Vsebina

Nazaj

Naprej

Potovanje v nadnaravni svet (Roger J. Morneau)

11. Novo življenje

Ko sem prišel v soboto zjutraj k zakoncema Grosse, sem tam našel nekaj njunih prijateljev, ki so ju želeli spremljati v cerkev. Potem ko sta me Cyril in Cynthia predstavila, smo se malo pogovarjali. Po svoji navadi sem potegnil iz žepa cigarete in jim jih ponudil; toda vsi so jih vljudno zavrnili.

Takrat sem pomislil, kaj pa če adventisti ne kadijo. Kmalu potem, ko smo se odpravili na pot, sem glede tega povprašal Cyrila. Povedal mi je, da adventisti načrtno živijo precej zdravo, vendar ne zato, da bi dosegli posebno Božjo naklonjenost, temveč da bi ostali zdravi. Zdravi ljudje imajo namreč več od življenja. Rekel mi je še, da se ena naslednjih svetopisemskih tem ukvarja z zdravim načinom življenja. V njej so omenjene prednosti, ki jih uživa človek, če ne kadi.

Takoj sem mu zagotovil, da tisti dan v navzočnosti vernikov ne bom kadil. Toda spraševal sem se, kako mi bo to uspelo.

Hkrati sem si dopovedoval, kakšno srečo sem imel, da mi mlada dva že na začetku nista povedala, da ne bi smel kaditi. Zaradi moje zasvojenosti bi prav gotovo zavrnil proučevanje z njima.

Nekoč pozneje sem se s Cyrilom pogovarjal o dejstvu, da je bil tobak v mojem življenju zelo pomemben. Povedal sem mu tudi, da bi se brez dvoma branil z njima proučevati Sveto pismo, če bi to vprašanje omenila že na začetku. Toda bila sta z dobro voljo pripravljena prenašati moje kajenje, da bi me najprej seznanila s Kristusom.

Takrat se še nisem zavedal, da me poskušata spraviti z Darovalcem življenja; vendar ju je vodil Božji Duh.

Ko sem jima tisto sobotno jutro zagotovil, da ne bom kadil v navzočnosti vernikov, sta bila tega vesela. Videla sta, da so njune molitve uslišane. Preden sta me povabila s seboj k bogoslužju, sta prosila Boga, naj na poseben način blagoslovi moje življenje. Prosila sta za dva čudeža.

Prvič, da bi dojel in cenil svetost svetopisemske sobote. Če se bo to zgodilo, potem me bosta prosila, naj grem z njima k bogoslužju. Če se bom odzval njunemu vabilu, bosta to imela za znamenje, da Bog uresničuje čudež zveličanja. A drugič, Boga sta prosila, da bi mi odvzel željo po tobaku.

Bog je na čudežen način uslišal njune molitve. Vse do sedmih zvečer sploh nisem pomislil na tobak. Potem pa je moje telo doživljalo dve uri muke, ki jih nisem čutil nikoli poprej. Iz tega sem sklepal, da nujno potrebujem Odrešenika, nekoga, ki bo v svoji ljubezni naredil čudež, da bi odpravil gospoda nikotina, ki se je vsidral v vsako vlakno mojega telesa.

Tisto sobotno jutro oktobra 1946 v Montrealu se je začel čudovit dan. Narava je izžarevala življenje, zrak je bil svež, svetli sončni žarki, ki so se prebijali skozi drevje, pa so dali zemlji čutiti ljubezen. Zdelo se je, da je bilo mesto tisti dan bolj veselo, in povsod okrog nas smo videli dokaze za to, da nad vsem bedi Bog ljubezni. Ker sem se spominjal nekih svetopisemskih besedil o soboti stvarjenja, je dobil ta dan zame nov pomen.

Jaz, spiritist, sem šel z ljudmi, ki posvečujejo soboto, v adventistično cerkev! Moji novi prijatelji se še niso zavedali, da sem počasi začel zapuščati vrste padlega Luciferja, njihovega nevarnega sovražnika, saj je minilo šele nekaj dni od mojega zadnjega stika s hudobnimi duhovi.

Ko smo se približali cerkvi, sem presenečen ugotovil, da gredo skoraj vsi ljudje na pločniku proti Božjemu domu. Nekateri so mi izrekli prisrčno dobrodošlico in mi dali tiskani spored. V preddverju cerkve sem zagledal stojalo z revijami in traktati. Vzel sem si majhno brošuro. Ko sem se znašel v bogoslužnem prostoru, me je prevzelo dejstvo, da je toliko ljudi prišlo v to cerkev.

Ko smo sedli, sem začel brati brošuro, medtem ko se je slišala tiha glasba. Majhna brošura je vsebovala mnogo podrobnih podatkov o organizaciji in raznovrstnih dejavnostih adventistične cerkve.

Sobotna šola, ki je bila podobna nedeljski, se je začela s prisrčnim pozdravom, imela pa je za vsako starostno skupino poseben spored. Del sporeda pred proučevanjem naukov se mi je zdel zelo zanimiv in poučen, predvsem za koga, ki pride prvič v adventistično cerkev. Tam sem videl ljudi, katerim je bilo pomembno biti v blagoslov soljudem.

Verniki so namenili okoli štirideset minut proučevanju svetopisemskih naukov. Pridigar L. W. Taylor je vodil poseben razred za obiskovalce. Nauki so obravnavali Kristusovo življenje. Glavna misel pa je bila, da se je Jezus v svojem pozemskem življenju ravnal po temeljnih načelih Božje besede. To naj bi bil zgled za nas. Pridigar Taylor je izrekel misel, ki je do danes nisem pozabil. "Če bomo sledili zgledu našega Gospoda, bomo dobili mir, zadovoljstvo in modrost, česar nam svet ne more niti dati niti vzeti."

Ugodnejšega trenutka za njegovo izjavo verjetno ne bi moglo biti. Svetopisemska proučevanja zadnjih nekaj dni, ki so dosegla vrhunec s proučevanjem o svetopisemski soboti, so v meni prebudila željo, da izročim svoje življenje Kristusu in začnem posvečevati soboto, sedmi dan tedna.

Zanimivo bogoslužje, ki se je začelo ob 11. uri, se je končalo z obredom krsta. Eden od kandidatov za krst je bil moj prijatelj Cyril. Ko je po krstu prišel nazaj na svoj prostor, sem mu rekel, da bom, če Bog da, prihodnjo soboto zopet v cerkvi. Prosil sem tudi, ali bi lahko ob priložnosti govoril s pridigarjem Taylorjem.

Pri izhodu iz cerkve je Cyril vprašal pridigarja, ali bi popoldne imel nekaj časa za nas. Rekel mu je, da bom dan preživel pri njih doma. Pridigar Taylor je na prijazen način predlagal, da bi prišel k nam, namesto da bi nas povabil v svojo pisarno.

Zakoncema Grosse sem rekel, da sem jima zelo zelo hvaležen za njuno pomoč. Takrat še nista mogla natančno razumeti, kakšne blagoslove sta vnesla v moje življenje. Božji Duh ju je uporabil za svoje orodje, da bi me pripeljala v duhovno oazo. Tam je lahko Kristus, ki je ustvaril vso jesensko lepoto, katero sem opazoval v raznobarvnih listih tistega čudovitega oktobrskega dne, tudi mene ustvaril na novo.

Približno ob 14.30 tistega popoldneva je prišel pridigar Taylor. Po običajnem uvodnem pogovoru o splošnih stvareh smo prešli na duhovna vprašanja. Omenil sem, da smo prejšnji teden proučevali Sveto pismo. Vprašal je, kako daleč smo prišli in katere teme smo proučevali.

Ko sem naštel nekaj tem, sem omenil, da smo skupaj proučili že dvajset svetopisemskih tem. Tega se spominjam, kakor da bi bilo včeraj. Pridigar Taylor je bil presenečen, potem pa je vprašal, ali me je dobro razumel.

Zagotovil sem mu, da je dobro slišal. Nato je rekel: "Ali mi lahko poveste, zakaj ste toliko proučevali?"

Ne spominjam se več dobro, kateri vzrok sem mu navedel; ampak dobro vem, kako presenečen sem bil zaradi njegovega začudenja, da smo v tako kratkem času proučili skupaj toliko svetopisemskih tem. Menil sem, da bi vsak, ki se sreča s svetopisemsko resnico tako, kakor sem se jaz, Sveto pismo proučeval s takšnim navdušenjem.

Preden sem tisti večer odšel domov, sta mi Grossova pojasnila pridigarjevo začudenost. Namreč pred nekaj časa so nekateri verniki izrazili željo, da bi se radi naučili, kako naj svoje versko prepričanje povedo drugače verujočim. Pridigarja so vprašali, ali bi bil pripravljen imeti z njimi tečaj o tem. Svetoval jim je, da naj ne pretiravajo z obsegom in časom proučevanja, ko proučujejo z ljudmi, ki se dotlej niso veliko ukvarjali z verskimi zadevami. Rekel jim je, da bi bilo idealno proučiti eno do dve svetopisemski temi na teden, ker bi tako ljudje imeli čas dojeti in ceniti to, kar so proučevali. Pridigar je imel prav, ko je priporočal to zadržano in skrbno ravnanje. Toda moj primer je bil izjema, zato je Božji Duh poskrbel, da sta Grossova naredila to, kar je bilo zame najboljše.

Pridigarju sem omenil, da je moj obisk cerkvi to dopoldne naredil name globok vtis. Potem sem ga vprašal, zakaj druge protestantske cerkve ne posvečujejo svetopisemske sobote, ko jo je Bog vendar dal kot sredstvo za pridobitev posebnega blagoslova, blagoslova, ki ga nima noben drug dan v tednu.

V odgovoru je najprej poudaril, da se ima Cerkev adventistov sedmega dne za vnaprej napovedano gibanje. Kakor je Bog poklical Janeza Krstnika, da je povedal ljudem svojega časa, ki so izgubili iz vida mesijanska prerokovanja, da je Zveličar sveta med njimi, tako je poklical tudi Adventistično cerkev, da bo v našem času glas vpijočega v "puščavi".

Kar pa zadeva dejstvo, da mnoge protestantske cerkve ne posvečujejo sobote, kaže na to, da Bog ljudem ne vsiljuje svoje volje, je pojasnil pridigar. Želi, da mu vsi služijo iz ljubezni in ga častijo zato, ker so se naučili ceniti njegov božanski značaj in njegovo ustvarjalno vsemogočnost. Bog se ne veseli prisiljene vdanosti, zato daje vsem svobodo izbire, ali bodo posvečevali Božji dan počitka ali ne.

V nadaljnjem pogovoru sem se vse bolj zavedal, da ne smem zamolčati svoje izkušnje s češčenjem hudobnih duhov, kajti moje veliko zanimanje za verska vprašanja je pridigarju Taylorju govorilo, da je za tem neki močan razlog. Ni mi bilo lahko govoriti o moji zvezi s hudobnimi duhovi, toda imel sem vtis, da mi bo pridigar lahko dal dragocene nasvete ravno sedaj, ko sem se odločil, da se bom osvobodil te hudobne sile.

Potem ko sem mu povedal o svojih spiritističnih dejavnostih, je usmeril mojo pozornost na Vir vsega življenja in vse moči, Jezusa Kristusa. Opozoril me je na naslednje svetopisemsko besedilo: "V njem prebiva vsa polnost božanstva telesno, in v njem ste dopolnjeni, ki je glava vsakega gospostva in vsake oblasti."53 Potem je navedel še druga svetopisemska besedila, ki govore, da je Zveličar močnejši od Luciferja in hudobnih duhov.

Spoznanje, da se imajo vse sile, padli angel Satan in njegovi sodelavci, za svoj obstoj zahvaliti Kristusu, me je ohrabrilo in mi pomagalo v spopadu s hudobnimi duhovi že tisto noč.

Iskal sem neko priložnost, da zaprosim pridigarja, naj mi pojasni nekatere svetopisemske izraze, ki jih uporabljajo ljudje, ki oznanjajo človekovo neumrljivost. Na to mi ni bilo treba dolgo čakati. Ko me je vprašal, ali imam še kakšna vprašanja, sem omenil nekaj odkritij, do katerih sem se dokopal pretekli teden iz Božje besede. Rekel sem mu, da sem iz proučevanj dojel, da je celoten človek umrljiv, kar pa je v popolnem nasprotju s človeškim verovanjem, da človekova neumrljiva duša po smrti dobi plačilo ali kazen. Sveto pismo pa pravi, da ima edino Bog neumrljivost. Brali smo mnoga svetopisemska besedila, ki so poudarila dejstvo, da bo Bog zveličanim ob vstajenju pravičnih podaril neumrljivost. Ker brezbožni nimajo neumrljivosti, bodo prenehali obstajati, ko bo nad njimi izvršena njim odmerjena kazen. Čeprav Božja beseda jasno pove, da bodo brezbožni popolnoma pogubljeni, pa kaže, kakor da neka svetopisemska besedila dokazujejo ravno nasprotno.

"Kot otrok sem se moral veliko učiti na pamet iz katoliškega katekizma," sem še rekel. "Pri tem sem naletel na izraze, ki navidezno podpirajo predstavo o večnem kaznovanju brezbožnih. Spominjam se izrazov, kakršni so 'večni ogenj', 'večna kazen', in 'dim njih mučenja vzhaja na vekov veke'. Zelo vam bom hvaležen, če bi mi lahko pojasnili to, kar se mi zdi protislovno."

Pridigar Taylor je pojasnil, da mnogi ljudje napačno razumejo besedo kazen. Pravijo, da pomeni kazen zavestno trpljenje, in da ni več kazen, če čutila ne čutijo muk. Če pa mislimo na bolj humano kazen, odkrivamo, da jo presojamo po izgubi, torej po čem, kar nam je odvzeto ali za kar smo prikrajšani, in ne le po zadanih mukah.

Razložil je še: "Zakaj se ima smrtna kazen za najhujšo kazen? Ne zato, ker je bolečina hujša; kajti obstajajo načini mučenja, kot na primer bičanje, ki povzroča hujše bolečine kakor obglavljenje ali obešanje. Ampak za najhujšo kazen jo imamo zato, ker se njeno delovanje razteza na najdaljši možen čas trajanja. Žrtev oropa vseh odnosov in blagoslovov življenja, življenje pa presojamo po dolžini trajanja, ki bi se ga človek lahko veselil. Prav to pa je primer s smrtjo, iz katere ni več osvobojenja oziroma vstajenja. Druga smrt prikrajša grešnika za vsa čudovita in neskončna leta večnosti. In prav tako, kakor bo življenje odrešenih večno, tako bo tudi izguba ali kazen brezbožnih večna."

"Vaše razumno obravnavanje te teme mi ustreza in ne bi vam rad odvzel preveč časa, vendar pa bi vam bil hvaležen, če bi mi to zadevo še malo bolj pojasnili."

Nadaljeval je: "V Svetem pismu pomeni izraz večen v zvezi z izrazi ogenj ali kazen preprosto posledice ognja ali kazni. Beseda nima nobene zveze s časovnim trajanjem sežiganja ali kaznovanja."

Na svojem stolu sem sedel zelo napet in vznemirjen pričakoval, da mi bo pridigar razbil še kakšen strah iz otroštva.

"Kaj pa je?" je nenadoma vprašal Taylor.

"Nič, čisto nič. Samo malo sem spremenil svoj položaj sedenja. Prosim, nadaljujte."

"Dal vam bom tri kratke primere," je nadaljeval pridigar. "V Heb 5,9 beremo o večnem zveličanju, to pomeni, o zveličanju z večnim učinkovanjem - ne gre za rešitev, ki stalno poteka, pa ni nikoli opravljena.

V Heb 6,2 je beseda o večni sodbi. Zopet ne gre za sodbo, ki se večno opravlja, ampak za sodbo, ki ima večne posledice, ko je enkrat opravljena nad vsemi ljudmi, in se ne more preklicati.

Nazadnje pa beremo v Heb 9,12 o večni rešitvi. Ne gre za rešitev, v kateri bomo stalno na poti do večne rešitve, a je nikoli ne bomo dosegli, ampak je to rešitev, ki nas bo za vso večnost osvobodila sile greha in smrti."

Rekel je še, da ko Sveto pismo govori o večnem ognju, misli na ogenj, katerega posledice bodo večne, trajne.

"Sveto pismo pravi da mesti Sodoma in Gomora trpita 'kazen večnega ognja'.54 Apostol Peter pravi, da je Bog 'mesti Sodomo in Gomoro obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli'."55

Bil sem navdušen nad tem, kako Sveto pismo razlaga samo sebe. Še nikoli poprej nisem slišal koga govoriti o tej temi tako tekoče in z veljavo. Pridigar Taylor je utemeljil vsako svojo besedo z zanesljivimi svetopisemskimi navedki. Ni dal niti najmanjšega povoda za dvom o Božji ljubezni in dobroti do ljudi, ki jih je ustvaril po svoji podobi.

Toda globoko v meni je bil še vedno zasidran neki izraz, ki sem ga kot otrok dobil pri verouku. Za trenutek sem omahoval, ali naj zastavim to vprašanje. Menil sem, da verjetno za to ni nobenega pojasnila. Potem pa sem pomislil, da če ima pridigar odgovor na to vprašanje, bo v mojih mislih za vedno utrdil dejstvo, da je Gospod v pravem smislu besede Bog ljubezni.

"Gospod Taylor, kaj pomeni, če v Svetem pismu piše: 'Njih mučenja dim vzhaja na vekov veke.'"56 Udobno sem se naslonil v svojem naslanjaču in napeto pričakoval njegov odgovor.

Razložil mi je, da Sveto pismo uporablja besede 'na vekov veke' za stvari, ki trajajo dolgo ali nedoločen čas. Sveto pismo uporablja, na primer, izraz 'večen', ko govori o judovskem duhovništvu, o Mojzesovih odredbah, o posesti Kanaanske dežele, o gričih in gorah, o zemlji in času službe nekega sužnja.

Oba izraza pomenita trajanje ali dolgotrajnost časa, pri čemer določa dolžino časa sama narava predmetov, na katere se ta izraza nanašata. Če se nanašata na stvari, za katere iz drugih svetopisemskih besedil vemo, da nimajo konca, potem pomenita večen obstoj. Če pa je izraz uporabljen za nekaj, kar je minljivo in kar preneha, potem je ta pomen temu primerno omejen."

Pravkar povedano je ponazoril s svetopisemskimi navedki. V 2 Mz 21,2-6 piše, da je moral Hebrejec kupljenega sužnja osvoboditi v sedmem letu. Če pa suženj ni hotel zapustiti svojega gospodarja, je moral naznaniti to svojo odločitev s posebnim obredom. Gospodar je pripeljal svojega sužnja pred mestne ali vaške sodnike. Vpričo njih se je postavil k vratom ali podbojem, kjer mu je gospodar prebodel uho s šilom. Potem mu je hlapec oziroma suženj služil "za vselej". V tem primeru je pomenil izraz "za vselej" časovno obdobje en dan ali več let, odvisno od tega, kako dolgo je človek živel.

Potem je pridigar Taylor navedel Ps 21,1-4. Tam lahko najdemo še eno zanimivo uporabo pridevnika "večno". Kralj David je bil Bogu hvaležen, ker mu je mnogokrat obvaroval življenje. Zato je vzkliknil: "Gospod, tvoje moči se veseli kralj, in tvoje rešitve kako se silno raduje. ... Življenja te je prosil, ti si mu ga dal, dolgost dni na vedno večne čase." David je živel precej dolgo, in tako pomenijo besede "na vedno večne čase" v tem primeru dolga leta.

Ko mi je zatem gospod Taylor dal nekoliko primerov, v katerih se pridevnik "večen" nanaša na minljive stvari, je navedel primere, kjer ista beseda pomeni večen obstoj. V Dan 2 prerok razlaga Nebukadnezarjeve sanje o veliki podobi: "A v dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano. ... Vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke."57 Dan 7 pojasnjuje: "Toda svetniki Najvišjega prejmejo kraljestvo in obdrže kraljestvo na vekomaj, da, do vekov večnosti."58

Prav tako kot Sveto pismo jasno pove, da bo Kristusovo kraljestvo, ko bo vzpostavljeno, večno kraljestvo in bodo pravični obstajali večno, torej ne bodo preminili, nas Sveto pismo uči tudi, da bodo brezbožni prenehali obstajati po drugi smrti v ognjenem jezeru.59

To proučevanje mi je razgnalo goro mraka in zmot. Domnevne skrivnosti, ki so mučile moje katoliške starše, ko so poskušali uskladiti značaj Boga ljubezni z naukom o večnih mukah, so se raztopile kakor led pod tropskim soncem. Prepričal sem se, da v Božji besedi ni protislovja.

Ob sedmih sem začutil veliko željo po cigareti. Začudil sem se, ko sem se zavedel, da ves dan nisem kadil, celo pomislil nisem na kajenje. Menil sem, da je to zato, ker sem bil ves dan zelo zaseden z verskimi izkušnjami. Tako sem odkril, da lahko preženem tobak iz svojih misli in pljuč, če se ukvarjam z dobrim.

Pogovor o duhovnih temah smo še nadaljevali. Še sem zastavljal vprašanja, ki so me že dolgo mučila. Dejstvo, da je imel pridigar za vsa svetopisemski odgovor, je naredilo name globok vtis.

Ampak omenjena težava je nenadoma postajala vse večja. Strašno sem hrepenel po cigareti. Slina v mojih ustih je postala tako gosta, da skoraj nisem mogel več govoriti, a tudi nos me je bolel, kakor da sem prehlajen. Čez nekaj časa pa sem postal nemiren in se stalno presedal. Nazadnje me je začela boleti še glava, kar se mi je dogajalo zelo redko. Bolečina se je razširila do tilnika.

Na mojo zahtevo je pastor z nami obravnaval verska vprašanja vse do devetih zvečer. Takoj ko je odšel, sem si prižgal cigareto in nepretrgoma kadil skoraj eno uro. Na moje veliko začudenje so izginile vse prej omenjene težave, in spet sem se počutil dobro.

Preden sem tisti večer odšel domov, sta zakonca Grosse še proučevala z menoj o bolj zdravem načinu življenja. Pri tem sta omenila tudi tobak. Dojel sem, da sem suženj navade, ki uničuje moje zdravje. Takoj sem se odločil, da bom prenehal kaditi. Zavedal sem se, da bo hud boj osvoboditi se svoje zasvojenosti - razen če bo Gospodar sobote, ki mi je tega dne za toliko ur odvzel željo po cigareti, pripravljen, da me za stalno osvobodi tobaka.

Svojim prijateljem sem se zahvalil in odšel domov. V tramvaju sem razmišljal o dogodkih tega dne, posebno še o izkušnji s tobakom. Dojel sem, da imam več kakor samo enega mogočnega sovražnika. Hkrati pa sem naredil načrt, za katerega sem bil prepričan, da bo odpravil moje težave s tobakom.

Pridigar Taylor je poudaril odrešilno moč na Golgoti prelite Kristusove krvi. Povedal mi je, jaz pa sem dojel, da lahko padlega angela in njegove pomočnike premagamo samo s to močjo, o kateri je pisano: "In oni so ga premagali zavoljo Jagnjetove krvi."60

Tisti večer sem prišel domov okrog 23.30. Na vratih je bil pritrjen listek. Prijatelj Roland me je prosil, naj ga pokličem ne glede na to, kako pozno bo. To bo moralo malo počakati, sem pomislil. Ko sem stopil v stanovanje, sem opazil, da hudobni duhovi niso mirovali. Skoraj nič ni bilo na svojem prostoru. Ker pa sem se že navadil imeti opravke z nenavadnostmi, me to ni vznemirilo.

Najprej sem vzel tri škatle cigaret, ki sem jih imel v omari, in jih položil na mizo. Potem sem odprl Sveto pismo in bral Mt 27,24-54 o križanju. Potem sem položil odprto Sveto pismo na cigarete, pokleknil ob mizi in se začel pogovarjati z Jezusom, svojim mogočnim Velikim duhovnikom o svojih problemih. Zahvalil sem se mu, da je blagoslovil moje življenje, čeprav sem bil njegov odkrit sovražnik in preklinjal njegovo ime. Priznal sem svoje grehe in zlobo svojega srca.

Pridigar Taylor me je opozoril na dejstvo, da Jezus Kristus v nebeškem svetišču zastopa nje, ki so v težavah, in da se posebno dobro razume na brezupne primere. Ker sem se zavedal, da sem brezupen primer, s katerim se mora ukvarjati, sem se oprijel upanja, ki je izhajalo iz Taylorjevih besed. Bojeval sem se proti sovražnikom, ki so bili zame preveč pametni in mogočni.

Zahvalil sem se Bogu za njegovo ohrabritev in priznal, da mi je jasno, da je moč njegove ljubezni zadržala hudobne duhove. In zato mu želim izročiti svoje življenje ter mu služiti tako, kakor bo On imel za najboljše. Hotel sem se tudi veseliti v Gospodu s posvečevanjem njegove sobote. Potem sem pokazal na cigarete in rekel: "Gospod Jezus, prosim, osvobodi me tega mogočnega sovražnika. Odvzemi mu silo tako, kakor si ta dan že pokazal svojo moč. Odvzemi mi to nezasitno željo."

Nekaj časa sem se še pogovarjal z Gospodom in se mu zahvalil, da me je poslušal in tudi za blagoslove v mojem življenju. Potem sem vstal, odnesel cigarete v stranišče, odprl vsako škatlo, zmečkal cigarete in jih odplaknil. Od tega trenutka se nisem dotaknil nobene cigarete več, in odtlej tudi nikoli nisem imel želje po njih. Jezus je na čudežen način naredil čudež svoje ljubezni.

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!