Vsebina

Nazaj

Naprej

Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)

14. Kako je Jezus ravnal s svojimi sosedi

Novica o tem, da v mesto prihaja Jezus, se je hitro razširila, čeprav je bil pred kratkim tam. Skoraj trideset let je bil samo eden od sosedov v Nazaretu. Manj kakor dve leti je minilo od takrat, ko je pospravil orodje, se poslovil od matere Marije in se podal na nenavadno poslanstvo.

Z reke Jordan, iz glavnega mesta Jeruzalema ter iz galilejskih mest in vasi so prihajala poročila. Jezus je delal skrivnostne reči. Nazarečani so se ob vaškem vodnjaku ali na trgu pogosto pogovarjali o najnovejših govoricah glede Jezusa. Večina zgodb ni ustrezala Jezusu, kakršnega so poznali. V Nazaretu je bil Jezus namreč priden delavec, dober poslušalec, prijazen sosed. Bil je malce poseben, vnet za Božje stvari in zelo si je prizadeval pomagati svojim bližnjim. Toda zdaj je nenadoma zvenel kot nekakšen skrajnež, radikalec ali gorečnež.

Kmalu po njegovem odhodu so ljudje v mestu slišali za njegovo čiščenje jeruzalemskega templja. V nazareški krajevni shodnici ni nikoli poskušal kaj takega! Morda pa je Jeruzalem potreboval takšno zdravljenje. V glavnem mestu je bilo stanje precej pokvarjeno – vsaj tako so govorili!

Jezus je kar precej potoval po deželi in vedno večje število ljudi je hodilo za njim, kamor koli je šel. Slišati je bilo vse več poročil o čudežih, ozdravitvah in izganjanju hudobnih duhov. Nihče ni bil prepričan, kaj naj verjame, toda vsi so se zanimali za fanta iz soseščine, ki dela dobro – ali pa je morda ta fant iz soseščine povzročal težave? Kakor koli že, zdaj bodo to ugotovili sami, saj je Jezus prihajal na obisk v Nazaret.

“Jezus se je v moči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral.”(Lk 4,14-16)

Ljudje v Nazretu so s ponosom opazovali Jezusa, ki mu je bila tisto sobotno jutro zaupana čast brati svetopisemsko besedilo. Lepo ga je bilo spet videti doma. Zelo lepo, da so mu starešine izkazale prednost, da je lahko stal za prižnico. Ali lahko slišite koga, ki šepeta svojemu sosedu: “Veš, to je Jožefov sin. Nekoč je živel v naši ulici.”

Janez Krstnik je razglasil, da je Jezus Božji Sin. Njegovi učenci so verovali, da je Mesija. Množice so ga sprejele za velikega učitelja ali preroka. Toda tukaj, v Nazaretu, je bil Jožefov sin. In če je katero koli od poročil o čudežih in osupljivih dejanjih res, ali ni Nazaret potem upravičen do posebne predstave? Mar nimajo pravice do sedežev v prvi vrsti? Ali ga ne poznajo že od prej, ko je bil z njimi? Nagnili so se naprej, da bi ujeli njegove besede.

“In podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Gospodov Duh je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sedel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj.”(Lk 4,17-20)

Morda je večina Nazarečanov preslišala, kaj je poudaril. Vedeli so, da je ta svetopisemski odlomek mesijansko besedilo, in zato so pomislili na Mesija, ki bo prišel. Morda so nekateri že začeli povezovati določene stvari in so zato postajali nemirni. Toda nekaj v zraku je preprečilo nadaljevanje bogoslužja, saj Sveto pismo pravi, da so bile vse oči usmerjene vanj, potem ko je sedel.

Nato je Jezus spet spregovoril: “Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.”(Lk 4,21) In zdaj so vsi obrazi potemneli. Jezus je v bistvu rekel: “Jaz sem Mesija.” Precej težko je sprejeti takšne besede – še posebej če se te nanašajo na vašega soseda. Toda nekaj je bilo še težje sprejeti. Če je Jezus rekel: “Jaz sem Mesija,” po temtakem je tudi dejal: “Vi ste ubogi. Vi ste zatiranci. Vi ste slepci in jetniki.”

Kakšen način za Jezusovo ravnanje s svojimi sosedi! Ali si niso zaslužili njegovega spoštovanja in časti? Mar niso bili vljudni do njega? Kakšen odziv! Zakaj – če je že hotel, da bi verovali vanj – ni začel zdraviti bolezni in lajšati težav vsem svojim starim prijateljem in sosedom? Zakaj – če je bil Mesija – jim ni najprej ponudil ključnih položajev v svojem novem kraljestvu, za katero so slišali? Kako jih je lahko najprej užalil in potem pričakoval njihovo podporo in sprejemanje?

Kljub zanimanju za Jezusa – fanta iz soseščine, ki je doživel uspeh v Jeruzalemu in Kafarnaumu – kljub usmiljenim besedam, ki jih je izgovarjal, kljub mogočnemu vplivu Svetega Duha tistega dne, je bilo seme zavračanja močno. Ljudje so rekli: “Ali ni to Jožefov sin?”(Lk 4,22)

Kaj so pravzaprav govorili? Govorili so: “Ta je eden izmed nas.” Daj, Jezus, udari po pokvarjenosti v Jeruzalemu. Vsi naj slišijo za grešnost poganov in Samarijanov! Pograjaj pocestnice in pobiralce davkov. Zdaj si pa v Nazaretu! Ne ravnaj tako s svojimi sosedi! Ti si eden od nas. Mi smo ti pomagali, da si postal to, kar si. Ne šopiri se, saj te vendar poznamo! Poznamo tvoje starše in sorodnike. Vemo, da si samo Jožefov sin.

Toda Jezus še ni končal. “Seveda mi boste povedali ta pregovor: Zdravnik, ozdravi se sam! Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnaumu, stori tudi tukaj v domačem kraju.”(Lk 4,23) Nato jih je spomnil na Elijev čas, ko ni deževalo tri leta in pol. Elija je bil kljub mnogim vdovam v Izraelu poslan k vdovi v Sarepti, mestu Sidonu, obstranki. Bog je obšel svoje tedanje ljudstvo in odšel k poganom. In ne samo to; Jezus jih je spomnil še na gobavca Naamana, ki ga je ozdravil Elizej, medtem ko noben od izraelskih gobavcev ni bil ozdravljen. In zdaj je Jezus namigoval na to, da se bo ista stvar zgodila tudi v Nazretu. To pa je bilo težko sprejeti.

“Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli.”(Lk 4,28) Vsi!

Čakajte malo – to so bili vendar ljudje, s katerimi je Jezus odraščal. To so bili tisti, ki so se z njim igrali ulične igre – ko so se igrali tiste igre, ki se jih je Jezus hotel igrati. Ti ljudje so ga videli kot dečka, ki je zgodaj zjutraj ali zvečer z zvitkom pod roko odhajal iz Nazareta na bližnje griče, da bi bil na samem s svojim Očetom.

To so bili ljudje, ki so videli njegovo popolno življenje, ki so jim njegove roke ponudile kozarec hladne vode, ki so z njim delili njegovo kosilo, ko so bili lačni. Marko pravi, da so bili tam tudi njegovi sorodniki, čeprav bi radi verjeli, da je bil njihov odziv drugačen. Toda besedilo pravi, da so vsi pobesneli.

“Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in hodil dalje.”(Lk 4,29.30)

Ali ga lahko vidite, kako sam odhaja iz Nazareta? Ali lahko vidite njegovo sklonjeno glavo in solze na licih? To so bili njegovi prijatelji iz otroštva. Gotovo jih je ljubil na poseben način. Oni pa so ga zavrgli, pa ne samo to, poskušali so ga celo ubiti. Huda bolečina je zadela Moža bolečin, ki je poznal bridkost. Zavrgli so ga njegovi sosedje in prijatelji ter morda člani njegove družine.

Kaj pa je bila podlaga za to zavrnitev? Zadeva je veliko globlja od tekmovalnosti njegovih someščanov in sosedov. Zavrgli so ga zato, ker je čist, oni pa grešni. Brezbožni se v družbi pobožnih vedno počutijo neprijetno. Zavrnili so ga, ker so vedeli, da se bodo morali spremeniti, če bodo sprejeli njegov nauk. Zavrnili so ga, ker je bil njihov narodnostni ponos močno prizadet. Niso hoteli razmišljati o starozaveznih poročilih o časih, ko so bili pogani in obstranci počaščeni bolj kakor izvoljeno ljudstvo. Zavrgli so ga, ker njihovemu verskemu življenju ni izkazal pravega spoštovanja, kakor ga ni niti njihovim verskim običajem in vodjem, ki so jih častili. Jezusa so zavrnili zato, ker jim je bil podoben – a vendar drugačen.

Jezus je bil tako prisiljen zapustiti svoje sosede v Nazaretu in oditi po prašni cesti s tragičnim spoznanjem, da je bila za večino med njimi ta zavrnitev dokončna. Zavedal se je, da je za ljudi, ki so zavrnili Boga, skorajda neizogibno, da bodo zavrgli tudi njega. Človeški ponos se vedno upira priznanju, da se je motil. Ko zavzamemo stališče, se ne želimo umakniti. In za večino Jezusovih sosedov iz Nazareta se to zavračanje ni nikoli končalo.

Toda celo v Nazaretu je bilo nekaj izjem. Evangelist Marko nakazuje, da jih je nekaj lahko ozdravil.(Mr 6) V izvoljenem ljudstvu, med Božjim posebnim ljudstvom, jih je bilo nekaj. Vedno jih je bilo nekaj, ki so ga sprejeli; in jaz danes želim biti med njimi, kaj pa vi?

Jezus je prišel oznanjat evangelij ubogim. Nekoliko siromašnih ribičev ga je sprejelo. Ali se jim želite danes pridružiti? Jezus je prišel ozdravit potrte. Nekaj potrtih, kot na primer Marija in Marta, se je naučilo sedeti pri njegovih nogah. Prišel je oznanit osvoboditev ujetnikov. Bilo je nekaj takšnih, ki so slišali Jezusove besede kljub rjovenju demonov v svojem potemnjenem razumu in sprejeli osvoboditev, ki jo je ponujal. Jezus je prišel slepim vrnit vid. In res je bilo nekaj slepih, kot na primer Bartimej, in so vpili po pomoči, ki jo je ponujal. Potem so bili še duhovno slepi, ki so začutili svojo potrebo in iztegnili svojo roko proti Jezusu, da jim je vrnil vid. Nekaj takšnih, ki jih je sovražnik pretepel in ranil, je prišlo k Jezusu in sprejelo osvoboditev ter ga potem glasno slavilo.

Toda takšnih je bilo samo nekaj.

Ko opazujemo Jezusa, ki odhaja po cesti, izgnan od tistih, ki so zavrnili njegovo ljubezen, ne dovolimo, da odide sam. Ne dovolimo, da bo danes hodil sam, temveč pojdimo z njim in recimo: “Dragi Gospod, računaj name. Sem na tvoji strani. Ne želim te zavrniti.”

Še vedno z velikim hrepenenjem išče tistih nekaj, ki bodo sprejeli njegove blagoslove, ki jih želi podeliti.


Vsebina

Nazaj

Naprej