 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
21. Križev pot
Zamislite si, da ste Simon.
Dolgo ste potovali, da bi prišli v Palestino. Vaš dom je v severni Afriki, toda skupaj s svojo ženo in dvema sinoma – Aleksandrom in Rufom – zdaj živite nekje blizu Jeruzalema. To jutro ste se s podeželja podali v mesto, kar je precej nenavadno. Ljudje v tem delu dežele namreč čez dan delajo zunaj mestnega obzidja, zvečer pa se vrnejo v varno mestno zavetje. Morda ste pozabil motiko ali katero drugo orodje, ki ga potrebujete za delo. Toda v mesto ste stopili ravno o pravem trenutku, da ste srečali čuden sprevod.
Vidite vojake, ki poskušajo nadzorovati drhal, duhovnike in poglavarje v njihovih dolgih oblačilih, in ljudi vseh družbenih slojev. Hodijo za tremi možmi, ki nosijo vsak svoj križ. Vidite tudi devet mož, ki hodijo od daleč, s sramoto in žalostjo na svojih licih.
Natančneje si ogledate tri može, ki so očitno obsojeni. Dva med njimi sta razbojnika. Sta močna, mišičasta, trdih obrazov in se upirata vojakom, ki ju silijo naprej. Z lahkoto nosita breme, ki je položeno na njuna ramena.
Tretji Mož je prav tako močan, skladno grajen in mišičast. Večino svojega življenja je delal v tesarski delavnici, in sicer brez električnega orodja. Toda na njem je nekaj drugačnega. Na njegovem obrazu je izraz, ki pritegne vašo pozornost. Je ranjen in izmučen. Doživel je nekaj, kar druga dva nista. Od prejšnjega dne ni ničesar jedel ali pil. Sam se je bojeval v vrtu Getsemani, v boju s silami teme. Nič manj kot sedemkrat so mu sodili. Drhal ga je zmerjala. Dvakrat so ga bičali. In zdaj njegova človeška narava ne zdrži več. Vidite ga, kako je omedlel pod križem.
Zagotovo bo kdo od devetih mož, ki so njegovi sledilci, stopil naprej in mu pomagal v tem ključnem trenutku. Trije od prvotne dvanajsterice manjkajo. Eden leži raztrgan in mrtev malo višje ob poti. Drugi še vedno leži v vrtu Getsemani – z obrazom obrnjenim v tla in zlomljenim srcem, ker je zatajil svojega najboljšega Prijatelja. Tretji pa se bo – na naše presenečenje in v naše veselje – prikazal malo pozneje.
Toda teh devet mož ne naredi ničesar. Polni so žalosti, pripognjeni pod bremenom razblinjenih upov. Ohranjajo svojo razdaljo. Prepolni so bridkosti zaradi bolečine njihovega Gospodarja, toda kljub temu ne pristopijo, marveč se vdajo strahu in sramoti. Nobeden med njimi mu ni pripravljen ponuditi svoje pomoči.
In vi, Simon, ste presenečeni in osupli. Ne morete mirovati. Niste človek, ki bi stvari zadrževal v sebi. Zato vzkliknete: “To je neverjetno! Zakaj kdo ne pomaga temu Človeku?”
Vojaki vas slišijo. Niso vedeli, kaj naj naredijo. Vsem je jasno, da Jezus ne more več nositi križa. Komajda še lahko stoji – tudi če ga ne pritiska težko bruno. Zato vojaki z veseljem izrabijo priložnost, da vas zgrabijo in vam na silo naložijo križ tega tretjega človeka.
Morda je vaša prva misel naslednja: “Prav mi je, zakaj pa ne morem držati jezika za zobmi.” Toda ko vzamete križ in se pridružite v sprevod, slišite ime tega, ki je vzbudil vaše sočutje. To je Jezus. Jezus! Vaša sinova, Aleksander in Ruf, sta vam pripovedovala o tem Človeku. Že prej sta ga videla. Poslušala sta njegove nauke. Ko sta prišla domov, je bilo na njunih obrazih opaziti vznemirjenje, ko sta vam pripovedovala, da verujeta, da je to Mesija. Že večkrat ste hoteli raziskati vso to stvar, toda nikoli si niste vzeli časa za to. Zdaj pa ste prisiljeni nositi njegov križ.
Za trenutek bi rad prekinil to zgodbo. Rad bi vas povabil, bralec, da se vprašate, ali ste bili kdaj prisiljeni nositi križ? Ali ste morda vernik drugega, tretjega ali četrtega rodu, ki so ga njegovi starši in stari starši prisilili nositi Kristusov križ? Ali ste morda mlad človek iz krščanskega doma, ki je prisiljen nositi njegov križ? Morda pa ste uslužbenec cerkve – učitelj, duhovnik ali kdo drug – ki čuti, da je prisiljen nositi njegov križ, če želi obdržati službo? Rad bi vas spomnil, da to niti ni tako slabo. Bodite pozorni na Simonov blagoslov v nadaljevanju zgodbe.
Dalje nosite križ na poti proti Golgoti in opazujete ljudi v množici. Duhovniki in poglavarji so se združili z najnižjim slojem prebivalstva ter skupaj žalijo Jezusa in se mu posmehujejo. Tulijo in rjovejo z drugo drhaljo. Vojaki se s svojimi biči in meči trudijo obdržati sprevod na cesti, čeprav opazite, da se občasno kdo od njih obrne k Jezusu s hrepenečim pogledom.
V drhali so v večini tisti, ki imajo radi vznemirjenje, ne glede na to, od kod izvira. To so ljudje, ki se lahko en dan pridružijo zmagoslavnemu sprevodu in kličejo: “Hozana kralju,” nato pa začnejo vpiti: “Križaj ga,” ker je to v tistem trenutku pač priljubljeno. To so tisti, ki vedno gredo za večino. Ne razmišljajo s svojo glavo, temveč sledijo glasovom in se pridružujejo tistim, ki v določenem trenutku vpijejo najglasneje.
Nekatere v tej množici je Jezus ozdravil, kar je dokaz, da je več kakor pa samo čudež potrebno za to, da bi kdo postal vernik. Drugi so k Jezusu pripeljali svoje ljubljene in prejeli pomoč, ki je nikoli ni odklonil. Toda zdaj so samo del drhali in se od nje ne razlikujejo.
Sprevod se ustavi. V bližini je skupina žensk, ki imajo občutljivo naravo. Brž ko opazijo bolečino in trpljenje, takoj zlahka jočejo. Zdi se, da so te ženske edine, ki jih Jezus opazi. Ustavi se in jim spregovori nekaj besed.
Želimo verjeti, da so bile te ženske prave vernice, da so sprejele Jezusa za Mesija in jokale nad njim kot nad svojim Gospodom in Zveličarjem. Toda očitno je, da jokajo zgolj zaradi dramatičnosti in čustvenosti trenutka. Tudi danes je možno jokati, če pritisnemo na pravi gumb živčnega sistema. Solze tečejo in prenehajo teči, človek pa ostane nespremenjen. Morda jim je zaradi tega Jezus rekel: “Ne jokajte zaradi mene, temveč zaradi sebe in svojih otrok.” Poskušal jih je usmeriti preko čustvenosti trenutka na resnično potrebo njihovega srca.
Nenadoma opazite tretjega od manjkajočih učencev. To je Janez – učenec, ki je bil vedno ob Jezusu. V teh kriznih trenutkih ga ni zapustil. V tej težki uri podpira Marijo, Jezusovo mater. Zagotovo bi Janez nosil Jezusov križ, če se ne bi lotil te pomembne naloge. Zdaj hodi ob Mariji, ki gre za svojim Sinom, kolikor se da blizu.
Nekaj časa opazujete Marijo. Njen obraz so prekrile solze. Naslanja se na Janeza, toda odločno hodi po stopinjah svojega ljubljenega Sina. Morda se spominja dneva, ko je prišel angel in ji povedal o Sinu, ki se bo kmalu rodil. Lahko da v mislih gleda majhnega osemletnika, ki si je pod pazduho dal zvitek in se zgodaj zjutraj podal proti gričevju, kjer je užival nemoteno občestvo s svojim nebeškim Očetom. Morda je v spomin priklicala dan, ko je zaprl tesarsko delavnico, jo poljubil v slovo in se podal na svoje nenavadno poslanstvo. In morda se z bolečino v srcu spominja njegovih besed, s katerimi je napovedal ta dogodek. Lahko da je spet slišala besede, ki jih je Simeon izgovoril v templju: “Ta otrok je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu, a tebi sami meč prebode dušo.”(Lk 2,34.35) Prav zdaj jo meč prebada in ji zadaje rane.
Toda na vsej poti do križa najbolj pozorno opazujete tega, čigar križ nosite. Vaše srce se trga, ko opazujete hudo trpljenje, ki ga prestaja. Vidite njegove opotekajoče se korake, njegovo sključeno postavo in neskončno padanje kapljic njegove krvi. Toda celo sredi vse te bolečine opazujete njegov pogled miru in sprejemanja. Vidite njegovo pripravljenost, da zdrži na poti proti Golgoti.
Razbojnika se upirata in poskušata pobegniti. Vojaki ju morajo neprestano vračati. Toda ta, čigar križ nosite, je drugačen. Voljno gre naprej, pa čeprav komajda prestavlja noge. Opazujete in se čudite, vse dokler končno ne pridete do konca poti.
Rimski vojaki s silo položijo razbojnika na njun križ. Toda Jezus se jim ponižno podredi, leže na križ in razširi roke, medtem ko vojaki prinesejo žeblje in kladiva. Slišite ihtenje Jezusove matere, preklinjanje razbojnikov in vojakov, žaljivke drhali. Nato pa zaslišite Jezusov glas in nagnete se, da bi ujeli njegove besede. Slišite ga reči: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”
Ljubezen do tega Človeka nenadoma zlomi vaše srce. In vzkliknete: “Oče, odpusti tudi meni. Odpusti mi, ker sem čakal. Odpusti mi, ker sem odlašal odločitev, da zvem več o tem Človeku. Odpusti mi, ker sem dvomil, ko sta mi moja sinova pripovedovala o Jezusu. In odpusti mi, ker sem se upiral nositi njegov križ.”
In ko skozi solze gledate nanj, vam reče: “Hvala, Simon. Hvala, ker si nosil moj križ.” Ko ga pogledate nazaj, mu odvrnete: “Hvala tebi. Hvala tebi, Gospod.”
Videli smo delček tega, kako je Jezus ravnal z ljudmi. Videli smo tudi to, kako so ljudje ravnali z njim. Na koncu nam ostaneta samo dve izbiri. Lahko se pridružimo vojakom in pribijemo Jezusa na križ ter ga znova križamo. Lahko pa se pridružimo Simonu in nosimo njegov križ. Samo dve možnosti – in odločitev je vaša.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!