Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

2. Potovanje v nadnaravni svet

Zelo me je privlačevala kanadska trgovska mornarica, ker mi je neki znanec, ki je že bil v njej, povedal, kako mu je tam všeč. Biti pod zaščito kraljevske mornarice in letalstva trgovska mornarica pa je bila za vojaštvo življenjsko pomembna je dajalo občutek varnosti.

Dve leti in pol sem delal v strojnicah raznih ladij, na katere sem bil razporejen, in sicer večinoma kot kurjač. Dobro se spominjam, da sem vsakič, ko sem nastopil službo, rekel: "Upam, da ne bo noben torpedo zadel tega parnega kotla, medtem ko bom tu delal." Poznal sem nekoliko mož, ki so umrli na morju. To, kar sem doživel v trgovski mornarici, je še bolj zakrknilo moje srce do Boga in ljudi.

Po vojni je bilo težko dobiti dobro službo v Montrealu, ker je na tisoče vojakov, ki so prišli iz vojske, po mestu iskalo delo. Odločil sem se izučiti kakega poklica, pri čemer bi užival, ko bi delal kaj ustvarjalnega. Nisem hotel preprosto delati, samo da bi zaslužil za življenje. Zato sem se odločil, da si vzamem čas in se prepričam, ali me bo res veselilo to, za kar se bom odločil.

Da pa bi izkoristil čas, medtem ko sem iskal kaj ustreznega, sem se zaposlil v kegljišču Winsor Bowling Alleys v ulici St. Catherine West. Takrat je bil ta lokal najboljši v Montrealu, kar se tiče te vrste zabave. Bil sem desna roka moža, ki je bil odgovoren za biljard. Delo ni bilo naporno, spoznal sem veliko ljudi, hkrati pa sem se tudi dobro zabaval.

Nisem še dolgo delal tam, ko je prišel eden mojih prejšnjih tovarišev, s katerim sem bil v začetku v trgovski mornarici. Zelo vesela, ker sva oba še živa, sva skupaj večerjala in se o marsičem pogovarjala.

Tema, o kateri je moj prijatelj Roland govoril z velikim navdušenjem, je bilo njegovo zanimanje za nadnaravno. Pripovedoval mi je, kakšno srečo je imel, da je spoznal skupino ljudi, člane nekega društva, ki so imeli zvezo z umrlimi. Spiritistični medij je baje Rolandu omogočil govoriti s svojim očetom, ki je umrl, ko je bil star deset let. Baje mu je oče dal veliko nasvetov glede prihodnosti.

Zanimivo je bilo poslušati Rolanda o njegovih izkušnjah s področja nadnaravnega, toda v meni je to povzročilo neprijeten občutek. Potem me je vprašal, ali bi me zanimalo obiskati spiritistično seanso. "Morda bi ti medij omogočil govoriti z duhom pokojne matere. Saj bi ti to bilo všeč, mar ne?"

Njegovo navdušenje je malo popustilo, ko je opazil, kako sem bil prizadet. Saj mu sploh nisem mogel odgovoriti. Po nekaj sekundah molka je rekel: "Saj se menda ne bojiš govoriti z dušo svoje umrle matere, ali pa?"

Nekako mi je uspelo, da sem vprašanje zanikal, toda prosil sem ga, naj mi da čas za premislek, ker dotlej še nikoli nisem razmišljal o čem takem.

Pogledal me je naravnost v oči in dejal: "Morneau, tebe je strah. To sklepam iz tega, kako me gledaš to se vidi na tvojem obrazu. Človek, kako si se spremenil, odkar sem te zadnjič videl! Roger Morneau, ki sem ga takrat poznal, se ni bal ničesar. Spominjam se časa, ko sva skupaj s še šestimi drugimi novinci opravljala mornarske dolžnosti na ladji. Prišel je ladijski oficir in rekel, da rabi prostovoljca, ki bi drugi dan pobarval zgornji del glavnega jambora. 'Kdo od vas se je pripravljen povzpeti gor?' je vprašal. 'Saj ni zelo visok, samo enaindvajset metrov. Toda ko si enkrat gori, moraš biti zelo pogumen, kajti potem moraš z deske, na kateri si sedel, ko so te vlekli gor, po trebuhu plezati po poprečnem jamboru, (širokem okoli 60 cm) da bi lahko pobarval še drugo stran.' Vsi smo bili na smrt prestrašeni, in zato zelo veseli, ko smo slišali, da si rekel oficirju, da boš to delo opravil ti. Vsi smo govorili o tvojem pogumu. Ali mi boš sedaj rekel, da me boš pustil na cedilu, ko gre za to, da bi šel z menoj na prihodnjo seanso?"

Po tem kratkem govoru se nisem mogel več upirati. Spet sem moral biti Roger Morneau, ki se ni ničesar bal. Bil sem v pasti.

Nekega sobotnega večera sva bila s prijateljem v neki hiši, v kateri je bil častni gost neki medij, ki je bil na obisku. Predstavili so naju še nekaterim drugim navzočim, posebna čast pa je bila, da sva se seznanila z nekim zakonskim parom. Mož je bil poklicni napovedovalec, vodja tedaj zelo iskane jazzovske skupine. Igrali so v najelegantnejših lokalih.

Pozno tisti večer, po koncu spiritistične seanse, ko so se neki gostje že poslavljali, je vodja orkestra rekel svoji ženi: "Draga, kaj, ko bi odšla tudi midva. Zelo pozno je že."

Tedaj se je pogovarjala z medijem, kar ji je bilo zelo zanimivo. Odgovorila mu je: "George, pojdi domov in lezi počivat. Jaz bom ostala še nekaj časa; Belangerjevi me bodo peljali domov." George se je strinjal z njenim predlogom in je odhajal iz hiše ravno tedaj kot midva.

Ko smo bili zunaj, naju je George vprašal: "Se peljeta domov z avtom?"

"Ne," sem mu odgovoril. "Peljala se bova s tramvajem, postaja je samo nekaj korakov stran."

"Vstopita, zapeljal vaju bom do postaje."

Tisti večer je tekla beseda tudi o tem, da sva bila med vojno pri trgovski mornarici. Spiritistični medij je baje poklical duha nekega Rolandovega sodelavca, ki je umrl, ko se je potopila ladja.

Ko sva sedla v Georgov avto, naju je začel spraševati o nevarnostih, ki sva jim bila izpostavljena pri najinem delu med vojno. Toda že smo bili tudi na tramvajski postaji. Tedaj je predlagal:

"Ali ne bi šli v neko restavracijo kaj pojest? Tako bi mi lahko pripovedovala o vajinih pustolovščinah med vojno. Navdušen sem nad njimi! Večerja gre na moj račun, potem pa vaju bom zapeljal domov."

George nas je odpeljal v zahodni del ulice St. Catherine, v mestni predel Montreala, ki so ga domačini poznali po restavracijah za sladokusce. Nenadoma je zavil s svojim luksuznim Lincolnom v neko ozko ulico, ki je peljala do neke njegovih najljubših restavracij. Parkiral je za nekim črnim cadillakom in rekel: "Joe je tukaj! Lokal je njegov. On je v redu fant."

Ko smo vstopili, nas je dama v sprejemnici obvestila, da moramo počakati v predsobi, ker trenutno ni prostih mest. Ko smo se podali vanjo, je Joe od daleč spoznal Georga in prišel bliže, da bi ga pozdravil.

Ko je slišal, da čakamo na prosto mizo, je rekel, da to ni nujno. Pred nekaj minutami je neki zakonski par telefoniral in odpovedal rezervacijo mize. Če hočemo, jo lahko imamo. Šli smo za lastnikom, ki je z mize vzel napis "rezervirano", in sedli. Prišla je natakarica in sprejela naše naročilo za pijačo. Rekla je, da bomo morali na večerjo počakati malo dlje kakor sicer, ker je restavracija polna do zadnjega mesta. George je naročil dvojno količino svoje priljubljene pijače, da bi mu čas hitreje minil. Potem sva mu odgovarjala na njegova vprašanja o trgovski mornarici in mu pripovedovala o najinem zanimanju za nadnaravno.

Trajalo je precej dolgo, da smo dobili večerjo, zato smo še enkrat naročili pijačo. Alkohol je Georgu razvezal jezik. Bil nama je pripravljen pripovedovati reči, za katere pa menim, da jih v normalnih okoliščinah nikoli ne bi omenil. Vprašal sem ga, ali nama ne bi povedal kaj o tem, kako je v svojem poklicu postal tako slaven.

"Nič me ne moti, da vama pripovedujem o tem," je rekel. "Povedal vama bom pravi razlog svojega uspeha; to je nekaj, o čemer niti žena ne ve ničesar. Toda obljubiti mi morata, da bosta o tem molčala."

Zagotovila sva mu, da bo to, kar nama bo povedal, ostalo skrivnost.

"Ali sta že kdaj slišala o čaščenju hudobnih duhov?"

"Jaz ne," sem mu odgovoril. "A zakaj to sprašuješ?"

Ne da bi odgovoril na moje vprašanje, je vprašal: "Od kdaj se ukvarjata s čarovništvom?"

"George, ne razumem, na kaj misliš? Kaj si hotel reči?"

"To, kar želim vedeti, je: od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?"

"Jaz še ne tako dolgo," sem mu odgovoril.

"Očitno se morata še marsikaj naučiti v zvezi z nadnaravnim. Z obiskovanjem spiritističnih seans izgubljata samo čas. Prosim vaju, ne razumita me napačno, te seanse imajo svoj prostor. So dobra zabava za ženske, ki najdejo tolažbo, misleč, da po nekem dragem pokojniku dobivajo navodila za življenje. Vesta, nocoj sem samo ženi na ljubo odšel na to seanso. Vsako leto grem nekajkrat z njo, da ima občutek, da imava skupna zanimanja, a to je edini razlog. Česar pa ne ve, je to, da sem se naučil pristopati k pravemu viru te moči. Tam se res nekaj doživi. Govorim vama o čaščenju demonov."

Od vsega, kar nama je povedal, mi je ostal v spominu predvsem en stavek. Zato sem Georgea prosil: "Ali bi pojasnil vprašanje, ki si ga zastavil poprej: 'Od kdaj si zamišljata, da vzdržujeta zvezo z mrtvimi?' Kaj misliš s tem 'si zamišljata'?"

Nasmehnil se je, pogledal na uro in rekel: "Nocoj je že prepozno, da bi vama to pojasnil, toda povedal vama bom samo eno: Nista se pogovarjala z mrtvimi." Potem je dalje pripovedoval o svojem uspehu.

"Bilo je tako: Leta je kazalo, da sem nesposobnež, ko je šlo za to, da bi organiziral in v redu vodil svoj orkester. Potem pa sem imel srečo, da sem se seznanil s čaščenjem demonov. In po tej veliki sili sem dobil vse, kar sem si vedno želel. Seveda sem se moral naučiti opravljati določene obrede, preden so duhovi začeli dogodke obračati v mojo korist."

Nasmeh se mu je razširil po vsem obrazu. "Od tistega dne naprej imam s svojim orkestrom uspeh. Čez noč smo postali slavni in znani. Odkrili so nas brez kakršnega koli prizadevanja z naše strani - čeprav smo obstajali že dolgo - in postali slavni kot eden največjih orkestrov na našem področju. Sredstva javnega obveščanja so bila preprosto navdušena nad nami. Povsod se je govorilo o nas. Odgovorni ljudje pri radiu so razpravljali o nas, in v kratkem času smo bili na vrhu."

George je spet malo srknil iz kozarca, potegnil dim iz cigarete in nadaljeval: "Od takrat naprej smo stalno iskani. Denar nam samo priteka. Dobivamo največje honorarje od vseh. Ljudje radi plešejo ob naši glasbi. V resnici pa so duhovi ti, ki nas imajo pod nadzorom - ali z drugimi besedami: Imajo nas v posesti, dajejo nam energijo - mi pa vplivamo dalje na ljudi. To, kar poslušalci dobijo, imajo radi, in prihajajo vedno znova, ker hočejo še več od tega."

Naslonil se je na stol in si prižgal še eno cigareto. Malo se je zahihital in rekel: "Moram vama povedati še nekaj. Pred približno enim mesecem sem imel po radiu intervju in pri tem resnično užival. Šest vodilnih radijcev iz Montreala in Toronta se je pogovarjalo z menoj. Kaže, da jih je očaralo vse, kar sem jim povedal. V resnici pa sem se sam čudil svojim bliskovitim odgovorom. Še nikoli dotlej v življenju nisem bil tako poln šal in humorja. Užival sem v pozornosti, ki so mi jo izkazovali. Skoraj so me oboževali. Pri tem so me poskušali spregledati. Toda ko smo se poslavljali, jim to še vedno ni uspelo."

George je še enkrat pogledal na uro in rekel: "Prijatelja, pozno je. Kaj, ko bi odšli?"

Ko je čakal na račun, je še pripomnil: "Moj uspeh je lahko pojasniti, če si predstavljaš ogromno silo duhov in kaj se dogaja, če si jo človek hoče pridobiti zase."

Z Rolandom sva se čudila temu, kar nama je pripovedoval, zato sva ga med vožnjo domov prosila, da nama o tem pove še več.

"Čutim se prisiljen pripovedovati vama o svojih izkušnjah, ker iščeta veliko silo za svoje življenje. A vem, da je ne bosta našla, če bosta obiskovala spiritistične seanse kakor nocoj. Rekel bi: Zakaj želita igrati v drugi ligi, če lahko v prvi?" Nato ga je moj prijatelj prosil, naj nama pove, kako bi lahko prišla "v prvo ligo" sveta duhov.

"Res sta pogumna mladeniča," je rekel George, "in veliko sta že naredila za svojo deželo. Zato bom jaz naredil nekaj velikega za vaju. Poskrbel bom za to, da bosta lahko prišla na naše naslednje zborovanje čaščenja duhov."

Potem je pogledal oba in po kratkem omahovanju rekel: "O nečem bi se rad še prepričal. Domnevam, da v svojem življenju sploh ne spoštujeta Kristusa - ali imam prav? Vzrok, zakaj vaju to sprašujem, je, da nočemo imeti tam nikogar, ki je krščanskemu Bogu zvest v najmanjšem, kajti to bi lahko bilo strahotno." Oba sva mu zagotovila, da sva Boga preklinjala in šla celo tako daleč, da za naju ni več vrnitve.

"Da, to mi je nocoj postalo jasno," je nadaljeval, "kajti kaže, da vama dajejo priklicani duhovi prednost pred vsemi drugimi navzočimi. Upam, da vaju moje vprašanje ni užalilo. Preprosto sem vaju moral to vprašati, da bi bil dvakratno prepričan, da sta v redu."

Medtem ko sem jaz nekoliko omahoval, da bi šel na srečanje častilcev demonov, ni imel moj prijatelj Roland nobenih pomislekov. Svoje stališče je pojasnil z izjavo, da bova tako ali tako prišla v pekel in tam gorela vso večnost, zato bi bilo dobro, če bi se seznanila z nekaterimi ljudmi, preden bova prišla tja.

Menil sem, da George ne bo nikoli več vzpostavil zveze z nama, ker je bil pijan, ko naju je povabil, in da se verjetno naslednje jutro ne bo spominjal niti polovice tega, kar je govoril tisti večer. Toda čez nekoliko dni naju je po telefonu povabil, naj bova prihodnji večer ob osmih pripravljena, ker bo prišel po naju.

Tisti nepozabni večer se je začel tako, da naju je George seznanil s številnimi podrobnostmi tajnega društva, ki mu je pripadal. Ni bil hiter voznik in kazalo je, da nerad prehiteva tramvaje, tako smo se na poti na sestanek ustavili približno stokrat. Zato smo imeli veliko časa za pogovor, preden smo prišli na cilj.

George nama je rekel, da naju ne sme presenetiti, ko bova tam videla nekaj najpomembnejših in najuspešnejših ljudi iz Montreala. Naštel je vsaj pol ducata znanih imen. To, kar nama je povedal, me je presenetilo, ker sem si predstavljal, da bomo tam srečali mnogo tipov, ki so na slabem glasu. Toda povsem nasprotno: Vsi navzoči so bili videti zelo prijazni, bili so zelo lepo oblečeni in prikupne osebnosti. Zdelo se nama je, kakor da naju poznajo že dolgo in da sama spadava mednje.

Sestanek se je začel nekako petnajst minut po našem prihodu in to v popolnoma sproščenem ozračju. Navzoči so okoli dve uri pripovedovali o izrednih dosežkih, v glavnem o poslovnih, ki so jih dosegli s pomočjo duhov, in jim prinesli velike dobičke. S pomočjo duhov so imeli sposobnost jasnovidnosti in prenosa misli ter so tako lahko vplivali na odločitve drugih ljudi.

Neki moški je pripovedoval, kako je kot astrolog - vedeževalec svetoval nekaterim bogatašem v zvezi z njihovimi denarnimi naložbami in tako sam obogatel. Pojasnil je, kako vsakič ob njem lebdi demon in mu daje natančna navodila o tem, kako in kdaj vložiti denar. Ta sporočila sliši samo on, njegove stranke pa ne. "Ti bogataši imajo denar za vlaganje," je rekel, "jaz pa vem, kako se lahko iz tega denarja nekaj pridobi."

Globoko prevzet ga je moj prijatelj vprašal, ali ga kdaj skrbi, da bi izgubil svoj delež dobička.

Odgovoril mu je: "Vedno zahtevam en odstotek od dobička vloženega denarja. Dobro veste, da je astrologija samo vaba. Nimam nobenih skrbi, kajti moj spremljevalec iz sveta duhov skrbi za mojo blaginjo. To bi vam rad ponazoril.

Neki zakonski par me je poskušal prikrajšati za zasluženi delež od dobička, ki je bil pridobljen s prodajo industrijskih nepremičnin. Izročila sta mi ček za precejšnjo vsoto denarja, in bil sem zadovoljen, dokler mi moj duh ni rekel, naj ju vprašam, kdaj mi imata namen dati še preostalih 1.700 dolarjev, ki so bili dogovorjen delež od dobička tiste naložbe. Oba sta se zelo prestrašila. Mož mi je takoj rekel, da me nista nameravala prevarati in da bo denar v 24 urah v mojih rokah."

Po vsaki pripovedi o uspehu je vsak hvalil svojega duha in to po imenu ter mu pripisal uspeh, mnogokrat pa so duha imenovali tudi kot gospodarja svojega življenja.

V času, ko sem imel opraviti s častilci demonov, sem opazil, da so pričevanja o tem, kako duhovi delajo zanje, mnogokrat usmerjala na demona kot na "gospoda boga". Nekdo je na primer rekel: "Bilo je čudovito opazovati moč gospoda boga Belzebuba, ki je delovala zame." Ali pa je kdo vprašal: "Sam, kako ti je šlo od najinega zadnjega srečanja?" Odgovor pa se je glasil: "Hvala, zelo dobro. Bogovi so mi v mojem življenju res čudovito pomagali."

Tisti večer je neka oseba naredila name poseben vtis. Mož je bil zdravnik in je pojasnil, da so mu duhovi dali veliko hipnotično in ozdravljajočo moč. K temu je dobil še sposobnost odpravljati bolečine in ustavljati krvavitve.

Potem ko je podal nekoliko presenetljivih poročil o svojih ozdravitvah, je rekel, da mora sedaj iti v molitveno dvorano. "Oprostite mi, prosim, prijatelji, moram iti dol in opraviti določene obrede, da bi se po mojem gospodu bogu Nehuštanu zopet obnovil. Odvisen sem od njene obnavljajoče moči, da bi lahko poživljal in zdravil svoje bolnike."

Eno uro po začetku zborovanja se je pojavil neki zamudnik. Precej navzočih ga je pozdravilo in ga imenovalo Šarmer (mož poln čarov čarovnik). Ko smo se pozno zvečer vozili domov, sem vprašal Georga: "Kdo je tisti dostojanstven moški, ki je prišel pozneje, ki so ga nekateri imenovali Šarmer? Ali ima to ime kakšen poseben pomen?"

"Da, ima ga, toda zdaj o tem ne morem ničesar reči. Ko boš imel za seboj nekoliko zborovanj in boš postal del naše skupine, me spet lahko spomniš nanj. Je izjemno očarljiv moški. Imajo ga za največjega hipnotizerja, ki ga je Montreal kdaj imel.

Poleg tega pa se mi zdi čudovito, kako se vsi zanimajo za vaju. To me je veselilo. Zavedati se morata, da smo zelo zaprta skupina. Bilo je celo zelo težko dobiti dovoljenje, da lahko prideta na to zborovanje. Najprej mi tega niso dovolili. Potem mi je po posredovanju nekega duha, ki se je prikazal našemu voditelju med potovanjem po ZDA, ta telefoniral in mi dal dovoljenje in pripravil pot, da se nama lahko pridružita in potem postaneta člana našega društva. Toda o tem vama bom kdaj prihodnjič povedal še kaj več." Počutil sem se nekako neprijetno, ko sem slišal, da George meni, da se jim bom priključil. Roland pa se je tega zelo razveselil.

"Po nekaj zborovanjih," je nadaljeval George, "vaju bom zaprosil, da gresta z menoj v molitveno dvorano. Prepričan sem, da vama bo zelo všeč. Toda v molitveno dvorano bogov bosta lahko šla šele v navzočnosti Satanovega duhovnika in samo, ko bodo to privolili duhovi."

Zborovanje je bilo v neki zasebni hiši v razkošni montrealski vili. Ko smo bili v pritličju, smo lahko iz spodnjih prostorov slišali zelo tihe zvoke, ki so zelo spominjali na versko glasbo in petje Indijcev. Vedno znova so nekateri odhajali v spodnje prostore in se vračali čez kake pol ure. Vsa ta dejavnost je spodbudila Georga, da se je na kavču, kjer sva sedela, nagnil k meni in tiho rekel: "Naša molitvena dvorana je spodaj. Nocoj po zborovanju vama bom povedal več o tem."

Nekako šest tednov potem, ko sva spoznala Šarmerja, sem vprašal Georga na poti domov, ali ima voljo, da bi nama povedal kaj več o njem. "Seveda, o tem zanimivem človeku morata zvedeti kaj več. Toda najprej bi vaju rad spomnil, da smo skupina meščanov, ki se giblje v okviru zakonov. Ne poznam nobenega med nami, ki ne bi dal svoje srajce drugemu, da bi mu pomagal. In nihče nima nobene prednosti glede moči, ki nam jo dajejo duhovi.

Toda v Šarmerjevem primeru - da, on je malo drugačen od drugih. Kaže, da ima neko značajsko slabost, pa je zaradi tega uporabil svojo hipnotično moč tako, kakor je ne bi smel. Prepričan sem, da je za nekaj časa izgubil svoje pravilno presojanje.

Je zvit poslovnež - lastnik dveh nočnih klubov - in finančno mu je šlo zelo dobro. Je pa tudi zelo sposoben hipnotizer. Človeka lahko v manj kakor desetih sekundah podvrže svojemu nadzoru ali v hipnotično stanje, če mu ta oseba gleda naravnost v oči.

Kot lastnik dveh nočnih klubov ima veliko stikov z ljudmi iz gledališke dejavnosti. Večina glasbenih skupin gostuje štiri ali šest tednov, potem pa potujejo dalje. Sčasoma smo opazili, da so se neke skupine razpadle ali izgubile katerega od članov potem, ko so nastopale v njegovem klubu. Če je kdo stopil iz teh skupin, je bila to vedno ženska. Pred nekako pol leta je montrealska policija opravila racijo v neki razkošni javni hiši, v kateri so bile vse prostitutke prej pevke v nočnih lokalih in vsaka od njih je delala zanj."

"Ta dekleta," je nadaljeval George, "nikoli ne bi padla tako nizko, če ne bi dovolila, da jih kdo hipnotizira. Kdor se da hipnotizirati, se odtlej ne more več upirati hipnotizerjevi moči."

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!