Vsebina | Nazaj | Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
8. Kako je Jezus ravnal s siromašnimi
Marko poroča o tem, kako je Jezus ravnal s siromašnimi – temi, ki so imeli zelo malo, vendar so se odločili pri svojem dajanju postaviti Boga na prvi prostor. Zgodba se začenja takole: “Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo.”(Mr 12,41)
Jezus je bil na hodniku in je opazoval. “Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant.”(Mr 12,41.42)
“Tedaj je poklical svoje učence in jim rekel: Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kakor vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.”(Mr 12,43.44)
Iz te zgodbe se lahko naučimo kar nekaj naukov in svetopisemskih načel o dajanju. Najprej, naša sposobnost dajanja je odvisna od treh stvari: od denarja, ki ga imamo, od lastnine in zmožnosti za zaslužek. Včasih se denar, ki ga imajo ljudje, ali pa dotok gotovine izgubi v njihovem imetju. Jezus je rekel bogatemu mladeniču: “Pojdi, prodaj, kar imaš.”(Mt 19,21) Znebi se nekaterih svojih naložb.
Lahko bi napačno razumeli nauk zgodbe o vdovi in rekli: “Vse, kar imamo, moramo dati cerkvi.”
Ne, Jezus ne pravi tega – niti tega ne pričakuje. Prav je, da nam nekaj ostane. Tudi Abrahamu je ostalo. Bil je bogat. In Abraham je dobil dobro oceno. Tudi drugi v Svetem pismu so bili zelo bogati: Job, David, Salomon, če naštejemo le nekatere. Upravičeno je imeti osnovo, s katero prihajamo do več denarja, tako dolgo, dokler ta ne otopi našega občutka za potrebe drugih in postane za nas pomembnejša od nebeškega zaklada. David je to lepo povedal: “Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!”(Ps 62,11)
Oglejmo si drug primer – priliko o bogatem neumnežu. O tem beremo takole: “Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov.”(Lk 12,16) In ravno tukaj je naredil napako. Čigavi so bili ti pridelki?
“Rekel je: Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje pridelke in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Bog pa mu je rekel: Neumnež!”(Lk 12,18-20)
Neumen si, človek. Pozabil si, kdo vzdržuje bitje tvojega srca. Pozabil si, kdo je v resnici lastnik sadja in goveda, kolikor ga je na tisočerih hribih, ter srebra in zlata ter vseh rudnikov. “To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?”(Lk 12,20.21)
Ljudje v Jezusovem času so merili duhovnost po bogastvu in dosežkih. Celo njegovi učenci so, ko jim je povedal, kako težko je priti bogatemu človeku v nebeško kraljestvo, vprašali: “Kdo se torej more zveličati?”(Mt 19,23-25)
Naše dajanje mora biti odziv na Jezusov dar in njegov odsev. “Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.”(2 Kor 8,9)
Vsebina | Nazaj | Naprej |