Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

4. Dejavni duhovi

Dva ali tri tedne po obisku dvorane za češčenje sem imel zopet priložnost, da sem se pogovarjal z velikim svečenikom o Satanu in njegovih angelih. Ko sem mu povedal, da sem pričakoval, da bom tukaj srečal skupino čudakov, se je malo zahihital. "Častilci duhov se med seboj razlikujejo prav tako, kakor člani katerega koli društva. Mnogokrat so zrcalna slika krajevne kulture. Če se potuje, se opazi, da je praznoverje zelo razširjeno med prebivalci, kjer vlada visoka stopnja nepismenosti. Taki ljudje se najpogosteje vdajajo najbolj ponižajoči obliki češčenja. Duhovi uživajo v tem, da zavajajo ljudi v to smer, ker vedo, da to zelo prizadene njihovega velikega tekmeca - Kristusa. Ta namreč trdi, da bo vse ljudi pritegnil k sebi, toda duhovi so v minulih stoletjih neštetokrat dokazali, da se je prevaral. Na milijone ljudi je že odšlo v grob, a da sploh niso niti slišali za njegovo ime, še manj pa, da bi verovali vanj."

Med pripovedovanjem je veliki svečenik vstal s svojega stola in začel počasi hoditi sem in tja. Roke je sklenil na hrbtu in strmel v tla. Včasih pa me je pogledal.

"Kar se tiče nas tukaj v Montrealu, smo v zelo dobrem položaju. Narava nas je obdarila z duhovnimi darovi, ki visoko presegajo to, kar imajo milijoni, ki živijo na tem področju. Zato je učitelj ukrenil vse, da bi nas seznanil s pravim stanjem stvari v svetu duhov. Za vsakega od nas ima posebno nalogo. Toda prenehajte me že gledati tako, kakor da mi ne verjamete."

Ni dvoma, da se je na mojem obrazu videlo, kako zelo sem bil presenečen nad tem, kar je dotlej povedal. "Prosim vas, oprostite mi, če sem vas kakor koli užalil," sem ga zaprosil. "Verjamem, kar ste povedali. Toda veliko se še moram naučiti o učiteljevi volji. Vse, kar sem videl tukaj v vašem bogočastnem prostoru, je tako novo in drugačno od tega, kar so me učili verovati."

"Res vas nisem hotel nahruliti," je odgovoril, "pa saj me niste užalili. Verjetno jemljem stvari včasih preresno. Kar se tiče načina mojega pripovedovanja o ljudeh tukaj v Montrealu, se nisem imel namena hvaliti. Tako stanje mi je opisal sam učitelj."

Zopet je sedel na svoj pisarniški stol, si prižgal cigaro in kadil. "Kar se tiče vas in vašega prijatelja Rolanda, mi je bilo pred enim letom razodeto, da vaju bom srečal tukaj v naši stavbi, toda pozabil sem na to. In kakor sem vam pred kratkim že omenil, sem bil v hotelski sobi v Chicagu, ko me je eden od glavnih svetovalcev iz sveta duhov spomnil na vaju in mi naročil, naj takoj pokličem človeka, kateremu sem zaupal odgovornost v svoji odsotnosti.

Nameraval je pokvariti vse, kar so ukrenili duhovi, da bi vaju povezali z nami. Takoj sem mu telefoniral, toda še preden sem mu mogel kaj reči, je omenil, da je George prosil za dovoljenje, da sme vas in vašega prijatelja pripeljati na zborovanje hvaležnosti, pa mu je to zavrnil. Seveda sem ga seznanil z željami glavnega svetovalca. Potem sem poklical Georga in mu rekel, da bi nam bilo v zadovoljstvo vaju imeti v našem krogu. Kakor vidite, učitelj visoko ceni vsakega od nas, zato se prenehajta podcenjevati."

Po tistem večeru sem zopet preživel noč skoraj brez spanja, kajti vedno znova sem razmišljal o pogovoru s svečenikom.

Neki večer je moral moj prijatelj Roland delati nadure, zato mi ni mogel telefonirati pred mojim odhodom na sestanek. Ko se je s tramvajem peljal domov, je razmišljal, da verjetno ne bo zamudil, če bo šel naravnost na kraj sestanka. Odločil se je prestopiti na križišču ulice St. Catherine in drevoreda St. Laurent in me od tam poklicati v stavbo srečanja. Toda telefonsko številko je pustil doma. Če bi se lahko spomnil naslova, bi lahko dobil telefonsko številko na informacijah. Iz žepa je potegnil beležnico in nalivno pero, toda številke, ki jo je tolikokrat prebral na stavbi, se preprosto ni mogel spomniti. Ko pa je zašepetal: "Želim si, da bi mi pomagali duhovi," je na njegovo presenečenje neka nevidna sila nenadoma začela premikati nalivno pero v njegovi roki in zapisala ne samo hišno številko, ampak tudi ime ulice in to v zelo lepi pisavi.

Tega je bil zelo vesel. Ampak na informacijah so mu povedali, da pod tem naslovom v telefonski knjigi nimajo telefonske številke.

Nekako ravno v tem času sva se z Georgom spraševala, kaj se je zgodilo z najinim prijateljem. Potem pa si je George domislil. "Pokličiva vidca Gerarda, da bi zvedela, kje je Roland," je predlagal.

Po nekajkratnem zaklinjanju je George zamižal, položil prste na svoje sence in rekel: "Vidim, da je Roland pravkar stopil v trafiko na vogalu Ulice St. Catherine in Drevoreda St. Laurent. Sedaj govori s telefonsko centralo, z informacijami. Želi dobiti našo številko, toda pravijo mu, da je ni v telefonskem imeniku. S pomočjo svojega duha mu bom prenesel misel. Tako, sedaj je Roland tam in vrti številke, da bi govoril z Georgom; pripravi se, da mu boš odgovoril, ko te bo poklical."

George je odšel k telefonu na drugi strani prostora. Po prvem zvonjenju je nekdo dvignil slušalko, in po pozdravu je bilo rečeno, da velja klic zanj.

Ko je Roland prišel, je bil navdušen zaradi izkušnje z duhovi. Pokazal nam je lepo pisavo na papirju in rekel: "To bom uokviril, kajti še nikoli v življenju nisem videl tako lepe pisave." Potem se je obrnil k svečeniku in rekel: "Sprašujem se, zakaj mi duh poleg naslova ni dal tudi telefonske številke."

Mož mu je odgovoril: "Duha za to niste prosili. Z vama se bo ravnalo po vajini veri. Izkušnja, ki ste jo doživeli nocoj, je otroška igrica v primerjavi s tem, kar imajo bogovi za vaju v načrtu, moja gospoda. Toda v duhove morata verovati in od njih pričakovati velike stvari. Morata nekolikokrat doživeti moč in razumnost duhov, potem sem prepričan, da bosta sposobna, da vama bodo lahko pomagali na veliko bolj obsežen način."

Ko sva z Rolandom čez dva ali tri tedne stopila v tisto prekrasno hišo, naju je satanistični svečenik pozdravil, rekoč: "Nocoj bosta doživela izredno zanimivo seanso. Neki znanec, ki ga že dolgo poznam, je na obisku v našem mestu. Je zelo znan profesor zgodovine, zgodovinar v pravem smislu besede, ki je poučeval na nekoliko vodilnih francoskih univerzah. Zaradi njegovega poznavanja presenetljivih zgodovinskih podrobnosti je postal vodilna osebnost na svojem znanstvenem področju. Lahko bi rekel, da so ga duhovi naredili velikega. Sporočili so mu številna neznana zgodovinska dejstva. Nocoj mu bodo mediji odkrili številne podrobnosti o Napoleonovih vojnih pohodih. Trenutno je v molilnici in opravlja obred. Dovolite mi, da vama pojasnim, kaj se bo zgodilo."

Udobno sva sedla in pozorno poslušala svečenika, ko je razlagal, kaj obljublja zanimiva seansa. "Medij dovoljuje nekemu duhu priti v svoje telo in ga osebno in duhovno popolnoma obvladovati. Tako postaja orodje duhov, ki tako laže občujejo z ljudmi. V preteklosti se je dogajalo, da je šest, pa celo dvanajst duhov prevzelo oblast nad enim telesom v različnih časih. Kajti en duh je morda na tekočem o posebnih zgodovinskih podrobnostih, manjka pa mu podatek o drugih vidikih. Potem pa mu pomaga drug duh, ki je bil takrat navzoč in je imel opravke z dogodki tedanjega časa. Duhovi so tako natančni, da lahko podajajo ne samo besede, temveč tudi barvo glasu osebe, ki jo navajajo."

Čez nekaj minut je svečenik šel pogledat, ali je njegov prijatelj že opravil obred. Kmalu se je vrnil in rekel, da naj gredo v njihovo molilnico vsi, ki želijo biti navzoči na seansi.

Svečenik je navzočim predstavil zgodovinarja, potem pa je zaprosil šest prostovoljcev, naj pridejo naprej. Duhovi naj bi izbrali enega med njimi za svoj kanal obveščanja tisti večer. Šest mož se je postavilo pred svečenika, ki je začel klicati bogove in jih prosil, naj razodenejo svojo veliko moč. Duhovi, ki so vodili Napoleona Bonaparta in mu pomagali pri njegovih vojnih pohodih, naj bi sporočili tiste podrobnosti, ki jih je želel zvedeti gostujoči zgodovinar. Medtem ko je svečenik opravljal kratek obred, je neki duh prišel v telo enega teh mož in začel govoriti. Glas je imel pravi pariški naglas in zvok, ki je pritegoval pozornost.

Duh nam je sporočil, da je glavni svetovalec, ki se je izpopolnil za vojaške zadeve in ima odgovornost za legijone duhov. Ker pa je predmet zelo zapleten, potrebuje še dva druga od preostalih petih mož za kanale duhov.

Moža je malo streslo, zaprla sta oči, in duhova sta rekla, naj ju kličejo Remi in Alphonse. Oči moža, v katerem je bil glavni svetovalec, so ostale odprte, toda negibne; v naslednjih 45 minutah sploh ni zamižal.

Svečenik se je obrnil na zgodovinarja in mu rekel: "Bogovi so pripravljeni izpolniti vaše prošnje."

Gost je vstal. V rokah je imel beležnico in nalivno pero. Najprej je laskal duhovom in priznal, da so mu v preteklosti dali razne podatke, ki so ga naredili za enega najpomembnejših mož na njegovem znanstvenem področju. Nekaj minut se je pogovarjal z duhovi in jih imenoval gospod Remi, gospod Alphonse in gospod svetovalec. Potem pa jim je zastavljal vprašanja, duhovi pa so mu odgovarjali brez omahovanja.

Med pogovorom so se vprašanja osredotočila na neki poseben pogovor med Napoleonom in njegovim oficirjem. Glavni svetovalec iz sveta duhov je rekel, da bi bilo zaradi verodostojnosti boljše, da bi Remi in Alphonse ponovila ta pogovor. Nato sta se njuna glasova popolnoma spremenila, prav kakor bi se pogovarjala dva različna moža.

Obrnil sem se h Georgu in rekel: "To je čudovito!"

Odgovoril mi je z nasmeškom na obrazu: "Če misliš, da je to nekaj posebnega, potem počakaj, da bodo duhovi ponaredili glasove ljudi, ki si jih poznal, a so že dolgo mrtvi. To je potem res veličastno."

Potem ko je zgodovinar dobil odgovore na vsa vprašanja o Napoleonovih vojaških zadevah, je rekel glavnemu svetovalcu iz sveta duhov, da so mu potrebni še dodatni podatki glede nekega govora, ki ga je imel župan Camillien Houde na stopnicah rotovža v Montrealu, tik preden je Kanada stopila v 2. svetovno vojno.

Glavni svetovalec mu je odgovoril, da mu on in njegovi pomočniki ne morejo odgovoriti, ker so se vse njihove dejavnosti odvijale v Evropi, po njihovem odhodu pa bo zavzel njihovo mesto neki drug svetovalec in mu dal vse potrebne podatke.

Zadnja dva moška, ki sta bila izbrana za medija, sta se stresla, odprla oči in s svojima glasovoma vprašala, kako dolgo sta bila posrednika odgovorov duhov. Moški pa, v katerem je bil glavni svetovalec, je tudi malo zadrhtel, zaprl svoje oči, jih zopet odprl, potem pa je neki drug duh rekel: "Veseli me, da vam lahko pomagam razodeti neznano. Bil sem navzoč, ko je župan Camillien Houde govoril proti pozivu, da naj kanadski Francozi služijo vojsko. Kaj želite zvedeti?"

Zgodovinar se je zopet zahvalil glavnemu svetovalcu za stalno vodstvo duhov v njegovem življenju, potem pa dejal: "Ker ni bilo nikogar, ki bi bil naredil stenografski zapis o Houdovem govoru, kroži o tem danes več različic. Plemeniti svetovalec, ali imaš možnost pojasniti to zadevo za nas?"

"Drage volje vam bom dobesedno ponovil Houdov govor."

Tega, kar se je zgodilo potem, preprosto ne morem pojasniti. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Zaslišal sem glas, ki sem ga po radiu več let slišal verjetno večstokrat. Camillien Houde je bil zelo bojevit politik. Nikoli ni omahoval povedati svojega mišljenja o komer koli in čimer koli.

Ob koncu tridesetih let je bil Camillien vroča tema francoskih sredstev obveščanja. Zaradi njegovega položaja kot župana Montreala so ga vedno znova uvrščali v poročila. Radijske postaje so posnele njegove govore in pripombe in jih vedno znova predvajale, pa je tako njegov glas postal lahko prepoznaven. In sedaj sem zopet zaslišal ta znani glas, katerega pa je sedaj podajal hudobni duh. Poslušali smo ga okrog dvajset minut.

Pred nekaj časa sem nekomu povedal to svoje doživetje, pa je ta oseba rekla, da bi to lahko bil duh ali duša umrlega Camilliena. Toda to ni moglo držati, kajti takrat je Camillien še živel. Umrl je 12. septembra leta 1958.

Kot je rekel hudobni duh, je bilo to posnemanje glasu in besed gospoda Houda. Ko naju je tisti večer George peljal domov, je rekel, da veruje, da je človek popolnoma mrtev, ko umre, in če ljudje trdijo, da govorijo z duhovi pokojnikov, so to v resnici hudobni duhovi, ki posnemajo ljubljene pokojne.

Takrat se mi je zdela ta izjava zanimiva, toda o njej nisem veliko razmišljal. George ni hotel dalje govoriti o tej temi, ampak je rekel, da nama bo to pojasnil svečenik, ko bo imel čas.

Naslednjo nedeljo pa se je ponudila priložnost za pogovor o tem vprašanju s svečenikom. Dal nama je zanimivo poročilo o tem, kako hudobni duhovi posnemajo pokojne. Zanj je bilo to dejstvo primer njihove sposobnosti zavajanja ljudi. Dobil sem vtis, da tega moža zelo veseli in zadovoljuje, če lahko pripoveduje o nekaterih primerih, ko so duhovi prevarali velike voditelje.

Duhovnik je omenil tudi dva ali tri svetopisemske dogodke, ker pa takrat nisem dobro poznal Svetega pisma, to name ni naredilo posebnega vtisa. Samo ko je omenil dogodek Izraelovega kralja Savla s čarovnico v Endorju kot mojstrovino, sem se začudil. Opozoril je na to, kako so duhovi Savla spodbujali, da upravlja svoje življenje po čustvih, namesto da bi poslušal Božjo besedo. Pripovedoval je, kako so ga popolnoma ločili od njegovega Stvarnika in ga pripravili do tega, da je naredil pred Bogom Hebrejcev veliko grozodejstvo, in ga na ta način uničili. "V tistem zgodovinskem obdobju si naš učitelj ne bi mogel zagotoviti večje časti, kakor da je največjega voditelja izraelskega naroda pripravil do tega, da se je pred prebivalci celotnega vesolja poklonil hudobnemu duhu," je rekel.

Dejal je, da so hudobni duhovi stoletja delovali, da bi ljudi prepričali, naj sprejmejo zamisel, da imajo ljudje podedovano nesmrtno dušo. Pojasnil je, kako se duhovi veselijo poosebljanja mrtvih ljubljenih oseb ali znanih ljudi - vse to delajo, ker poskušajo prepričati človeštvo, da človeška osebnost ne umre skupaj s telesom.

Pojasnil je, zakaj ljudje tako zlahka sprejmejo zamisel, da živijo še po smrti. Rekel je, da je v Evinem in Adamovem umu nastala velika sprememba, potem ko sta začela verovati Satanovi prevari. Nadaljeval je: "Nezaupanje in nevera do Stvarnika sta postala del njune narave. Po drugi strani pa je to postalo del njune duševnosti, da se odzoveta glasu našega gospodarja in njegovih duhov."

Svečenik je mene in prijatelja presenetil, ko je izjavil, da je verovanje v življenje po smrti oblika malikovanja rotenje duhov. Skoraj sem padel s stola, ko je trdil, da demoni kar naprej onečaščajo krščanske cerkve, ko milijone kristjanov zapeljujejo v obliko češčenja duhov, ki jih vodi v malikovanje, ne da bi se tega sploh zavedali.

Nadaljeval je: "Nasprotno s priljubljenim verovanjem rotenje mrtvih ni samo klicanje duhov umrlih, da govorijo z njimi. Ker so človeška bitja smrtna in nimajo nesmrtne duše, rotenje mrtvih vsebuje zamisel, da mrtvi dosežejo celo višje stanje, kakor pa ga bi dosegli živi.

"Kakor pravi veliki gospodar," je pojasnil spiritistični svečenik, "ljudem niti ni treba prositi za pomoč domnevnih duhov mrtvih, da bi se znašli v rotenju mrtvih. Samo verovanje v življenje po smrti," je razlagal, "vsebuje rotenje mrtvih. Hudobnim duhovom dopušča priložnost, da poosebijo mrtvega. Ko ljudje nasedejo njihovim lažem, s tem poveličajo in spoštujejo gospodarjevo veliko in slavno ime. Duhove pa seveda tudi zabava in jim je v veselje, da vodijo ljudi v malikovanje."

Ko je svečenik dalje poveličeval Satana in njegovo modrost, me je napolnil občutek globoke žalosti. Srce me je zabolelo, ko sem se spomnil, kako vdani so bili moji starši in stari starši spominu na mrtve sorodnike. Veliko so se žrtvovali in zdajali veliko denarja, da bi maše v njihovo dobro skrajšale dobo, ki ga morajo preživeti v vicah, preden so stopili v večno blaženost. Ko sem spoznal, da so bile vse daritve zaman, sem bil skoraj tako pretresen kakor takrat, ko mi je umrla mati.

Naslednjo nedeljo je spiritistični svečenik podal sporočilo z naslovom "Krščansko malikovanje". Veliko podrobneje je opisal stanje človeštva v smrti ter razložil, kako so si demoni izmislili in ohranili verovanje v vice, da bi milijone umov odvrnili od Kristusa. Govornik se je bahal, kakšno prednost imajo duhovi pred Stvarnikom, ko gre za navajanje ljudi h kakšnemu verovanju.

Svečenik je dejal: "Stvarnik ne more lagati in ne uporablja človekovih čutil, da bi jih navedel na verovanje v njegovo besedo. Prav nasprotno, On želi, da bi jo sprejeli, ker mu zaupajo, da govori samo resnico. Po drugi strani pa duhovi lahko lažejo in izkoriščajo dejstvo, da ljudje prisluhnejo svojim občutkom, ko se morajo odločiti o smeri svojega življenja. Duhovi zelo izkoriščajo to šibkost tako, da povzročijo, da ljudje močno čutijo stvari, katere naj bi po želji duhov verovali. Človeški um napolnijo z zmotnimi mislimi. Ljudje seveda sprejmejo take zamisli in jih vedno bodo."

Satanova sposobnost zapeljevanja je navdušila skupino častilcev in ko je govornik omenil, da imajo skupaj z angeli na milijone kristjanov, ki malikujejo, ne da bi se tega zavedali, je poslušalstvo zaploskalo in moškemu stoje pritrjevalo.

Svečenik se je znova pobahal, da je gospodar ves svet zapeljal z verovanjem o nesmrtnosti duše kljub znanstvenemu znanju in razsvetljenosti naše dobe. Potem se je zgodilo nekaj osupljivega, kar mi je pomagalo sprejeti Kristusa in se sčasoma odločiti, da se pridružim Cerkvi adventistov sedmega dne. To je bilo vprašanje, ki ga je zastavil nekdo.

"Kaj pa adventisti?" je nekdo vprašal. "Zanje se ne more reči, da so zapeljani, kakor trdite za preostali svet. Zakaj se oni upirajo veliki prevari?"

Svečenik je odvrnil: "Prav imate. Adventistov nam ni uspelo zapeljati. Najprej naj pojasnim, zakaj mu jih nisem omenil. Tako malo jih je v primerjavi s preostalimi prebivalci sveta, da se jih nisem spomnil.

Drugič, prevari pa niso nasedli zato, ker niso navadni ljudje. Dovolite, da pojasnim. Kar bom rekel, bo morda nekatere vznemirilo, vendar je res, pa naj vam bo to všeč ali ne. Dejstvo, da adventisti posvečujejo svetopisemsko soboto stvarjenja, onemogoča duhovom, da bi jih zapeljali. Stvarnik jim nudi posebno pomoč in veliko duhovno znanje. Tako torej v tem smislu niso običajni ljudje."

Ta edinstvena izkušnja je bila pripomoček, ki mi je pomagal, da sem se odločil za Kristusa. Ko sem sprejel Jezusa za svojega Gospoda in Zveličarja, sem postal željan proučevalec Svetega pisma. Kot nekdanji spiritist sem čutil, da se moram skrbno seznaniti z Božjo besedo, da bi lahko drugim pomagal pri vprašanjih o spiritizmu.

Globok vtis je name naredilo spoznanje, da Sveto pismo pravi, da se Bogu studi rotenje mrtvih - verovanje, da ljudje zavestno obstajajo po smrti in da lahko govorimo z njimi. Sedaj sem spoznal, da je to pravzaprav bogokletna oblika malikovanja; saj Bogu odvzame slavo, ki pripada njegovemu svetemu imenu. To počnemo, ko mrtvim pripisujemo zmožnost, ki pripada samo Stvarniku, to je nesmrtnost. 1 Tim 6,16 pravi: "Ki ima sam neumrljivost in biva v nedostopni svetlobi, ki ga ni videl noben človek in ga tudi videti ne more."

Zaradi srečanja s spiritizmom sem se zavedel, da je verovanje v posmrtno življenje del seznama z devetimi dejavnostmi, ki ljudi izpostavljajo svetu nadnaravnih duhov. Sveto pismo jih vse imenuje gnusoba. Po Mojzesu je Bog povedal svojemu ljudstvu: "Naj ne bo med vami nikogar, ki bi peljal svojega sina ali hčer skozi ogenj, ne nikogar, ki vedežuje ali tolmači znamenja ali vražari ali čara, ne nobenega zaklinjalca ne nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve. Zakaj gnusoba je Gospodu, kdor koli dela kaj takega, in zaradi takih gnusob izganja Gospod, tvoj Bog, one pred vami."4

Bog ima okultna dejanja za tako nevarna, da so kamnali vsakega Izraelca, ki so ga odkrili, da se ukvarja s tem.5

Ko sem prvič v življenju resnično proučil Sveto pismo, sem bil presenečen, ko sem videl, kako jasno Gospod trdi, da se mrtvi ničesar ne zavedajo. V Prd 9,5.6 sem prebral to osupljivo izjavo: "Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo. ... Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila, in nimajo več deleža vekomaj na vsem, kar se godi pod soncem."

Najbolj pa me je osupnilo besedilo v Jobovi knjigi: "Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog, je kakor cvetka, ki se dviga iz popka, pa uvene, in beži kakor senca in nima obstanka. ... Ako so v časti njegovi otroci, on tega ne ve, in ali so ponižani, tega ne zazna."6

Prijateljski demoni

Nekajkrat sem uporabil izraz prijazni demoni. Morda je dobro, če to najprej pojasnim. Veliki svečenik spiritistične skupine je bil zelo jasen, ko je dejal, da so Satanove vojske duhov dobro organizirane in da jim dodeljuje naloge glede na njihove podedovane sposobnosti. Svečenik je rekel, da se padli angeli delijo na tri ločene skupine.

Prijateljske demone je opisal kot nje, ki so zelo pametni in imajo sposobnost, da poosebljajo mrtve. Njihovo največje veselje je pravzaprav, da se pojavljajo kot domnevni duhovi umrlih ljubljenih. "Njihova posebnost je, da delujejo v verskem svetu. Ohranjajo stare zmote, ki Satanu tako zelo koristijo, ter so vedno pripravljeni vpeljati nove, če bo potrebno.

Vojščaki," je nadaljeval, "se osredotočajo na sejanju nesoglasij v družine in na nerazumevanje med prijatelji, sorodniki in sosedi. Taki duhovi radi ustvarjajo napetost med rasami in družbenimi razredi. Kdor najbolj slovi po ločevanju ljudi in polnjenju s sovraštvom in nasiljem, ga Satan zaposli z nalogo, da povzroči vojno med narodi.

Zatiralci," je nadaljeval spiritistični vodja, "so edinstvena skupina, ki ji je v veselje ustvarjati zmote in uničenje med človeškimi rasami. Ko so bili naš veliki gospodar in njegovi duhovi napačno dojeti in izgnani na ta planet, so pretrpeli nekakšen živčni zlom. Od takrat si niso več opomogli. Ker zelo sovražijo Stvarnika, čutijo, da mu lahko povrnejo edino tako, da uničijo življenja njih, ki jih je ustvaril po svoji podobi."

To, kar je svečenik pripovedoval meni in Rolandu tisti večer, je imelo pomembno vlogo pri moji odločitvi, da se bom ločil od kulta demonov.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!