 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
7. Kako je Jezus ravnal z obsedenimi
Zbor je pravkar zapel jutranjo hvalnico. Ob šelestenju svečanih halj so se pevci vrnili na svoj prostor na galeriji in sedli. Občinstvo se je narahlo vznemirilo, medtem ko je iskalo najudobnejši položaj za poslušanje pridige.
Cerkev je bila prepolna in v zraku je bilo čutiti zadržano vznemirjenje, saj je govornik, ki naj bi pridigal, slovel po spornih izjavah. Niso ga prav pogosto povabili javno povedat svoje mnenje, in slišati je bilo celo govorice, da se je eno tako bogoslužje skorajda sprevrglo v izgred. Vodja bogoslužja je bil vidno napet, ko je pogledal proti govorniku in mu z rahlim migljajem glave nakazal, da je prišel čas za začetek njegovega govora.
Komajda je govornik prišel do prižnice in odprl usta, že so se vrata v ozadju shodnice sunkovito odprla. Po osrednjem prehodu se je vreščeč obsedenec opotekel pred Jezusa. O tem lahko beremo takole: “V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil.”(Lk 4,33)
Opis je malce nenavaden – “nečisti demon”! Koliko čistih demonov pa sploh obstaja? Domnevamo lahko le, da je bil ta demon še posebej hudoben.
Obsedenec je zakričal z močnim glasom: “Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Božji, Sveti.”
Oglejmo si zaimke – zelo zanimivi so, čeprav nekateri opazni le v končnici osebne glagolske oblike. “Kaj imamo s teboj?” “Si nas prišel pokončat?” Očitno je demon govoril v svojem imenu, pa tudi v imenu človeka, katerega je obsedel. Toda končal je z besedami: “Poznam te.” Morda se človek niti ni zavedal, v čigavi navzočnosti se je tako nasilno znašel. Toda demon je zagotovo prepoznal tega, s komer se je spopadel.
Očitno je šlo za dokaj prenapetega demona. Morda je bil tisti dan, ko se je odločil motiti bogoslužje, na katerem je govoril Jezus – njegov Stvarnik – še posebej pustolovsko razpoložen. Toda prenapet ali ne, očitno ni bil preveč bister. Moral bi vedeti, da bo poražen, tako kakor se to vedno dogaja demonom vpričo Jezusa. On mu je zapovedal: “Umolkni in pojdi iz njega! Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.”(Lk 4,35.36)
V Svetem pismu je zapisanih sedem Jezusovih spopadov z demoni. Preden si bomo ogledali drug primer, prosim, namenimo pozornost trem dejstvom:
1. Jezusov stik in pogovor z demonom sta bila kratka.
2. Demon je bil prisiljen takoj zapustiti žrtev.
3. Vsaj v tem primeru ni bil navzoč noben posrednik.
Nihče ni nesrečnega človeka pripeljal k Jezusu ali pa ga prosil za pomoč v njegovem imenu. Prišel je sam. Pravzaprav niti ni bil zmožen sam prositi za pomoč, ko je namreč poskušal spregovoriti, je po njem spregovoril zli duh. Toda Jezus ga je kljub temu lahko osvobodil in rešil.
Opis drugega primera je zelo kratek: “Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.”(Mt 9,32.33)
V tem primeru imamo posrednike, saj besedilo pravi, da so privedli k njemu nemega človeka. Toda tudi tokrat je bilo srečanje kratko. In na podlagi dokazov lahko sklepamo, da so demoni na Jezusov ukaz morali nemudoma zapustiti obsedenca. Ljudje, ki so ga pripeljali k njemu, mu z ničimer niso mogli pomagati. Toda vedeli so dovolj, da so ga pripeljali k Jezusu, in to je pravilno ravnanje, ali ne? Vsakdo, ki danes pozna koga, ki je mučen, zatiran ali pa v težavah, lahko posnema zgled teh ljudi in takšnega človeka pripelje k Jezusu. On je edini, ki ima moč ozdraviti in obnoviti.
Tretji primer imamo v Mt 12. “Tedaj so mu privedli obsedenca, ki je bil slep in nem. Ozdravil ga je, tako da je nemi govoril in videl.”(Mt 12,22)
Poročilo se nadaljuje s pogovorom med Jezusom in farizeji. Toda Jezusov spopad z demoni je bil spet kratek in spet se je končal s popolnim porazom hudobnih duhov. Verski vodje so obtožili Jezusa, da izganja demone s Hudičevo močjo. Za odgovor jim je Jezus zastavil nekoliko vprašanj, na katera je bilo težko odgovoriti, in jim povedal priliko o prazni hiši – pometeni in očiščeni – v katero se je vrnilo veliko demonov in zasedlo prostor, ki ga je prej zasedal eden. K temu se bomo še vrnili, zdaj pa pojdimo naprej k četrtemu primeru.
To je eno najbolj znanih srečanj Jezusa z demoni – obsedenca, ki sta bila osvobojena, in demoni, ki so pognali svinje s skale v morje. Zapisano je v Mt 8 in Lk 8. V tem primeru se je Jezus zapletel v kratek pogovor z demoni. Luka nam pravi, da jih je vprašal: “Kako ti je ime?”
Oni pa so odgovorili: “Legija.”(Lk 8,30)
V Jezusovem času je bila rimska vojska razdeljena na legije. Vsaka legija je štela od tri do pet tisoč mož. Očitno je imel Hudič dovolj rezervnih demonov, da jih je lahko tri do pet tisoč zapravil za samo enega ali dva človeka!
Ustaljeni pristop k izganjanju demonov pravi, da se moraš z vsakim posameznim demonom pogovarjati in enega za drugim z ukano izgnati. Če bi v tem primeru Jezus uporabil to metodo, bi bil danes verjetno še vedno tam!
Torej čeprav obstaja svetopisemski dokaz za večkratno obsedenost, ni dokazov o tem, da se je treba ukvarjati z vsakim demonom posebej. Ko je Jezus ukazal, so vsi odšli. Paketna ponudba, če hočete tako. Demoni so odšli v svinje, svinje so se pognale v morje, ljudje pa so prišli in prosili Jezusa, naj zapusti njihove kraje, preden bodo izgubili še več svojega imetja.
V tem primeru ni bilo posrednika. Še enkrat so demoni pokazali pomanjkanje razsodnosti ali pa morda samonadzorovanja, s tem ko so prostovoljno prišli v Jezusovo navzočnost. Toda bili so dovolj dovzetni, da so rekli: “Če nas hočeš izgnati, nas pošlji v čredo svinj.”(Mt 8,31) Zagotovo so vedeli, kaj bo sad tega srečanja!
Peti primer najdemo v poročilu o Sirofeničanki, ki je imela veliko vero. Vztrajala je v Jezusovi navzočnosti, da bi dobila nekoliko drobtinic z Gospodarjeve mize. Njena težava je bila, da je njeno hčer boleče mučil hudobni duh. Na koncu pogovora je Jezus rekel: “O žena, velika je tvoja vera. Zgodi naj se ti, kakor želiš.” Matej končuje svoje poročilo o tem čudežu z besedami: “In njena hči je ozdravela tisto uro.”(Mt 15,28)
V tem poročilu imamo posrednika, toda hči, ki je bila obsedena, ni bila niti navzoča. Lahko bi rekli, da je osvoboditev doživela v odsotnosti. Toda čeprav ni bila v Jezusovi neposredni navzočnosti, jo je njegova beseda nemudoma osvobodila.
Šesti primer je zapisan v Mr 9,14-29. Jezus je prišel z gore spremenjenja. Tri svoje učence je vzel s seboj na poseben izlet. Deveteri so bili zavistni in so se med seboj prepirali o tem, kdo bo največji. V takšnem stanju so se poskušali spopasti z demoni, toda namesto tega so se demoni ponorčevali iz njih. Jezus nikoli ni izgubil niti enega samega primera, njegovi učenci pa so ga.
Ko je na prizorišče prišel Jezus, je dečkov oče razložil položaj in rekel: “Če lahko kaj narediš...” Jezus je odgovoril: “Vse je mogoče tistemu, ki veruje.” Nato pa je mož odgovoril: “Verujem, toda očitno ne verujem dovolj. Prosim, pomagaj mi pri moji neveri.”
Jezus je dvignil dečka, in ta dan se je zgodila velika odrešitev.
Potem ko je množica odšla, so učenci vprašali Jezusa, zakaj niso mogli izgnati hudobnih duhov. Odgovoril jim je: “Ta rod ne more iziti z ničimer razen z molitvijo in postom.”(Mr 9,29 AC)
Toda Jezus, ki je izgnal demona, se takrat ni postil – kolikor vemo. Zelo preprosto je dobesedno razumeti to besedilo in misliti, da na Boga naredimo dober vtis, če se odpovemo hrani. Vendar takšno razumevanje ni v skladnosti s tem, kar je Jezus rekel o Božji pripravljenosti, da svojim otrokom da dobre darove. Božjih darov si ne moremo zaslužiti – dani so nam brezplačno. Kaj je torej mislil Jezus?
Govoril je o stalnem odnosu s svojim Očetom. Za to priložnost se ni poskušal spraviti v nekakšno stanje duhovne vznesenosti. Vsak dan je preživljal čas v druženju in občestvu s svojim Očetom. To je bilo zanj veliko pomembnejše od hrane. Ta odnos ga je ohranjal pod Očetovim vodstvom, tako da je bil vsak trenutek pripravljen odzvati se na sovražnikov napad, ne glede na to, katero orožje je ta uporabil.
Njegovi učenci pa niso preživeli noči ali zgodnjega jutra v občestvu z nebesi, tako kakor je to naredil Jezus. Med prerekanjem in razpravo o tem, kdo bo med njimi največji, so zaspali. Sami so se odločili ločiti se od moči nebes, tako da so se s sovražnikom srečali s svojo slabotno močjo.
Če se kdaj poskušamo sami spopasti s silami teme, bomo zanesljivo premagani. Če nimamo Jezusove moči, je čista neumnost, če se poskušamo sami spopasti s Hudičem. On je močnejši od nas, in zato bo vedno zmagal. Samo Jezusova moč je dovolj močna, da lahko premaga sovražnika, in ta moč je na voljo vsakemu od nas po vsakdanjem odnosu z njim.
Ne samo da nismo zmožni opraviti z obsedenostjo v najbolj skrajnih oblikah, temveč se niti ne moremo upreti Hudičevim skušnjavam in prevaram v našem življenju. S svojo močjo ne moremo premagati greha; to lahko naredimo samo z Jezusovo močjo, ko pridemo k njemu in mu dovolimo, da se bojuje za nas.
Zadnji primer je zapisan v Mr 16,9. Tokrat nimamo nobene zgodbe kakor v drugih primerih. Imamo samo poročilo o nečem, kar se je že zgodilo.
“Ko je prvi dan tedna navsezgodaj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, iz katere je izgnal sedem demonov.”
Lahko bi ugibali o tem, ali je Jezus izgnal sedem demonov naenkrat ali pa jih je izgnal ob sedmih različnih priložnostih. Sam sem bolj na strani druge možnosti, predvsem zaradi prilike, ki jo je Jezus povedal v Mt 12,43-45.
“Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, a ga ne najde. Tedaj pravi: vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo: Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom.”
Kaj pravi Jezus? Da je nekaj pomembnejšega od tega, kakor pa izgnati demona iz človeka. Nujno ga je tudi zadržati zunaj. Mar ni tako? In Marija se je očitno morala tega naučiti – na težek način.
Človek lahko doživi mogočno osvoboditev od greha – celo od obsedenosti – toda če ne pozna življenjsko pomembne zveze z Bogom in trajnega vsakdanjega občestva z njim po proučevanju Svetega pisma in molitvi, to ne bo zadostovalo.
Greha nikoli ne izkoreninimo mi. Pobegne, ko se v nas naseli Jezus.
Iz proučevanja teh primerov lahko sklepamo nekaj stvari. Prvič, ko je Jezus izgnal demone, jih je izgnal nemudoma. Drugič, vse demone je izgnal hkrati, ne pa enega za drugim. Tretjič, včasih je bil navzoč posrednik, včasih ne. Očitno je, da ni treba imeti posrednika. In četrtič, izganjanje demonov ni nič posebnega!
V Lk 10 je poročilo o vrnitvi sedemdeseterice. Povedali so: “Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.” Jezus pa je rekel: “Res? Satan je bil že davno izgnan iz nebes. On je premagani sovražnik.”(Lk 10,17-20)
Jezusovo ravnanje z obsedenimi je dobra novica. To je bila dobra novica v Palestini; in je dobra novica tudi danes. Jezus nikoli ni izgubil bitke. Demoni so v njegovi navzočnosti vpili po milosti. Zato se nam jih ni treba bati, kajti Jezusovo mogočno ime je še vedno najmočnejša moč na zemlji. Njegova moč nas lahko osvobodi sovražnikove oblasti.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!