Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

12. Težave s hudobnimi duhovi

Ko sem tisto noč vzel v roke neko knjigo, da bi bral, je nenadoma bilo konec miru. Listek, na katerem je pisalo, naj pokličem Rolanda, je začel letati po zraku. Potem se je s tako silo zaletel v mojo odprto knjigo, da mi je padla iz rok. Na delu je bil hudobni duh. Moja prva misel je bila, da ga pokaram, toda odločil sem se, da se z njim ne bom spustil v noben pogovor, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Listek sem zaprl med strani knjige in bral dalje. Kmalu za tem mi je neka sila iztrgala knjigo iz rok in jo zagnala ob zid na drugi strani sobe.

Odločil sem se poklicati svojega prijatelja, toda ne zaradi delovanja duhov, ampak zato, ker sem prijatelja cenil. Telefon je bil na hodniku, toda v tem primeru nisem hotel telefonirati od tam. Odšel sem v bližnjo restavracijo v naši ulici. V telefonski kabini sem pogledal na uro. Bila je ena po polnoči. Po dvakratnem zvonjenju je Roland dvignil slušalko in rekel:

"Halo! Si ti Morneau?"

"Da, jaz sem."

Roland me je nadrl: "Morneau, ti vratolomnež - kaj le govorim? Nisem mislil tako. Hotel sem ti reči: Igraš se s svojim življenjem. Kaj se ti je zmešalo?"

"Kaže, da si zelo vznemirjen," sem mu odgovoril. "Kakšno težavo imaš?"

"Moja težava? Jaz nimam nobene. Ti si ta, ki je v velikih težavah, kaže pa, da si tako brezskrben, kakor da nimaš nobene. Morneau, vedno sem občudoval tvojo drznost, toda sedaj si šel predaleč - veliko predaleč. Obrnil si se proti duhovom, ki so ti koristili, a sedaj te bodo uničili. Čudim se, da si sploh še živ. Človek, v skrbeh sem zate. Ker mi leži tvoj blagor na srcu, sem celo noč presedel pri telefonu in čakal na tvoj klic. Mar mi nimaš ničesar povedati?"

"Seveda ti imam kaj povedati, toda za to nimam možnosti, ker ne pridem do besede."

Takoj je nadaljeval: "Morneau, ti se sploh ne zavedaš, v kakšnih težavah si. Že v sredo zvečer si bil v veliki nevarnosti zaradi svojega odnosa do duhov. To mi je povedal satanistični svečenik. Toda sedaj je prepozno, res je prepozno."

"Roland," sem ga prekinil. "Če se boš pomiril, se bova veliko laže sporazumela. Povej, kaj je bilo v sredo zvečer?" Čez nekaj trenutkov se je zbral.

"Ko sem zadnjo sredo prišel v našo molilnico, so me takoj odpeljali v pisarno velikega svečenika. Vprašal me je, ali sem te prejšnji teden videl. Njegov izraz na obrazu je razodeval, da se je zgodilo nekaj strašnega. Vprašal sem ga, ali si mrtev, ali si morda imel nesrečo. Rekel mi je, da si v veliko strašnejšem stanju. V torek ponoči, v sveti polnočni uri, se mu je prikazal svetovalec iz sveta duhov in mu povedal, da se družiš z ljudmi, ki posvečujejo soboto in proučujejo Sveto pismo - torej ravno z ljudmi, ki jih učitelj zelo sovraži. Svečenik mi je naročil, naj te poiščem in te opozorim na nevarnost, v kateri tičiš, pa te nikakor nisem mogel najti."

"Vse je pod nadzorom," sem mu rekel, "in nisem v nikakršni veliki nevarnosti."

"To misliš ti," je rekel zelo glasno. "Nocoj ob 18.30 me je poklical veliki svečenik in mi sporočil, da si bil po poročilu duhov s tistimi sobotarji pri bogoslužju, a to je učitelja razjezilo. Kaj imaš reči na to?"

"Da, zelo sem se ukvarjal s Svetim pismom in bil v cerkvi, ki posvečuje soboto. Popolnoma vseeno mi je, kako se padli angel počuti zaradi mene. Če bi rad kaj bolj podrobnega vedel o mojih dejavnostih prejšnji teden, pridi jutri zjutraj k meni."

Po vrnitvi domov sem molil in legel. Po dvajsetih minutah so se prižgale luči. Ugasnil sem jih. Takoj so se spet prižgale. Odločil sem se, da bom spal pri luči. Čez nekaj minut se je vse začelo premikati s svojega mesta. Ena slika je odlebdela od ene stene do druge in obvisela tam, namizna luč pa je visela v zraku, ne da bi se videlo, kaj ali kdo jo drži. Ko sem opazoval te dejavnosti, mi je postalo jasno, da so moje molitve pripomogle k omejitvi delovanja duhov. Niso mogli z menoj govoriti, kar bi zelo radi, kakor je vse kazalo. V Jezusovem imenu sem jim ukazal, naj takoj odidejo. Luč in slike so padle na tla. Luč sem pobral in poravnal poškodovani senčnik, razbito steklo slik pa sem pustil na tleh, da bi ga pometel zjutraj. Jezusu sem se zahvalil za pomoč in spet legel.

Misel, da so se mogočni hudobni duhovi odstranili, ko sem poklical Jezusovo ime, me je prežela z velikim zadovoljstvom. To soočanje je utrdilo tudi moje prepričanje, ki sem ga izrazil prijatelju, da je res vse pod nadzorom.

Nekako čez eno uro pa so se duhovi spet vrnili. Spet sem jih prisilil v Jezusovem imenu, da so zapustili mojo sobo. Brez omahovanja so odšli, jaz pa sem poskušal malo zaspati.

Na moje začudenje so se okrog štirih zjutraj znova začeli ti nadležni pojavi. Sedel sem v postelji in iskal pojasnilo, zakaj je Gospod duhovom dovolil, da so se vrnili.

Sklepal sem, da bi morda bilo dobro slišati od samih duhov, kaj mislijo o tem, da sem Jezusa sprejel za svojega Gospoda in zveličarja.

(Pozneje sem dojel, kako nevarno je bilo govoriti z duhovi.)

"Torej, vi hočete govoriti z mano," sem dejal, "potem pa govorite."

"Zakaj se izogibaš govoriti z nami?" je vprašal neki duh z glasom, ki je, kakor se mi je zdelo, lebdel po sobi.

"Našel sem boljšega Učitelja."

"Zakaj si nas zapustil, čeprav smo ti pripravili ogromno bogastvo?"

"Toliko let ste me varali, da vas sploh več ne maram."

"Dobro smo ravnali s teboj, odkar si se povezal z ljudmi, ki poznajo pravi vir bogastva in moči," je rekel glas, ki je zvenel oblastno in kakor bi hotel ukazovati spoštovanje.

Spoznal sem, da se pogovarjam z enim glavnih svetovalcev iz sveta duhov. Zdelo se mi je, da je celo zrak nabit z energijo, in njegova navzočnost je naredila silen vtis. Ker sem dojel, da s to močjo ne bom opravil, sem tiho molil: "Gospod Jezus, prosim, pomagaj mi!" Potem sem se spomnil nekega svetopisemskega besedila, na katero me je prejšnji dan opozoril pridigar Taylor. "V svojo last je prišel in svojci ga niso sprejeli. A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime."61 Takoj sem čutil, da me bo Bog zmagoslavno vodil skozi to zelo tvegano srečanje. Prežel me je globok mir.

V nadaljnjem pogovoru sem imel vtis, kakor da je hudobni duh pred nekakšno krizo. Čutil sem, da so ga oblivali valovi obupa, ko se je zavedel, da se zaman trudi, da bi me potegnil na svojo stran.

"Dobro me poslušaj," je rekel duh, "povedal ti bom resnico. Učitelj ima zate pripravljeno ogromno bogastvo, če se boš nehal družiti z ljudmi, ki jih sovraži, in prenehal posvečevati soboto, ki jo zaničuje."

"Duh, verjamem, da govoriš resnico, toda jaz si ne želim tvojega bogastva. Ne zadostuje mi! Dobil sem boljšo ponudbo kot plačilo za mojo vdanost - vse zlato, ki si ga lahko zaželim in k temu še neskončno življenje, da bi se lahko veselil tega bogastva. Odločil sem se izročiti svoje srce Kristusu."

"Tega imena ne omenjaj nikoli več," je rekel duh jezno. "Moram govoriti s teboj, toda tega imena nikakor ne omenjaj več. Sem glavni svetovalec. S sodelavci v svetu duhov smo pripravili pot, da bi te učitelj lahko obsul z bogastvom. Georgu smo priskrbeli slavo in čast, ki ju sedaj uživa. Prav tako smo uredili tudi vajino srečanje, da bi spoznal, kakšne čudovite načrte imamo za tvoje življenje. Nujno te prosim: Ne zamudi priložnosti."

"Duh," sem odgovoril, "pred desetimi dnevi bi še nasedel tvoji prevari, toda danes ne. Sedaj sem bivši častilec hudobnih duhov in sem se iz tega nekaj naučil. Sedaj je Jezus moj Učitelj in z njegovo pomočjo bom postal eden teh, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, in se priključil njim, ki posvečujejo soboto in jih ti sovražiš. Kar pa se tiče tebe in tvojih prijateljev v svetu duhov, niste nič drugega kakor prevaranti. Ponujate mi zlato, če se odpovem večnemu življenju. Kar izbijte si to iz glave. Lahko čakam do Gospodovega prihoda. Potem bom imel vse zlato, ki ga bom potreboval na novi zemlji."

Nekako dve minuti se je slišalo samo tiktakanje moje budilke. Očitno svetovalec iz sveta duhov ni računal s tem, da bom reagiral tako. Potreboval je čas, da si izmisli nov načrt napada.

"Torej," je rekel končno, "zavračaš učiteljevo bogastvo in čast, zato bo usoda tvojega življenja siromaštvo. Seveda, če ti bo sploh uspelo še nekaj časa ostati živ. Od tega dne naprej boš namreč povsod pod senco smrti."

Potem sem zaslišal takšen krohot kakor še nikoli v svojem življenju. Zdelo se je, kakor da se veseli krutosti. Takoj sem pomislil, da se je tako režal Neron, ko so levi trgali kristjane kot žrtve v rimski areni. Spreletela me je groza, toda bil sem prepričan, da me ščiti Bog.

"Duh," sem mu odgovoril, "povem ti, da sem se priporočil zaščiti Kristusa z Golgote, in pripravljen sem živeti v senci smrti, vse dokler bo On z menoj. Sedaj ti ukazujem v njegovem imenu, da odideš."

Ko je odhajal, so se odprla vrata proti zadnjemu balkonu in tresnila s takšno silo v sobno steno, da se je kljuka zarila v mavčni zid.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!