 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
18. Kako so ravnali z Jezusom v Getsemaniju
Kot otrok sem živel v Michiganu in smo velikokrat drsali na ledu. Ko sem bil star dvanajst let, se je moj oče, ki je bil pastor, odpravil na drugi konec mesta z nekom proučevat Sveto pismo. Vedel sem, da bo peljal mimo parka z jezerom, na katerem smo drsali. Zato sem ga pregovoril, da me je vzel s sabo in me pustil pri drsališču.
Ta večer je proučevanje moralo trajati celo tisočletje! Tako dolgo ga ni bilo, da so park že zaprli, obiskovalci so odšli, luči ugasnile, jaz pa sem sam ostal v temi, sredi jezera in poskušal drsati tako, da nisem zmrznil. Čez nekaj časa, ki se mi je zdel dolg kakor večnost, sem prišel do sklepa, da je moj oče pozabil name in se odpeljal domov brez mene. Preveč me je zeblo, da bi še lahko drsal, zato sem se stisnil ob drevo, ki me je varovalo pred vetrom.
Dvanajstletni dečki naj ne bi jokali – pa vendar jočejo! Občutil sem vsa mogoča čustva – slaba, žalostna in jezna. Toda tik pred smrtjo sem videl prijazne luči očetovega avtomobila, ki je pripeljal po cesti. Nikoli v svojem življenju še nisem bil tako srečen. Toda med pripravljanjem tega poglavja sem se spomnil izkušnje, ko sem čutil, da me je oče pozabil.
S tem poglavjem prehajamo z razmišljanja o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, na ravnanje ljudi z njim. Do sedaj smo proučili več skupin ljudi, s katerimi je Jezus hodil in delal – in sicer, kako je z vsakim človekom ravnal z neizčrpno ljubeznijo in usmiljenjem. Med proučevanjem zaključnih prizorov njegovega življenja pa bomo videli žalosten prikaz tega, kako so se ljudje odzvali na njegovo življenje in poslanstvo.
Oglejmo si opis tega, kako so ravnali z Jezusom v vrtu. “Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: Sedite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: Moja duša je žalostna do smrti.” Mi bi verjetno rekli: “Počutim se, kakor da bom umrl.”
“Ostanite tukaj in bedite z menoj! In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene; vendar ne, kakor hočem jaz, ampak kakor ti.”(Mt 26,36-39)
Sestavimo ta prizor tako, kakor se ga spominjamo. Jezus je preživel nekaj časa s svojimi učenci v gornji izbi. Praznovali so pasho. Povedal jim je nekaj spodbudnih besed o trti in mladikah ter molil zanje mogočno molitev – ne samo za svoje učence (samo enajst jih je še bilo), marveč tudi za vse svoje sledilce v vseh časih.
Skupaj so zapustili gornjo izbo in se podali proti vrtu, ki je bil eden Jezusovih priljubljenih krajev za molitev in občestvo z Očetom. Medtem ko so skupaj hodili proti vrtu, je Jezusa prevzelo veliko breme. Učenci so opazili, da je teža tako velika, da se je Jezus med hojo potil, kakor da bi nosil ogromno breme. Njegovi koraki so bili težki, ko je z bolečino prestavljal noge. Približali so se mu, mu hoteli pomagati, čeprav niso razumeli njegove žalosti duha.
Ko so prišli do vhoda v vrt, je večina učencev ostala tam, Jezus pa si je izbral družbo treh, da so ga spremljali naprej. Nato je odšel do enega od svojih najbolj priljubljenih prostorov za molitev, učenci, ki so bili z njim, pa so ga počakali nekaj metrov proč. Kako pogosto smo opazovali slike tega prizora – Jezus, ki kleči in moli v vrtu. To je bila noč, ko je bila Jezusova duša izjemno žalostna, ko se je počutil, kakor da bo umrl.
V razmišljanju o tej izkušnji v Getsemaniju si oglejmo, kako so različni ljudje ravnali z Jezusom v vrtu.
Oglejmo si najprej njegovega Očeta. V načrtu, ki je bil narejen pred ustanovitvijo sveta, sta Jezus in Oče izbrala pot, od katere Jezus zdaj – kljub bolečinam – ni hotel odstopiti. Povedano človeško, ustrašil se je grozovitega trpljenja. Prišel je trenutek, ko je njegov Oče – kakor nam pravi Sveto pismo – položil nanj krivice vseh nas. To je bilo ogromno breme.
Ni mogoče razumeti, kako težko je bilo to breme; toda razmišljajte za trenutek o kakšni napaki iz svojega življenja, obdobju, ko vam je bilo težko, ter je prišel sovražnik in vas mučil s krivdo. Ali se lahko spomnite časa, ko ste se počutili najdlje od Boga – najbolj ločeni od njega – in občutili težko breme obžalovanja in bolečine zaradi svojega greha? Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so čutili takšno breme v tem grešnem svetu, ko so želi sadove svojega načina življenja, da so hoteli vse skupaj končati. Zaradi krivde in bolečine življenja ni bilo vredno nadaljevati. V redu, spomnite se torej katere takšne izkušnje iz svojega življenja in potem k njej dodajte še vse druge trenutke, ko ste čutili krivdo, razočaranje ali greh. Potem pomnožite to s številom ljudi na svetu, z vso njihovo nakopičeno krivdo. In potem ko ste naredili vse to, pomnožite to s številom ljudi, ki so v vseh časih živeli na zemlji. To je krivda, ki jo je vzel Jezus na svoja ramena. Zaradi tega si ne moremo niti začeti predstavljati bremena, ki ga je Jezus čutil, ko je Bog položil nanj krivde vseh nas.
In osupljivo pri vsem tem je, da je bil Jezus v ta načrt zajet v popolnoma enaki meri kakor Oče. Bog ni položil tega bremena na Jezusa proti njegovi volji. Sveto pismo nam pravi, da sta Oče in Sin sodelovala v tej spravi. In čeprav Bog ljubi grešnike in jih je vedno ljubil, pa vendar sovraži greh. Jezus je sovražil greh. Breme greha sveta je lomilo njegovo življenje, toda Jezus je kljub temu voljno sprejel to breme, da bi Bog lahko bil sam pravičen in hkrati opravičil njega, ki veruje in sprejema priskrbljeno daritev.
V tej preizkušnji v Getsemaniju, ko je Jezus umrl, še preden je bil mrtev, je nastopila očitna ločitev med Jezusom in njegovim Očetom. To je bila ločitev, ki jo bo občutil grešnik, če bo vztrajal v svojem uporu proti Bogu in bo za večno izgubljen.
Včasih si zamišljamo, da je bil Jezus, ko je prišel v ta čas, odvisen od svoje moči. Vidimo, da je vse svoje življenje živel v odvisnosti od svojega Očeta – v pristnem odnosu z njim. Toda zdaj, v vrtu Getsemaniju pa vse do križa, se zdi, kakor da je Oče odšel, Jezus pa se je moral čisto sam bojevati z grehom. Prav tukaj se moramo za hip ustaviti in znova pomisliti – čeprav se je Jezus počutil zapuščenega, ni bil zapuščen. Svojo veliko žalost je napovedal, ko je rekel: “Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.”(Jn 16,32) Jezus je vedel, da bo njegov Oče z njim, toda prav tako je tudi vedel, da se bo počutil popolnoma osamljenega in zapuščenega, ko bo prišla kriza. Ti občutki so bili tako močni, kakor da bi bilo to res. Čutil je, da je Božja jeza proti grehu tako velika, da je bila njegova povezava z Očetom uničena. Toda Bog je bil tam. Oče je bil tam in “v Kristusu spravil svet s seboj”.(2 Kor 5,19)
Jezus se je bal. Bilo ga je strah. Bal se je, da ne bo zdržal tega, ko se je čutil ločenega od Očeta. Počutil se je osamljenega. Vedel je, da je človek. Veliko časa bi lahko razglabljali o vseh podrobnostih Jezusove človeške narave. Toda to vemo: na podlagi svojih izkušenj je poznal slabost človeštva po štiri tisoč letih greha. Ni bil tako močan kakor Adam – in dobro je vedel, kako je Adam padel pri preizkusu. Počutil se je osamljenega in zapuščenega, zato ni nič nenavadnega, da se je držal zemlje, saj ni hotel doživeti še večje ločitve, kakor jo je že doživljal. Nič nenavadnega ni, da je jokal in da je iz njegovih por prihajal krvavi pot. Nič nenavadnega ni, da se ta Jezusov smrtni boj v vrtu da opisati samo z besedami kot so obup, groza in tema. Nobena bridkost se ne more primerjati z Jezusovo bridkostjo. Kako težko je to moralo biti za Jezusa – in tudi za njegovega Očeta.
Oglejmo si še nekoga. Pojdimo na drugi konec slike in razmišljajmo o Satanu. Kako je deloval v tej uri teme? Približeval se je temu velikemu trenutku, ko je bilo v igri vse. Ves čas Jezusovega življenja si ga je močno prizadeval premagati – povzročiti njegov padec. Začelo se je že zdavnaj pred njegovim rojstvom. Ko pa je bil Jezus še dojenček, so vsi majhni dečki v Betlehemu izgubili svoje življenje, ko je Satan neuspešno poskušal umoriti Jezusa.
Satan se je srečal z Jezusom v puščavi in skoraj bi mu ga uspelo umoriti, toda prišel je angel in Jezusa okrepil, ko je umiral v puščavi skušnjave. Satan je skupaj s svojimi premetenci večkrat izzival Jezusa, vpil nanj in govoril: “Vem, kdo si, Sveti, Božji.”
Zdaj pa je Satan skušal Jezusa, da bi pomislil, da ga je Oče za vselej zapustil. Jezus je rekel: “Moj Oče me ni zapustil,” toda Satan je govoril: “Pa te je! Sam si. Ta ločitev, ki jo čutiš, je resnična. Nikoli več ne boš videl svojega Očeta. Ločitev, ki jo čutiš, je večna, čemu bi torej šel skozi vso to bolečino? Ti naj bi zveličal svet, toda svet te je zavrgel. Celo tvoje ljudstvo te hoče uničiti. Eden tvojih učencev je že postal izdajalec in te zdajle izdaja. Zakaj ne odnehaš? Zakaj ne greš nazaj k svojemu Očetu in prenehaš zapravljati svoje moči?”
Jezus je bil v skušnjavi, da se vrne k svojemu Očetu. Zelo zanimivo. Naša velika skušnjava je živeti ločeno od Boga. Jezusova velika skušnjava v vrtu pa je bila vrniti se k svojemu Očetu. Popolnoma nasprotno od nas, mar ne? Satan je odvrgel vse zadržke in delal vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Jezusa prepričal, naj prepusti svet njegovim rokam. Zavedal se je, da se maje tudi njegova prihodnost.
Oglejmo si tudi angele. Kako so se odzivali to noč, ko se je Jezus bojeval v vrtu? Bili so tiho. Zavedali so se, da je napočil odločilni trenutek za vse vesolje. V nebesih ni bilo petja. Nihče ni igral na harfo. Angeli so zavzeto opazovali dramo. Gledali so in se zavedali, za kaj gre. In angeli – katerih celotno življenje je bilo polno veselja v službi – so bili to noč malodušni. Ali si jih lahko predstavljate, kako hodijo sem ter tja, opazujejo prizore, se obrnejo in želijo poleteti pomagat Jezusu, vendar tega ne smejo narediti?
Gledali so Jezusa v vrtu. Gledali so tudi Očeta. Ko bi jim ta le prikimal, da lahko odhitijo Jezusu na pomoč. Na koncu so morali skriti svoj obraz pred tem strašnim prizorom.
V načrt zveličanja je zajetih več ljudi kakor pa samo tisti na zemlji. Tu so še svetovi, ki niso padli. Ali verjamete, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti? Ali ste v zadnjem času kaj brali Raz 12? “Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!”(Raz 12,12) Veliko število namigov v vsem Svetem pismu kaže na to, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti. Lahko bi ugibali glede tega, koliko tega, kar se dogaja na zemlji, lahko vidijo. Morda imajo enak vid kakor angeli. Dvomim, da imajo televizijo in Dnevnik ob sedmih in neko vrsto nebeških Odmevov. Toda ko je bil ustvarjen svet, so jutranje zvezde skupaj pele in vsi Božji sinovi veselo vzklikali.(Job 38,4-7) Zavedali so se, kaj se dogaja. In prav tako so se tudi spraševali, kako se bo končalo.
Ko je Satan začel svoj upor, je Boga obtožil dveh stvari. Prvič, trdil je, da ni mogoče spolnjevati Božjega zakona. In drugič, če se zakon ne spoštuje, odpuščanje ni mogoče. Če bi s svojimi obtožbami imel prav, bi bilo ogroženo vse vesolje. Zato so svetovi, ki niso padli, in angeli prevzeti od začudenja in zadržujoč dih opazovali, kaj se dogaja v vrtu Getsemani.
Poglejmo še k učencem. Spali so. Ali ste jih kdaj slabo ocenili zaradi tega, ker so spali? Jezus je odšel k njim po sočustvovanje, saj je bil človek, in eno največjih načel človeškega srca je hrepenenje po sočustvovanju. Nič ni narobe, če si takrat, ko doživljamo bolečino, želimo tolažbo. Povsem upravičeno je, če si želimo slišati koga reči: “Ob tebi sem, tukaj sem.”
In tako se je tudi Jezus opotekel s kraja, kamor se je umaknil, in odšel k učencem, da bi od njih slišal spodbudne besede. Toda oni so spali. Za hip so strmeli vanj, toda niso se mogli niti dovolj dvigniti, da bi se kakor koli odzvali. Nato so utonili nazaj v spanec.
Toda poglejte, kaj pravi Sveto pismo o tem, katera vrsta spanca je bila to. Obstajajo namreč različne vrste spanca. Je spanje telesne izčrpanosti, ki je posledica celodnevne hoje po prašnih galilejskih poteh in utrujenosti, ki jo ta povzroči. Obstaja tudi spanec dolgčasa. In potem je tukaj še spanec, o katerem govori Lk 22,45: “Ko je vstal od molitve, je šel k svojim učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali.” Spanec žalosti.
Kakšen je spanec žalosti? Celo psihologi, ki proučujejo človeški razum, nam govorijo o ljudeh, ki uporabljajo spanec kot beg iz velike žalosti. Večina nas je vsaj delček tega že doživela. Učenci so bili žrtve takšnega spanja. Vedeli so, da Jezus trpi. Slišali so ga govoriti o sojenju in smrti. Poskušali so vse, da ne bi slišali, vendar so se bali. Tam v vrtu so slišali njegove vzdihe in vpitje zaradi trpljenja. Bolelo jih je, ker je njihov ljubljeni Učitelj trpel, in spanec se jim je zdel kakor blažena rešitev pred preveliko bolečino. Učenci so zaspali od žalosti.
Jezus je to vedel, in tudi mi tega ne bi smeli pozabiti. Vedel je, da je njihov duh voljan, vendar je njihovo telo slabo. V določenem smislu to ni bil spanec pozabe na Jezusa; bil je spanec tolikšnega poistenja z njim, da niso več mogli zdržati pritiska. Zato so spali.
Jezus je še tretjič sam odšel do svojega prostora in še enkrat zaklical k Očetu: “Če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Če pa ni, naj se zgodi tvoja volja.”
Narava je bila v teh trenutkih Jezusov edini družabnik. Oljke so jokale, ko so spuščale svojo roso, ciprese so se priklanjale v sočustvovanju in tišino noči so zmotili klici trpečega Zveličarja. Jezus se je bojeval do zadnjega trenutka, na videz sam in zapuščen od nebes in zemlje. Nikoli ne izenačimo Jezusovega boja v vrtu z ničimer, kar doživljamo mi. Nikoli nismo v isti zvrsti boja, v kateri je bil Jezus to noč. In nikoli ne bomo. Nikoli nam ne bo treba nositi bremena greha vsega sveta. Toda ko se je Jezus bojeval, jokal in molil ter končno umirajoč padel na tla, se je slika spremenila.
Gabriel, ki je zasedel Luciferjev prostor v Božji navzočnosti, je hodil gor in dol, opazoval Očeta in gledal vrt. Nenadoma mu je Oče prikimal! Zato se je pognal z nadnaravno hitrostjo – hitrostjo vesolja – na polet dolg sto sedemdeset milijard kilometrov ali več in ga opravil v manj kakor treh minutah! Zdi se mi, da lahko slišim vse angelske čete, kako vzklikajo: “Dajmo, Gabriel!”
Gabriel je odšel. Prišel je do Jezusa. Njegovo glavo je dvignil iz prahu. Naslonil jo je na svoje rame. Z roko je pokazal na odprta nebesa, od koder je prišel. Prišel je spomnit Jezusa na ljubezen njegovega Očeta. Pripovedoval mu je o ljudeh, ki bodo za večno rešeni zaradi njegove daritve. Zagotavljal mu je, da je Oče večji in močnejši od Satana in da bodo kraljestva tega sveta pridobljena za svete Najvišjega. Govoril mu je, da bo njegova strašna daritev vredna vsega trpljenja, vredna za večno, zaradi teh iz človeškega rodu, ki bodo za večno z njim v nebesih.
In takrat je Jezus vstal s kraja, kjer je molil. Ponosno je dvignil glavo in zapustil vrt, da bi se srečal z drhaljo. Od tega trenutka pa vse do križa je glavo držal pokončno kakor Kralj. Jezusa so potiskali in suvali vse do Golgote, vendar je imel ves čas nadnaravno moč in držo. Samo z vero je sprejel ljubezen svojega Očeta in njegovo moč. Čeprav je na križu čutil, da je sam, in zaklical: “Zakaj si me zapustil?” vendarle ni bil sam. Na samem koncu je rekel: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!”Lk 23,46)
Ali ste veseli zaradi Jezusove zgodbe? Ali ste veseli zaradi tega, kar je zdržal? Ali ste veseli, ker ste lahko eden teh, ki bodo zaradi njega večno rešeni? Zakaj se mu ne bi danes spet zahvalili za njegovo osupljivo ljubezen?
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!