Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

1. Dnevi mojega otroštva

Rojen sem bil 18. aprila 1925 kot peti od osmih otrok v St. Jacquesu, vasici v New Brunswicku, blizu meje s pokrajino Quebec v vzhodni Kanadi. Starši so bili pobožni katoličani iz francosko govorečega področja. Dve očetovi sestri sta bili nuni, njegov mlajši brat pa duhovnik, pozneje monsinjor v Rimskokatoliški cerkvi.

Še danes občudujem svoje starše, kako goreče so izpolnjevali nauke in zapovedi svoje cerkve. Vse dokler mi seže spomin, smo imeli v naši družini vsak dan skupno molitev. Najbolj se spominjam večerne molitve; rožni venec je bil glavni del bogoslužja, toda ponavljali smo tudi molitev svetnikov. Klicali smo imena številnih svetnikov in jih prosili za priprošnjo. Nas otroke so od dolgega klečanja bolela kolena, toda starši so nas spodbujali, naj naše trpljenje darujemo Bogu, da bi ga lahko uporabil za kratkotrajno rešitev kakšne uboge duše pred ognjenimi in duševnimi mukami vic.

Naša družina je opravljala več vrst telesnih pokor, da bi si pridobila Božjo naklonjenost. Vsak petek smo se postili tako, da nismo jedli mesa. Če je kdo šel vsak prvi petek v mesecu k spovedi in obhajilu, so mu bili zagotovljeni odpustki za pet tisoč dni, kar je pomenilo, da je bila neka določena duša toliko dni prej rešena iz vic. Takrat je to pomenilo tudi, da se ni smelo niti jesti niti piti od večera pred obhajilom pa vse do naslednjega jutra po obhajilu. To pravilo je cerkev medtem spremenila.

Ob določenih letnih časih je bila v naši družini navada prebedeti cele noči pri molitvi. Po vrsti smo drug za drugim po eno uro klečali pred kakšno podobo in molili rožni venec ali katero drugo molitev. Čas posta pred veliko nočjo je tudi bil obdobje velikega trpinčenja samega sebe. Moji starši so bili ljudje, ki so ljubili Boga; vse dejavnosti njihovega življenja so se vrtele okrog njega. Njihov glavni cilj je bil ugoditi Bogu.

Ko sem bil star tri leta, sem hudo zbolel, in zdravniki so izgubili upanje v mojo ozdravitev. Moj oče je celo že vse pripravil za moj pogreb. Mati pa je obljubila Bogu, da bo, če bom ozdravel, storila vse, kar je v njeni moči, da bom postal duhovnik. Poveličeval naj bi Božje ime in pridobival druge, da mu služijo. Po njeni pripovedi mi je bilo takoj boljše, hitro sem okreval in popolnoma ozdravel.

Zame je prišel čas, da se pripravim za prvo obhajilo. Toda čim bolj sem se iz katekizma učil na pamet cerkvene nauke in pravila, tem teže sem jih usklajeval s tem, kar sem že vedel o Jezusovem evangeliju.

Vsako nedeljo pred pridigo je duhovnik bral po eno poglavje iz enega od štirih evangelijev ali iz novozaveznih pisem, in tega sem se vedno zelo veselil. Ko sem bil star okoli sedem let, smo se nekega lepega zimskega dne vračali iz cerkve. Sonce je sijalo, ko je okoli dvajset sani s konjsko vprego drselo po snegu. Zvončkljanje vseh zvončkov na saneh ni omogočalo daljših pogovorov. Molk sem prekinil s tem, ko sem mamo vprašal, zakaj je bil Jezus tako prijazen z ljudmi, ko je bil na svetu, a potem tako podel, ko je odšel v nebesa.

"Zakaj to sprašuješ?" je rekla.

"Zakaj dobri Bog žge ljudi več sto let tudi za najmanjše grehe?" sem hotel vedeti. "Gotovo ne ravna po tem, kar je sam učil. Ti in oče delata to, kar nas učita zakaj On ne dela tako? Nas učita, naj drug drugemu odpuščamo napake. Mar naj ne bi tudi Bog popolnoma odpustil?"

Po njenem obrazu sem sklepal, da je osupnila nad mojim razmišljanjem. Oče ji je hotel pomagati tako, da se je skliceval na višjo oblast. "Veš, Roger, to je tako, kot je nekoč rekel tvoj stric Felix (duhovnik): Bog sovraži greh tako zelo, da je zagrozil z veliko kaznijo, ker želi ljudem pomagati, da bi se odvrnili od njega. Poleg tega pozna naš sveti oče, papež, še druge dobre razloge, zakaj Bog uporablja vice, papeževa oblast pa za nas ne sme biti vprašljiva."

Nauk o spremembi kruha in vina pri obhajilu sem sprejel kakor vsak otrok mojih let. Veroval sem, da duhovnik spremeni kruh in vino v Jezusovo telo in kri. Toda za veliko noč leta 1937, ko je umrla moja mati, sem slišal nekaj, kar me je spodbudilo k drugačnemu mišljenju.

Duhovnik je iz enega evangelija bral o Kristusovem vstajenju. Kar me je prevzelo, je bilo dejstvo, da je Jezus imel težavo prepričati učence, da je resnično vstal in je bitje iz mesa in kosti, a ne duh. V mojih mislih se je pojavilo nekoliko zanimivih vprašanj. Ali je možno, da so nebesa prav tako resničen prostor kakor ta svet, kjer ljudje iz mesa in kosti živijo resnično življenje, ne pa da samo kot duhovi lebdijo na oblakih? Če pa Jezus ni duh, kako je potem lahko v hostiji?

Za nekatere ljudi je verjetno težko razumljivo, da lahko majhen otrok, kakršen sem bil takrat, izgubi vero v Boga in se obrne proti njej. Morda lahko sam pojasnim, kako se je to zgodilo, ko bom povedal nekatere dogodke.

Ko sem bil otrok, je name zelo vplivalo to, kar sem videl in slišal v življenju odraslih. Naš dom je bil kraj miru in veselja. Starši so nam dali dober zgled o medsebojnih človeških odnosih. Do drugih so bili prijazni in obzirni in so pričakovali, da si odpuščamo napake in smo prijazni. Stalno so si prizadevali pomagati ubogim in potrebnim. Mislil sem, da bi tudi Bog moral biti do ljudi vsaj tako dober in sočuten, kakor je pričakoval od ljudi.

Neko doživetje je zelo zaposlilo moje razmišljanje. Takrat ljudje v zimskih mesecih niso uporabljali avtomobilov, zato je bilo potrebno veliko truda, da so jih zopet usposobili za vožnjo v toplejšem času. Oče se je odločil poklicati nekega mehanika iz Edmundstona, da bi se nekaj dni ukvarjal z njegovim fordom, modelom A, in ga usposobil za vožnjo. Še preden je odšel po njega, nam je rekel: "Ta mož je protestant, toda fini človek in izjemen mehanik. Zato me, otroci, poslušajte. Zelo možno je, da z nami pred kosilom ne bo molil molitve Angel varuh. Prosim, ne buljite vanj in ga nič ne sprašujte o njegovi veri. Ne spravite ga v zadrego. Vam je vse jasno?" Ko je to govoril, nas je gledal naravnost v oči. Vsi smo mu glasno odgovorili: "Da, oče!"

Tri dni je mož popravljal avto, jaz pa sem ga z užitkom gledal. Bil je prav takšen, kakor ga je opisal oče celo še boljši. Bil je zelo prijazen mož, ki mu je bilo očitno v veliko zadovoljstvo, da se je pogovarjal z menoj, a ni preklinjal.

Oče je imel tri kmetije, ki jih je vodil sam, zato je imel precej delavcev. Ko se je odločil sprejeti kakega novega delavca, sem ga večkrat slišal reči: "Vem, da se bova dobro razumela, kajti ni me težko zadovoljiti, toda eno si želim, prosim vas, nikoli ne pozabite: Z ženo ne dovoliva ljudem, ki delajo za nas, preklinjati Boga in svetnike. Imava otroke, ki bi jih rada vzgojila tako, da spoštujejo Boga. Zato pazite na svoje besede!" Kljub tej prošnji so se včasih spozabili in se zaklinjali pri vseh svetnikih s svojimi kletvami.

Če pa si je protestantski mehanik odrgnil roko ali priščipnil prst, je rekel samo: "Au, to boli!"

Kar pa se tiče molitve Angel varuh, je kazal več spoštovanja kakor mi. Ko je oče rekel: "Sedaj bomo molili," je povesil glavo in zamižal in sklenil roke. Mi nismo nikoli zaprli oči pri molitvi, molitev pa smo izgovorili kar se je dalo hitro.

Ko je mehanik odšel, me je nekaj zelo vznemirjalo, in tega nisem mogel pregnati iz svojih misli. To je bil neki stavek iz katekizma, ki sem se ga naučil na pamet: "Hors de l'Eglise catholique apostolique et romaine il n'y a point de salut." To bi se slovensko glasilo: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."

Mati je opazila, da me nekaj muči, pa me je glede tega vprašala. Vprašal sem jo: "Mati, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"

"Roger, to je dobro vprašanje. Zakaj to sprašuješ?" Ponovil sem stavek iz katekizma. Priznala je, da mi na to vprašanje ne more odgovoriti, in predlagala, naj o tem povprašam strica, ko bo prišel na obisk. Kot kaže, pa je to vprašanje vznemirilo tudi njo, kajti pri večerji je očetu pripovedovala o najinem pogovoru in ga prosila za njegovo mnenje.

Tudi on ni mogel dati ustreznega odgovora, toda rekel je, da Bog ne bo nobenega dobrega človeka izključil iz nebes, ne glede na to, ali je katoličan ali protestant. Rekel je, da angeli verjetno vodijo dobrega protestanta po smrti v nebesa skozi zadnja vrata. "Protestantov ne sprejema sveti Peter osebno z vsemi častmi, ampak to jih naj ne bi motilo, če jim bo sploh uspelo priti v nebesa. Naj ne pričakujejo, da ravnajo z njimi kot s slavnimi osebnostmi. Končno so njihovi predniki naredili veliko napako, ko so zapustili Katoliško cerkev, zato morajo vsi njihovi potomci računati s tem, da bodo morali trpeti."

Medtem ko sem sklepal, da očetov dokaz verjetno drži, sem moral stalno misliti na besede: "Zunaj katoliške, apostolske in rimske cerkve ni zveličanja."

Čez nekaj mesecev smo zvedeli, da namerava moj stric obiskati vse sorodnike.

Očeta sem vprašal, ali bo morda strica Feliksa povprašal glede dobrih protestantov, če bo imel za to priložnost. Ko je stric prišel k nam in smo se že nekaj časa pogovarjali, ga je oče vprašal:

"Felix, povej mi, kam pridejo dobri protestanti po smrti?"

"Zakaj to sprašuješ?"

Oče mu je pojasnil moje vprašanje glede izjave v katekizmu.

"Kar ti je Roger navedel iz katekizma, drži," je odgovoril stric Felix. "Zunaj Rimskokatoliške cerkve ni zveličanja, ne glede na to, za koga gre."

Njegova izjava je sprožila precejšnjo razpravo o tej temi. Oče je trdil, da z Božje strani ne bi bilo pošteno ne dovoliti dobremu protestantu, da bi stopil v nebesa. Stric je zmanjšal gorečo razpravo z izjavo, da gre duša dobrega protestanta po smrti verjetno v predpekel. Ta predpekel je verjetno kraj, kamor pridejo duše nekrščenih novorojenčkov po smrti. Končno je stric Felix rekel še: "Eno vem, da po cerkvenem nauku ne bo noben protestant, pa če je dober ali slab človek, nikoli prišel v nebesa ali videl Boga. Pomislite: Tega pravila nisem dal jaz; lahko ga samo učim. Če bi za protestante obstajala kakršna koli pot za vstop v nebesa, bi nam to sveti oče, papež, gotovo povedal."

Ta dogodek je zapustil v mojem razmišljanju veliko vprašanje glede Božje pravičnosti. Čas je mineval, in po nekaj letih sem se znova začel spraševati glede Božje pravičnosti.

Nekega lepega julijskega večera je prišel mimo nas neki moški, da bi staršem javil, kako je neki sosed nenadoma umrl pri delu osem kilometrov stran od svojega doma. Neka njegova pripomba je vznemirila vse navzoče: "Umrl je, ne da bi mu duhovnik lahko dal poslednje maziljenje." Ko je povedal, da je brat umrlega prinesel truplo domov, je zmajal z glavo, rekoč: "Žalostno, zelo žalostno."

Tega dogodka se spominjam, kakor da bi se bil zgodil včeraj. Pred nekaj časa je pripeljal mimo star vprežni voz. Pokojnika je pokrivala odeja, voznik pa je sedel spredaj na vozu. Noge so mu bingljale sem in tja, njegov obraz pa je izražal obup.

Nekaj sosedov, ki so prišli k nam telefonirat, (nekaj kilometrov naokrog sta samo dve družini imeli telefon) je sedelo na verandi pod podaljšano streho naše hiše.

Potem ko je voz s pokojnikom odpeljal mimo, je moja mati pripomnila: "Kako žalostno je to. Ko bi bil vsaj imel poleg sebe duhovnika," je rekla, "ki bi mu odpustil smrtne grehe, da mu ne bi bilo treba v pekel. Upajmo, da ga bremenijo samo odpustljivi grehi. Toda že samo to pomeni več let v ognju vic."

Oče pa je rekel: "Morali bomo zbrati nekaj dolarjev in poskrbeti za to, da se bodo brale maše za pokoj njegove duše, ker se mi zdi, da njegova vdova in otroci ne bodo zmogli tega."

Potem se je oglasil eden od sosedov: "Najraje bi vam rekel, da si prihranite te izdatke. Zdi se mi, da je njegova duša že v peklenskem ognju. Veste, gospod in gospa Morneau, da je imel ta mož dolge prste. S tem hočem reči, da si je včasih prilastil stvari, ki mu niso pripadale."

"To pa je zelo resna obtožba," je odvrnil moj oče, "in če tega ne morete dokazati, bi mi bilo ljubše, da o tem sploh ne bi govorili."

Sosed pa je nadaljeval: "Nerad rečem, toda gotovo se spominjate, da pred letom v tem času niste mogli najti verige za vlačenje hlodov, ki ste jo kupili malo pred tem. Če bi sedaj odšli v njegov skedenj, bi tam videli svojo verigo. Osebno sem jo videl tam pred nekaj dnevi. Potem sem z njim govoril o tem, pa je rekel, da si je verigo od vas sposodil, vi pa ničesar ne veste o tem."

Res je bil oče nekaj trenutkov videti prizadet, toda potem se je zbral in rekel: "To je zame res nekaj novega, toda želim, da veste vsi, ki ste tukaj, da pred Bogom podarjam umrlemu verigo, ki si jo je od mene sposodil, čeprav morda ni imel namena, da bi mi jo vrnil. In če mi je vzel še kaj drugega, česar se ne zavedam, mu tudi to podarjam. Tako je njegova duša osvobojena vsake obsodbe, ki bi ga lahko bremenila pred Bogom."

"Ne bi bil rad nespoštljiv do Boga," je odgovoril sosed, "toda ta trenutek imam vtis, da ste velikodušnejši od njega. Priznati moram, da je to najprijaznejša gesta, o kateri sem kdaj slišal. Morda ste celo prvi človek, ki je prisilil Boga prestaviti dušo iz pekla v vice, da bi se dovolj očistila za vstop v nebesa."

To doživetje je naredilo name trajen vtis. Več dni sem moral vedno znova razmišljati o tem dogodku. Ko sem tako razmišljal o teh rečeh, sem se strinjal s sosedom, da ima moj oče plemenitejši značaj od Boga, ki mu služi. Sklepal sem, da je Bog izredno neprijazen, ker sili ljudi trpeti v vicah zato, ker sorodniki nimajo denarja za maše zadušnice.

Dogodek, ki me je spodbudil, da sem se popolnoma odvrnil od Boga, je bila smrt moje matere. Spomladi leta 1937 je morala v bolnišnico na operacijo. Po dveh tednih so jo poslali domov, da bi tam preživela zadnje dni svojega življenja. Takrat sem bil star dvanajst let, v obdobju, v katerem je otrok zelo podvržen vplivu.

Ko sem se nekega dne vrnil iz šole, sem odšel k njej v sobo, da bi jo poljubil na čelo, kakor sem jo vsak dan. Rekla mi je: "Prosim usedi se, ker bi ti rada povedala nekaj, kar menim, da je pomembno za oba. Veš, da bom lahko še samo kratek čas z vami, zato želim, da si zapomniš naslednji nasvet: V življenju bodi hvaležen ljudem, ki so prijazni s teboj. Zahvali se jim, pa čeprav samo za kozarec vode. Kajti ljudje, ki pokažejo, da so hvaležni za majhne prijaznosti, bodo deležni še več dobrega."

Takrat je bila še navada, da imajo žalujoči možnost videti pokojnika še enkrat v njegovem domu, v mrliški veži pa ne. Tri dni so prihajali prijatelji, sorodniki in sosedi k nam, da bi mami izkazali zadnje spoštovanje in molili za njeno dušo. Na dan pogreba so mnogi menili, da bi morala biti v neposredni Božji bližini, ker je bilo zanjo zmoljenih toliko rožnih vencev. Toda najbolj všeč nam je bilo to, da je oče načrtoval gregorijanske maše za pokoj njene duše.

Naš stric Felix nam je pojasnil, da so gregorijanske maše nekaj najbolj čudovitega, kar se lahko naredi za pokojnikovo dušo. Razložil je, da jih je vpeljal papež Gregor, kateremu je posebno ležal na srcu blagor duš v vicah.

Družina je poskrbela za to, da je bilo na neki določen dan v raznih župnih cerkvah in samostanih tristo maš. Po njegovih izjavah so imele takšno odrešeniško moč, da so dušo pripeljale naravnost v nebesa, tako da ognja vic sploh ni videla.

Isti dan, ko nam je stric Felix to povedal, sem slišal od nekega sorodnika, da stane gregorijanska maša en dolar, torej skupno 300 dolarjev. Pomislil sem, kako smo srečni, da lahko oče omogoči mami tako lahek vstop v nebesa. Potem pa sem se spomnil neke ženske iz naše fare, ki je umrla pred šestimi meseci. Ker je bila družina preveč siromašna, da bi sploh lahko plačala zanjo maše, je bilo jasno, da bo morala trpeti v vicah. Priprave za njen pogreb so očeta zelo vznemirile, kajti bil je član dobrodelnega društva naše župnije.

Tisti večer je oče sedel za mizo k večerji, potem pa se je odločil, da ne bo nič jedel. Mati, ki je opazila njegovo razpoloženje, ga je vprašala, kaj ni v redu. Odgovoril ji je: "Da, saj ti lahko povem. Večji del popoldneva sem skupaj z drugimi člani dobrodelnega društva presedel v župnišču v pogovoru o problemih siromašnih v naši fari. Šlo je v glavnem za nakup krste za staro Annie. Nič nimam proti, da se nekaj denarja privarčuje. Toda ko je župnik Paquin vprašal vodjo pogrebnega zavoda, koliko bi privarčevali, če bi tik pred pogrebom sneli s krste križ in držala, sem se res razburil in najraje bi bil župniku povedal svoje mnenje, toda iz spoštovanja do njegove službe sem se vzdržal. Da bi končali razpravo, sem rekel, da bom razliko plačal jaz. Take zadeve me zelo vznemirjajo. Žalostno je biti v našem času revež, posebno še tedaj, ko gre za smrt."

Ko sem tako razmišljal o teh dveh dogodkih, se nisem mogel znebiti misli, da je Bog izredno krivičen, ker še naprej dopusti bedo na tem svetu. Sčasoma sem tako izgubil zaupanje v Boga in cerkev in se odločil, da ne bom imel z njima nobenega opravka; ko bom dovolj star, bom hodil po svoji poti. Jeseni leta 1937 je oče poslal mojega brata Eduarda in mene v internat Hotel Dieu de St. Basil, ki so ga vodile nune. Tako sem bil deležen še več verskega pouka, kar je povzročilo, da sem še bolj zakrknil svoje srce.

Na zunaj si nihče ni mogel predstavljati, kakšen boj divja v moji duši. Korakoma sem se odvračal od Boga poln gnusa in sovraštva. Tako je minilo nekaj let, potem pa je prišla druga svetovna vojna in z njo tudi poziv, da služim svoji domovini.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!