Vsebina
Nazaj
Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

17. Kako je Jezus ravnal s tistimi, ki niso pripadali cerkvi

Poln avto študentov se je s fakultete peljal domov na pomladanske počitnice. Med vožnjo smo ob cesti zagledali znak, na katerem je pisalo: “Ne berite druge strani tega znaka.” Vsi smo molčali, toda ko smo zapeljali mimo znaka, se je vsaka glava v avtomobilu obrnila, da bi prebrali, kaj piše na drugi strani! Protireklama je lahko zelo učinkovita oblika oglaševanja. Morda jo lahko občasno uporabi celo Bog.

Ko se je Jezus približeval koncu svojega življenja in poslanstva na zemlji, stvari niso bile videti preveč lepe. Bilo je veliko protireklame. Mnogi ljudje so ga zapuščali, celo tisti, ki jih je ozdravil. Devet od desetih gobavcev je sprejelo samo telesni blagoslov in zavrnilo ponudbo duhovnega.

Nekaj časa so se množice zgrinjale, da bi ga slišale in videle. Toda ko se je njegov čas na zemlji iztekel, je vse njegovo poslanstvo dajalo videz krutega poraza. Primer se je zdel brezupen. Kazalo je, da je Jezus naredil zelo malo od tega, kar je prišel opravit.

Toda kljub navideznemu neuspehu je lahko sedel na vrhu Oljske gore, gledal na drug hrib, ki je bil podoben lobanji, in rekel, da se bo ta evangelij, ki ga On uči, oznanjeval po vsem svetu. Kar se tiče človeških virov, za kaj takega ni bilo nobene možnosti. Imel je samo peščico učencev in nekaj sledilk – in celo njegovi učenci so v kritičnem trenutku zbežali. Vsakomur je bilo očitno, da ga verski vodje ne bodo nikoli sprejeli. Uspeh se je zdel nemogoč.

Toda mi lahko vidimo izpolnitev njegovih napovedi – ali pa vsaj možnost, da se te izpolnijo v našem času. Tudi danes je cerkev deležna veliko odklonilne reklame. Toda Bog lahko tudi to obrne, tako kakor je obrnil slabe možnosti ob prvem Jezusovem prihodu. Protireklama je še vedno reklama. Napis, da ne smemo brati druge strani znaka, lahko spodbudi ljudi, da jo vendarle preberejo. Zato se lahko iz navideznega neuspeha, ki je označeval zadnje dni pred Jezusovim križanjem, danes nekaj naučimo.

Začnimo v Jn 12,20, kjer je zapisan dogodek, ki je opogumil Jezusovo srce. “Med tistimi, ki so na praznik prišli počastiti Boga, je bilo tudi nekaj Grkov.” Jezus se je udeležil praznika in stal na tempeljskem dvorišču – cerkvenem hodniku, če želite – pripravljen oditi in ga še zadnjič zapustiti.

“Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.”(Jn 12,21-23)

Nato pa se začne odstavek, ki se na prvi pogled ne zdi preveč koristen, če pa si ga podrobneje ogledamo, postane še kako pomemben. “Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.”(Jn 12,24) Jezus je napovedal, da bo poveličan, toda najprej mora umreti. Nato pa uporabi to načelo za svoje sledilce: “Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj.” Kam pa? Jezus se je namreč napotil proti križu. “In kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.”(Jn 12,25.26) Jezus nam torej govori, da moramo iti za njim na križ, če želimo biti počaščeni.

“Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure.” Mi mislimo, da Jezus ne bi odšel na križ, kar se tiče njega, če bi bilo po njegovi izbiri. Toda takoj zatem sledi njegova podreditev volji njegovega Očeta in načrtu zveličanja: “Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime! Tedaj je prišel glas iz nebes: Poveličal sem ga, in ga bom spet poveličal. Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: Zagrmelo je. Drugi pa so govorili: Angel mu je govoril. Jezus je odgovoril in rekel: Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.”(Jn 12,27-30) Bog jim je dal še eno priložnost, še zadnjo možnost, da poslušajo. Toda namenimo pozornost dejstvu, da je Božji glas za nekatere zvenel samo kakor grmenje. “Zdaj je sodba nad tem svetom; zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse potegnil k sebi.”(Jn 12,31.32)

Kakšna ohrabritev je bila to za Jezusovo srce, ko so prišli ti ljudje z Zahoda in rekli: “Radi bi videli Jezusa.” To je eno od nekoliko spodbudnih dejstev ob koncu njegovega življenja, saj je bil v križevi senci. Jezus ga je napovedal, čeprav njegovim sledilcem ta zamisel ni bila všeč. Toda prihod teh ljudi je bil izpolnitev prerokovanja, zapisanega v Mt 8,11.12. Jezus je pravkar ozdravil stotnikovega služabnika in tega vojaškega poveljnika pohvalil za njegovo veliko vero. Nato pa je izjavil: “Pravim vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.”

Jezus je napovedal zamenjavo, čas, ko ga bodo zapustili tisti, ki se imajo za njegovo ljudstvo, prišli pa bodo drugi ljudje z vzhoda in zahoda (Luka dodaja še s severa in juga) ter sedli skupaj z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Na samem začetku Jezusove službe so prišli modri z Vzhoda in vprašali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.”(Mt 2,2) Nato pa je ob koncu njegove službe prišla skupina z Zahoda – nadaljnja izpolnitev njegove napovedi.

Ali ste zapazili Filipa in Andreja? Njun radar je bil vključen. Njuna ušesa so bila uglašena na frekvenco ljudi, ki iščejo, zato sta opazila Grke, ki so stopili v tempeljsko dvorišče. Nekdaj prej je bil Andrej ta, ki je pripeljal svojega brata Petra k Jezusu. In lahko si ga zamišljamo, kako sedi v zadnji vrsti v shodnici, medtem ko Peter spredaj pridiga. In Andrej si reče: “Kako čudovit je bil dan, ko sem Petra pripeljal k Jezusu.” Andrej je bil pripravljen stati ob strani. Ni bil vedno spredaj, pa tudi preveč zgovoren ni bil. Toda vedno je koga pripeljal k Jezusu – pa čeprav je šlo samo za dečka s petimi hlebčki in dvema ribicama.

Filip, eden prvih Jezusovih učencev, je pripeljal Natanaela, in sicer z besedami: “Pridi in poglej!” In tukaj sta Filip in Andrej spet nekoga pripeljala h Kristusu.

Grki so vsekakor imeli pravo pobudo: “Radi bi videli Jezusa.” Niso prosili, da bi smeli slišati o sadovih misijonskega potovanja, na katero je odšla sedemdeseterica. Niso prosili za ogled shodnice ali razpravo o kakšnem bogoslovnem vprašanju. Hoteli so videti Jezusa. In njihova prošnja je bila odobrena.

V tem svetopisemskem besedilu je zapisana klasična Jezusova izjava: “In ko bom povzdignjen, ... bom vse pritegnil k sebi.” Poviševanje Jezusa priteguje ljudi k njemu. Jezus, povzdignjen na križ, je bil za ljudi njegovega časa spotika – in enako velja tudi za nekatere v današnjem času. Prva cerkev se je morala spopadati z obilno protireklamo, ker je imela Boga, ki je bil križan. To je bila slaba kritika v časopisu. Bogovi tistega časa niso poznali zasnove “druge je rešil, sebe pa ne more”. Pavel je v Korintu govoril o neumnosti oznanjevanja o križu. Toda prav v tem je Božja moč.

In ti Grki so bili zmožni takoj preiti k bistvu – prositi in sprejeti razodetje Jezusa tedaj, ko so drugi zapirali vrata za svoje zveličanje.

Rečeno nam je, da bo cerkev v času konca, tik pred Jezusovim prihodom, dajala videz neuspeha. Toda ne bo poražena. Še enkrat se bo zgodila nenavadna zamenjava – tisti, ki so znotraj, bodo odhajali, vstopali pa bodo tisti z vzhoda, zahoda, severa in juga. Bodimo pozorni na to, da Abraham, Izak in Jakob ne zapuščajo cerkve, da bi se pridružili tistim s severa, juga, vzhoda in zahoda. Ljudje s severa, juga, vzhoda in zahoda vstopajo in se pridružujejo njim. Ne spreglejmo tega!

Na samem koncu bo v cerkvi prišlo do velikega izstopanja ljudi, ki imajo enako težavo kakor verski vodje v Jezusovem času. Zavrnili so Jezusa. In ko bodo ti odšli, bodo množice prišle in zasedle njihov prostor.

Zakaj bo prišlo do te zamenjave? Apostol Pavel opisuje ta položaj in daje odgovor. In če je ta veljal za tisti čas, zakaj ne bi tudi za sedanjega?

“Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč pravičnost, ki je iz vere. Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.

Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.”(Rim 9,30 do 10,3)

Niso odšli h križu in se pridružili Jezusu, ki ni hotel rešiti sebe. Niso prišli do točke, v kateri bi spoznali, da sami sebe ne morejo rešiti. Pavel končuje svoj dokaz z naslednjimi besedami: “Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje.”(Rim 10,4)

Odločilno vprašanje pri zveličanju po veri in zveličanju z dejanji je ločilna črta med temi, ki sprejemajo Jezusa, skupaj z Grki, in tistimi, ki zavračajo Jezusa, skupaj z judovskimi voditelji. Ljudje, ki kaj dosegajo s svojimi napori, si želijo zasluge in pohvalo; zanje je Jezus kamen spotike in skala pohujšanja. Za strogega spolnjevalca zakona je Jezus žalitev, in prav zaradi tega ga bo na koncu zapustil.

Ali se lahko pridružimo Pavlu, ki pravi: “Bratje, želja mojega srca za moje rojake je, da bi bili zveličani.” Za koliko ljudi? Za vse. Ne želimo opazovati na tisoče ljudi, ki iz cerkve odhajajo v temo, ko pa si sam Bog želi, da bi vsakdo od nas ostal. Vsi smo lahko tam in sedemo z Abrahamom, Izakom in Jakobom, skupaj z množico, ki je nihče ne more prešteti in jo tvorijo ljudje iz vseh narodov, rodov, jezikov in ljudstev. Samo en način je, da ne bi bili užaljeni, da se ne bi spotaknili na kamnu spotike – to pa je, da sami pademo na Skalo in se razbijemo. Danes se lahko odločimo stopiti v odnos z Jezusom, hoditi za njim in se podrediti resnici, da sami sebe ne moremo zveličati. Lahko se pridružimo Grkom v prizadevanju, da bi danes videli Jezusa.

“Radi bi videli Jezusa,” ker se sence na majhni
pokrajini našega življenja daljšajo.
Videli bomo Jezusa, ki bo okrepil našo vero
za zadnji spopad v tem smrtnem boju.

“Radi bi videli Jezusa;” to je vse, kar potrebujemo –
moč, veselje in pripravljenost prihajajo s tem pogledom;
videli bomo Jezusa, umrlega, vstalega, prosečega,
ki se bo kmalu vrnil končat to smrtno temo!

Anna B. Warner


Vsebina
Nazaj
Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!