Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

13. Smrtna grožnja

V nedeljo zjutraj sem se prebudil, da bi začel živeti novo življenje, novi način življenja. Namesto da bi segel po škatli cigaret na nočni omarici - kar je bila moja trdno ukoreninjena razvada - sem dojel, da ne čutim nobene potrebe po cigaretah.

Ob misli, da imam v Jezusu Kristusu mogočnega novega prijatelja, me je zajel val sreče. Spomnil sem se, kako zelo me je Božji Duh blagoslovil in podpiral pred nekaj urami, ko sem se spopadel s hudobnimi duhovi.

Ker sem se zavedel svoje človeške slabosti, sem prosil Gospoda, naj me okrepi za prihodnji spopad. V preteklosti me je vpliv drugih pripravil do napačnih odločitev. Mnogokrat sem poslušal nasvete prijatelja Rolanda, in tako me je postopoma vpeljal v češčenje hudobnih duhov.

Nekaj naslednjih minut sem tiho molil. Slišal sem namreč, da hudobni duhovi ne morejo zvedeti za vsebino tihe molitve, hotel pa sem biti korak pred svojimi sovražniki. V veliko zadoščenje mi je bilo, da sem jih pustil v nevednosti. Čutil sem se počaščenega, da se lahko kot nevredno človeško bitje pogovarjam z najmogočnejšim Bitjem vesolja in da tega ne morejo slišati hudobni duhovi. Gospodu sem rekel, da ne vem, kako naj prijatelju Rolandu povem resnico o večnih stvarnostih. Morda me ne bo niti pripravljen poslušati, ker ne želi užaliti hudobnih duhov. Predvsem sem se spraševal, kako naj se uprem prihodnjim pritiskom.

Za trenutek sem nehal razmišljati o tem, prav takrat pa sem se spomnil besedila iz Jn 1,11.12: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime." Nato sem bil prepričan, da me bo Božji Duh zmagoslavno vodil skozi vse spopade.

Na nočni omarici je ležalo Sveto pismo. Vzel sem ga in začel listati po njem. Potem sem ga čisto naključno odprl. Na teh obeh odprtih straneh Svetega pisma je bila opisana moč, ki naj bi dobesedno rešila moje življenje.

Kmalu zatem sem se odločil vstati. Vzel sem v roke Sveto pismo in začel brati tam, kjer je bilo odprto, namreč Iz 37.

Tam je bila beseda o kralju Ezekiju, ki je dobil zelo vznemirljivo pismo od Senaheriba, tirana, ki je vdrl v njegovo deželo in je veliko mislil o sebi. Način, kako je Gospod uredil to stanje, mi je vlil dodatno zaupanje, da naj me ne skrbi za prihodnje dogodke. Seveda sem razmišljal o tem, toda ni mi bilo treba biti zaskrbljen.

Roland je prišel ob dogovorjenem času. Ko sem ga zagledal, sem mu rekel: "Videti si zelo izčrpan, ali si bolan?"

"Morneau, mene in Georga si prestrašil na smrt. Preprosto ne moreva verjeti, da bi lahko bil tako neprijazen in nehvaležen za to, kar je George storil za najino korist, in da bi mu bil pripravljen obrniti hrbet ter učitelja užaliti s tem, da nočeš sprejeti bogastva, ki ga je pripravil zate."

"Kdaj si zvedel o tem?"

"Danes zjutraj ob pol šestih. George me je poklical potem, ko mu je glavni svetovalec iz sveta duhov poročal o tvoji neumni odločitvi. Prosil me je, naj te spametujem, sicer te bo to stalo glavo."

"Lahko si mislim, da sem zelo vznemiril tistega glavnega svetovalca s svojim ukazom, naj odide."

"Kaj, praviš, da si nagnal enega glavnih svetovalcev? Ne razumem te."

"Dobro si razumel. Nekako ob štirih zjutraj sem imel pogovor z enim glavnih svetovalcev, ko pa je postal predrzen, sem prosil Božjega Duha, naj ga vrže ven. Pustil je svojo sled na zidu, ko je tresnil vrata obenj." Pokazal sem mu vdolbino, ki jo je na zidu zapustila kljuka.

"Ti, ti Roger Morneau, si imel pogovor z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov? Ali veš, da nekateri naši člani že leta častijo duhove in jih kličejo, pa še niso imeli prednosti govoriti z enim glavnih svetovalcev? Ti pa imaš šele kratek čas opravke z duhovi, in ti je izkazana tako velika čast! To priča, kako zelo te učitelj ceni."

Njegov obraz je žarel od navdušenja, ko je vzkliknil: "Pred nama je sijajna prihodnost. Pusti vso to zadevo s krščanstvom, pa pridi, greva k velikemu svečeniku. Ta bo znova pridobil zate naklonjenost duhov, pa bo spet vse v redu. Svečenik te namreč razume - ne jezi se nate, ker si se zanimal za vero. Pravzaprav te ima rad in te razume. Pravi, da si po naravi pustolovec. Razume, da je zate povsem naravno, da želiš poiskati neko boljšo pot.

Edino, kar ima pri vsem tem za slabo, je to, da če se že zanimaš za vero, zakaj se nisi zanimal za katero drugo cerkev, ampak ravno za te sobotnike.

Človek, pa ti sploh ne razumeš, kako si razkačil duhove! Toda imam zagotovilo velikega svečenika, da bo vse v redu, če greš sedaj z menoj v njegov urad, kjer naju že pričakuje. No, stari tovariš, ali greš?"

Ko je iz žepa potegnil škatlo cigaret in mi eno ponudil, sem jo odklonil, rekoč, da več ne kadim. Roland je presenečen pripomnil: "Morneau, ti si postal čisto drug človek. To sem opazil takoj, ko sem vstopil. Da ti povem resnico, v tvoji navzočnosti se ne počutim dobro. Kar bom rekel sedaj, se ti bo morda zdelo nesmiselno ali neumno toda imam občutek, da tukaj nisem na pravem mestu, in si želim, da bi bil kje drugje."

Ko je govoril to, sem dojel, da je Kristus v mojem življenju uresničil besede apostola Janeza: "V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."62 Imel sem občutek, da me obseva čudovito veličastvo Gospoda Jezusa in me obdaja nevidno ozračje moči in veličastva, ki ga je moj prijatelj čutil, in je zato tako ravnal.

"To, kar čutiš v moji navzočnosti, izhaja iz dejstva, da je Duh, ki je pri meni, močnejši, kakor duh, ki je pri tebi. Kar pa se tiče tvoje izjave o moji spremembi, imaš prav. Nikoli več ne bom tisti Roger Morneau, ki si ga poznal poprej. V enem samem kratkem tednu sem dobil spoznanje, ki mi je dražje od vsega zlata in srebra tega sveta. In ravno zato ne morem sprejeti bogastva, ki mi ga ponujajo duhovi. Če bi naredil to, bi oškodoval samega sebe.

Prosim, ne razumi me napačno. Zavedam se, da je ponudba duhov velikodušna, toda manjka ji najpomembnejše, kar bi moralo spadati zraven: življenje. Življenje v takšnem obsegu, da bi se splačalo imeti tisto bogastvo.

Meni pa je bilo ponujeno nekaj veliko boljšega. Vse zlato, ki bi si ga poželel, a k temu še življenje brez konca."

Potem sem mu začel opisovati veličastnost večne stvarnosti. Čeprav še tega nisem mogel utemeljiti s svetopisemskimi navedki, kakor zakonca Grosse, je Božji Duh storil, da me je moj prijatelj začudeno poslušal okoli tričetrt ure.

Govoril sem o točkah, ki so se mi zdele pomembne. Ko sem za hip utihnil, ker sem pričakoval kakršen koli odziv, je rekel samo: "Sedaj razumem." Toda nikakor me ni kaj vprašal ali pripomnil kaj drugega, zato sem nadaljeval.

Končno je rekel: "Vidim, da nimaš namena iti z menoj k velikemu svečeniku. Toda morava iti. Moraš se vrniti v resničnost. Vse te čudovite reči, o katerih si govoril, niso niti zate niti zame, zato jih pozabi. Prvič, na boljše življenje ne bom šele čakal, ampak ga hočem sedaj.

Morneau, kar pa se tiče tebe, nimaš nobene izbire. Morda misliš, da jo imaš, toda nimaš je. To si samo domišljaš.

Morneau, vedi, da nisi sam svoj gospodar. Želim ti, da bi bil, toda nisi. Duhovi te imajo popolnoma v oblasti, in čim prej boš to priznal, tem boljše bo zate."

Bil je zelo vznemirjen, in vse je kazalo na usoden izbruh. Začel je hoditi po sobi sem in tja in zvijal roke. "Dobil sem zelo težko nalogo. Kar ti bom povedal sedaj, bi raje povedal kakemu sovražniku, kakor pa dolgoletnemu prijatelju."

Močno se je znojil, čeprav v sobi sploh ni bilo toplo. "Morneau, tvoji dnevi so šteti - a prav tako tistega mladega zakonskega para, ki je odgovoren za to, da si zapustil učitelja. Vendar pa ti lahko rečem, da lahko izničiš uničevalni načrt duhov, če boš takoj sedaj šel z menoj k velikemu svečeniku. On bo zopet pridobil njihovo naklonjenost do tebe, in vse bo zopet v redu, in nikomur se ne bo nič zgodilo."

Za trenutek je umolknil, da bi si z robčkom obrisal pot s čela, potem pa je nadaljeval: "Veliki svečenik želi, da si predvsem zapomniš eno: Nihče še nikoli ni živ zapustil našega tajnega društva. Duhovi so naju pripeljali tja, zato jima morava biti podrejena, ne pa oni nama. Naj ti to pojasnim: Doslej sva mislila, da je bilo najino srečanje z Georgeom in njegovo povabilo v tisto restavracijo naključno. Toda to ne drži. Eno noč poprej se mu je med sveto uro javil neki duh in mu ukazal, naj gre z ženo na tisto spiritistično seanso. Rekel mu je, da bo tam srečal naju, in da sva služila v trgovski mornarici itd. Natančno mu je razložil, kaj naj nama reče in kaj mora narediti. Duhovi so poskrbeli tudi za to, da se je takrat njegova žena tako vneto zapletla v pogovor s spiritističnim medijem, da je možu rekla, naj gre sam domov, in da bodo njo pripeljali domov pozneje Belangerjevi.

Torej, prijatelj, greva! Čas se izteka!"

Z roko je držal kljuko na vratih in čakal, da grem. Zaprosil sem ga, naj se za nekaj minut usede, da bi mu pojasnil, zakaj ne bom šel k velikemu svečeniku. Zavrnil je, rekoč, da ne more več prenašati ozračja v tej sobi, da mu neka nadnaravna, njemu tuja sila onemogoča, da bi sedel in se sprostil.

Rekel sem mu, da navzočnost Svetega Duha pomaga meni, ker sem tisto jutro prosil za pomoč. Prijatelja sem rotil, naj se loči od hudobnih duhov in se poveže z višjo Božjo močjo. Zagotovil sem mu, da lahko naredi ta prestop brez nevarnosti. Potem sem se čutil prisiljen iti še korak dlje - po Rolandu sem povabil celotno skupino častilcev hudobnih duhov, naj mi sledijo. Ponovil sem, da lahko jamčim, da se jim ne bo nič zgodilo.

"Radi imate spoštovanje in ugled," sem rekel. "Povem vam, kaj bom naredil. Poklical bom pridigarja in mu naročil, da vam za prihodnjo soboto rezervira v cerkvi sedeže. In to izbrane sedeže, čisto spredaj v sredini. Rezerviral bom sto sedežev, da bom gotov, da bo vsak dobil dober sedež."

"To si lahko prihraniš," mi je odgovoril. "Zadovoljen sem tam, kjer sem sedaj."

Spet si je moral obrisati znoj, ki mu je tekel po obrazu. "A vem, da tudi drugi mislijo tako."

"Hotel sem samo vsem vam ponuditi blagoslove večnega življenja, ne da bi koga izpustil." Potem sem spremenil temo in začel zopet pogovor o njegovi zahtevi.

"Praviš, da so moji dnevi šteti, prav tako pa tudi dnevi mojih prijateljev. Praviš, da nameravajo hudobni duhovi to obsodbo uresničiti. Toda moram povedati nekaj tebi in vsem, ki imajo kakšne slabe namene proti meni in mojim prijateljem.

Kakor sem že nocoj povedal svetovalcu iz sveta duhov, sem svoja prijatelja in sebe zaupal zaščiti Darovalca življenja, Kristusu z Golgote. In pripravljen sem hoditi v senci smrti, vse dokler me bo spremljal Kristus z navzočnostjo svojega Duha."

Moj zelo prestrašeni prijatelj ni mogel skoraj eno minuto nič spregovoriti. Njegov obraz je postal bled, njegov pogled srep. Mislil sem, da bo omedlel.

"Je vse v redu?"

Ni mi odgovoril.

"Roland, ali je kaj narobe?" Še vedno nobenega odgovora. Tiho sem molil: "Prosim, Gospod Jezus, pomagaj!"

Stresel je z glavo in končno rekel: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a zdi se mi, da sem za hip omedlel. Morneau, vem, da je Duh, ki te spremlja, velik in mogočen. Tega mi ne omenjaj več, ker mi vliva strah."

Ko je kazalo, da je spet prišel čisto k sebi, sem ga prosil, naj moje sporočilo prenese velikemu svečeniku.

"Morneau, glede zahteve se še nisem povsem izjasnil. Grožnja nad tvojim življenjem presega to, kar ti lahko naredijo duhovi. Vodilni odbor je prepričan, da lahko zaradi tvojega odpada iz naših vrst pridejo tajni podatki v javnost, to pa bi lahko škodovalo učiteljevi zadevi. Bil je govor o tem, da se naroči tvoj umor. Eden od članov je bil pripravljen ponuditi 10.000 dolarjev za tvoj umor. Menili smo, da njegov predlog ni dober, zato smo ga zavrnili.

Vendar pa smo nekaj sklenili. Če nas bo kakšen duh obvestil, da si s komer koli zunaj našega kroga govoril o dejavnosti našega tajnega društva, potem so te trije prostovoljci pripravljeni ustreliti ob ustrezni priložnosti. Vodilni odbor je menil, da je to boljši način. Potem bi vsa zadeva ostala med nami v našem društvu, in ne bi bilo nevarnosti, da pridemo v težave z državnimi zakoni.

Načrt smo predložili nekemu svetovalcu iz sveta duhov, in ta ga je v celoti sprejel. K temu pa je prostovoljce oborožil z darom jasnovidnosti, da bodo vedno vedeli, kje si. Menil sem, da ne bo treba, da bi ti to povedal, tvoje upiranje, da se podrediš željam velikega svečenika, pa mi na žalost ne dopušča druge izbire."

"Povej svečeniku, da sem drzen, toda ne neumen," sem odgovoril. "Nič mi ne koristi, da bi komur koli pripovedoval kaj o tem tajnem društvu. Glede tega lahko držim jezik za zobmi. Toda da bi zaupal besedi lažnivega duha, samo da bi preživel, tega ne bom naredil.

Povej svečeniku, da sem v osebi Jezusa Kristusa našel novega Prijatelja. On je vsemogočen in vreden spoštovanja, in to tako, da hudobni duhovi trepetajo pred njim, če se le omeni njegovo ime. In če se v njegovem veličastnem imenu izreče ukaz, pobegnejo celo svetovalci iz sveta duhov, čemur sem bil to noč sam priča."

Ne vem, ali se to, kar sem čutil, lahko imenuje pravična jeza, toda Rolandova grožnja me je spodbudila k odločitvi, da mu za vse dni njegovega življenja vtisnem v zavest, da je Bog mogočen in pravičen. "Kaže, da svečenik pozna Sveto pismo. Naj prebere Kol 2,9.10. Tam piše črno na belem, kar sem rekel o Gospodu slave".

Hitro sem svetopisemski navedek napisal na kos papirja, da ga prijatelj ne bi pozabil. "Ko pa bo že imel Sveto pismo v roki, želim, da ne pozabi še na nekaj," sem dodal.

"Pred stoletji si je neki mogočni kralj podjarmil velike narode in mnogo ljudi. Nekega dne pa je sramotil napačno osebo. Napadel je nekoga, ki je imel Boga za osebnega prijatelja. Posledica tega je bila, da je izgubil 185.000 vojakov. Samo nekaj Senaheribovih častnikov je preživelo, da bi videli posledice kraljevega bahanja. Ko pa se je vrnil v Ninive, sta mu dva sinova zabodla meč v hrbet.63

Roland, povej svečeniku, naj dobro premisli, preden bo odstranil Rogerja Morneaua, da ne bi bili ti, ki hočejo moriti, sami umorjeni.

Sedaj bom jaz določal pravila te igre uničevanja, in to s popolno podporo mojega novega Prijatelja, ki mi je davi pokazal, kako namerava rešiti moj problem."

Rolandove oči so se vse bolj širile in vso svojo pozornost je namenil meni. Ko sem se podal k mizi, na kateri je ležalo Sveto pismo odprto na Iz 37, sem ga prosil, naj pride bliže in si nekaj ogleda. Rdeče sem podčrtal vrste 14-20 in 33-38, ker sem se jih hotel naučiti na pamet.

Pokazal sem mu napisano to, kar sem povedal malo prej, in mu pojasnil, kako me je Sveti Duh blagoslovil tisto jutro v mojem razmišljanju. Spodbudil me je, da sem odprl Sveto pismo, da bi dojel, kako z lahkoto lahko Bog reši moje težave. Potem sem mu prebral nekaj vrst.

"Že vidim, kako bi se lahko zgodilo kaj takega," je odgovoril Roland vidno zaskrbljen.

"Da, odgovornost pa leži na velikem svečeniku. Povej mu, da tistega dne, ko bodo on in njegovi sledilci resno razmišljali o tem, da bi umorili Morneaua, lahko Darovalec življenja umori vse častilce hudobnih duhov tako, da bo ostal samo svečenik, da bi uredil njihov pogreb. To bi se lahko zgodilo med nekim njihovim sestankom, ko častijo lažne bogove. Potem bi v dvorani nenadoma nastala grobna tišina."

Sedaj se je Roland usedel in si prižgal cigareto. Začel je tako drhteti, da ni mogel dati cigarete v pepelnik, ampak sem jaz moral to narediti namesto njega.

"Morneau, moram oditi. Bojim se, da se bo to, kar si pravkar povedal, zgodilo, če bo o tem zvedel samo svečenik. Poklical bom Georga takoj, ko bom odšel. Povedal mu bom, da je življenje vseh nas v nevarnosti, če ne bomo ustavili teh treh prostovoljnih rabljev pri uresničitvi njihovega načrta. Če pa bo to sporočilo prišlo do vseh članov, preden bo svečenik imel priložnost, da mi ukaže molčati o tem, potem obstaja še možnost za nas. Morda bo potem dovolj močan pritisk nanj, da odstopi od poskusa umora, in se ti zagotovi dolgo življenje."

Ko sem mu zadnjič podal roko, mi je rekel, da bi se morala izogibati srečanja, ker se ne bi rad zameril duhovom. Če pa se bova kje srečala, je boljše, da se namerno prezreva. Rekel sem mu, da je to njegova stvar, če si to želi.

Tako se je končalo moje napeto potovanje v nadnaravni svet in tako sem izgubil tesnega prijatelja. Toda blagoslovi te ločitve so bili številni. Dejstvo, da živim še danes, je dokaz Božje dobrote in ljubezni ter moči Jezusa Kristusa za reševanje ljudi.

Rolanda nisem srečal nikoli več, toda nekoč sem ga videl od blizu, ko je v ulici St. Catherine prišel iz neke trgovine. Na glavi je imel bel klobuk in očitno svileno obleko, ko je stopil v svoj napačno parkirani avto. Bil je lepega videza, toda nisem mu zavidal.

Ko sem tistega lepega junijskega dne šel po ulici do tramvajske postaje, je bilo moje veselje v Gospodu veliko. Medtem ko sem bil v mislih v nebeškem svetišču, sem se pogovarjal z njim in čutil, da resnično doživljam življenje v vsej njegovi polnosti.

Čeprav sem se odvrnil od duhov in vsega, kar so ponujali, so znova poskušali priti z menoj v stik. Nekaj mesecev je vsako noč pri meni trkalo. Neki večer je prišel Cyril, da bi bil priča temu. Ko je slišal duhove, je vzkliknil: "Pojdiva ven. Kako lahko ostajaš tu? Zakaj se ne preseliš?"

Duhovom nisem hotel narediti usluge, da bi mislili, da se jih bojim. Mislil sem, da če bom začel bežati pred njimi, bom moral morda to počenjati vedno. Zato sem zaupal Gospodu Jezusu, da mi bo dal pomoč in zaščito, ki sem jo, ne glede na to, kje sem, tako zelo potreboval.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!