Vsebina

Nazaj

Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

4. Kako je Jezus ravnal z izobčenci

Oglejmo si zgodbo o človeku, zaradi katerega so njegovi prijatelji odprli streho in ga spustili skoznjo. Zapisana je v Mr 2: “In ko pride čez nekoliko dni zopet v Kafarnaum, začujejo, da je doma. In precej se jih zbere mnogo, toliko, da niso imeli prostora tudi pred vrati ne. In govoril jim je Božjo besedo. Pa pridejo in prineso k njemu hromega, ki so ga štirje nosili. In ko se mu niso mogli približati zavoljo množice, odkrijejo streho, kjer je bil; in ko so jo predrli, spuste dol posteljo, na kateri je hromi ležal. Ko pa vidi Jezus njihovo vero, reče hromemu: Sin, odpuščeni so ti grehi. ... Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe (veli hromemu): Tebi pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom! In vstane in precej vzame posteljo ter odide vpričo vseh, da se vsi čudijo in hvalijo Boga, govoreč: Nikoli nismo kaj takega videli!”(Mr 2,1-12 AC)

Kdo je bil ta človek, ki je postal osrednja osebnost te zgodbe? Bil je mestni nepomembnež. Invalid. Priklenjen na posteljo. V mestu zagotovo ni imel ugleda. Povrhu vsega je bil še izobčenec. Vsakdo, ki je trpel, bil prizadet ali bolan, je veljal za velikega grešnika – resnično velikega grešnika! In v tem primeru je bila ta obtožba resnična.

Jezus je občasno povedal, da bolezen in trpljenje nimata nič skupnega s človekovim grehom. To je povedal o slepcu iz Jn 9. Učenci so vprašali: “Kdo je grešil? On ali njegovi starši?”

In Jezus je rekel: “Nihče.”

Toda slepec je veljal za velikega grešnika, ker je bil slep. Človek iz te zgodbe pa ni le veljal za velikega grešnika, temveč je to tudi bil. Obstajajo dokazi, da je bila njegova bolezen posledica grešnega življenja, zato mnogi raziskovalci Svetega pisma menijo, da je šlo za družbeno bolezen. Zato je bil izobčenec.

Prijatelji so ga drug za drugim zapustili, razen njegovih grešnih prijateljev. Menim, da lahko celo domnevamo, da so ti, ki so ga prinesli k Jezusu, bili njegova druščina.

Ta človek je vedel, kaj pomeni imeti nemirno vest in kaj pomeni poskušati utišati jo in poriniti v najbolj oddaljene kotičke razuma. Zlo greha je poznal iz lastne izkušnje in ne samo iz opazovanja. Vedel je, kaj pomeni biti izobčenec. Poznal je občutek krivde in vedel, kaj Hudič dela, ko z njim tolče po grešniku. Poznal je gnus greha, kljub temu da ga je še vedno imel rad. Poznal je nemir, nezadovoljene želje, ujetništvo, iz katerega se je zaman poskušal osvoboditi.

Vedel je tudi, da celo njegove spodbude niso pravilne. Zakaj je hotel poiskati pomoč? Ali ste že kdaj odkrili, da kakšna nesreča ali trpljenje spodbudi Hudiča, da vas tepe s sebičnimi spodbudami, da bi se obrnili k Bogu po pomoč? To se imenuje bogoslovje obupa – zanimati se za Boga samo takrat, ko pridejo težave.

In tako vidimo tega človeka, ki je prišel k Jezusu. To je nekaj, kar je naredil prav. Poskušal je na nove načine, toda vedno je bil razočaran. Bil je blizu tega, da ga bodo spustili v kakšen grob, saj se je bolezen močno razvila. Poskušal je z zdravniki, pa so ga razočarali in ga razglasili za neozdravljivo bolnega. Poskušal je s farizeji in voditelji cerkve, vendar so ga tudi ti razočarali. Rekli so, da je brezupen primer, velik grešnik, izobčenec v Božjih in človeških očeh. Tudi njegovi prijatelji so ga razočarali. Toda ta zadnji poskus, ko so ga prijatelji spustili skozi streho, se je spremenil v najveličastnejši trenutek njegovega življenja.

Jezusa je obdajala velika množica ljudi. Kafarnaum ni bil vasica – vsaj v tistih dneh ne. Če greste danes tja, boste našli miren kraj, ki ga obiskujejo turisti s fotoapti. Na obali Galilejskega jezera lahko vidite ruševine, lahko vidite ostanke Petrove hiše, kjer se je to zgodilo.

Potem ko je Jezus očistil tempelj, je zapustil Judejo in prišel v Galilejo, da bi tam začel svojo službo. V shodnici je že osvobodil obsedenca. Beseda o tem se je hitro razširila po mestu in dosegla tudi nje, ki sicer niso hodili v cerkev. In tudi ta človek jo je slišal.

Jezus je ozdravil Petrovo taščo in po sončnem zahodu še množico ljudi, preden se je dokončno umaknil v hribe, da bi molil.

Zgodilo se je še nekaj, o čemer se ni slišalo že od Elizejevih dni. Gobavec je bil očiščen. Ko se je poročilo o tem razvedelo, je množica postala tako velika, da se je Jezus moral umakniti iz Kafarnauma v pust kraj, da bi si odpočil.

Zdaj je bil Jezus spet v Kafarnaumu – v Petrovi hiši. Bilo je toliko ljudi, da ni bilo mogoče vstopiti. Toda bolnik je predlagal prijateljem, naj ga odnesejo na streho, odstranijo kritino in ga med trami spustijo v hišo.

Takšnega početja bi se sramoval vsak človek z običajnimi zadržki. Ali si lahko zamislite kaj takega in se izpostavite usmiljenju zbadljive množice? Vsi so strmeli vanj, medtem ko se je spuščal pred njihovimi očmi. Toda izčrpal je že vsa svoja sredstva. In ko je človek na smrtni postelji, mu ni mar za nič drugega.

Tam so bili ljudje – goreči, verni, neverni in radovedni. Prišli so tudi vohuni iz Jeruzalema – farizeji in saduceji, ki so Jezusu stregli po življenju. V hiši in zunaj nje je bila valoveča množica, ki je poslušala skozi okna in stala v veži. Po udarcu na strehi je v sobi nenadoma zavlada tišina in v zraku je bilo čutiti napetost, ko so tega osamljenega človeka spuščali pred Jezusa.

Poročilo pravi, da je Jezus videl njihovo vero. Ne spreglejmo dejstva, da je bila zajeta tudi vera teh, ki so nosili človeka. Ne poznamo njihovih imen. Ne pojemo o njih, niti ne pripovedujemo zgodb o njihovem življenju. Toda z rokami vere so prinesli svojega prijatelja k Jezusu.

Zdaj pa je na vrsti beseda, ki pomeni veliki trenutek v življenju tega človeka. “Sin.” Sin? Ali hočete reči, da Bog vsega vesolja takšnega človeka imenuje sin? Kaj se je zgodilo s pravičnim Bogom, o katerem smo poslušali? Kaj je z Bogom, ki ima v rokah seznam in ga, kakor mnogi menijo, dvakrat preverja zato, da bi videl, koliko ljudem lahko prepreči stopiti v nebesa? Bog je tega človeka z neprijetno preteklostjo imenoval “sin”?

Da, Bog je spregovoril. Rekel je: “Sin.”

Matej dodaja besedo, ki je v Markovem poročilu ni: “Bodi pogumen.”(Mt 9,2) Ta beseda mi je všeč. Ali je mogoče, da kdo danes potrebuje pogum? Ali je mogoče, da nas občutek krivde, skrušenost in greh naredijo malodušne? Ali je danes kdo, ki med branjem te zgodbe v njej vidi več kakor le zgodovinski nauk, kdo, ki lahko v zgodbi prepozna sebe?

Ali imamo danes med sabo predstavnike množice – radovedne, goreče, verne in neverne? Ali so med nami takšni, ki so podobni hromemu človeku? Če da, potem te besede še vedno veljajo: “Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi.”

Jezus je vedel, da je na vrhu seznama želja tega človeka želja po miru z Bogom. Prav tako pa je tudi vedel, da bo mir s seboj prinesel vse druge blagoslove. Zato je rekel: “Sin, odpuščeni so tvoji grehi.”

Ta človek si je tako močno želel mir z Bogom, da mu je bilo vseeno, ali bo živel ali umrl, samo da mu bodo grehi odpuščeni. Vse drugo je bil pripravljen z veseljem prepustiti Božjim rokam.

Med študijem sem imel prijatelja; bil je molčeč in nekoliko starejši od nas. Vrnil se je iz Koreje, kjer je služil v vojni mornarici. Bil je vodja vojaškega voda. Neko noč so v zavetju teme, ki so jo razsvetljevale le zvezde, začeli svoj vzpon na goro, da bi jo zavzeli.

Bilo jim je rečeno, da je hrib za njihovim hrbtom čist, toda nekdo je slabo opravil svoje delo in na njem je ostal osamljeni komunistični strelec.

Ko so se začeli vzpenjati, je mitraljezec nenadoma začel streljati po njih. Najprej je streljal po spodnji vrsti njihovega voda, nato dvignil mitraljez za nekoliko stopinj in ponovno streljal. Nato ga je spet dvignil in ponovil streljanje. Bil je premeten.

Moj prijatelj, ki je bil na čelu voda, se je zavedal, da nima veliko časa. Slišal je, kako njegovi možje pod njim stokajo, ječijo in umirajo. Toda odraščal je v krščanskem domu. Slišal je za Jezusa, njegov drugi prihod in večnost v nebesih. Vsemu temu je obrnil hrbet. Toda zdaj je kljub svojim napačnim spodbudam pogledal proti nebu in rekel: “Bog, nimam veliko časa. In ne prosim te, da rešiš moje življenje. Ne zaslužim si ničesar. Toda, prosim te, pomagaj mi, da bom vstal v prvem vstajenju!”

To je bilo vse, kar ga je zanimalo – mir z Bogom. Vse drugo je bilo nepomembno.

Nenavadno, a vendar resnično – s tistega hriba se je vrnil nepoškodovan. Prišel je na fakulteto študirat za duhovnika in od takrat naprej dela v oboroženih silah kot vojaški duhovnik in poskuša pomagati ljudem, kakršen je sam. Zakaj to počne? Zato, ker mu je Bog dal prednost – ne samo odpuščanje in mir ter upanje za večnost, marveč tudi življenje zdaj in tukaj. In ko se vam to zgodi, morate o tem komu povedati!

Zato se je ta hromi človek, ki je ležal na svoji blazini ali kar koli je že to bilo, veselil dobre novice: “Sin, tvoji grehi so odpuščeni.” Njegov obraz je dobil nov sijaj. Njegove oči, celo njegove telesne dejavnosti so se začele spreminjati. Težko je reči, na kateri točki sta se odpuščanje in ozdravitev združila, toda bil je nov človek. Ležal je v popolni blaženosti in sreči.

Toda med množico se vedno najde kdo, ki vse skupaj pokvari. Cerkveni vodje so imeli temačne misli. Jezus jih je prepoznal prav tako kakor govorico njihovega telesa. Rekel jim je: “Kaj je laže, reči hromemu: Odpuščeni so ti grehi, ali reči: Vstani in vzemi svojo posteljo in hodi? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast, na zemlji odpuščati grehe, je rekel hromemu: Pravim ti: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!”(Mr 2,9-11)

Ali je bilo hromemu lahko ali težko ubogati Jezusove besede? Ko je Stvarnik na začetku spregovoril, je celo prah stal v položaju mirno! Po njegovi zapovedi so nastali svetovi. Ali bi ta človek lahko dalje ležal na svoji blazini?

Včasih si razbijamo glavo, ko se poskušamo odločiti, kaj bi se zgodilo, če hromi ne bi verjel. Kaj bi bilo, če bi pričel razčlenjevati, razmišljati, ali mora najprej verovati ali premakniti mišice? Za kaj takšnega ni bilo časa! Če se znajdete pred Darovalcem življenja, ki pravi: “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi,” menim, da boste naredili prav to! Takrat se ne razpravlja. Pred mogočno ustvarjalno Božjo besedo je treba nemudoma vstati.

Človek je skočil na noge. Vzel je svojo posteljo. In – bodite pozorni – zdaj je bil nekdo! Ni se mu bilo treba vrniti skozi streho. Prej ni bilo prostora, toda zdaj je množica nenadoma našla prostor zanj.

Odšel je skozi vrata, nosil posteljo in se podal proti domu z obrazom, s katerega je sijalo začudenje zaradi čudeža. Nobenega dokaza nimamo, da so ga ta dan spremljali njegova žena in otroci. Verjetno so ga velikokrat videli, kako je odhajal z doma – k zdravnikom, čudodelnikom ali k mazačem. Pogosto so ga verjetno tudi opazovali, kako se počasi vrača domov – poražen. Zato so ostali doma.

Zdaj pa jih vidimo, kako gledajo skozi okno, med polknicami ali pa čez ograjo na verandi. Ne morejo verjeti, ni podoben očetu, a vendar je oče! Teče, skače, skorajda poplesuje zaradi vznemirjenja. Ima novo življenje. Srečal je Zveličarja.

Zberejo se okrog njega, in on jim pripoveduje zgodbo. Zagotovo so bili njegova žena in otroci odtlej z veseljem pripravljeni dati svoje življenje za Gospoda Jezusa Kristusa.

Zakaj je Jezus to delal? Zakaj je ozdravljal ljudi? Ker je hotel, da vsi vedo, da ima moč na zemlji odpuščati grehe. Jezus je grešnike spremenil v svoje najboljše prijatelje na zemlji. In tudi danes ima še vedno isto sprejemanje, odpuščanje in moč.

Mnogim ljudem danes manjkata gotovost in mir. Toda vabim vas, da se pridružite ubogemu hromemu človeku, ki je dokazal, da vas Jezus sprejema, ne glede na to, kdo ste, kje ste bili ali kaj ste naredili. Še vedno vam je lahko odpuščeno.

To bo vašemu koraku dalo novo živahnost, vaši duši novo življenje, ker Bog nima samo moči odpuščati, temveč tudi zdraviti, spreminjati in usposabljati vas, da hodite v novem življenju. Vse to se dogaja v Jezusovi navzočnosti.

Kako hvaležni smo lahko, da še vedno lahko pridemo pred Jezusa in da nam je obljubil, da nas bo sprejel, nam odpustil in nas očistil.

Psalmist je to izrazil z naslednjimi besedami: “Slavi, moja duša, Gospoda, in vsa moja notranjost, njegovo sveto ime! Slavi, moja duša, Gospoda in ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta napolnjuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.”(Ps 103,1-4)


Vsebina

Nazaj

Naprej