Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

6. Od češčenja hudobnih duhov k proučevanju Svetega pisma

Ob treh popoldne je kot po navadi zazvonil zvonec, da bi naznanil petnajstminutni odmor. Ko sem šel iz tovarne mimo pisarne, me je zaprosil Hary, eden od lastnikov podjetja, naj pridem k njemu, ko se bom vračal na delo, ker mora govoriti z menoj.

Ko sem pozneje prišel v njegovo pisarno, mi je ponudil cigareto in rekel: "Roger, rad bi, da bi mi naredil neko uslugo. Gotovo si videl, ko sem zjutraj nekemu mlademu možu razkazoval tovarno. Sprejeli smo ga na delo. Začel bo v ponedeljek zjutraj."

"Dobro, šef, to je zelo zanimivo, toda kakšno zvezo ima to z menoj?"

"Sedaj me dobro poslušaj, kar ti bom povedal, ker je to zame zelo pomembno. Odkar je ta moški odšel iz tovarne, nisem mogel razmišljati o ničemer drugem, kakor o problemu, ki ga ima. Je namreč kristjan, toda posvečuje soboto, sedmi dan tedna. Preden je sprejel delo, mi je pojasnil, da bi rad zaradi svojega verskega prepričanja prenehal delati ob petkih vedno ob 15.30, da bi se tako lahko pripravil za posvečevanje sobote. Preostale delovne ure želi oddelati čez teden."

"Hary, poslušam te, toda ničesar ne razumem."

"Vidim, da ne veš, da se svetopisemska sobota začenja v petek ob sončnem zahodu in konča v soboto ob sončnem zahodu. Ker sem Jud, sem takoj razumel, o čem je govoril. Rekel sem mu, da smo pripravljeni skupaj z njim najti neko rešitev. Toda nisem se ga upal vprašati, kateri verski skupnosti pripada.

Želim, da zame narediš naslednje: Cyrila bom dal k stroju poleg tebe, in ko se bosta spoznala, potem bodi tako dober in poizvej, kateri cerkvi pripada in kaj veruje. Ne povej mu, da sem ti povedal kaj o njem. Bodi previden, vzemi si čas, pa četudi boš moral počakati en ali dva tedna, preden boš lahko začel pogovor o tej temi. Ta zadeva je res zbudila mojo radovednost - kristjan, ki posvečuje svetopisemsko soboto. Doslej še nikoli nisem slišal kaj takega."

Takoj sem čutil, da moram Haryja popraviti glede sobote in pravega dneva tedenskega počitka, zato sem ga vprašal: "Mar ne veš, da je nedelja sedmi dan tedna? Sam sem to zvedel že kot otrok v šoli. Nune so nam pojasnile, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan pa je počival. Toda v gregorijanskem koledarju je bila narejena napaka. Pravzaprav bi moralo v koledarju tam, kjer piše sobota, pisati nedelja."

Hary se je nasmehnil in odprl enega svojih predalov v pisalni mizi, vzel iz njega leksikon, odprl stran, kjer je pisalo sobota in me zaprosil, naj preberem razlago: "Sobota sedmi dan in zadnji dan tedna." Potem je pojasnil, da Judje nikoli niso pozabili tedenskega kroga in da je svetopisemska sobota v resnici sedmi dan tedna, kakor je navedeno v koledarju.

Kar pa se tiče gregorijanskega koledarja, je rekel, da je bil res opravljen popravek, ki pa se nikakor ni dotaknil ali spremenil tedenskega ciklusa. Šlo je samo za usklajevanje, ker sta se koledar in gibanje sonca v 1600 letih "razšla" za deset dni. Potem mi je še predlagal, naj se v kakšni dobri enciklopediji prepričam o tem in mu sporočim svoja odkritja v nedeljo popoldne, kajti takrat naj bi skupaj igrala biljard.

Šefu sem priznal, da o veri nisem ravno najbolje obveščen. Zahvalil sem se mu za zanimivo zgodovinsko pojasnilo in se vrnil na svoje delo, potem ko sem mu obljubil, da mu bom priskrbel podatke o Cyrilovih verskih prepričanjih.

Ko sem spet začel delati, nisem mogel misliti na ničesar drugega, kakor na pogovor s Harryjem, in skoraj nisem mogel dočakati, da bi po delu imel priložnost raziskovati v javni knjižnici. Potem sem spet razmišljal: Zakaj bi si razbijal glavo z verskimi temami? Kakšne koristi bom imel od tega? To je samo zapravljanje časa. Toda znova sem čutil veliko željo, da raziščem celotno zadevo.

Po delu sem takoj odšel v mestno knjižnico, in že čez nekaj minut imel pred seboj vse podatke o gregorijanskem koledarju. Ugotovil sem, da je imel moj šef v tej zadevi prav.

Papež Gregor XIII. je določil, da bo po četrtku 4. oktobra 1582 petek 15. oktobra 1582 zato, da bi se velika noč praznovala v času, ki ga je določil Nicejski zbor. Zbor je namreč določil, da cerkev praznuje veliko noč prvo nedeljo po polni luni po spomladanskem enakonočju.

V ponedeljek zjutraj nam je Harry vsem predstavil novega nameščenca: "Ime mu je Cyril Grosse in je izvrsten vezilec. Izražamo mu dobrodošlico v našem podjetju, kajti zagotovo bo njegova navzočnost povečala ugled našega podjetja."

Potem je Cyrila odpeljal do njegovega delovnega mesta poleg mojega in mu rekel, da bo zanj gotovo veselje delati na novem stroju. Potem se je obrnil k meni in rekel: "Cyril, predstavljam ti Rogerja. Bilo bi dobro, da bi postala dobra prijatelja, ker bosta sčasoma delala na enakih osnutkih. Roger, bodi tako dober in odgovori Cyrilu na vprašanja, ki bi jih imel o podrobnostih glede dela. Če pa bosta rabila kakšno pomoč, me pokličita."

Nekako čez tričetrt ure sem imel težave s svojim vezilnim strojem. Med drugim je izpuščal šive. To je pomenilo, da bom moral ponoviti del posla. Potem ko je stroj nekajkrat odpovedal, sem postal nepotrpežljiv in začel po svoji stari navadi robantiti, kar sem tedaj imenoval klicanje svetnikov iz nebes.

Končno sem zaprosil šefa, naj pregleda, ali je stroj pravilno naravnan. Prišel je, uravnal napetost niti in pregledal stroj na več mestih, kjer bi bila okvara možna. Toda vse skupaj ni veliko pomagalo.

Med odmorom ob 10. uri sva s Cyrilom odšla ven, da bi se nadihala svežega zraka in se pogovorila o mojih težavah. Vprašal sem ga, ali ve, kaj naj bi naredil, da bi rešil mojo težavo. Pogladil se je po bradi in rekel: "Ko me že sprašuješ za moje mnenje, potem bi ti rekel, da sem prepričan, da obstaja rešitev. Roger, imam eno prošnjo. Nikar ne izgovarjaj Božjega imena tako nepremišljeno. Slišal sem te kljub strojnemu hrupu in z gotovostjo lahko rečem, da te nisem slišal moliti za pomoč."

Njegov odgovor na moje vprašanje me je nekoliko presenetil, toda to je izrazil tako, da je sicer povedal svoje mišljenje, ne da bi me s tem užalil. Hkrati pa sem videl v tem priložnost zvedeti to, kar je zanimalo Harrya.

"Cyril, prosim oprosti mi, če sem rekel kaj takega, kar te je prizadelo," sem mu takoj odgovoril. "Tega res nisem želel. Sicer pa sem slišal, da si zelo veren človek. Zanima me, kateri cerkvi pripadaš."

"Sem adventist sedmega dne," je odgovoril.

"Upam, da mi ne boš zameril, toda o tej cerkvi ali njenih vernikih še nikoli nisem slišal. Ali mi lahko na kratko poveš, kaj verujete in zakaj?"

Cyril mi je pojasnil, da vsebuje ime njegove cerkve temelj njenega obstoja. Rekel je še, da si adventisti prizadevajo oznaniti dve temeljni zapostavljeni svetopisemski resnici in to v okviru celotnega svetopisemskega sporočila: prvič, posvečevanje sobote, sedmega dne tedna, kot spominskega dneva stvarjenja. Ljudi učijo, naj molijo njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, morje in studence voda.7 Drugič, pa adventisti pričakujejo skorajšnjo Jezusovo vrnitev kot izpolnitev njegove obljube, da bo pravične mrtve prebudil v novo življenje, žive pravične pa spremenil. Z nesmrtnimi telesi bodo potovali z Gospodom skozi vesolje v Božjo bližino, kjer pripravlja prebivališča zanje, ki čakajo na ta čudoviti dogodek."

Toda petnajstminutni odmor je že skoraj minil, zato sva se podala nazaj na svoja delovna mesta. Cyrilu sem sicer rekel, da nimam namena hoditi v cerkev, rad pa bi zvedel še kaj več o njegovem verskem prepričanju.

"Roger, pripravljen sem odgovoriti na tvoja vprašanja o tem."

Tisti oktobrski dan je bil zelo lep, zato mi je prišla neka misel. "Cyril, kaj, ko bi opoldanski obrok pojedla zunaj v naravi? Lahko bi sedla nekje za stavbo in tam jedla. Rad bi, da mi poveš še več o svoji veri."

"Strinjam se!"

Ko sva bila zopet na delovnem mestu, sem na svoje veliko presenečenje ugotovil, da moj stroj zopet izvrstno deluje.

Začel sem razmišljati o tem, kar sem slišal. Stvarnik človeštva kliče ljudi, naj se ga spominjajo kot darovalca življenja in pokažejo svojo hvaležnost s spominskim praznikom - to se mi je zdelo zelo zanimivo. Kristusov zopetni prihod na svet in vstajenje ljudi, ki bodo z nesmrtnimi telesi potovali skozi vesolje v resnična nebesa... Način Cyrilovega pripovedovanja o tem je zbujal vtis, da gre za resnične dogodke.

Opoldanski odmor se mi še nikoli ni zdel tako kratek. Na voljo sva imela kakor vedno eno uro, toda zaradi načina, kako mi je bila sedaj razodeta Božja beseda z namenom, da bi rešila uganke mojega življenja, je ta ura minila kakor petnajst minut.

"Cyril, to, kar si mi povedal, me zelo zanima, toda v mojih mislih so se pojavila številna vprašanja. Ali bi mi lahko odgovoril na nekatera od njih?"

"Na kaj misliš?" Malo se je premaknil, da bi sedel udobneje, in rekel: "Morda ti lahko pomagam."

Da bi se prepričal, ali sem dobro slišal, sem začel ponavljati, kar mi je pripovedoval: "Omenil si vstajenje mrtvih, ko se bo Kristus vrnil, in ljudi z nesmrtnimi telesi, ki bodo prišli v resnična nebesa. Rekel si, da bo to uresničenje Jezusovim učencem dane obljube. Sedaj mi pa povej, kaj se dogaja z neumrjočimi dušami ljudi, ko umrejo, in kaj delajo med smrtjo in vstajenjem?"

Naslonil sem se na zid stavbe in odgriznil kos sendviča, ker sem domneval, da bo potreboval nekaj časa za premislek na moj odgovor.

Toda takoj mi je zastavil nasprotno vprašanje: "Roger, ali bi bil zelo razočaran, če ti povem, da sploh nimamo neumrjoče duše?"

"Sploh ne, toda poznam veliko ljudi, ki bi bili razočarani. Kako pa lahko utemeljiš svoj nazor?"

"Beseda neumrjoč se v Bibliji ne omenja niti enkrat," je rekel. "V treh besedilih je sicer beseda o neumrljivosti, toda nikoli v smislu, da ima človek neumrljivo dušo. V 1 Tim 6,15.16 je rečeno, da ima samo Bog neumrjočnost, v 1 Kor 15,53.54 pa je opisana neumrjočnost kot dar, ki bo dan njim, ki bodo ob Kristusovem zopetnem prihodu vstali od mrtvih. Če torej pravi Sveto pismo, da ima samo Bog neumrjočnost, mar bi bilo prav, da bi trdili, da imamo mi neumrjočo dušo?"

Ko sem slišal njegov odgovor, sem sendvič skoraj izpustil iz rok. Takšnega pojasnila nisem pričakoval, ampak kar je rekel, je imelo rep in glavo. "Torej ti praviš," sem nadaljeval, "da ko človek umre, popolnoma razpade in ne zapaža ničesar, kar se dogaja okrog njega?"

"Da, apostol Pavel spodbuja v svojem pismu Rimljanom vse kristjane, naj iščejo netrohljivost.8 Očitno je, da se nam ne bi priporočalo, naj iščemo nekaj, kar že imamo."

Njegovi dokazi so naredili name globok vtis, posebno še zato, ker še nikoli nisem slišal kristjana govoriti tako. Hotel sem od njega zvedeti še več, zato sem mu zastavljal še več vprašanj.

Pojasnil mi je, da je Jezus med delovanjem na zemlji označil smrt kot spanje. O tem piše Sveto pismo tole: "Lazar, naš prijatelj, je zaspal; pa grem, da ga prebudim. Reko mu torej njegovi učenci: Gospod, če je zaspal, ozdravi. Rekel pa je to Jezus o njegovi smrti; a oni so mislili, da pravi o navadnem spanju. Tedaj jim Jezus razločno pove: Lazar je umrl."9

Potem pa je to podkrepil z besedilom, v katerem je rečeno, da je naš zveličar Jezus Kristus uničil smrt in na svetlo privedel življenje in neminljivost po evangeliju.10

Ko sem ga prosil, naj mi to izjavo pojasni, mi je rekel, da imajo Satan in njegovi hudobni duhovi veselje s tem, da človeštvo zavajajo in zapeljujejo. Od tistega dne, ko sta naša prastarša, Adam in Eva, spravila zaradi neposlušnosti nase in na svoje potomce bedo, so ti hudobni duhovi skrbno načrtovali, da bi pozornost smrtnih ljudi usmerili na človeška modrovanja in zamisli. Tako človeštvo izgublja iz vida velike Božje blagoslove, ki jih je obljubil. "Na žalost je imel Satan s svojimi načrti presenetljiv uspeh."

Razmišljal sem: Ta mož razume nekaj o vojskovanju svojih sovražnikov. Prosil sem ga, naj mi dalje razlaga.

"Mesijev prihod je prinesel največji blagoslov. Na žalost - to moram povedati - pa je imel izraelski narod, ki je dobil Božja razodetja, popolnoma napačno predstavo o Mesiju, tako da ga je, ko je živel med njimi, večina zavrgla in nekega dne vpila: 'Križaj ga!'"

Ena najdragocenejših Božjih obljub je bilo vstajenje od mrtvih in upanje na večno življenje. V apostolskem času pa so saduceji - ena vodilnih ločin judovskega naroda - verovali in učili preprosto ljudstvo, da ni vstajenja.11 V nasprotju s tem pa je veliko okoliških narodov zastopalo mišljenje, da človek po smrti prehaja v neko višjo obliko obstoja.

"Iz 2 Tim 1,10 je razvidno," je nadaljeval, "da je Jezusova velika daritev na križu odpravila smrt in ovrgla vse napačne nauke o tem vprašanju. Hkrati pa Kristusov evangelij jasno kaže, da bosta večno življenje in nesmrtnost dani pravičnim ob vstajenju pri Kristusovem drugem prihodu, a ne poprej.

Iz Svetega pisma je tudi razvidno, da ko človek umre, nima občutka za čas, ampak spi spanje mrtvih."

"Cyril, Božji Duh vam je omogočil, mislim na vse, ki pripadajo Cerkvi adventistov sedmega dne, ubežati pasti. Mislim na nauk o neumrjočnosti duše. Po mojem mnenju je to največja prevara hudobnih duhov nad nami. Človek, imate veliko tega, za kar ste lahko hvaležni!"

Pravzaprav sem se počutil prisiljen mu pripovedovati o svoji zvezi z duhovi, toda menil sem, da bi me to lahko stalo življenje. Zato sem mu namesto tega zastavil še eno vprašanje: "Upam, da se ti ne bom zdel nadležen, toda rad bi, da mi poveš še več o Jezusovem zopetnem prihodu in vstajenju."

Moj mladi sodelavec je povzel to na kratko z navedkom iz 1 Tes 4,13.14.16-18: "Nočem pa, da bi ne vedeli, bratje, za pokojne, da se ne žalostite kakor tudi drugi, ki nimajo upanja. Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami."

Ko sva se vrnila k strojem, sem pripomnil: "Preprosto čudovito je, kako ti dojemaš življenje. Vsak, ki ima upanje kakor ti, ima res nekaj zelo dragocenega."

Medtem ko sem tisto popoldne s svojim strojem vezel vzorčke, so postale moje misli, ne da bi to kdo vedel, bojišče vročega spopada med Božjim Svetim Duhom in Satanovimi nesvetimi duhovi. Najprej sem se začel zavedati, zakaj hudobni duhovi tako zelo sovražijo Odrešenika sveta. Postalo mi je tudi jasno, zakaj so si izmislili na stotine teorij za zavajanje in zapeljevanje ljudi, predvsem zamisel, da so ljudje neumrjoči. Kot sem že sam opazil, so svoj satanski nauk podpirali s tem, da so se prikazovali ljudem in trdili, da so duhovi dragih pokojnikov.

Prvič v svojem življenju sem tudi spoznal, da obstaja Bog, ki ljubi ljudi. Hkrati sem tudi dojel, da sem izgubljen človek. Tako kakor stvari vidim danes, sem takrat nekoliko doživel to, kar bodo doživeli ljudje, ki se bodo nekoč znašli zunaj obzidja novega Jeruzalema in bodo gledali zveličane. Brezbožniki bodo vpili: "Prepozno je!"

Ker sem dojel, gledano duhovno, da sem izgubljen, sem se začel znojiti, čeprav je bilo v stavbi precej hladno. Odpel sem si ovratnik, zavihal rokave, toda nič ni pomagalo. Spominjam se, da sem odšel na stranišče. Tam sem zaklenil vrata za seboj, se oprl na pokrov kotlička za vodo, da bi se obdržal na nogah, ker se mi je začelo vrteti. Pot mi je tekel po obrazu in v velikih kapljah padal na tla.

"Prepozno je," sem vpil v sebi. Prepozno! Hotel sem to krikniti glasno, toda vse sem pogoltnil. Moje sovraštvo do Boga je izginilo, pred menoj pa je bilo moje brezbožno življenje. Hkrati sem se začel zavedati, da sem žrtev Satanovega preganjanja.

Hudobni duhovi so me mučili z občutkom malodušnosti, kakršnega dotlej in niti pozneje še nisem doživel. Njihovo navzočnost sem čutil tako stvarno, da sem imel težave z dihanjem; bilo je, kakor da bi mi kdo kradel zrak.

V svoji nemoči sem tiho zastokal: "Bog naj se me usmili." To ni bilo zamišljeno kot molitev, toda občutki, da se dušim, so takoj popustili in tudi občutek malodušja.

Potem ko sem si obraz umil z mrzlo vodo, sem se vrnil k stroju. Med delom se mi je utrnila misel, da je darovalec življenja morda slišal moj krik in pregnal hudobne duhove. Če je bilo tako, zakaj je to storil? Boga sem sovražil in preklinjal. Saj mi vendar ne more nikoli odpustiti. Vendar pa ni mogel biti nihče drug kakor Bog v nebesih, ki me je tako osvobodil, kakor sem pravkar doživel.

Nato me je prešinila druga misel - namreč, če že sam ne morem pričakovati nobenega odpuščanja in večnega življenja, ima morda Stvarnik namen uporabiti me, da bi blagoslovil življenje teh, ki jih ljubi in jih želi pripeljati na obnovljeno zemljo.

Trdno sem bil prepričan, da je Bog tako vodil dogodke, da sem se srečal s Cyrilom, ki je vedel toliko tega o večnih resnicah. Da, bilo je možno, da je nebeški Bog pred nekaj dnevi slišal moje klice na pomoč, ko sem ležal v postelji in rekel: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem naj mi pomaga!"

"On skrbi zame, da On skrbi zame!" Skoraj sem hotel te besede zavpiti vsakemu v podjetju, a sem se zadržal. Ker sem uvidel, da se Bog zanima zame, sem se odločil Cyrila vprašati, ali bi mi hotel povedati še več o tem, kar je našel v Svetem pismu. Če me Bog ceni - tako nevrednega človeka - potem se gotovo zanima tudi za mnoge druge ljudi, za dobre ljudi, ki se še ne zavedajo, kaj je predvidel zanje.

Če bom skrbel za blaginjo bližnjih, potem me bo morebiti Bog rešil iz oblasti hudobnih duhov. Potem bi se lahko do konca življenja veselil, da sem mnoge prebivalce sveta seznanil o spopadu, ki divja na skrivnem, in jih tako spodbudil k zavestni odločitvi za Kristusa.

Čez nekaj časa me je zgrabila jeza, ko sem se zavedel, kako hudobni duhovi zelo zavajajo ljudi. Tedaj sem se odločil, da z njimi ne bom imel več nobenega opravka.

Po službi sem rekel Cyrilu, da bi rad šel z njim do tramvajske postaje in se z njim pogovarjal. Med potjo sem ga vprašal, ali bi hotel z menoj proučevati Sveto pismo. Poudaril je, da bi mu to bilo v veselje. Potem me je vprašal: "Ali bi rad s tem začel že konec tega tedna? Potem bi lahko vsak naslednji teden enkrat ali dvakrat proučevala skupaj."

"Cyril, iz čisto določenih vzrokov, ki ti jih zdaj ne morem povedati, je pomembno, da začneva že nocoj. Bova prišla skupaj pri tebi doma ali pri meni?" Povabil me je k sebi na dom ob 19. uri k svetopisemskemu proučevanju. Pri slovesu je bil še vedno presenečen, da sem vztrajal, naj začneva s proučevanjem že tisti večer. Takrat noben od naju ni vedel, da bo natančno čez en teden za nama osemindvajset svetopisemskih proučevanj!

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!