 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
19. Kako je Peter ravnal z Jezusom
Našeškati ali ne našeškati je vprašanje, pred katerim se znajdejo vsi starši. Raziskave so pokazale, da vrsta discipline ni niti približno tako pomembna kakor to, da otrok ve, da je ljubljen in sprejet, in sicer kljub disciplini. Toda moj oče se je odločil za šeškanje!
Ko sva bila z bratom še majhna, je uporabljal nekaj lahkega. Nekega dne, potem ko sem bil našeškan, sem prišel k svoji materi z nasmejanim obrazom in rekel: “To sploh ni bolelo!” To je bila ena mojih največjih napak. Očetu je namreč povedala, kaj sem rekel, in od takrat naprej se je vedno potrudil, da je to opravil temeljito. Toda najhujša kazen, ki sem jo doživel, je bila takrat, ko se me oče ni niti dotaknil.
Bili smo na počitnicah na otoku sredi jezera Gull v Michiganu. Z bratom sva se spet prepirala. To je bilo najino najbolj priljubljeno razvedrilo. Kvarila sva počitnice sebi, še posebej pa staršem. Moj oče je poskušal z vsem, česar se je lahko spomnil, da bi naju ustavil. Poskušal je z odvzemom sladice. Poskušal je s tem, da naju je poslal v posteljo brez večerje. Poskušal je s tem, da sva morala ostati v koči. Poskušal je s tem, da naju je našeškal. Nič ni delovalo. Končno je prišel trenutek, ko naju je spet poklical k sebi v kočo in se poskušal spomniti nekega drugega načina, da bi naju spravil v red. Toda očitno je bil na koncu svojih zamisli. In potem sem videl, kako so začele prihajati solze. Videti solze na obrazu svojega velikega močnega očeta je bilo zame nekaj novega. Spoznal sem, da sem jaz vzrok razočaranja in bolečine pri tem, ki me je ljubil. Solz nisem mogel zdržati. Lahko sem zdržal vse vrste kazni. Nenadoma sem si resnično želel, da bi se spremenil. To je bilo najhujše tepenje, ki sem ga kdaj doživel!
Tudi Peter se je naučil te lekcije. V prejšnjem poglavju smo obstali v Mt 26 – pri Jezusovi izkušnji v vrtu Getsemani. Angel se je vrnil v nebesa, Jezus pa je svojim učencem rekel, naj kar spijo še naprej. “Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli. Poslali so jih duhovniki in starešine ljudstva. Tisto uro je rekel množicam: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel v templju in učil, pa me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali.”(Mt 26,47.55.56)
Učenci v vrtu so se naenkrat zbudili. Juda je pripeljal drhal k Jezusu in ga poljubil, kar je bil znak za to, da je On pravi. Peter je zgrabil za meč in odsekal uho hlapcu velikega duhovnika. Ko se je Jezus na kratko pogovarjal z njimi, je med njega in drhal stopil angel. Za trenutek se je zdelo, kakor da so njihovi načrti propadli. Toda angel je spet odšel, in učenci, ki so prisegali, da ne bodo nikoli zapustili Jezusa, so pobegnili v temo. Celo Peter, ki je najbolj ognjevito trdil: “Drugi te bodo morda zapustili, toda jaz te ne bom,” da, celo Peter ga je zapustil in pobegnil.
In potem je sodrga odpeljala Jezusa pred Kajfovo palačo. Tam so poskušali najti lažnive priče, ki bi prišle na dan s takšnimi obtožbami, zaradi katerih bi bil Jezus vreden smrti. Toda lažnive priče so si nasprotovale in njihova pričevanja se niso ujemala. Jezus je potrpežljivo čakal in ni spregovoril niti besedice, dokler Kajfa ni končno obupal. Zaprisegel je Jezusa in ga vprašal, ali je On Kristus, Sin Božji.
Tokrat Jezus ni ostal tiho. Rekel je: “Jaz sem.” In medtem ko je vsako uho poslušalo njegovo pod prisego dano priznanje pred velikim duhovnikom in vsako oko opazovalo ta prizor, se je Jezusov obraz zasvetil z nebeško svetlobo. Potem pa je Jezus dodal še nekaj, česar ga Kajfa ni vprašal. Rekel je: “Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.”(Mt 26,64)
Kajfa je zavpil: “Bogokletje!” Razburjena drhal je začela pritiskati, suvati in pljuvati na Jezusa. Tisto noč je bilo v Kajfovi sodni dvorani grozno. Jezusovo glavo so pokrili s staro cunjo, ga udarjali in spraševali: “Če si prerok, zakaj nam ne poveš, kdo te je udaril?” Pljuvali so mu v obraz. Z Jezusom so ravnali brezobzirneje in krivičneje kakor s katerim koli drugim jetnikom.
Toda Jezusa je to noč zajela globlja tesnoba. In prav o tej tesnobi moramo razmisliti, saj se je tikala enega od njegovih najtesnejših sledilcev.
Ko je sodrga v vrtu zgrabila Jezusa, so učenci pobegnili; toda vsaj dva med njimi sta se obrnila in od daleč šla za množico, ki se je prebijala proti Kajfovi palači. To sta bila Peter in Janez. Preprosto nista mogla ostati po strani.
Ko so stopili v dvorano, je Janez poiskal prostor blizu Jezusa, Peter pa se je pridružil množici ob ognju ter se tam poskušal ogreti in prikriti. Zgodba je znana. Toda včasih se ne ustavimo, da bi si skrbno ogledali korake, ki jih je naredil Peter na svoji poti do točke, kjer je zatajil svojega Gospoda.
Prvi korak se je zgodil, ko je Jezus poskušal opozoriti Petra na nevarnost. Rekel je: “Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede.”
Toda Peter je odgovoril: “Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam.”
Jezus mu je rekel: “To noč, preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat.”
Peter pa je vztrajal: “In ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim.”(Mt 26,31-35 AC) Bil je prepričan o samem sebi. Počutil se je močnega. Bil je prepričan, da premore dovolj močne volje in odločnosti za pravilno odločitev in njeno izvajanje. Imel se je za samodiscipliniranega človeka – takšnega, na katerega je Jezus lahko računal. Ni se zavedal nevarnosti. To je prvi korak, ki ga naredi vsak, ki zataji Gospoda.
Njegov drugi korak k zatajitvi je bil storjen takrat, ko je popustil skušnjavi, da bi spal, ko bi moral moliti. Ta korak je zelo preprosto narediti, če se počutimo samozadostne. Kdo bi molil, če pa se lahko zanese na sebe? Kdo potrebuje pomoč od zgoraj, če pa ima dovolj lastne moči? Menim, da večina kristjanov ne moli prav veliko predvsem zato, ker pogosto ne čutijo potrebe po Božji pomoči. Zdi se jim, da jim samim kar dobro uspeva. Ugotavljajo, da si je zjutraj preprosto privoščiti dodatno uro spanja, namesto preživljati čas z Jezusom, saj ne čutijo potrebe po molitvi. In to vodi do naslednjega koraka.
Tretji korak, ki ga je naredil Peter, je bil v tem, da se je sam začel bojevati v svojih bitkah. Bil je prepričan, da je dovolj močan, da se s svojo močjo spopade s sovražnikom. Vso drhal je napadel z enim mečem. Toda vse, kar je zadel, je bilo eno uho – in to niti ne preveč pomembno, razen seveda za služabnika velika duhovnika, ki je bil njegov lastnik!
Ko se ločimo od vira moči, pozabljamo, da se nam nikoli ni treba samim spopasti s sovražnikom. Pozabljamo, da je Bog edini, ki lahko bojuje naše bitke za nas. On je edini dovolj močan. In ko začnemo mi opletati s svojimi meči, je neizogibna posledica poraz in sramota.
Četrti korak, ki ga je Peter naredil to noč, je bil poskus rešiti sebe. Jezus se mu ni pridružil in mu pomagal bojevati njegove bitke, tako kakor je pričakoval Peter. Zato je pričel teči. Če Jezus ni dovolj močan, da bi ga rešil, potem je boljše, da se reši sam. In Peter se je zapodil v temo.
Peti Petrov korak je bil ta, da je od daleč šel za Jezusom. Njegovo zaupanje v Jezusa se je omajalo. Ni bil pripravljen na to, da bi se popolnoma in trajno ločil od Kristusa, toda zdaj je bil previden. Ni se mu hotel preveč približati. Med sabo in med Jezusom je namerno ohranjal določeno razdaljo. In tako je šel za Jezusom od daleč.
Toda noč je bila hladna. Noči so vedno hladne, ko smo daleč proč od Jezusa. Ali ste že odkrili to? In tako je Peter naredil šesti korak in si poiskal toploto in tolažbo tam, kjer ju išče svet. Ob ognju se je pridružil drhali in se tudi sam poskušal ogreti. Toda v tem okolju je čutil nenavaden nemir, ki ga je pripeljal do tega, da je naredil naslednji, sedmi, korak, in sicer ta, da se je lažno predstavil. Ni preveč dobro ustrezal okolici. Ko se je svojat smejala zlorabljanju Jezusa, je Peter hotel jokati. Toda s tem bi pritegnil pozornost nase, in zlahka bi opazili, da ni eden od njih. Zato se je prisilil, da se je smejal glasneje kakor kdor koli med njimi. Ko je množica preklinjala in se posmehovala, je to vznemirjalo Petrovega duha. Igral je vlogo, vendar ne preveč dobro, saj so ga kmalu opazili.
In takrat se je znašel pred zadnjim korakom k zatajitvi Jezusa. Ko se človek loči od Jezusa in najde toploto in sprejemanje v svetu in nekdo reče: “Ali nisi tudi ti eden od njih?” bo odgovor vedno: “Ne, nisem!” Tako to gre. Ko je postalo vroče in so s prstom pokazali na Petra, je ta naredil zadnji korak ter pričel preklinjati in zanikati s prisego, da ni nikoli poznal Jezusa.
Prav v tem trenutku se je Jezus obrnil in pogledal Petra. Jezus se je obrnil proč od kraja, kjer so ga potiskali in suvali. Jezus, ki je nosil trnovo krono in po čigar obrazu je tiho tekla kri, se je obrnil in pogledal Petra. Obstajajo različni pogledi. Ko je Jezus pogledal Petra, to ni bil pogled jeze ali gnusa. Bil je pogled pomilovanja in ljubezni do ubogega učenca.
Mi verjetno ne bi trdili, da je bil Peter v tem trenutku Jezusov učenec. Celo sam Peter je to zanikal. Toda Jezus je videl, da je Peter še vedno njegov. Peter ni bil hinavec. Ko je rekel, da bi umrl za Jezusa, je mislil resno. Ampak Peter je bil slaboten. In korak za korakom je odhajal od Jezusa in popolnega zaupanja vanj. Vse do tega trenutka se tega poteka sploh ni zavedal. Hudič vedno dela na ta način. Ne pripelje nas z enim gromozanskim korakom do skoka s skale. Ve, da bi videli nevarnost in nemudoma zaprosili Jezusa za pomoč. Zato nas vodi od tukaj do tam, in od tam naprej v majhnih korakih, ki so videti čimbolj nedolžni, tako da se ne bi zavedali svoje potrebe.
Jezus je pogledal Petra z ljubeznijo, razočaranjem in žalostjo. Če je Jezus kdaj potreboval prijatelja, potem je bilo to v tem trenutku. Če je kdaj potreboval koga, ki bi mu povedal, da mu stoji ob strani, potem je bilo to zdaj. Zato je največja tesnoba zajela Jezusovo srce to noč, ko je eden njegovih najbližjih prijateljev zanikal, da ga pozna.
Ko se je Petrov pogled srečal z Jezusovim, se je nanj zgrnila poplava spominov. Spomnil se je vabila ob morju, ko je Jezus rekel, da bo iz njega naredil ribiča ljudi. Spomnil se je noči na jezeru, ko je zaradi svoje domišljavosti skoraj utonil, Jezus pa je iztegnil roko in ga rešil. Spomnil se je, kako ga je Jezus rešil iz zagate glede tempeljskega davka. Spomnil se je, kako je pred samo nekoliko urami Jezus umil njegove noge in s potrpežljivo razlago utišal njegovo upiranje. Spomnil se je, da mu je Jezus rekel: “Peter, Satan te želi imeti, da bi te lahko presejal kakor pšenico. Toda jaz sem molil zate. Molil sem zate. Molil sem zate.”(Lk 22,31. 32)
In ko je Peter videl bled in trpeč Jezusov obraz, drhteče ustnice, kapljice krvi, tega ni mogel zdržati. Pobegnil je s prizorišča in stekel z dvorišča po temnih jeruzalemskih ulicah. Prišel je do Zlatih vrat in tekel po hribu navzdol ter čez potok Cedron. Na drugi strani je tekel po hribu navzgor do vrta Getsemani in sopihal naokrog, dokler ni našel kraja, kjer je bil Jezus tisto noč jokal, vpil in potil krvavi pot. Peter je padel na svoj obraz in si želel, da bi lahko umrl. Vedel je, da je med vso bolečino, ki jo je Jezus trpel to noč, ta, ki jo je povzročil on, zarezala najgloblje. In to spoznanje je Petra zbodlo v srce.
Po tej noči v vrtu Peter nikoli ni bil več enak. Kriza njegovega življenja je bila mimo. Jezusova ljubezen in odpuščanje sta mu dala upanje, zato je od takrat naprej lahko vedno z gotovostjo govoril o dobrem sporočilu o tem, kar je Jezus pripravljen narediti celo za svojega najslabotnejšega otroka.
Še nekdo si je to noč želel, da bi lahko umrl, in njegov poskus je bil uspešen. Njegovo ime je bilo Juda. Verjetno je bil najbistrejši med dvanajsterimi učenci. Razumel je Jezusov nauk o naravi kraljestva, ki ga namerava vzpostaviti. Potem, ko ga je še zadnjič poskušal prisiliti v delovanje po svojem načrtu, je odkorakal proč. Ko je Jezus nahranil množico, je Juda poskušal prisiliti Jezusa, da bi vzpostavil svoje kraljestvo s pozemsko močjo. Zdaj ga je spet s silo hotel spraviti na prestol. Ali ste se kdaj bojevali, da bi Jezusa spravili na prestol v svojem življenju?
Juda je skoval mojstrsko zaroto. Vse skupaj je šlo veliko dlje od tridesetih srebrnikov, ki jih je dobil od judovskih vodij. Njegov pravi namen je bil prisiliti Jezusa k vzpostavitvi pozemskega kraljestva – k temu, da bi zasedel prestol. Mislil je, da je s tem, ko je izdal Jezusa v roke verskih vodij, ta prisiljen narediti čudež, da bi se rešil; s tem pa bo vzpostavljeno njegovo kraljestvo kot novega Mesija. Juda je bil prepričan, da ga bo iz spoštljivosti do njegovih premetenih metod Jezus postavil za ministrskega predsednika.
Vse je šlo po načrtu do trenutka, ko je Juda v vrtu s poljubom izdal Jezusa. Takrat je rekel duhovnikom in vladarjem: “Zgrabite ga!” Pričakoval je, da bo Jezus prisilil svoje sovražnike pasti na kolena, osvobodil sebe in svoje učence ter zasedel Izraelov prestol.
Ampak namesto tega je Juda iz razdalje opazoval, kako so Jezusa peljali kakor jagnje na zakol. Videl je njegove zvezane roke. Videl je, kako so ga pred Kajfom sramotili na ponaredku sojenja. In ko se je to približevalo h koncu, ga je začela prevzemati groza, da je Jezusa izdal v smrt.
Nato je nastopil eden najbolj dramatičnih trenutkov v sojenju Jezusu. Juda ni več zdržal. Prizor je opisan v knjigi Hrepenenje vekov: “Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je prežel vsa srca z grozo: 'On je nedolžen! O Kajfa, prizanesi mu!'
Vsi so se ozrli na visokoraslega Judeža, ki se je prerival skozi vznemirjeno množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z velikim kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je vrgel srebrnike, plačilo za Gospodovo izdajo, pred noge velikemu duhovniku. V neučakani naglici je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti. Povedal je, da Jezus ni naredil ničesar smrti vrednega.”(Ellen G. White, Hrepenenje vekov, Znamenja časa, Ljubljana 1994, str. 540)
Nato se je vrgel pred Jezusove noge in ga rotil, naj se reši. Toda Jezus je samo odvrnil: “Za ta čas sem prišel na svet.”
Ostanek zgodbe o Judu poznate. Pozneje se je prerivajoča se množica na poti do Golgote ustavila ob drevesu, kjer je ležalo Judovo truplo, strgano z vrvi, ki jo je uporabil, da se je obesil.
Sojenje pri Kajfu se je po Judovem priznanju hitro končalo. Njegovo priznanje, da je kriv, ko je izdal Jezusa, je velikega duhovnika postavilo v neprijetno luč, zato je Kajfa pohitel, da bi se izognil vprašujočim pogledom in zadregi.
Bilo je zgodnje jutro, in kar koli so hoteli doseči, so morali narediti hitro. Bil je petek – začetek pashe – in duh drhali, ki je doslej vodil stvari, je začel pojemati. Če bodo morali čakati, da bo minila sobota, jim bo ostalo zelo malo upanja, da bodo dosegli svoj cilj.
Zato je bilo sojenje Jezusu pred najvišjimi verskimi vodji Božjega izvoljenega ljudstva zaključeno. Ti duhovniki in uslužbenci njegovega templja so mu sodili in ga obsodili. Razglasili so ga vrednega smrti. Čudite se, nebesa, in osupni, zemlja!
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!