 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
5. Kako je Jezus ravnal s potrtimi
Ali ste bili že kdaj na dobrem pogrebu? Ali menite, da je možno opisati pogreb kot “dober”? Imejte v mislih to možnost, medtem ko si bomo ogledovali tri svetopisemska sporočila o Jezusovem srečanju s tem, kar imenujemo smrt. Razmišljali bomo o njih, da bi odkrili, kako je Jezus ravnal s potrtimi.
Prvo od teh treh poročil pravi: “Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: Ne jokaj! Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili, in rekel je: Mladenič, rečem ti: Vstani! Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: Velik prerok je vstal med nami, in Bog je obiskal svoje ljudstvo.”(Lk 7,11-16)
Ali je bil to dober pogreb? Takšen pogreb mi je všeč. Ni se začel preveč dobro, toda končal se je s ponovnim, tokrat zmagoslavnim vstopom v mesto Nain.
Poskušajmo povezati zgodbo v celoto. Nain je ležal približno štirideset kilometrov od Kafarnauma, na obali Galilejskega jezera. Okrog osem kilometrov je bil oddaljen od Nazareta. V tistih časih niso imeli zaprtih krst. Mrtveca so zavili v laneno rjuho in ga položili na nekakšna, iz vrbovega šibja spletena, nosila.
Če je bila družina siromašna, so imeli vsaj dva flavtista in enega najetega žalovalca. Če pa je bila družina bogata, je bilo veliko flavtistov in žalovalcev. Očitno je bila ta vdova med meščani zelo priljubljena, tako da so bili v sprevodu skoraj vsi prebivalci.
Ko so zapustili mesto, so srečali drug velik sprevod – množico, ki je hodila za Jezusom. In tako lahko vidimo ti dve veliki skupini ljudi, ki sta se srečali na ozki poti v neposredni bližini Naina.
Ena od prvih stvari, ki jih opazimo v Jezusovem ravnanju s potrtimi, so njegove prve besede vdovi. Rekel je: “Ne jokaj.” Kako nenavadne so te besede. Normalno je, da ljudje na pogrebih jokajo. Ali je morda narobe jokati na pogrebu? Ne. Sam Jezus je jokal na Lazarjevem grobu. Kaj torej pravi? Pravi, da se mu smili. Njena žalost je ganila njegovo srce. Sočustvoval je z njo. “Ne jokaj.” Vedel je, da se ji ne bo treba jokati, saj je vedel, kaj bo naredil.
Nato je Jezus naredil nekaj nenavadnega. Pristopil je in se dotaknil pogrebnih nosil. Noben Jud ne bi niti pomislil na kaj takega. Nosači so obstali in žalostinke žalovalcev so utihnile. Ali lahko čutite napetost v zraku? Skupina ljudi, zbranih okrog mrtvaškega odra, ki upajo v brezupnih razmerah. Navzoč je bil ta, ki je premagal bolezen in izgnal demone. Ali je tudi smrt pod njegovo oblastjo?
Z jasnim, odločnim glasom je Jezus spregovoril: “Mladenič, rečem ti: Vstani!”(Lk 7,14) Glas je prodrl v ušesa umrlega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in ga izročil materi. Njegov pogled se je ustavil na njej, in potem sta se združila v dolg radosten objem.
Množica je to opazovala, okamnela od začudenja. Tiho in spoštljivo so za nekaj trenutkov obstali, kakor da bi bili v navzočnosti samega Boga – v resnici so tudi bili. Nato so ga začeli poveličevati. Ali bi vam bilo všeč, če bi bili tam? To je bil dober pogreb!
Drugi dogodek je zapisan v Mr 5. Tokrat gre za deklico. Kadar umre dvanajstletna deklica, je to drugače, kakor pa če umre starejši človek, ki je preživel polnih sedemdeset let in še več.
Začnimo v Mr 5,22-24: “Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jair po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju. In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj.”
Ko je Jezus šel s predstojnikom proti njegovi hiši, se je pojavila motnja. Ženska se je dotaknila roba njegovega oblačila in bila ozdravljena in pohvaljena zaradi svoje velike vere.
Zgodba se nadaljuje: “Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jairu: Tvoja hči je umrla, čemu še nadleguješ Učitelja?”(Mr 5,35)
Ne spreglejmo vpliva teh besed. Ali menite, da je obujati mrtve za Jezusa nadlegovanje? Ali je za Darovalca življenja – tega, ki nas je na začetku vse ustvaril in ravno v tem trenutku ohranja bitje našega srca – težko nadaljevati pot proti Jairovi hiši?
Toda glasnik je rekel: “Ne nadleguj ga več.”
Zamislite si, da ste na Jezusovem mestu. Prišli ste iz sprejemne dvorane Vsemogočnega. Vaš Oče vam zagotavlja, da bo delal po vas in da vam je na voljo vsa moč v nebesih in na zemlji. Z besedo lahko deklico obudite v življenje. Ali bi vam bilo v veliko nadlego oditi in jo obuditi? Ne! V veliko nadlego bi vam bilo, če tega ne bi naredili!
Spominjam se pogreba nekega majhnega dečka. Vsi njegovi sošolci so vedeli, da bo umrl. Edino vprašanje je bilo kdaj. Neki dan je Hank zaspal in v cerkvi smo imeli pogreb. Prišli so dečki in deklice iz njegove šole in se drug za drugim poslavljali od Hanka.
Medtem ko sem stal in jih opazoval, sem si poskušal zamisliti, kako je bilo v Jezusovih časih. O, kako sem si želel, da bi Jezus prišel naprej, prijel Hanka za roko in ga zbudil.
Jezus bi lahko pritegnil pozornost nase. Toda njegov namen je bil dati slavo Očetu, zato je lahko šel v sobo, obudil človeka v življenje in potem izginil. Pravzaprav je končal z besedami: “Nikomur ne povejte.”(Mr 5,43) Če bi mi lahko obujali mrtve, bi naredili vse, da bi bila to novica dneva. In prav zato tega ne moremo. Bog večini nas ne more zaupati svoje moči, saj bi nas uničila.
Ampak glasniki so rekli: “Ne nadleguj več Učitelja.” In takoj ko je Jezus slišal te besede, je rekel Jairu: “Ne boj se, samo veruj!”(Mr 5,36) Tako je Jezus ravnal s potrtimi. Govoril jim je tolažilne in spodbudne besede.
“In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.”(Mr 5,37-39)
Nikoli ne pozabimo, da to, kar je za nas smrt, za Jezusa pomeni spanje.
“In posmehovali so se mu.”(Mr 5,40) Flavtisti, najeti žalovalci, sosedje in prijatelji so se norčevali iz Jezusa. Videli so deklico, ki je mirno in tiho ležala na mrtvaškem odru. “Ne poskušaj nam reči, da ni mrtva,” so govorili.
“On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: … Deklica, rečem ti, vstani!”(Mr 5,40.41)
Mrtvo telo je nenadoma vztrepetalo. Življenjski utrip je spet deloval. Ustnice so se raztegnile v nasmeh. Oči so se na široko odprle kakor po spanju, in deklica je začudeno opazovala skupino ob sebi.
Vstala je; starši so jo vzeli v roke in od sreče jokali. Ali si lahko zamišljate ta prizor?
Ta, ki je tako ravnal s potrtimi, je obljubil, da bo spet prišel. Še vedno ima isto moč nad sovražnikom in njegovim zaporom. Še vedno ima isto moč, da prebudi tiste, ki spijo, in potolaži žalujoče.
Tretje Jezusovo srečanje s smrtjo najdemo v poročilu o Mariji, Marti in Lazarju, ki je zapisano v Jn 11. Jezus je rad obiskoval dom teh svojih prijateljev. Kadar koli je bil v Betaniji, si je vedno vzel čas zanje.
Toda ko je Lazar zbolel, Jezusa ni bilo v mestu. Bolezen je bila strašna. Zdravnik je imel od samega začetka resen obraz. Nič ni kazalo dobro. Zato sta Marija in Marta poslali glasnika poiskat Jezusa. To je bil velik podvig, vendar ga je našel. In ko so ga našli in mu povedali o Lazarjevem stanju, je rekel: “Ta bolezen ni za smrt.”(Jn 11,4)
Poslanec se je vrnil v Betanijo in rekel: “Imamo dobre novice. Jezus je rekel, da Lazarjeva bolezen ni za smrt.” In potem sta Lazarjevi sestri stekli v njegovo sobo in rekli: “Lazar, ne skrbi. Imamo sporočilo od Jezusa. Ne boš umrl.”
“Res?”
“Da, tako je rekel glasniku. Ne boš umrl.”
“O, kako dobro.”
Še naprej je upal, ampak njegovo stanje se je še naprej slabšalo. Končno je omedlel in potem tudi umrl. Za Marijo in Marto je bilo to zelo težko sprejeti. Kakšen preizkus njune vere v Jezusa!
Na lepem pa je Jezus svojim učencem rekel: “Gremo nazaj v Judejo, kajti naš prijatelj Lazar je zaspal.”(Jn 11,7.11)
“Zaspal?” so se začudili.
“Da, zaspal je.”
Učenci so bili zdaj zaskrbljeni, saj so slišali, da ljudje v okolici Jeruzalema strežejo Jezusu po življenju. Obstajala je zarota proti njemu, zato so razmišljali, da bodo tudi sami postali deležni te zarote, če bodo odšli z njim. V strahu za svojo kožo so rekli: “Ne pojdimo tja. Če je Lazar po bolezni zaspal, je to dobro. Naj spi. Saj potrebuje spanje. Ostanimo tukaj.”(Jn 11,8-12)
Jezus pa je rekel: “Grem ga zbudit iz spanja!”
“O, ne, ne delaj tega!”
In v tem trenutku jim je Jezus končno z omahovanjem povedal to, kar običajno rečemo tudi mi. Ne pozabite, prosim, da Jezus ni maral besede smrt. Ni je imenoval smrt. Končno je rekel: “Naš prijatelj Lazar je umrl.” Raje jo je imenoval spanje, in tudi meni je ta beseda bolj všeč. Kajti, ko človek spi, to ni najhujše. Če človek spi, potem bo prišel tudi čas bujenja.(Jn 11,14)
Če vidimo ljubljeno osebo, ki veruje v Jezusa, pred njo pa ni več veliko življenja, lahko skupaj z Jezusom rečemo: “Ta bolezen ni za smrt.” Za vernika smrt ni najhujša stvar. Čas žalovanja se lahko spremeni v čas veselja, ko ljubljeni zaspi v Jezusu. Ne žalujemo kakor ti, ki nimajo upanja, saj vemo, da bo ta, ki spi v Jezusu, kmalu zbujen.
Ko gledamo preko današnjega dne, časi žalovanja izgubijo svojo bolečino. Veselimo se dneva, ko bo Jezus prišel zbudit tiste, ki spijo. Sredi poročila o Lazarju je zapisano znamenito besedilo: “Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?”(Jn 11,25.26)
Ali lahko danes zastavim isto vprašanje? Jezus je rekel, da kdor koli živi in veruje vanj, ne bo umrl za vekomaj. Ali verujete to? Tisti, ki to verujejo, lahko doživijo dobre pogrebe, čeprav morda jočejo. Kajti ob slovesu pogosto jočemo, tudi takrat, ko prijatelji odhajajo na dolgo pot. Nič ni narobe, če jočemo. Toda ne jočimo tako kakor tisti, ki nimajo upanja.(1 Tes 4,13)
Jezus je z Marijo in Marto odšel na pokopališče in množica je šla za njim. Stopil je do vhoda v skalo izklesanega groba in rekel: “Odstranite kamen. Odkotalite ga proč.”
Celo Marta je omahovala in rekla: “Ne, predaleč greš.”
Jezus je rekel, da Lazar spi. Toda do trenutka, ko so umaknili kamen, je spal že štiri dni. Nihče v tem primeru ni mogel trditi, da Lazar ni mrtev.
Ampak kljub temu so odstranili kamen in, pridržujoč dih, opazovali Jezusa, ki je molil preprosto molitev. Nato pa je ukazal: “Lazar, pridi ven!”(Jn 11,43)
Nekateri so rekli, da bi vse pokopališče oživelo, če Jezus ne bi omenil Lazarjevega imena! Morda je to res. Toda kakor koli že, Lazar je prišel ven in bil ponovno združen s svojo družino in prijatelji. Kakšna čudovita zgodba!
Danes se lahko veselimo zaradi dobre novice, da je to, kar imenujemo smrt, samo spanje, in da ima Kristus še vedno moč zbuditi nas iz spanja in nam dati večno življenje. Lahko se veselimo, da ima še vedno moč nad smrtjo in grobom. Medtem ko nas ob žalovanju tolaži, nas vabi, naj se veselimo dneva, ko bo znova prišel in bo smrt požrta v zmagi.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!