Vsebina

Nazaj

Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

8. Kako je Jezus ravnal s siromašnimi

Moj prijatelj se je pred več leti s sinom vozil po vroči cesti v Kaliforniji in tako sta se pripeljala do prodajalne sladoleda. Prijatelj je menil, da bi sinu verjetno prav prišel kakšen sladoled, zato je ustavil avto. Dečku je dal kovanec za deset centov in mu rekel, naj si kupi sladoled.

Toda deček se je hitro skorajda v solzah vrnil k avtomobilu. Še vedno je imel kovanec za deset centov, očetu pa je povedal, da mu prodajalec ni hotel prodati sladoleda. Zato je oče stopil iz avtomobila, šel k prodajalcu in ga vprašal: “Kaj se dogaja? Zakaj nočete mojemu sinu prodati sladoleda?”

Prodajalec je odgovoril: “Ne prodajamo sladoledov za devet centov. Vaš sin pa je hotel sladoled za devet centov.”

Takrat pa se je mojemu prijatelju pastorju posvetilo, da je njegov desetletni sin na poti od avtomobila do sladoledarja od kovanca za deset centov že odštel desetino za Gospoda. Oddahnil si je in lastniku prodajalne pojasnil, kaj se je zgodilo, ter se opravičil za nesporazum.

Sladoledar pa je rekel: “Ali bi to naredil s centom od desetih, ki si jih imel? Dal bi ga Gospodu? Potem pa ti bom povedal, kaj naredi: Daj Gospodu vseh deset centov, jaz pa ti bom dal sladoled zastonj.” In v kornet mu je dal eno, dve, tri kepice, tako da je sladoled že začel teči po njem, in ga izročil dečku. Še enkrat se je izpolnila obljuba, da bo Gospod odprl nebeške zapornice in skoznje izlil blagoslov. Bog rad počasti tiste, ki ga častijo.

Marko poroča o tem, kako je Jezus ravnal s siromašnimi – temi, ki so imeli zelo malo, vendar so se odločili pri svojem dajanju postaviti Boga na prvi prostor. Zgodba se začenja takole: “Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo.”(Mr 12,41)

Verjetno veste, da so v Jezusovem času običajno prilagali darove tako, da so v vežno dvorano postavili skrinjo. In ko so ljudje odhajali po koncu bogoslužja, so vanjo metali svoje darove. Osebno si želim, da bi oživili takšen način zbiranja darov! Toda kakor koli že, tako je bilo v Jezusovih časih.

Jezus je bil na hodniku in je opazoval. “Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant.”(Mr 12,41.42)

En novčič je vreden le nekaj stotinov. Celo cent, ki ga je sin mojega prijatelja odračunal od desetih centov za sladoled, je bil vreden več, kakor je dala ta vdova. Toda priložila je svoj dar in Jezus jo je videl.

“Tedaj je poklical svoje učence in jim rekel: Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kakor vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.”(Mr 12,43.44)

To je bila uboga vdova; toda meni se zdi, da je bila bogata uboga vdova. Sveto pismo govori o teh, ki so bogati v veri. Kaj bi izbrali, če bi se morali odločiti med bogastvom v veri in bogastvom v dobrinah tega sveta? Zelo preprosto bi bilo hitro odgovoriti. Toda kaj bi v resnici raje izbrali?

To je bila bogata uboga vdova, ki jo je pohvalil sam Jezus, kar je verjetno tudi slišala. Očitno je bil Jezus tako blizu nje, da je lahko slišala, kaj je govoril učencem.

To pa se je zgodilo sredi zadnjega tedna Jezusovega življenja, samo nekaj dni pred križanjem. Vera te ženske je verjetno ogrela njegovo srce. Jezusove besede pa so zagotovo spodbudile vdovo.

Jezus je pogosto izgovarjal pohvalne besede. Odkar je bil otrok, je bil znan po spodbudnih besedah. In ta vdova je zaradi srečanja z Jezusom zagotovo odšla iz templja z lažjim korakom, z upanjem v srcu in pogumom za naslednji dan.

Iz te zgodbe se lahko naučimo kar nekaj naukov in svetopisemskih načel o dajanju. Najprej, naša sposobnost dajanja je odvisna od treh stvari: od denarja, ki ga imamo, od lastnine in zmožnosti za zaslužek. Včasih se denar, ki ga imajo ljudje, ali pa dotok gotovine izgubi v njihovem imetju. Jezus je rekel bogatemu mladeniču: “Pojdi, prodaj, kar imaš.”(Mt 19,21) Znebi se nekaterih svojih naložb.

Svetopisemsko merilo za dajanje najdemo v Malahiju, kjer je opisana Božja metoda. Bog nas vabi, da določen odstotek darujemo načrtno. To je resnično edini pravični način za merjenje dajanja. Včasih lahko varamo sami sebe, misleč, da smo dali veliko samo zato, ker smo dali več kakor kdo drug. Toda v zgodbi o tej vdovi lahko najdemo drugo načelo: Bog ne meri našega dajanja po vsoti, ki smo jo dali, marveč po vsoti, ki nam je ostala po tem, ko smo darovali. In po njegovih merilih je ta vdova dala več kakor vsi drugi, zato ker je dala vse, kar je imela.

Zamislimo si sodobno ponazoritev. Predstavljajmo si, da študent, ki si želi sam plačati šolnino, lahko zasluži dodatnih 100 dolarjev mesečno. Glede na svetopisemsko načelo desetinjenja, naj bi vrnil Bogu deset dolarjev, kar v resnici sploh ni darilo. To pomeni le biti pošten, ne pa radodaren. Sveto pismo nas uči, da deset odstotkov našega prihodka tako ali tako pripada Bogu.

Toda če bi ta študent priložil v košarico za darove v tem mesecu, poleg svoje desetine, še četrt dolarja, morda ne bi imel občutka, da je dal veliko.

Drug vernik, ki ima redno zaposlitev in plačo, bi morda prislužil dva tisoč dolarjev na mesec, dal za desetino dvesto dolarjev in priložil pet dolarjev v košarico za darove. V bistvu bo ta oseba darovala v odstotkih enako vsoto kakor študent.

Kdor zasluži deset tisoč dolarjev na mesec in da tisoč dolarjev desetine ter priloži petindvajset dolarjev v košarico za darove, daje enak odstotek kakor študent, ki je dal četrt dolarja. To nam pove nekaj o Božji pravičnosti, ali ne?

Lahko bi napačno razumeli nauk zgodbe o vdovi in rekli: “Vse, kar imamo, moramo dati cerkvi.”

Ne, Jezus ne pravi tega – niti tega ne pričakuje. Prav je, da nam nekaj ostane. Tudi Abrahamu je ostalo. Bil je bogat. In Abraham je dobil dobro oceno. Tudi drugi v Svetem pismu so bili zelo bogati: Job, David, Salomon, če naštejemo le nekatere. Upravičeno je imeti osnovo, s katero prihajamo do več denarja, tako dolgo, dokler ta ne otopi našega občutka za potrebe drugih in postane za nas pomembnejša od nebeškega zaklada. David je to lepo povedal: “Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!”(Ps 62,11)

Oglejmo si drug primer – priliko o bogatem neumnežu. O tem beremo takole: “Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov.”(Lk 12,16) In ravno tukaj je naredil napako. Čigavi so bili ti pridelki?

“Rekel je: Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje pridelke in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Bog pa mu je rekel: Neumnež!”(Lk 12,18-20)

Neumen si, človek. Pozabil si, kdo vzdržuje bitje tvojega srca. Pozabil si, kdo je v resnici lastnik sadja in goveda, kolikor ga je na tisočerih hribih, ter srebra in zlata ter vseh rudnikov. “To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?”(Lk 12,20.21)

Tukaj imamo opravek z nasprotjem uboge vdove. Ona je dala vse, kar je imela; on pa je zadržal vse, kar je imel. Kakšna razlika!

Del človeške narave je, da kolikor več denarja imaš, toliko več ga porabiš. Zgradimo večje skednje. Skednje? Ampak morda se ne ukvarjamo ravno z njimi. Toda kako preprosto je porabiti poviške za večje hiše, boljše avtomobile, dražje počitnice – in pozabiti na potrebe siromašnih, zanemarjati Božje delo, pozabiti na to, kdo nam daje moč, da se bogatimo.

Naslednji nauk, ki prihaja iz Jezusovega odnosa do siromašne vdove, je, da imajo tisti, ki so po merilih tega sveta najbolj siromašni in najbolj ponižni in neopaženi, v Jezusovih očeh še vedno veliko vrednost. Glede na merila tistih dni so bile ženske drugorazredni državljani. Ženska, ki je ostala brez moža, je izgubila več kakor samo to – izgubila je družbeni položaj. In ženska, ki je bila vdova in revna, je bila med najbolj zaničevanimi.

Ljudje v Jezusovem času so merili duhovnost po bogastvu in dosežkih. Celo njegovi učenci so, ko jim je povedal, kako težko je priti bogatemu človeku v nebeško kraljestvo, vprašali: “Kdo se torej more zveličati?”(Mt 19,23-25)

Na splošno je bilo sprejeto, da kolikor bolj je bil kdo bogat, toliko večjo naklonjenost nebes in ljudi je užival.

Ta zgodba pa nam kaže, da so tla ob vznožju križa ravna. Vdova je v svojem siromaštvu in ponižnosti lahko dala več kakor vsi drugi, več kakor vsi bogati, slavni in opaženi.

To je veljalo ne samo glede na odstotek, ki ga je darovala, marveč tudi glede na posledice njenega daru. Ker je Jezus pohvalil njen skromen dar, so bili tudi drugi opogumljeni, da so prinesli tisto malo, kar so imeli in bi sicer veljalo za preskromen dar, da bi bil sprejet. Medtem ko so bili darovi bogatih farizejev že zdavnaj pozabljeni, sta bila dva novčiča te vdove začetek toka majhnih darov, ki se širi vse do današnjega dne.

Darovala je, ker je ljubila, in to je tisto, zaradi česar je bil njen dar drugačen. Jezusova ljubezen je ta, ki dela vse naše darove, velike ali majhne, vredne v očeh nebes.

Naše dajanje mora biti odziv na Jezusov dar in njegov odsev. “Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.”(2 Kor 8,9)

Kako hvaležni smo lahko za blagoslove, ki jih sprejemamo po Jezusu. In kako hvaležni smo lahko za njegov način ravnanja z ubogo vdovo, ko ji je dal večna bogastva.


Vsebina

Nazaj

Naprej