 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
16. Kako je Jezus ravnal z navadnimi ljudmi
Ali ste se kdaj v otroštvu igrali igro hodi za vodjem? In ko ste se igrali, ali ste kdaj, posnemajoč vodja, skočili oblečeni v bazen, bredli po blatu ali pa skakali s strehe garaže? Če ste, potem ste verjetno začeli resno dvomiti o tej igri.
Ovce so na splošno znane po tem, da hodijo za vodjem. V neki klavnici v New Yorku so zdresirali kozla, da je bil vodja. Ime mu je bilo Juda. Takoj ko so se vrata odprla, je šel skoznje, ovce pa so mu slepo sledile. V zadnjem hipu se je kozel zmuznil skozi majhna stranska vrata in se odpravil po novo skupino ovc, medtem ko so ovce šle naprej svoji usodi naproti.
Ena od Jezusovih najkrajših prilik govori o nevarnostih igre hodi za vodjem v duhovnem smislu. “Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.”(Lk 6,39.40)
Jezus je svoje sledilce pogosto primerjal z ovcami in nas vabi, naj hodimo za njim, kamor koli nas vodi. Težava torej ni v hoji za kom, temveč kdo nas vodi. V Jezusovem času so farizeji in saduceji v očeh večine preprostih ljudi veljali za vodje. Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, so bili farizeji tradicionalisti, konzervativci, saduceji pa svobodomiselni, liberalci. Obe skupini pa sta bili legalistični, saj sta si poskušali zagotoviti zveličanje z lastnimi napori. Ljudje pa so se razvrstili za svojimi vodji – slepimi vodji – in se jim pridružili pri popolnem zavračanju Jezusa.
Žalostna resnica je, da se ljudje le redko dvignejo više kakor njihov duhovnik, učitelj ali vodja. Judje so bili pogubljeni kot ljudstvo zato, ker so šli za svojim vodjem v zmoto. Niso sami preiskovali Svetih spisov in se sami odločali o tem, kaj je resnica. Ali ni to velika nevarnost tudi za nas danes? Kako lahko je preprosto slediti, namesto da bi sami raziskovali in molili, da bi slišali glas pravega Pastirja.
Evangelist Matej je zapisal še eno podobno besedilo. To se je zgodilo tik po tem, ko je Jezus verskim vodjem svojega časa povedal nekaj neprijetnih stvari. Učenci pa so ga potem vprašali, ali ve, da so farizeji zaradi njegovih besed užaljeni. In potem je Jezus odgovoril: “Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih! Slepi so vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.”(Mt 15,13.14) Očitno je celo v verskih skupnostih možno najti vodje, ki jih ni zasadil Gospod. Niso drevesa pravičnosti vsi, ki so na zunaj udje Kristusovega telesa. In prišel bo čas, ko bodo izruvani vsi, ki jih ni zasadil Gospod.
Tukaj bi rad na nekaj opozoril. Ko danes govorimo o sledenju vodjem, ne govorimo samo o sedežu te ali one verske skupnosti. Praksa hoje za vodji ni omejena na sedež cerkve. Zato pri tem nikakor ne gre za udrihanje po vrhovnem cerkvenem vodstvu poljubne verske skupnosti. Ljudje si sami izbirajo vodje – odvisno od tega, kako želijo živeti. In vedno se da kje najti koga, ki te je pripravljen voditi v tisto smer, v katero želiš iti. Bog je posvetil vodje v cerkvi kot orodje za usmerjanje njegovega dela in cerkve. Vodje imajo veljaven namen in vlogo. Toda treba je poudariti, da za nikomer ni varno hoditi slepo.
Raziskave in statistike, ki so nam na voljo, kažejo, da samo eden od štirih ali petih vernikov sodobnih cerkev uporablja čas za osebno občestvo z Bogom in proučevanje njegove Besede. Če je tako, imamo danes veliko slepih sledilcev. Zato ne glejmo na to razmišljanje samo kot na nauk iz zgodovine, marveč raje poskušajmo ugotoviti, kje se lahko mi kot Kristusovi sledilci česa naučimo iz njegovih besed, namenjenih verništvu tistega časa.
V takšnih okoliščinah je Jezus podal priliko o tem, da je možno iti za vodjem naravnost v prepad. Zakaj je bilo tako? V čem je bila težava preprostih ljudi ali množic, da se jih je dalo tako lahko zavesti?
Prvič, niso bili spreobrnjeni. Nikoli niso doživeli nadnaravnega delovanja Svetega Duha na človekovo srce. Njihov odnos do Boga se ni spremenil. Nikoli niso dovolili Bogu, da bi jim dal novo sposobnost, da ga spoznajo – sposobnost, ki je niso imeli. Zaradi tega so malo časa preživljali v osebnem iskanju Boga. V Jezusovem času so si privezovali dele svetopisemskega besedila na svoja zapestja in čela kot nadomestilo za to, da ga niso imeli v svojem srcu. Vsa njihova verska dejavnost je bila osredotočena nanje same. Ustrezala jim je zunanja pobožnost; sprejemali so njene oblike in običaje, Božja milost pa se ni dotaknila njihovih src.
Ti ljudje niso imeli nobenega občestva z Bogom. Bili so žrtve zveličanja z dejanji, in njihova spodbuda za verske dejavnosti in merila je bila zagotovitev začasnih blagoslovov. Všeč jim je bila zamisel, da se bodo kobilice ustavile pred ograjo tistega, ki daje desetino. Zanimala so jih nebesa in ponudba večnega življenja. Hlebčki in ribice so nanje naredili velik vtis, prav tako kakor tudi bolezni, ki so izginile zaradi nekaj Jezusovih tihih besed. Toda ko je Jezus govoril o kruhu življenja, so postali vznemirjeni in so rekli: “Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?”(Jn 6,60)
Jezusa so njegovi sodobniki sprejemali samo deloma. Bili so ga pripravljeni sprejeti kot velikega Učitelja. Tudi kot čudodelnika so ga bili pripravljeni sprejeti. Bili so pripravljeni verovati, da je prerok. Toda niso ga hoteli sprejeti kot Zveličarja ali Gospoda ali Boga. In njihovo omejeno sprejemanje se je končalo s popolnim zavračanjem.
Ljudje so takrat imeli težave s sprejemanjem nauka prerokov. O tem beremo v Lk 16,19-31. Tam je Jezus uporabil dobro znano rimsko bajko, da bi ljudi naučil več stvari, med katerimi pa NI bilo nauka o stanju po smrti. Toda bogataš, kot se verjetno spominjate, je bil v velikih mukah. Zaprosil je, da naj bi berač Lazar odšel k njegovim petim bratom in jih opozoril pred enako usodo.
“Abraham mu je dejal: Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo. Ta pa mu je odvrnil: Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili. On pa mu je dejal: Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”(Lk 16,29-31)
Kmalu po tem je bil nekdo res obujen od mrtvih – in celo Lazar mu je bilo ime! Vendar jim ni bilo dovolj, da so samo zavrgli dokaz, temveč so tudi skovali zaroto, da naj bi ubili Lazarja in Jezusa, ki je Lazarja obudil. Torej so ti ljudje imeli težave z Mojzesom in preroki.
V Mt 23 beremo, da so olepševali grobove prerokov, bili pa so duhovni in telesni otroci tistih, ki so preroke ubili. Pavel je o tem spregovoril takole: “Bratje, sinovi Abrahamovega rodu. ... Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.”(Apd 13,26.27) Vsako soboto so brali preroške spise, toda prebranega niso sprejemali ali razumeli.
Enako je to povedal Štefan: “Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi. Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnika; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.”(Apd 7,51-53) To pa je bilo za ljudi že preveč, zato so zgrabili Štefana, ga odvlekli iz mesta ter kamnali; ta čas pa je mladenič z imenom Savel varoval njihove plašče. Toda Štefan je dvignil pogled proti nebesom in v videnju zagledal Jezusa, ki je stal na Očetovi desnici. Vedno mi je bil všeč ta del zgodbe. Jezus tega ni mogel opazovati sede. Stal je na Štefanovi strani, tako da je ta umrl v miru in z molitvijo za svoje sovražnike. Toda o teh ljudeh je povedal resnico. Govorili so, da sprejemajo in spoštujejo preroke, toda v resnici so zavrgli tako preroke kot tudi tistega, ki so ga preroki napovedovali.
To je očitno tudi v njihovem odnosu do Janeza Krstnika. V Mt 21 so se verski vodje znašli v težkem položaju, saj jih je Jezus povprašal o njihovem odnosu do njega. Niso hoteli odgovoriti, saj so vedeli, da so ga ljudje imeli za preroka. Toda oni so ga le delno sprejeli, saj niso sprejeli Jezusa, na katerega je Janez Krstnik usmerjal.
Ali je Jezus hotel povedati navadnim ljudem, da ne potrebujejo vodij? Ne. Vodje imajo smisel. Toda ali je njihov smisel v tem, da ljudem dajejo resnico, katere ti sami ne smejo raziskovati? Nikoli! Smisel vodij, učiteljev in pastorjev je spodbujati ljudi k razumevanju resnice po svojem raziskovanju. Star pregovor pravi: “Človeku lahko daš ribo in ga nahraniš za en dan. Lahko pa ga naučiš loviti ribe in ga nahraniš za vse življenje.” Ne vem, ali lahko to imenujemo vegetarijanska ponazoritev, toda vsekakor je dobra!
Ali je Pavel učil resnico? Vsekakor. Ali je Jezus učil resnico? Seveda. Ali so njegovi učenci učili resnico? So. Berejci pa so vse preverjali, da bi videli, ali je res tako – in so bili za to pohvaljeni. Jezus od množic ni pričakoval, da bi slepo hodile za njim. Od nikogar ni pričakoval, da bi mu slepo sledil. Toda od njih je pričakoval, da bi hodili za njim. Večina navadnih ljudi Kristusa ni sprejela. Toda bile so tudi izjeme, ki nas opogumljajo in navdihujejo.
Niso bili vsi v množici omahljivi. Niso se vsi pridružili tem, ki so Jezusu peli hvalnice ob zmagoslavnem vstopu v Jeruzalem in potem nekoliko dni pozneje vpili: “Križaj ga!” Žena ob vodnjaku je iskala nekaj, kar bi zadovoljilo njeno dušo. Sprejela je Jezusa za Mesija in vse mesto prepričala o njegovi vrednosti. Lazar, preprost človek brez posebnega položaja v shodnici, je ljubil Jezusa od prvega srečanja z njim, z ljubeznijo, ki se ni nikoli zmanjšala. Razbojnik na križu je obrnil svojo glavo proti njemu in sredi bolečine in sramote zaklical: “Gospod, spomni se me!” Vesel sem zaradi teh izjem, kaj pa vi?
Tudi mi se lahko pridružimo izjemam, tako kakor so se učenci na koncu Jezusovega govora v Jn 6. Množice so odhajale in Jezus jih je vprašal, ali želijo tudi oni oditi.(Jn 6,67)
Ali se ne želite pridružiti učencem v njihovem odgovoru: “Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti.”(Jn 6,68 AC) Verovati v Jezusa ni bilo priljubljeno. Hoditi za Jezusom ni bilo moderno – in tudi danes ni. Toda rad bi vas povabil k dvojni izkušnji, ki vam bo pomagala, da ne boste slepo hodili za nikomer in ne bi bili tako zavedeni. Prvič, osebni odnos z Jezusom. Drugič, razumno dojemanje resnice, na kateri temelji ta odnos. Obe stvari sta enako pomembni. Ena brez druge ne bo zadostovala. Danes lahko sprejmemo prednost poznavanja Jezusa in osebnega poznavanja resnice, ko ga iščemo v njegovi besedi in z molitvijo. In naj to traja vse do njegovega prihoda.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!