 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
20. Kako so ravnali z Jezusom v Pilatovi sodni dvorani
“Od Kajfa so torej peljali Jezusa v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak da bi smeli jesti pashalno jagnje.”(Jn 18,28)
Kakšnemu prizoru je bilo priča vse vesolje! Sodnik vse zemlje je bil pripeljan k sojenju. On je ustvaril nebesa in zemljo. Ustvaril je te, ki so ga porivali in suvali do Pilatove sodne dvorane. Ohranjal je bitje srca v njihovih prsih, medtem ko so ga oni obtoževali. Mirno je stal in se zavedal, da bo prišel dan, ko bodo prav ti ljudje stali pred njim in slišali njegovo sodbo nad njimi – večno sodbo, ko bo Sodnik vseh.
Ali ste bili kdaj zaskrbljeni zaradi sodnega dne? Ali ste se kdaj bali in ste poskušali, da ne bi razmišljali o njem, saj vas je sama misel spravljala v zaskrbljenost? Med pričakovanjem sodnega dne ne pozabite na tri stvari.
Prvič, ne pozabite, da vam bo sojeno pravično. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, se je moral v to izkušnjo podati z zavestjo, da mu ne bo sojeno pravično. Vedel je, da ti, ki mu sodijo, iščejo izgovor za to, da bi ga lahko obsodili. Še več, ker ne bodo našli nobenega veljavnega razloga, da bi ga obsodili, bodo to naredili na podlagi lažnih obtožb. Sodišče, pred katerim je stal, je bilo pokvarjeno in gnilo do korenin. Čeprav so imeli proti njemu samo to, da je njegovo brezgrešno življenje grajalo te, ki so bili tako grešni, se v njegovo obrambo ni slišal niti en glas. Po njihovih merilih sojenja ni imel niti najmanjše možnosti, da bi ga razglasili za nedolžnega.
Ko boste vi sojeni, boste sojeni pošteno. Ali je to dobra ali slaba novica? Ali ste nedolžni ali krivi? Ali ste grešnik ali niste? Kakšna bi bila odločitev, če bi vam na pravičnem in poštenem sodišču sodili, ali ste grešnik ali niste? Nič čudnega ni, da dan sodbe pričakujemo s strahom in zaskrbljenostjo. Vemo, da bomo obsojeni, če nam bo sojeno pošteno! Razglašeni bomo za krive. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi bili po Božjem zakonu – njegovem merilu pri sodbi – razglašeni za nedolžne!
Toda ne ustavite se tukaj! Je še druga stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o sodbi. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, je bil sam. Nikogar ni bilo ob njem. Nihče ga ni zagovarjal pred obtožbami proti njemu. Tožilstvo je delovalo s polno paro – toda obrambe ni bilo zraven.
Ko bomo na dan sodbe stali pred Bogom, bo navzoče tožilstvo. Toda prav tako bomo imeli tudi Zagovornika, Odvetnika pri Očetu, pravičnega Jezusa Kristusa. Ne bo nam treba stati samim pred sovražnikovimi obtožbami. Nekdo bo stal ob nas. In ta ni bil samo skušan tako, kakor smo bili mi, marveč mu je bilo tudi sojeno. Bil je tudi obsojen. In plačal je kazen, ki si je ni zaslužil, da bi lahko svojo pravičnost položil na naš račun, da bi mi bili opravičeni, kakor si je zaslužil On. Sojeno mu je bilo namesto nas. Obsojen je bil namesto nas. Kaznovan je bil namesto nas.
In seveda zadnja stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o prihajajočem sodnem dnevu, je ta, da je ta isti Jezus, ki je naš Odvetnik in ki mu je bilo sojeno za nas ter je nase prevzel našo kazen, tudi naš Sodnik. Ali bi lahko naredil še kaj več za to, da bi nam priskrbel vse možnosti, da bi bili opravičeni?
Toda zanj tisti dan pred Pilatom ni bilo upanja za oprostitev, nobene milosti, nobene pravice. Judovski voditelji, ki so ga zvlekli pred Pilata, niso niti hoteli stopiti v sodno dvorano. Hoteli so ostati obredno čisti za prihajajočo pasho, ki je ponazarjala Jezusovo smrt zanje. Zato so vztrajali, da bo obsojen na smrt na zunanjem dvorišču, tako da bodo lahko pravočasno doma za začetek pashalnega konca tedna. Greh dela čudne reči našemu človeškemu razsojanju, ali ne?
“Pilat je prišel ven k njim in rekel: Kakšno tožbo imate zoper tega človeka? Odgovorili so mu in rekli: Ko ta ne bi bil hudodelec, ti ga ne bi izročili.” Povedano drugače: Ne sprašuj nas! Mi smo tukaj glavni. Mi smo vodje tega naroda. Ali ne veš, s kom se pogovarjaš?
“Tedaj jim je Pilat dejal: Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi. Judje so mu rekli: Mi ne smemo nikogar usmrtiti. S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je označil, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat zopet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: Si ti judovski kralj? Jezus mu je odgovoril: Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni? Pilat je odvrnil: Sem mar Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil? Jezus je odgovoril: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom; toda moje kraljestvo ni od tod.”(Jn 18,29-36)
Namenimo posebno pozornost naslednjim besedam: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali.” Juda se je odločil Jezusa posaditi na prestol, bojeval se je za to, da bi ga spravil tja. To je bil njegov slog. Verjel je, da se je za to, kar hoče, potrebno bojevati. Verjel je v prizadevanje, v trud, da bi se zgodile zanj ugodne stvari. Ni verjel v čakanje na Boga, da bi On deloval. Vse je hotel narediti sam.
Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali.” Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, se naj njegovi služabniki ne bi bojevali, da bi dosegli svoje cilje. Ali to pomeni, da naj se tudi ne bojujemo za dosego zmage v duhovnem kraljestvu?
Če sledimo uporabi besede kraljestvo v evangelijih, bomo odkrili, da Jezus govori bodisi o kraljestvu milosti ali o kraljestvu slave. Večkrat je uporabljal izraz kraljestvo ali nebeško kraljestvo. Njegove prilike so se pogosto začenjale z besedami: “Nebeško kraljestvo je podobno...”
Kraljestvo milosti zajema tako Božje odpuščanje kot tudi njegovo moč. In za nobenega od teh darov se Božjim služabnikom ni treba bojevati. Nebes si ne moremo pridobiti ali si jih zaslužiti. Niti se ne moremo bojevati, da bi dosegli zmago, poslušnost ali zmagoslavje. Ko bi bilo Jezusovo kraljestvo od tega sveta, potem bi se njegovi služabniki morali bojevati proti grehu in Hudiču, bojevati se za poslušnost, bojevati se za izročitev, bojevati se za zmago. Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta.”
Blagoslove nebeškega kraljestva moramo sprejeti kot darilo. Odpuščanje je darilo. Spokorjenje je darilo. Zmaga je darilo. Poslušnost je darilo. In za to, kar nam je podarjeno, se nam ni treba bojevati.
Peter tega ni razumel. Zamahnil je s svojim mečem in potem pobegnil od Jezusa, ko je videl, da njegov boj ni na pravem mestu. Z obrazom obrnjenim v tla je ležal v vrtu in si želel, da bi lahko umrl. Tudi Juda ni razumel. Zato je kot brezživljenjska gmota ležal pod vejami drevesa ob poti na Golgoto. Pilat ni razumel, in zato se je odločil prisluhniti trušču drhali, ne pa tihim besedam Jezusa, ki mu je ponujal darilo kraljestva, kjer boj ni potreben. Nato se je poskušal izogniti boleči odločitvi tako, da je poslal Jezusa k Herodu, ki je prav tako napačno razumel naravo njegovega kraljestva. Pilat se je odločil naprtiti odgovornost Herodu.
“Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je bil slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Veliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval in ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu.”(Lk 23,8-11)
Ko sem prvič prebral te besede, sem bil srečen. Herod je bil ta, ki je umoril Janeza Krstnika, ker je pri svoji zabavi pijančevanja dal Salomi prenagljeno obljubo. Zato se mi je dolgo časa zdelo, da je povsem krščansko veseliti se zaradi Jezusovega hladnega odnosa do Heroda! To je bil moj odziv. Tako se ravna s Herodom, Gospod! Prav mu je! Ne meni se zanj. Osorno ga zavrni. Maščuj se. Vesel sem bil, ker sem spoznal, da je bilo takšno zaničevanje za Heroda najtežji udarec.
Pozneje pa sem začel dojemati, da Jezus ni takšen. Prišel je umret za Heroda, enako kakor tudi za vas in zame. Zato si ne moremo predstavljati Jezusa, ki ponosno stoji pred Herodom in se mu maščuje. Lahko pa si zamišljamo Jezusa, ki trepeta, medtem ko solze tiho tečejo, ker ga je še eden njegovih čudovito ustvarjenih prijateljev zavrnil. Lahko si predstavljamo Jezusa, kako se z zlomljenim srcem strinja z odločitvijo, ki jo je Herod že sprejel.
Kako je Herod prišel do tega, da se je odločil proti Jezusu? Tako, da je zavrnil nauk preroštva! (Kako vam je to všeč? Niste pričakovali, da se bo to pojavilo tukaj, ali ne? Toda res je tako!) Janez Krstnik je bil eden največjih prerokov. Glede na evangeljsko poročilo je bil Janez Krstnik pravzaprav več kakor prerok. Imenovan je bil Božji glasnik. In žalosten konec Herodove zgodbe je, da bo človek sovražil tudi Jezusa, če sovraži Gospodovega glasnika, če sovraži preroke. To dvoje gre vedno skupaj.
“Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”(Lk 16,31) Herod je zavrnil resnico, ki mu je bila podana po preroku, zato mu ni bilo dano nobeno novo sporočilo. Jezus je sprejel Herodovo odločitev, saj ni obstajala več nobena druga pot, po kateri bi dosegel njegovo srce.
Herod je jezen in ponižan poslal Jezusa spet nazaj v Pilatovo palačo. Zgodba se nadaljuje v Mt 27. Tokrat na prizorišče stopa Pilatova žena. “Ko pa je sedel na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko pretrpela zaradi njega.”(Mt 27,19)
Morda se je to zgodilo pred več tedni ali celo meseci. Pilat in njegova žena sta sedela pri zajtrku. Pilat je jedel žemljice in pil belo kavo, žena pa mu je brala iz jutranjega časopisa – Jeruzalemske novice! Njegovo pozornost je usmerila k naslovom in vestem tu in tam, ki so govorile o Jezusu iz Nazareta. Zagotovo je že prej slišala za Jezusa in do njega čutila naklonjenost. Zagotovo je iskala resnico.
Bila je ženska, s kakršno je Bog lahko vzdrževal zvezo; imela je sanje, zaradi katerih je veliko pretrpela. Videla je sojenje Jezusu v sodni palači. Videla je, da ga njen mož ni oprostil, kar bi moral narediti. Videla je golgotski križ in krvaveče Jezusovo telo, viseče med nebom in zemljo. Slišala je njegov krik: “Dopolnjeno je!” In potem je videla še naprej v prihodnost, v čas, ko se bo Jezus v slavi in moči vrnil na to zemljo. Takrat se je zbudila in poslala nujno sporočilo svojemu možu ter ga opozorila na napako, ki jo bo storil.
Toda Pilat je nejevoljen šel naprej in iskal način, kako bi hkrati osvobodil Jezusa in pomiril jezno množico. Toda na koncu je popustil in žrtvoval Jezusa ter tako poskušal ohraniti odobravanje množice. In to nas pripelje nazaj v Jn 18. Pilat je še zadnjič poskušal prelisičiti sodrgo in njene voditelje. Rekel je: “Toda pri vas je navada, da vam za pasho izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja? Spet so zavpili: Ne tega, ampak Baraba. Baraba pa je bil razbojnik.”(Jn 18,39.40)
Fulton Oursler v svoji knjigi Najveličastnejša zgodba, ki je bila kdaj povedana (The Greatest Story Ever Told) opisuje Baraba kot gorečneža – bojevnika proti Rimu. Bil je znan kot tat in ropar. Toda verski vodje so izbrali Baraba, kar je bila pravzaprav izbira krivičnosti. Z izbiro Barabe so izbrali tega, ki je bil prepričan, da zakona ni treba spoštovati. Če bi izbrali Jezusa, bi izbrali spoštovanje do Božjega zakona, poslušnosti in zmage.
Kako premeteno se ta ista odločitev pojavlja tudi v sodobni cerkvi. Tudi mi se odločamo med Kristusom in Barabo. Koga izbirate v svojem življenju vi? Ali sprejemate občestvo s Kristusom kot pot življenja, kot sredstvo sprejemanja njegovih darov odpuščanja in zmage? Ali pa se odločate za Baraba in bojujete svoje bitke ter sprejemate prepričanje, da zakona ni treba spoštovati?
Izraelci so se odločili. Izbrali so Baraba. Odločitev ni bila nikoli spremenjena. “Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v sodno palačo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: Pozdravljen, judovski kralj! In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.”(Mt 27,27-31)
Jezus – Stvarnik vesolja, ki bi lahko v hipu poklical na pomoč deset tisoč angelov, da bi ga rešili iz tega groznega prizora – se je še naprej podrejal smrti, zate in zame – vse do smrti na križu.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!