter pijejo vino - kjer prelomljeni kruh predstavlja Kristusovo telo in vino Kristusovo kri.

Večina krščanskih cerkva pri tem obredu uporablja alkoholno vino. V dobi reformacije so se vrstile goreče razprave o raznih vidikih tega obreda - denimo, ali sta kruh in vino simbol Jezusovega telesa in krvi (kot je trdil Zwingli), ali pa se kruh med obredom dejansko spremeni v samega Kristusa in vino v njegovo kri ter kristjani dobesedno použijejo Boga (kot sta trdila RKC in Luther), ter tudi, ali naj bodo deležni vina vsi navzoči pri obredu (kot je trdil Luther), ali zgolj duhovniki (kot je trdila RKC). Toda uporaba alkoholnega vina pri obredu v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo se v petnajstem stoletju v glavnem ni postavljala pod vprašaj.

Vprašanje, kakšno vino je pil Jezus Kristus ob zadnji večerji - ali alkoholno ali brezalkoholno - je smiselno iz več vidikov. Kakšen moralni zgled je bil Jezus v primeru, če je pil alkoholno vino oz. če drži trditev, da je bil "zmeren pivec"? Nam morda o tem govorijo kaj zgodovinske in arheološke raziskave? Dobro predstavo o tem, kakšno vino je Jezus pil, dobimo, če preučimo, kakšno vino so uporabljali Židje njegovega časa pri velikonočni (pashalni) večerji. Za razliko od prejšnjih obdobij imamo danes na voljo več dokumentov iz Jezusovega časa ter širšega časa antike, ki nam marsikaj povedo o tem, kako in ob katerih priložnostih so v takratni židovski, pa tudi rimski in grški kulturi uporabljali alkoholno ter brezalkoholno vino.

Ohranitev grozdnega soka v antičnih časih

Grška izvirna beseda za vino, ki se uporablja v Svetem pismu (oinos), pomeni preprosto "pijačo, pridobljeno iz vinske trte" - lahko alkoholno ali brezalkoholno. Pogosto se predpostavlja, da se v Svetem pismu beseda "vino" vedno nanaša na alkoholno vino preprosto zaradi tega, ker takrat še niso poznali načina, kako ohraniti grozni sok, da ne bi zavrel. Toda obstajajo dokazi, da so v antiki poznali več metod ohranjanja grozdnega soka v brezalkoholnem stanju skozi vse leto. Vino so ohranili brezalkoholno denimo s prekuhavanjem ter izhlapevanjem vode iz svežega soka, tako da je od soka ostal gost sirup, katerega so ob uporabi razredčili z vodo. O tej metodi posredno pričuje denimo Aristotel, ko navaja, da je "...vino v Arkadiji bilo tako gosto, da ga je bilo treba postrgati iz kožnatih posod v katerih je bilo shranjeno, ter razredčiti strganine v vodi." Ostale metode so bile: segrevanje soka z minimalnim izhlapevanjem ter neprodušno zapečatenje soka v amfore s čebeljim voskom, sušenje svežega sadja ter mešanje posušenega z vodo, dodajanje žvepla za preprečitev fermentacije oz. vretja ipd. Vse te metode so v antiki že poznali. O preprosti metodi ohranitve svežega brezalkoholnega vina govori tudi Jezus, ko primerja svež krščanski nauk z svežim neprevretim vinom, za razliko od popačenega in nepravega nauka farizejev, katerega primerja s starim oz. zavretim vinom: "Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje." (Mt 9,17) Poleg duhovnega nauka ta citat implicira tudi na dejstvo iz praktičnega življenja na bližnjem vzhodu: Sveže vino ob stiku z ostanki zavretega starega vina v starih mehovih zavre in če se to zgodi, raznese mehove. Zato ga je treba shranjevati v nove, sveže mehove. Jezusova prispodoba torej posredno, a vendar jasno kaže na navado, ki je takrat obstajala med Izraelci: shranjevanje neprevretega oz. brezalkoholnega vina v živalske mehove.

Več dokazov jasno kaže, da so Židje v antičnem času pogosto pili brezalkoholno vino. Z gotovostjo pa to lahko trdimo za vsakoletni velikonočni praznik (pasho), saj je bilo med tem praznikom po starozaveznih predpisih prepovedano uporabljati karkoli, kar je prestalo proces vretja (2. Mojzesova knjiga 12:15 in 13:6,7). Kruh je moral biti brezkvasni kruh, ter tudi vino brezalkoholno vino, saj se hebrejska beseda seor, ki je uporabljena v teh navodilih iz Stare zaveze, nanaša na karkoli zavretega, in ne zgolj na kvas. Proces vretja je namreč za Izraelce simbolično predstavljal greh, in vse, kar je bilo "okuženo" z vretjem, se med časom svetih praznikov ni smelo uporabljati. Znan židovski strokovnjak Talmuda, Luis Ginzberg, ki je bil skoraj štirideset let predstojnik talmudskega in rabinskega oddelka na ameriški židovski univerzi, je v Židovski Enciklopediji zapisal zanimivo trditev: "Po ... evangelijih ... je na četrtkov večer zadnjega tedna svojega življenja Jezus s svojimi učenci vstopil v Jeruzalem, da bi z njimi v svetem mestu zaužil velikonočno večerjo; če je bilo tako, sta bila kruh in vino pri obredu maše, katero je ustanovil v njegov spomin, nekvašeni kruh in neprevreto vino ...".

Tudi drugi dokazi kažejo na to, da so Jezus in učenci ob zadnji večerji pili grozdni sok in ne alkoholnega vina. V vseh poročilih o tem dogodku v Svetem pismu (Mt 26,26-30; Mr 14,22-26; Lk 22,15-20) piše, da je Jezus uporabil besedno zvezo "trtni sad", in ne besedo "vino". Zgovorno pa je, da židovsko-rimski zgodovinar Jožef Flavij, ki je prav tako živel v prvem stoletju n.š. in izviral iz iste kulture in okolja kot apostoli in Jezus, uporabi identičen izraz "trtni sad", ko se jasno nanaša na svež grozdni sok, neposredno iztisnjen iz grozdja. A kot že rečeno, tudi sama beseda "vino" (grški oinos v novi zavezi ter Hebrejski yayin v stari zavezi) v Svetem pismu ne označuje zgolj alkoholnega vina - ali se nanaša na alkoholno ali na brezalkoholno vino torej moramo poskušati razbrati iz konteksta.

Najbolj pomemben razlog za verovanje, da je Jezus pri zadnji večerji pil neprevret grozdni sok, pa ne temelji na arheoloških ali zgodovinskih raziskavah. Ali bi lahko Jezus ponudil čašo alkohola kot simbol njegove brezgrešnosti in odrešujoče krvi? Ali bi lahko kri Jezusa, ki je bil brezmadežen, brezhiben (Apd 13,37; 1 Pt 1,18.19) predstavljalo vino, ki je "omadeževano" s procesom vretja? Jezus je zapovedal, naj se vsi kristjani udeležijo tega keliha. Iz Talmuda lahko razberemo, da je vsaka oseba v času obreda pashe spila vsaj štiri čaše vina! Če bi bilo to vino alkoholno, bi bila to zadostna količina, da bi se udeleženci precej opijanili. V Izraelu tudi danes na praznik Pashe velik del Židov pije brezalkoholno vino - v trgovini kupljeno vino za pasho se prodaja z etiketami s "posebnim rabinskim certifikatom" o neoporečnosti in čistosti vsebujočega vina. Predstavljajte si, da si je Kristus od moških, žensk in otrok želel, da bi se v času svetega obreda opijanili. Takšna predstava o Jezusu bi za kristjana morala biti bogokletna in nesprejemljiva.

Prepričanje, da je Jezus pil alkoholno vino (na zadnji večerji ali sicer) je tudi v slovenski tradiciji zelo zakoreninjeno. Obstajajo mnoge narodne "religiozno-vinske" pesmi, in marsikateri verni slovenec svoje upijanjanje z vinom opravičuje s trditvijo "saj pa je tudi Božji Sin pil vino!" Moralna razpuščenost in pijanske zabave se opravičujejo s sklicevanjem na "zmerno pitje", ki naj bi bila v krščanstvu vedno "dovoljena". Toda takšna prepričanja temeljijo na moči tradicije in večinskega mnenja, ne pa na resnem pregledu antičnih tekstov in Svetega pisma, niti na poglobljenem razumevanju Jezusovega nauka. Predvsem pa zelo godijo človeški grešni in popustljivi naravi, zato bodo nedvomno še dolgo prisotna.

Gorazd Andrejč

Dodatek

Mnogi antični viri nam kažejo, da so takrat, predvsem v rimskem svetu Jezusovega časa, z izrazom "dobro vino" ali "sladko vino" označevali - ne tistega vina, ki je bolj upijanilo, kot druga, kakor se ta izraz uporablja danes, temveč - brezalkoholno vino, ki nima opijanjajočega učinka. Pesnik Horac (65 pr. Kr.) je napisal: "Nikjer drugje ni tako sladkega vina, kakor je vino v Lezbosu; bilo je kakor nektar in ni povzročalo pijanosti." Plinij (v knjigi Naravna zgodovina) o tem pravi: "Vino je najboljše takrat, ko je vsa moč le-tega odstranjena...". Tudi znani Plutarh (v Symposiac-u) piše, da je vino "mnogo prijetneje piti", ko "...ne povzroča vročine v glavi niti ne vznemirja uma s strastmi". "Najboljše vino" je torej bilo brezalkoholno vino.

Ko omenjamo Jezusa in vino, se spomnimo tudi na dogodek, ko je Jezus spremenil vodo v vino na svatbi v Kani galilejski. V evangeliju piše, da je bilo tisto vino "dobro" (Jn 2,10) oz. najboljše in da so se gostje začudili, ko so videli, da je gospodar domnevno prihranil takšno najkvalitetnejše vino za na konec. Če upoštevamo zgoraj omenjene tekste o tem, kakšno vino so v antičnem svetu označevali kot najboljše, Jezusovo prispodobo o novem (boljšem) vinu, ki gre v nove mehove, ter poročila iz židovskih tekstov, kot sta Talmud in Mishna (v prvem najdemo, da so na židovskih svatbah veljale omejitve glede pitja, v drugem pa, da so Židje imeli navado vino prekuhavati, da so iz njega izločili alkohol), je smiselno verovati, da je bilo tudi vino, ki ga je Jezus na svatbi v Kani ustvaril, brezalkoholno. Tudi izraz "ko se ljudje napijejo" ne nakazuje nujno na alkoholno napijanje, saj grška beseda methusko, katere prevod je "napijejo", v Svetem pismu (grškem prevodu SZ, Septuaginti) lahko pomeni tudi "napojijo z vodo ali drugo tekočino."