Vsebina

Nazaj

Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

15. Kako je Jezus ravnal z verskimi voditelji

Ali ste farizej? Ali pa morda saducej? Če vsaj malo poznate svetopisemsko poročilo o Jezusovem življenju, se najverjetneje ne želite poistiti z nobeno od omenjenih skupin! Toda v Jezusovem času je bilo biti farizej ali saducej znak odličnosti. Celo apostol Pavel je govoril o farizejstvu kot o častni zadevi. Če ste v tistih časih srečali starega prijatelja, ki vas je vprašal: “Kaj pa dela tvoj sin?” ste ponosno odgovorili: “Moj sin je farizej!”

Toda danes gledamo na farizeje in saduceje v glavnem v slabi luči, čeprav lahko nekatere njihove težave najdemo tudi v svojem srcu. Oglejmo si, kaj je držalo te ljudi pokonci, in morda bomo videli, kako smo lahko rešeni napak, ki so jih naredili.

Kdo so bili farizeji? Bili so konzervativci. Strogi spolnjevalci postave. Tradicionalisti. Zelo so se trudili za ohranjanje cerkvenih meril, naukov in običajev. Bili so žrtve v tistih časih zelo razširjene težave – zveličanja s svojimi dejanji. Bili so večja od obeh skupin verskih vodij in svojo gotovost so imeli v cerkvenih merilih, ki so jih povzdigovali.

Druga skupina verskih vodij so bili saduceji. To so bili liberalci Jezusovega časa. Še vedno so bili strogi spolnjevalci postave, saj so bili tudi oni žrtve zamisli, da se lahko človek reši s svojimi napori. Toda oni so svojo gotovost temeljili na cerkvenih merilih, ki so jih opustili.

Saduceji so trdili, da verujejo samo v Svete spise, za razliko od farizejev, ki so nekatere svoje nauke podpirali z izročilom. Toda v resnici so tudi saduceji imeli svoje izročilo. Pa tudi v svojem poudarjanju Svetih spisov so bili pogosto zelo izbirčni glede tega, katere njihove dele bodo sprejeli in katerih ne.

Med saduceji so bili Jezusovi najhujši sovražniki. Bili so manjša od obeh verskih skupin, a zato močnejša. Položaj velikega duhovnika je bil običajno zaupan saduceju, pa tudi v velikem zboru so imeli večino.

Raziskave, ki so bile opravljene v današnji krščanski cerkvi, kažejo na to, da večina verskih voditeljev in ljudi še zmeraj poskuša priti v nebesa s svojimi dejanji. To pa prežema vse krščanske cerkve. Dolgo časa je bilo to skupni imenovalec vseh svetovnih ver, toda zdaj je to lastnost tudi krščanskih veroizpovedi.

Vsaka cerkev se bojuje z boleznijo, ki je znana kot zveličanje z deli. Večina, ki se ima za kristjane, nima časa za Boga, molitev in proučevanje Božje besede. In vsakdo, ki dan za dnem živi ločeno od Boga in kljub temu upa, da bo prišel v nebesa, verjame v zveličanje z dejanji. To pa pomeni, da obstaja velika verjetnost, da so farizeji in saduceji tudi med nami.

Farizeji in saduceji so poleg upanja v zveličanje z lastnimi napori imeli skupne še druge stvari. Imeli so skupno težavo napačnega razlaganja Svetih spisov. Napačno so razlagali Božji zakon, njegov namen in vlogo. Napak so razlagali tudi prerokbe, tudi tiste, ki so govorile o Mesiju, ki prihaja. Napačno so razumeli Božje kraljestvo in kar zajema veselo sporočilo o njem. Toda bili so veličastni glede opravičenja! Na njihovih srečanjih in verskih praznikih je kri tekla v potokih. Dnevno so bili zraven pri žrtvovanju ovac, goveda in grlic. Toda kljub njihovim skupnim prepričanjem in koristim je bilo med dvema skupinama malo edinosti. Neprestano so bili vpleteni v razpore in razprave. Najpogosteje so se prerekali o vstajenju mrtvih.

Ko je prišel Jezus, po njihovih merilih z njimi ni ravnal dobro. Ne samo da ni izkazoval spoštovanja njim in njihovim obredom, marveč jih je celo žalil! Težko je razumeti, kako jim je lahko govoril in se je v njegovem glasu čutil jok, toda tako pravi poročilo o njem. Farizeje in saduceje je imenoval hinavci.(Lk 12,1) Oboji so se motili. Oboji so se na zunaj trudili pokazati drugačni od tega, kakršni so bili v notranjosti. Jezus je zanje uporabil zanimivo prispodobo njihove težave, ko je govoril o kozarcu in skledi, ki sta čista od zunaj, od znotraj pa še zmeraj umazana.(Mt 23)

Še bolj neprizanesljiva pa je prispodoba o grobovih prerokov: “Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in krivičnosti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokom in krasite spomenike pravičnih ter govorite: Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.”(Mt 23,27-30)

Očitno je, da so bili žrtve zunanje pravičnosti. Pot od njihovih domov do cerkve oziroma shodnice je bila dodobra shojena. Toda Jezus je na Gori blagrov rekel, da nimamo možnosti za nebeško kraljestvo, če naša pravičnost ne bo presegla pravičnosti farizejev.

Ti hinavci so dajali desetino, bili so dosledni posvečevalci sobote in privrženci zdrave prehrane. Če bi jim v juho padla mušica, je nikakor ne bi pojedli. Bili so dobri glede del – še posebej tistih, ki so jih lahko videli drugi. Odlični so bili, kar se tiče posta, in lahko so molili dolge molitve. Bili so pikolovski glede obrednega umivanja in ljubili so prve prostore v shodnicah. Toda drugim so nalagali bremena, ki jih je bilo nemogoče nositi. Jezus jim je rekel, da so spreobrnjenca, ki jim ga je uspelo pridobiti za svojo vero, naredili “dvakrat hujšega od sebe”.(Mt 23,15)

Jezus je rekel: “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.”(Jn 12,32) Toda verski vodje so rekli: “Če bomo mi vse pritegnili k sebi, bomo mi povišani.” In prav to so poskušali narediti.

Ti verski voditelji Jezusa niso marali zaradi številnih razlogov. Prvič, Jezus je sprejemal grešnike, oni pa ne. Nepoboljšljivi grešniki pri farizejih in saducejih niso imeli možnosti. Izključili so jih iz shodnice, poskušali so jih kamnati in nikakor se niso družili z njimi. Toda Jezus je sprejemal grešnike – in to je veselo sporočilo tudi danes, ali ne? Mar niste veseli, ker Jezus sprejema grešnike?

Druga stvar, zaradi katere niso marali Jezusa, je bila ta, da je glede na njihove zakone kršil soboto. Imeli so ga za liberalnega, ker ni spoštoval njihovih zakonov in izročil. Ni jim bilo všeč, ker je Jezus poučeval brez predpisanega dovoljenja. Niso marali pomanjkanja spoštovanja njihovih visokih položajev. Imena, s katerimi jih je imenoval, in neprizanesljive graje, ki jim jih je namenil, jim niso bile všeč. Tudi njegovih čudežev in tega, da so se navadni ljudje zgrinjali za njim in ga poveličevali, niso marali. Rekli so: “Glejte, vse je odšlo za njim.”(Jn 12,19) Strah jih je bilo za njihovo lastno moč in oblast nad ljudmi.

Skratka, bili so zavistni in pohlepni, in ko se je kot sad njihovega neomajnega sovraštva do Kristusa pojavil osamljeni križ, so prišli in zmajevali z glavami ter govorili: “Druge je rešil, sebe pa ne more!” Vse svoje življenje so poskušali rešiti sami sebe, zato je bilo zanje kakor klofuta dejstvo, da Jezus ni prišel rešit sebe, temveč druge. Jezus bi se lahko rešil, toda ni prišel zaradi tega. Prišel je rešit druge, tudi tebe in mene; in vse dokler je to počel, ni mogel rešiti sebe.

Izročitev samega sebe je bila bistvo Jezusovega nauka, to pa je bilo še posebej žaljivo za verske vodje. Bili so dovolj veliki, da bi lahko sami upravljali s svojimi življenji. Sami so bili dovolj sposobni. Še posebej užaljeni so bili saduceji, ki niso verovali v Boga, ki osebno posega v življenje svojih otrok. Zato so jih Jezusove besede in njegov zgled žalili.

Pavel je o teh verskih voditeljih povedal: “Mi oznanjamo Božjo modrost v skrivnosti, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše veličastvo. Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali.”(1 Kor 2,7.8) Jezus je v svoji molitvi na križu usmeril na isto misel: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”(Lk 23,34) Očitno je šlo tudi za nevednost; če bi vedeli, da gre za Božjega Sina, ga ne bi križali.

Toda zakaj niso vedeli? Pastirji so vedeli in modri z Vzhoda tudi. Ponižni ribiči in celo hudobni duhovi so vedeli in govorili: “Vemo, kdo si.” Verski vodje pa niso vedeli. Odgovor na vprašanje, zakaj niso vedeli, lahko najdemo v Jezusovih besedah: “Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.”(Mt 11,25)

Jezus je bil hvaležen, da so bile te stvari skrite pred modrimi. Zakaj? Kaj modri počnejo z resnico? Slavo pripišejo sebi. Nagnjeni smo k temu, da slavo pripišemo sebi, če le lahko najdemo najmanjši izgovor za to.

Ali je Bog, sedeč na svojem prestolu, rekel: “Dajte resnico ribičem in pastirjem, toda ne dovolite, da bi jo imeli farizeji.” Imamo še kakšno svetopisemsko besedilo, ki ga lahko raziščemo glede tega? “Kdor ima ušesa, naj posluša! Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: Zakaj jim govoriš v prilikah? Odgovoril je in jim dejal: Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili, in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, da slišijo!”(Mt 13,9-16) Sami so zaprli svoja ušesa. Sami so zaprli svoje oči.

Torej ni Bog ta, ki samovoljno daje razumevanje nekaterim, drugim pa ne. Razlika je v ljudeh. Sonce sije na vosek in na glino. Vosek postaja mehkejši; glina pa trša. Zakaj? Isto sonce sije na oba.

Zakaj so zaprli svoja ušesa in oči? Jezus je s svojim prihodom ogrozil njihov ponos, ki so ga imeli zaradi položaja. Izognil se je verskim vodjem in si za oznanjevanje svojega sporočila izbral poljedelce in tujce. Ogrožen je bil njihov ponos zaradi položaja.

Drugič, njihov narodni ponos je dobil nizek udarec. Pričakovali so, da bo Mesija prišel na čelu vojske in porazil Rimljane. Namesto tega je bil ponižne narave in je svoje darove ponujal Judom in poganom.

In kot tretje, ogrožen je bil tudi njihov osebni ponos. Grešniki, prostitutke in tatovi so sprejeli Jezusa, in on je sprejel nje. Kako je to mogoče, ko pa so se verski vodje v njegovi navzočnosti počutili le neprijetno? Zato so zaprli svoje oči in se usmerili proč od njega. Ko so sprejeli takšen odnos, so bili tudi oni, prav tako kakor Nazarečani, preponosni, da bi spremenili svoje stališče.

Kljub svojim razlikam so se farizeji in saduceji vendarle združili. Svojo edinost bi lahko našli v sprejemanju Jezusa, če bi se bili pripravljeni odpovedati svojemu ponosu in priti k njemu. Ko namreč pridemo k Jezusu, se približamo tudi drug drugemu. Toda namesto tega so se zbližali v svojem zavračanju Jezusa in svojo enotnost našli v Pilatovi sodni dvorani in pri križanju.

Kaj pa če v opazovanju teh verskih voditeljev iz Jezusovega časa vidite sebe? Ali to pomeni, da ste brezupen primer? Ne, obstaja dobra novica, saj se lahko pridružite tistim, ki so bili izjema pravila.

Nikodem, farizej in član Velikega zbora, je bil preveč ponosen, da bi k Jezusu prišel podnevi, zato ga je obiskal pod plaščem noči. Toda sprejel je novorojenje, ki ga je Jezus tako slovesno poudarjal, in postal njegov zvest sledilec do konca.

Simon, prav tako farizej, je do Jezusa prišel po dolgi poti. Celo ozdravitev od gobavosti ni zadostovala za njegovo spremembo, toda prišel je trenutek, ko je Jezus lahko dosegel njegovo srce – na njegovi pojedini – in Simon se je izročil ljubezni, ki ga ni izpustila.

Evangelij po Janezu govori o “mnogih”,(Jn 12,42.43) ki so verovali v Jezusa. Veliko jih je spoznalo jalovost svojih naporov, da bi rešili sami sebe, in sprejelo zveličanje, ki ga je ponudil Jezus. Spoznali so, da ne morejo sami očistiti svetišča svojega srca, zato so povabili Jezusa, da vstopi – ne samo enkrat, temveč dan za dnem. Jezus še vedno ponuja isto zveličanje vsakemu od nas. Lahko se odločimo, da ga bomo sprejeli. Lahko se odločimo stopiti v življenjsko pomemben odnos z njim, ko ga bomo bolje spoznavali kot Zveličarja, Gospoda in Prijatelja.


Vsebina

Nazaj

Naprej