Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

14. Lahko se samo zahvalim

Ko sem tisto prvo soboto odhajal iz adventistične cerkve, sem prosil Gospoda, naj mi omogoči, da bi čez en teden spet lahko bil tam. Naslednjo soboto pa sem se tam zopet Bogu zahvalil iz vsega srca, da je v teh minulih dneh deloval zame. Pravzaprav je bil ves ta dan eno samo veselje v Gospodu in naštevanje doživetih blagoslovov.

Iz izkušnje sem dojel, kako koristno je spominjati se doživetih blagoslovov. Na zapoved o posvečevanju sobote gledam kot na navodilo, ki je dano zato, da človeku omogoči ubežati stalnemu pritisku vsakdanjih zahtev. Tako sem dobil čas za razmišljanje o prejetih blagoslovih, da sem se lahko približal Bogu in se telesno in duhovno osvežil.

Po mojem spopadanju s hudobnimi duhovi in po tem, ko se je moje življenje zopet uredilo, sem se posvetil nalogi, da v cerkvenih in posvetnih zgodovinskih knjigah raziščem, kako je prišlo do tega, da je začela krščanska cerkev praznovati nedeljo, prenehala posvečevati svetopisemsko soboto in sprejela nauk o neumrljivosti duše in večnih mukah. Skoraj pet mesecev sem preživel večino prostega časa v montrealski mestni knjižnici. Z velikim zanimanjem sem bral knjige Rimskokatoliške cerkve v luči svetopisemskih prerokovanj. Proučeval sem življenje določenih svetnikov, ki veljajo za stebre zgodnje Rimskokatoliške cerkve in preverjal, kolikšen je bil njihov vpliv na krščanstvo. Zgodovina papežev je dobila zame nov pomen. Posebno me je osupnil Origen iz Aleksandrije, eden prvih grških cerkvenih očetov, ki je živel od leta 185 do 254 po Kristusu, in ki mu je uspelo povezati filozofijo vodilnih šol neoplatonistov s krščanskim naukom. Ta čas raziskovanja in proučevanja me je še bolj utrdil v svetopisemski veri.

Neko krasno soboto v aprilu leta 1947 sem doživel čudovito izkušnjo, da sem po krstu s potopitvijo postal vernik Cerkve adventistov sedmega dne. Isti dan sem srečal neko mlado žensko Hildo Mousseau.

Ko smo tisti večer odhajali z bogoslužja, je pastor Taylor rekel, da lahko vzame s seboj te, ki gredo na vzhodno stran, do parkirišča, kjer pušča svoj avto čez noč. Štirje smo sprejeli njegov predlog. Ko smo se pripeljali do parkirišča, smo se podali peš do tramvajske postaje.

Spotoma sva se s Hildo spoznala malo pobliže. Potem sva še nekolikokrat šla skupaj do tramvajske postaje. Ni trajalo dolgo, da sva spoznala, da imava skupna zanimanja, nagnjenja in naklonjenosti. Čez nekaj časa je tako nastalo pravo prijateljstvo.

Nekega dne sem pomislil, da bi jo bilo dobro vprašati, ali bi hotela postati moja žena. V tistih časih za mladeniča ni bilo ravno lahko zasnubiti dekle. Vse se je moralo zgoditi o pravem času in na pravem mestu. Potem ko sem celoten potek nekajkrat premislil, sem se odločil za neki določen nedeljski večer.

To pomembno vprašanje se mora zastaviti v sproščenem ozračju. Zdelo se mi je, da bo najboljši trenutek za to, ko bova čakala na nočnega čuvaja, ki naj bi Hildi odprl vrata. Hilda je namreč takrat delala kot medicinska sestra v montrealskem počitniškem domu in je stanovala v domu za medicinske sestre. Za vse sestre, ki so tam stanovale, je veljalo hišno pravilo, da se morajo do 23.00 vrniti v dom.

Čim bliže je bil ta čas, tem krajši je bil čas čakanja. Vedno se je moralo zvoniti dva do trikrat, da je prišel vratar. Včasih se je moralo nanj čakati tudi do deset minut, odvisno od tega, kje je bil takrat v stavbi. Torej sem menil, da bi bil ob 22.30 najprimernejši čas za to usodno vprašanje.

Bil je lep junijski dan. Po načrtu sva preživela skupaj prijetno nedeljsko popoldne in večer ter dan sklenila z vožnjo v odprtem tramvaju skozi mesto. Po vsaki postaji, ko je tramvaj začel voziti hitreje, je veter dvignil Hildine svetle lase čez njene rame, njene oči pa so se svetlikale, odsevajoč luči številnih neonskih reklam. In čim bolj sem gledal njene oči, tem bolj sem bil prepričan, da bi se morala imenovati Hilda Geraldina Morneau.

Nekako ob 22.30 sva tisti večer prišla pred vhod v dom za medicinske sestre, in kakor že mnogokrat poprej, je Hilda pozvonila in se s hrbtom naslonila na vrata, ker je računala z običajnim časom čakanja. Tedaj sem jo vprašal, ali bi se hotela poročiti z menoj. Komaj sem izgovoril te besede, je že prišel nočni čuvaj. Odklenil je vrata in stopil nekoliko korakov nazaj, prekrižal roke in strmel vame, kakor da bi mi hotel reči, da me izziva, naj vpričo njega Hildo poljubim za lahko noč.

Hildo pa je presenetilo tako moje vprašanje kakor tudi nenaden prihod sicer počasnega nočnega čuvaja. Da naj bi se poročila z menoj? Rekla je, da je o tem že razmišljala in pričakovala, da ji bom kmalu zastavil to vprašanje. Zagotovil sem ji, da trenutno ne pričakujem ničesar drugega kakor kratko da, o vsem drugem pa se bova pogovorila v času, ki bo ustreznejši zanjo. Komaj sem ji to povedal, je nočni čuvaj ostro zaklical: "Gospodična, vstopite, ali pa želite morda ostati zunaj? Imam še drugo delo, in če nočete vstopiti, vas bom pustil zunaj."

V naglici mi je rekla da, me bežno poljubila in skoraj v solzah stekla v stavbo. Hildo je čuvaj odpravil z besedami: "Vas bom, dekleta, že naučil, da morate takoj vstopiti, ko odprem vrata."

Toda ona mu je odgovorila: "Ne dogaja se vsak večer, da mladenič vpraša dekle, ali bi se hotela z njim poročiti."

Nočni čuvaj je bil presenečen. "Žal mi je," je rekel. "Zakaj mi niste rekli, da gre za nekaj pomembnega. Pustil bi vam malo več časa."

Hilda se je pri priči odločila, da se bo odselila. Njena mati je imela stanovanje v ulici Queen Mary in odločila se je, da bo živela z njo, ne glede na to, kako daleč bo imela do podjetja.

Domov sem se podal s čudnim občutkom, ker sem se tako uračunal s časom.

Hilda je ob prvi priložnosti poklicala mamo, da bi jo seznanila s svojimi načrti. "Mama, imam ti povedati nekaj čudovitega."

"Za kaj pa gre?"

"Poročila se bom."

"Kaj si znorela? Saj imaš šele enaindvajset let. S kom pa bi se poročila?"

"Poročila se bom z Rogerjem, z mladeničem iz cerkve, s katerim sem se družila. Pa saj ga poznaš, že nekolikokrat si ga videla."

"Dobro, toda poznata se šele kratek čas. Ali ni to prehitro?" Hilda mi je pripovedovala, da je potem začela jokati. Toda mama ji je na koncu pogovora rekla, naj ne joče in da se bosta o tem pogovorili, ko bosta prišli skupaj.

Ko sem naslednji večer poklical Hildo, mi je povedala o materinem pogledu na temo. Predložil sem, da bi jo oba obiskala naslednjo nedeljo, ko jo bom zaprosil tudi za Hildino roko. Z njo bova spregovorila o pomembni zadevi ter uredila stvari tako, da bodo zadovoljive.

Odkril sem, da njena mati razume najine namere. Za poroko sva določila večer 20. septembra.

Poletju je hitro sledila jesen in jo je s svojo lepoto, toploto in čarom še prekašala. Na poročni dan, bila je sobota, sem vstal zgodaj in ugotovil, kako je vsa narava polna življenja. Ko smo po bogoslužju prišli iz cerkve, je bilo zunaj 25 oC. Lahen vetrič je vrtel nekaj porumenelih listov.

Najina prijatelja Ruth in Arthur Cheeseman sta tisti večer dala svoje stanovanje na voljo za poroko. Želela sva si tiho družbo z nekoliko dobrimi prijatelji. Poročil naju je pridigar L. W. Taylor.

Gospa Cheeseman, gospa Maousseau in še nekatere so dom čudovito okrasile za poročno slavje. Ko sva z nevesto ponovila najino obljubo za pridigarjem, sem stal vzravnano in ponosno. Ampak ne zato, da bi naredil vtis na navzoče prijatelje, temveč zaradi številnih nevidnih bitij, ki so vse to opazovali: Angeli, ki so prišli iz Božje navzočnosti, da bi se veselili z nami, in hudobni duhovi, ki jih je, tako sem prepričan, poslal njihov brezsrčni vodja, ki pa so le gledali, kako izničena so bila njihova prizadevanja, ko sem po milosti Gospoda Jezusa zapustil njihove vrste.

Poleg tega sem imel na sebi svojo najboljšo obleko - zašil mi jo je krojač in kupil sem jo z denarjem, ki sem ga je nekoč zaslužil s stavami na konje, pri čemer so mi pomagali demoni.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!