 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
6. Kako je Jezus ravnal z očitnimi grešniki
“Ko sem bil otrok še majhen, sem sedel in glasno vpil,
ker moj bratec večji kos peciva je dobil.”
Moj oče je te vrstice recitiral mojemu bratu in meni. In včasih sva jih res morala slišati.
Nekoč so prijazni verniki mojemu bratu in meni podarili vsakemu po eno vrečko bonbonov. Tistih trdih, ki dlje ostanejo v ustih. Najini starši so takoj postali zaskrbljeni. Niso hoteli, da bi si pokvarila zobe ali želodec. Zato so postavili pravilo. Samo en bonbon naenkrat – in sicer med obrokom. Nobenih bonbonov med dvema obrokoma.
Toda to je bilo preveč za majhnega dečka. Zato sem med dvema obrokoma segel v vrečko z bonboni. Ko je moj oče zvedel za to, je mojo vrečko z bonboni nemudoma uničil. Zaradi tega sem postal tako zaskrbljen za bratovo zdravje, da sem njegovo vrečko stresel v straniščno školjko!
Zakaj počnemo takšne stvari? Zakaj si tako zelo prizadevamo biti boljši od drugih, pa naj bo to v tako skrajnih primerih, kakršna je vojna, ali pa bolj nedolžnih, kakršne so, na primer, družabne igre? Zakaj je nogomet z drugimi športi vred tako priljubljena igra? Zakaj se tako zelo ukvarjamo s tem, kdo bo zmagal, kdo bo na vrhu lestvice, kdo bo prvi?
Vse se je začelo z grehom, mar ne? Vse se je začelo takrat, ko se je Lucifer odločil postati največji. Zdi se, da se je to zažrlo v našo naravo. Celo Jezusove učence je neprestano premagovala želja, da bi bili največji. Ob preiskovanju njihovih izkušenj lahko opazimo čudovit primer tega, kako je Jezus ravnal z očitnimi grešniki.
Ali je možno, da sveti grešijo? Kako ravna Jezus s svetimi, ki grešijo? Ali je možno, da grešite, se tega zavedate in še naprej delate, kar ni prav, ter ste še vedno kristjan? Menim, da je to zelo praktično vprašanje. Odgovor nanj pa je tako vznemirljiv, da že komaj čakam, da ga bom podal! Poskušajmo rešiti naš primer tako, da si bomo v Svetem pismu ogledali, kako je Jezus ravnal s takšnimi ljudmi.
“Prišli so v Kafarnaum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se menili med potjo? Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.”(Mr 9,33.34)
Prišel je čas, ko se je Jezus odločil oditi v Jeruzalem. Učenci so bili prepričani, da je prišel trenutek, ko bo Jezus ustanovil kraljestvo – zemeljsko kraljestvo. Toda oni so imeli opravilo, ki ga še niso dokončali. Morali so namreč ugotoviti, kdo bo predsednik, kdo bo ministrski predsednik in kdo bo največji v kraljestvu.
Učenci so svojo razpravo nadaljevali na poti v Jeruzalem, da bi tako opravili svoje nedokončano delo. Vedeli so, da je to, kar počno, narobe, zato so zaostali za Jezusom. Ko je ta prišel do obrobja Kafarnauma, so bili učenci tako daleč zadaj, da ni mogel več slišati, kaj govorijo.
To je skorajda smešno. Ti učenci so bili z Jezusom skoraj tri leta. Večkrat so izpovedali svojo vero vanj, da je Božji Sin. Sedaj pa jih lahko vidimo, kako so poskušali govoriti dovolj tiho, da jih Bog ne bi slišal!
Iz tega se lahko naučimo nekaj zelo zanimivega o grešenju. V Jezusovi navzočnosti ni mogoče grešiti. Ali ste to že ugotovili? Celo najslabotnejši ljudje so ugotovili, da ni mogoče grešiti vpričo tega, kogar ljubijo in spoštujejo. Nekako moramo začutiti, da smo oddaljeni od Boga, oddaljeni od Jezusa, da bi lahko naprej grešili.
Toda učenci so prišli v Kafarnaum in šli z Jezusom do hiše, v kateri so bivali. Ko je Jezus našel trenutek miru, jih je vprašal: “O čem ste se pogovarjali med potjo?”
Učenci so začeli z nogami brcati prah. Postali so nemirni. In niso odgovorili. Sveto pismo pravi: “Oni pa so molčali.” Bil je primeren trenutek za molčanje! Ko so me starši vprašali, kaj se je zgodilo z bratovo vrečko bonbonov, ki jo je dobil za darilo, sem bil tiho!
Toda Jezus je vztrajal pri svojem vprašanju in po dolgem času je eden od učencev rekel: “Dobro, uh, hmm, razmišljali smo, kdo bo največji v kraljestvu.”
Jezusovo življenje je bilo življenje ponižnosti. Samega sebe je izpraznil in se odrekel časti.(Flp 2,6.7) Ta, ki so ga spoštovale in častile vse nebeške vojske, je bil rojen v hlevu. On, ki je bil bogat, je postal reven, da bi mi po njegovem siromaštvu obogateli. Večkrat je poskušal poudariti učencem, da je resnična veličina utemeljena na ponižnosti. Toda oni tega sporočila niso razumeli.
V tem trenutku bi Jezus morda lahko rekel: “Izginite mi izpred oči, bedna dvanajsterica. Dajte mi drugih dvanajst, da bom z njimi začel znova.”
Toda namesto tega je z njimi sedel in rekel: “Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.”(Mr 9,35-37) Kadar koli je Jezus hotel pokazati, kakšna so v resnici nebesa, je vedno za zgled uporabil majhne otroke.
Jezus je bil ljubezniv do učencev. Ni jih obsodil. Še naprej jih je potrpežljivo poučeval o stvareh, ki so jih morali spoznati. Predvsem pa je še naprej hodil z njimi, še naprej se je družil z njimi. Še naprej je z njimi delal in potoval ter jim zaupal svoje delo, svoje poslanstvo.
Iz tega svetopisemskega besedila vidimo, da so bili učenci krivi greha. Katerega? Greha ponosa. Morda bomo rekli, da imajo vsi ljudje vsaj malo ponosa. Na ponosu temelji naš svet. Zaradi njega je zabavno igrati se družabno igro Človek, ne jezi se! Posvečenje pa je delo, ki traja vse življenje. Morda nam bo pred smrtjo uspelo premagati to majhno težavo.
Toda če o tem proučujete, boste odkrili, da je ponos v Božjih očeh eden najhujših grehov. Ponos je za Boga eden najbolj žaljivih grehov, saj nasprotuje njegovi naravi. In prav ponos je greh, ki je začel vso zmedo, v kateri smo.
Torej greh, ki so ga bili krivi učenci, ni bil samo greh, temveč je bil grozen greh. Zavedali so se, da ni prav, kar počnejo, vendar so to počeli še naprej. In tako je bilo ves čas, ko so hodili z Jezusom. Pravzaprav so ta greh gojili celo pri Gospodovi večerji v zgornji izbi nekaj ur pred Jezusovim križanjem. Po mojem mnenju je to očiten greh – greh, v katerem kdo vztraja, ga dela iz navade in ga goji.
Ta svetopisemski primer nas uči, kako Jezus ravna z grešniki, ki vedo, da grešijo, vendar grešijo še naprej.
Nekdo je rekel, da učenci niso bili spreobrnjeni. Toda Jezus jih je poslal izganjat hudobne duhove in očiščevat gobavce ter obujat mrtve. Ali lahko nespreobrnjeni ljudje delajo vse to?
Prav njim je Jezus rekel, ko so se vrnili iz svojega poslanstva: “Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.”(Lk 10,20) Besedilo v Jn 3,3 pa pravi, da nebeškega kraljestva ne moremo niti videti, če nismo nanovo rojeni. Zato ne morem sprejeti domneve, da ti učenci niso bili spreobrnjeni. Kaj torej?
Kako Jezus ravna z učenci, ki so krivi očitnega greha? V Mt 12,31 je podal svojo klasično izjavo: “Vsak greh ... se odpusti ljudem.” Ali je to dobra novica? In če se vsak greh odpusti, potem mora spadati zraven tudi očiten greh, greh iz navade, vztrajen greh. To pomeni odpuščanje najhujših grehov, kakršni so ponos, umor, prešuštvo in vsi drugi, ki se jih lahko spomnimo.
Jezus je ponudil odpuščanje za vse grehe in še naprej hodil s svojimi učenci, ko so se ti učili to, kar jih je poskušal naučiti.
Morda bi bilo preprosto ugotoviti, da grešiti niti ni tako napačna stvar. Morda greh ni kaj prida pomemben. Morda pa poslušnost in zmaga nad grehom nista nujni ali celo mogoči. Toda ne smemo pozabiti, kaj je Jezus rekel Mariji, ko so jo privlekli predenj: “Ne obsojam te.” To je dobra novica.
Vendar se ni ustavil pri tem. Kaj ji je še rekel? Dejal je: “Pojdi in ne greši več!” To je enako dobra novica.
Bog ljubi grešnike – to je popolnoma res. Toda sovraži greh. Priskrbel je moč za zmago nad njim. Priskrbel je moč za poslušnost – moč, da smo zmagovalci. Toda prav tako je tudi priskrbel odpuščanje za slabotne, nezrele, rastoče kristjane – in še naprej hodi z njimi.
Na razpolago imamo moč, da prenehamo grešiti. Sprejemanje Jezusa, ljubezen do njega in trajen odnos z njim nam prinašajo moč, da ne grešimo več. Zato je za vsakega grešnika, ki še dalje greši, popolnoma nujno, da se lahko zanaša na Jezusovo sprejemajočo navzočnost in se še naprej uči, kako naj sprejema moč, ki mu je na voljo.
Edino človek, ki se zaveda, da je ljubljen in sprejet kljub svojim napakam, jih lahko tudi premaga. Ali je to dovoljenje za greh? Ne! Odnos z Jezusom vodi k zmagi!
Na podlagi tega svetopisemskega dogodka lahko sklepamo, da je mogoče imeti odnos z Bogom in hkrati grešiti. Učenci so imeli odnos z Bogom in so hkrati s tem odnosom tudi grešili – drži ali ne?
Toda čeprav je možno imeti odnos z Bogom in hkrati grešiti, bo prej ali slej ena od teh dveh stvari izginila.
Judež je bil bister. Razumel je to načelo. Odločil se je, da ne bo opustil svojega greha, zato je v korist greha namenoma uničil svoj odnos z Jezusom.
Zdaj smo prišli do prave težave pri negovanem grehu, predrznem grehu, očitnem grehu. Judež je razumel, kaj mora narediti, da bi premagal greh, in premišljeno se je odločil, da tega ne bo naredil. Če se človek odpove odnosu z Jezusom zato, da bo dalje grešil, je na izredno nevarnem ozemlju. Morda ste že srečali ljudi, ki si niso želeli postati preveč pobožni, ker so se bali, da se bo zaradi tega spremenil njihov način življenja. In tako je bilo tudi z Judežem.
Ampak drugi učenci so kljub temu hoteli ostati z Jezusom. Janez, na primer. Vedno je bil ob njem. Nič ga ni moglo ločiti od njega. Toda kljub temu je potreboval tri leta, da se je naučil sprejeti zmago, ki jo ponuja Jezus. Kljub svojim težavam, ki so bile enako velike kakor Judeževe, je še naprej hodil z Jezusom.
Minila so leta. Janez je bil zadnji, ki je ostal – zadnji živi Jezusov učenec. Vsi drugi so umrli mučeniške smrti. Morda so ga v Rimu obiskali njegovi prijatelji in ga slišali govoriti stvari kot: “Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga.”(1 Jn 4,7)
In verjetno so rekli: “Janez, spremenil si se.”
Janez pa jih je pogledal in rekel: “Kdo, jaz?”
Ljudje, ki se spremenijo, so zadnji, ki se tega zavedajo – zadnji, ki se s tem hvalijo. Toda Božja milost je v Janezu opravila svoje delo. Nekoč je bil znan kot eden od “sinov groma”, zdaj pa pravi: “Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.”(1 Jn 3,2)
Prosim, prijatelj, naj vas spomnim: če boste dan za dnem – z molitvijo in proučevanjem njegove besede – spoznavali Jezusa kot svojega osebnega prijatelja, če vas ne bo nič ločilo od njega, boste doživeli spremembo značaja, ki jo je doživel ljubljeni Janez. Ne glede na to, s katerim grehom se bojujete, bo ta izginil.
Včasih postanemo nepotrpežljivi in poskušamo sestaviti urnik svoje rasti. Toda boljše je, da tega ne počnemo. To je Božje področje. To je delo Svetega Duha. Načelo krščanske rasti je najprej steblo, potem klas in potem polno pšenice v klasu. Za rast sadu je potreben čas.
Toda ljubezen ima v sebi vgrajeno varovalo proti popuščanju. Bolj ko ljubimo Boga, manj si želimo zlorabljati Božjo milost. In ko rastemo, ko se skupaj z učenci učimo ljubiti in popolnoma zaupati Jezusu, smo mu lahko resnično hvaležni za sporočilo o tem, kako je ravnal z očitnimi grešniki.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!