Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

5. Silijo me, da bi se včlanil

Ko sva se neki večer z Rolandom pogovarjala s satanističnim svečenikom, je rekel, da je prišel za naju čas, da dokaževa svojo vero v moč duhov, ker mu je učitelj omenil, da morava to storiti. "Lahko bosta zahtevala enega od številnih darov," je rekel, "brž ko bosta pripravljena odkrito priznati svojo vero v učitelja."

Šlo je za to, da sodelujeva v nekem obredu Satanovega češčenja, pri katerem bi pred navzočimi izpričala, da priznavava Satana za velikega boga, za najvišjega vladarja planeta Zemlje, ki je pripravljen svojim sledilcem podariti čudovite darove. Takrat bi lahko zahtevala dar, ki si ga želiva. Končno bi najino veroizpoved zapečatila s tem, da bi posula kadilo na žareče oglje na Satanovem oltarju in se pred njim poklonila.

Moj prijatelj sploh ni omahoval. Medtem ko sem jaz menil, da bi moral to zadevo pred odločitvijo še premisliti, je Roland našteval številne razloge, zakaj je tisti večer zame najprimernejši trenutek za ta korak.

Danes me je sram priznati, toda popustil sem in opravil ta obred. Prosil sem za dar vedeževanja, ki sem ga hotel uporabljati takole: Ponoči med spanjem bom sanjal o imenih in številkah tekmovalnih konj na poljubnem dirkališču naslednjega dne; potem bom odšel v urad za stave in vplačal svojo stavo. Že naslednjo noč sem imel takšne sanje. Natančno sem videl, kateri trije konji bodo na različnih dirkališčih čez tri dni, to je v soboto, zmagali.

Tisti dan sem odšel v eno od stavnic, in zares videl na plošči napisana imena konj, ki sem jih videl v sanjah. Ker nisem imel veliko denarja za stavo, sem v prvih dveh tekmah dobil okoli 60 dolarjev. Tretji konj bi v primeru zmage prinesel 21-kratni vloženi denar, ker ni imel največ možnosti za zmago. Ker pa sem se zavedal, da so me duhovi dotlej pravilno obveščali, sem se odločil vložiti zanj 20 dolarjev. Konj je zmagal, in bil sem edini, ki je stavil nanj. Dobil sem 420 dolarjev, se zahvalil in odšel. Zaradi te svoje novo najdene sreče sem domišljavo hodil po mestu, odšel v ulico St. Catherine, se podal v imenitno moško modno trgovino in si kupil ročno izdelano obleko za okoli 200 dolarjev.

Podobno sem doživel tudi naslednjo soboto, a ni trajalo dolgo, ko me je lastnik stavnice poklical k sebi. Hotel je govoriti z mano. Potem ko sva se nekaj časa pogovarjala, mu je postalo jasno, da se zelo malo razumem na konjske dirke.

Rekel je: "Čudim se, da s tako malo znanja o konjskih dirkah s tako lahkoto izberete zmagovalce. Ali mi lahko poveste, kdo vam daje te podatke?"

Ko pa je opazil, da z menoj ne bo prišel na konec, je rekel: "Zame ste predragi. Želim, da odidete in se več ne vrnete. Če želite imeti naslove drugih stavnic v Montrealu, sem vam pripravljen dati njihov seznam."

Bilo je zanimivo biti nenadoma bogat, toda v resnici me moje bogastvo ni osrečevalo. Iz nekega nedoločenega vzroka nisem bil zadovoljen. Nasprotno pa je Roland užival življenje kakor še nikoli dotlej, ker so duhovi na fantastičen način delali zanj. Neki večer se je zgodilo nekaj, kar me je res vznemirilo.

Potem ko so že mnogi podali pričevanje o delovanju duhov zanje, nam je svečenik predlagal, naj gremo v prostor za češčenje in se tam zahvalimo bogovom. Rekel je, da "bomo govorili nebeški jezik, ker to posebno osrečuje našega učitelja in najvišje svetovalce". Njegova izjava je bila zame skrivnostna, toda menil sem, da je morda boljše ne vprašati, kako Satanovi častilci govorijo nebeški jezik.

Ko smo sedeli v dvorani za češčenje, je vsak navzoč dobil pesmarico (pravo krščansko pesmarico). Svečenik je omenil celo tri krščanske cerkve, ki uporabljajo to pesmarico. Potem ko je pred oltarjem opravil kratek obred, je zahteval, da poiščemo neko pesem in pojemo z njim. Pelo se je okoli dvajset minut. Jaz osebno nisem izgovoril niti ene besede, ampak sem sedel tam ves osupel.

Po vrnitvi v zgornje prostore je svečenik prišel k meni in mi z nasmehom rekel: "Opazil sem, da se niste udeležili našega slavljenja bogov. Ali mi lahko poveste zakaj?"

"Preprosto nisem mogel onečastiti teh krščanskih pesmi, kakor ste to storili vi in drugi. Dejstvo, da koga (to je Boga) ne maram, še ni vzrok za to, da bi preklinjal njegovo ime."

"Razumem vaše počutje, toda čez nekaj časa se boste prilagodili. To je, kakor ko človek prvič vidi darovati živo žival. Prvič je osupel, ko pa to vidi nekolikokrat, ga več ne gane. Razen tega pa imamo namen, da vas in Rolanda povabimo na naš veliki praznik v čast bogovom v neko letovišče v Laurentinskih hribih. Prvi november je namreč za naše ljudi zelo svet dan. Več o tem vam bom povedal, ko bomo prihodnji teden spet prišli skupaj."

Ko smo se tisti večer peljali domov, sem zaprosil Georga, naj mi pojasni nekaj, kar sem opazoval na sestanku v čast bogov. Ko so namreč ljudje nekaj časa peli, so nekateri začeli peti v nekem drugem jeziku, ne francosko, melodija pa je bila še vedno melodija krščanske cerkvene pesmi.

Pojasnil mi je, da so si duhovi popolnoma podredili mišljenje navzočih tako, da so častili Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov. Tako usposabljajo ljudi, da jih častijo na neki bolj vzvišen način. Takšen sestanek ima dvojni namen, je pojasnil. Prvič: že samo petje krščanskih pesmi častilcev Satana je bilo sramotenje Kristusovega imena. Drugič: če demoni dosežejo oblast nad pevci, da ti častijo Satana in njegove glavne svetovalce v jeziku duhov z melodijo krščanske pesmi, potem je to najvišja oblika sramotenja nebeškega Boga, to pa je Satanu izredno všeč.

Pozoren sem postal tudi na nekoliko namigov o žrtvovanju živih živali, zato sem prosil Georga, naj mi pove kaj več o tem. Pojasnil mi je, da njihovi ljudje 1. novembra na nekem izbranem kraju v Laurentinskih hribih opravljajo tako daritev, toda raje bi videl, da nama to pojasni svečenik. Okoliščine pa so mi preprečile, da bi kdaj o tem zvedel kaj več.

Takrat še tega nisem vedel, padli angeli pa so se zavedali, da si Bog prizadeva, da bi me pripeljal do spoznanja o njegovi veliki ljubezni do nevrednih ljudi, o njegovem načrtu zveličanja in o njegovi pravičnosti pri ravnanju z ljudmi. Zato so se duhovi odločili pritiskati name, da bi se popolnoma zapisal češčenju hudobnih duhov. Hoteli so, da bi prestopil mejo, od koder ni več vrnitve, o čemer bom poročal v nadaljevanju.

Ko sem neko sredo stopil v stavbo našega shajališča, si nisem mislil, da bo to zadnjič. Rokoval sem se s prijaznimi ljudmi, ki so naredili vse, da bi se v njihovi skupini počutil dobro, in s tem ugodili duhovom. Ne bi si mogel zamisliti, da bodo samo deset dni pozneje isti ljudje postali zahrbtni sovražniki, ki bodo načrtovali moje uničenje in bodo pripravljeni plačati velike vsote za moj umor.

Pričevanja navzočih tisti večer so me zelo prevzela. Po končanem sestanku se je svečenik še nekaj časa pogovarjal z mojim prijateljem in menoj in povedal, da duhovom zelo gre za to, da se v najinem življenju izkažejo izredno koristni. Če bova 1. novembra, torej čez štirinajst dni, pripravljena, da naju po sprejemnem obredu sprejmejo v svoje tajno društvo, potem nama bodo duhovi razodeli svoje načrte za najino življenje.

Ko sem ga vprašal, zakaj se mora nad nama opraviti ta sprejemni obred, preden nama bodo razodeli načrte za naju, je pojasnil, da gre za to, da pokaževa vero v duhove. Brez vere je nemogoče ugoditi učitelju, če pa mu bova ugodila, bova imela od tega številne koristi.

"Prosim, pojdita z nami," naju je vabil, "želim, da bi slišala, kako učitelj nagrajuje svoje ljudi." Šla sva z njim v neko sobo, iz katere sem tisti večer slišal glasno tipkanje pisalnega stroja. Potrkal je, nekdo pa je odgovoril: "Naprej." Ko smo vstopili, smo videli, kako je neki moški vlagal velike liste papirja popisane s pisalnim strojem v še večje kuverte.

"Julien, ti si že videl ta moža," je rekel svečenik. "Toda ne verjamem, da poznata tvoje opravilo. In ne vesta, kako so duhovi izboljšali tvoje življenje, medtem ko si ti drugim delal dobro. Zato sem ju pripeljal, da bi zvedela osebno od tebe, kaj si doživel z duhovi potem, ko si bil sprejet v naše društvo."

Mož nama je pripovedoval, da je kot mlad odvetnik videl svojo prihodnost v pridobivanju podatkov, ki jih potrebuje velika odvetniška pisarna. Toda sreča mu je bila zelo naklonjena, ko se je po vodstvu duhov seznanil s češčenjem hudobnih duhov, in tako se je njegovo življenje čez noč spremenilo. Po sprejemu v skupino so mu duhovi sporočili, da imajo zanj čisto posebno nalogo. Pomaga naj ljudem, ki so naredili zločin proti družbi in nimajo odvetnika, ki bi jim pomagal, da ne bi prišli v zapor.

Duhovi so hoteli, da takoj odpre svojo lastno pisarno. Njegovo delo bi bilo dajati odvetnikom zapise za obrambo na sodnih procesih. Večino posla bi opravili duhovi sami.

Sporočili so mu, da so bila poslana pisma določenim francosko govorečim odvetnikom po vsej Kanadi, s katerimi so bili obveščeni, da jim bo preskrbel vse potrebne dokaze, da bi lahko vodili in dobili sodne procese, ki so jih v preteklosti izgubili, ker niso imeli časa, da bi se zanje pripravili. Kmalu potem so začeli prihajati odgovori.

Nato so mu duhovi rekli, da če bo potreboval pomoč, naj dela vsako sredo v njihovi stavbi za češčenje. Ves njegov trud je bilo dajati papir v pisalni stroj in čakati, da so duhovi popolnoma izpisali obrambo.

Na mizi pred njim so bili pisalni stroji in okoli 50 kupov papirja. Raztezali so se povsod in njihova debelina je dosegla okoli 7 centimetrov. Povedal je, da je vse to bilo natipkano tako hitro, kolikor je uspeval vstavljati papir v tri pisalne stroje. Vsak obrambni spis je vseboval navodila za ravnanje na sodišču, podatke o prejšnjih sodnih postopkih itn.

Ko ga je svečenik vprašal, kako so odvetniki sprejeli njegove storitve, je povedal, da so navdušeni uporabili njegove spise, ker so bili izidi izredni. Na svečenikovo vprašanje, koliko je vredno vse, kar je nakopičeno pred njim, je odgovoril, da gre za več tisoč dolarjev. Ko smo odhajali, nas je povabil, da lahko pridemo vedno, kadar bomo v stavbi, in si ogledamo, kako delajo duhovi.

Svečenik je ponovil svojo prošnjo, da dovoliva, da naju sprejmejo v svoje društvo. Moj prijatelj je odgovoril pritrdilno, jaz pa tega nisem mogel. "Žal mi je, toda sedaj vam še ne morem odgovoriti," sem mu rekel. "Prihodnji teden ob tem času vam bom odgovoril."

Ne da bi vedel, sem satanističnemu svečeniku zadnjič segel v roko in odšel.

Tisto noč nisem mogel spati. Misel na sprejem v Satanov kult mi je brnela v glavi. Se naj odločim za to ali ne?

Mislil sem na izkušnje zadnjih mesecev, a prav tako tudi na mnoga nerešena vprašanja o silah dobrega in zla. Čeprav sem zvedel o nadnaravnem veliko občudovanja vrednih dejstev, sem imel občutek, da gre za več, kakor za to, kar sem videl. Postalo mi je jasno, da ne smemo popolnoma zaupati hudobnim duhovom glede njihove trditve, da je Bog ravnal z njimi krivično. Kje bi človek lahko našel resnico? Gotovo ne v krščanskih cerkvah, kajti sicer bi o tem že kaj zvedel.

V svoji stiski sem čutil, da potrebujem nekakšno pomoč, da bi se lahko pravilno odločil. Strahovit občutek nebogljenosti me je prisilil, da sem glasno vzkliknil: "Če je Bog v nebesih, ki skrbi zame, potem mi naj pomaga!" Kmalu potem, ko sem izgovoril te besede, sem zaspal. Naslednje, kar sem slišal, je bila moja budilka. Tisti četrtek zjutraj sem odšel na delo zelo zamišljen.

Kmalu potem ko sva se srečala z Rolandom in začela obiskovati spiritistične seanse, sem dobil novo službo, za katero sem se potegoval pred nekaj časa. To pa je pomenilo, da se moram priučiti novi stroki. V podjetju, ki se je specializiralo za žensko konfekcijo, sem se učil vezenja.

Ko sem tisti dan delal za svojim vezilnim strojem, sem vedno znova razmišljal o odločitvi, ki jo bom moral narediti čez en teden. V petek popoldne sem bil prepričan, da nimam nobene druge izbire kot dovoliti, da se nad mano opravi sprejemni obred.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!