 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
13. Kako je Jezus ravnal z učenci
Ali ste kdaj pomislili, da bi umrli za Jezusa? Ali bi bili pripravljeni? In če bi bili pripravljeni, ali bi bili zmožni to tudi narediti? Ti, ki so v preteklosti dali svoje življenje za Jezusa, so zagotovo dobili pomoč od zgoraj.
Med boksarsko vstajo so razbojniki odpeljali nekega misijonarja na Kitajskem v svoje gorsko oporišče in ga poskušali prisiliti, da se odpove svoji veri. Ni hotel. Zato so mu odrezali vse prste na rokah in nogah. Potem pa so vprašali: “Ali se boš zdaj odpovedal svoji veri?”
Toda odgovoril je z ne. Zato so mu odrezali roki v zapestju in nogi pri gležnjih in vpili nanj, naj se odpove svoji veri v Jezusa. Še vedno ni hotel. Končno so mu v celoti odrezali roki in nogi, in ko je umiral v lastni krvi, so ga vprašali: “Imaš zdaj kaj povedati?”
Rekel je: “Da, ali bi hoteli sporočiti mojemu sinu, naj pride in me nadomesti na Kitajskem?”
Poročila te vrste prihajajo do nas iz različnih krajev in časov. Kri mučencev je tekla od Abela pa vse do današnjega časa. In če v tej knjigi, ki govori o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, ne bi govorili o tem, kako je ravnal s svojimi sledilci – ne samo v občestvu, temveč tudi v trpljenju – bi bila to velika pomanjkljivost.
Jezus je svojim sledilcem rekel: “Bodi zvest do smrti, in dal ti bom venec življenja.”(Raz 2,10) Apostol Peter je spoznal vrednost trpljenja. Bil je čas, ko je pobegnil. Lahko se spomnimo njegovega pogovora z Jezusom, ko je svojim učencem govoril o svoji bližajoči se smrti. Peter je rekel: “Gospod, to se ti ne sme zgoditi.” In Jezus ga je zaradi tega grajal.(Mt 16,22.23)
Toda Peter je spoznal blagoslov občestva v trpljenju in to opisal takole: “Ljubljeni, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega. Nasprotno, kolikor ste sodeležni pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.”(1 Pt 4,12.13)
Zato ni nič nenavadnega, če kristjani trpijo. Podobno sporočilo je tudi v besedah apostola Pavla: “Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite.”(Flp 1,29)
Prednost, dar in čast – eden največjih blagoslovov, ki nam jih lahko dajo nebesa – je spoznati občestvo trpljenja in biti zvest do smrti. Za človeški razum je skrivnost, zakaj je to res, toda Jezus ponuja občestvo v trpljenju vsem svojim sledilcem na ta ali oni način.
Osredotočimo se zato na enega od Jezusovih najtesnejših sledilcev, za katerega je sam Jezus rekel: “Nihče, ki se je rodil, ni večji od njega.” Ime mu je bilo Janez Krstnik. Mnogi so se čudili ob njegovi smrti.
Janez Krstnik je bil otrok čudeža, posvečen Gospodu od samega rojstva. Svoj čas je preživljal v puščavi, oblečen v nenavadna oblačila ter užival rožiče in divji med. Naučil se je ljubiti puščavo in prostrane prostore.
Na začetku svojega javnega delovanja in napovedovanja skorajšnjega Mesijevega prihoda ni varčeval z besedami. Grajal je celo samega kralja Heroda zaradi njegove poroke. Herodovi ženi niso bile všeč Janezove besede, zato je prepričala moža, da ga je vrgel v ječo.
Večina ljudi je pričakovala, da bo Janez kmalu izpuščen. Bili so prepričani, da mu bo spoštovanje ljudi in celo samega kralja zagotovilo varnost. Toda Janez je čakal in čakal in čakal. Omejitve ječe so bile neznosne temu, ki je svoje življenje preživel v puščavskih hribih. V njegovih mislih so se začela pojavljati vprašanja. Dobil je možnost podvomiti o svojem poslanstvu in o Jezusovi božanski naravi.
Prišel je trenutek, ko ni mogel več zdržati, zato je k Jezusu poslal sporočilo, v katerem je zastavil nekoliko težkih vprašanj. Jezusov odgovor pa mu je znova dal gotovost.
Nato pa se je nekega dne Herodovi ženi izpolnila želja. Svojega moža je prevarala s pomočjo hčere Salome, da je ukazal Janeza obglaviti. Janez je bil navidezno zapuščen od Boga, pozabljen od Jezusa, prepuščen samemu sebi. Ali Jezus tako ravna s svojimi učenci?
Težko razumemo, kako je lahko med vsemi darovi, ki nam jih podarjajo nebesa, občestvo s Kristusom v njegovem trpljenju največji dar in največja čast. Kakšno občestvo so Janez Krstnik, misijonar na Kitajskem in vsi drugi številni mučenci v vseh časih imeli s Kristusom v njegovem trpljenju? Kaj je Kristusovo trpljenje?
Najprej se moramo zavedati, da je Kristus trpel zaradi pravičnosti. Ni trpel zaradi svojega greha. In zato je izgovoril blagoslov za vse tiste v vseh časih, ki so trpeli zaradi pravičnosti.
Krivičniki se v navzočnosti pravičnih vedno počutijo neprijetno. Hudobni ljudje so Jezusa sovražili zaradi njegovega čistega življenja in ga zato tudi poskušali uničiti. Tisti, ki so sprejeli Kristusovo pravičnost, so prejeli tudi opozorilo, da ne bodo vedno najbolj priljubljeni, nekateri pa bodo zaradi pravičnosti pretrpeli tudi preganjanje in celo smrt.
Tudi Jezus je trpel zaradi drugih. On je najbolj vzvišen zgled tega, ki je bil pripravljen dati svoje življenje za svoje prijatelje, in mnogi ljudje v vseh časih so se mu v tem pridružili. Slišali smo njihove zgodbe.
Prav tako tudi vemo, da je Jezus trpel, ker je bil poslušen veličastnemu načrtu, sestavljenemu pred stvarjenjem sveta. Po njem je bilo predvideno, da bo Jezus prišel človeštvu ponudit izhod, če se bo pojavil greh. Jezus ni odstopil od tega načrta, temveč je ostal pod nadzorom svojega Očeta ves čas življenja na zemlji.
Toda Jezus bi se lahko rešil. Ko so prišli duhovniki in pismarji in rekli: “Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti,” so govorili resnico.(Mr 15,31) Toda čeprav bi lahko rešil samega sebe, ne bi mogel rešiti sebe in drugih.
Tisti, ki so sledili Jezusu v občestvu, so odkrili to isto stvar. S tem ko so ostali pod Božjim nadzorom, niso mogli rešiti sami sebe. Misijonar na Kitajskem bi očitno lahko rešil samega sebe, če bi se odpovedal svoji veri v Kristusa. Toda ker je bil odločen ostati pod Božjim nadzorom in še naprej izpovedovati svojo vero v Kristusa, se ni mogel rešiti.
Kristusov sledilec lahko torej trpi zaradi pravičnosti, lahko tudi trpi za druge in zato, ker se je odločil v svojem življenju ostati poslušen Bogu. Janez Krstnik je doživel takšno trpljenje.
Jezus bi z veseljem rešil svojega ljubljenega in zvestega služabnika, toda zaradi tisoče drugih, ki so šli iz ječe v smrt, je Janez moral spiti kelih mučeništva.
Janez Krstnik je utrl pot za druge učence – za vse, razen enega – ki so umrli mučeniške smrti. Učenci so plačali največjo ceno in utrli pot za mučence, ki so jim sledili. In mučenci, ki so jim sledili, so utrli pot za nas danes, ki še vedno živimo v svetu bolečine, žalosti, ločitve in smrti.
Morda lahko razumemo, da je Janez umrl zaradi učencev, ki so prišli za njim – toda zakaj so morali umreti mučenci?
Za začetek vemo, da je Bog ustvaril svet tako, da dež pada na pravične in krivične. Sonce sije na dobre in hudobne. Če bi se dobre stvari dogajale samo dobrim ljudem in slabe samo slabim, bi kmalu ves svet služil Bogu samo zaradi tega, kar bi lahko dobili od njega. Toda Bog si želi samo službo iz ljubezni. Svojim sledilcem ni nikoli obljubil, da bo nebo vedno modro. Nikoli ni obljubil osvoboditve od vseh težav, ki so posledica življenja na grešnem svetu.
Zagotovo obstaja veliko vzrokov za to. Eden od njih je lahko, da se morajo celo Kristusovi sledilci vedno znova spominjati grozovitosti greha, saj bi sicer lahko pozabili na njegovo smrtonosno naravo in spet postali njegove žrtve. Bog načrtuje, da bo nekoč, ko bo vse vesolje očiščeno greha, ko greha in grešnikov ne bo več, tako tudi ostalo. Obljubil je, da se greh v drugo ne bo pojavil več. In da bi se to lahko zgodilo, moramo greh videti v njegovi pravi luči, tako da nam nikoli več ne bo privlačen.
Toda še o enem razlogu moramo razmisliti. Vemo, da Hudič neprestano obtožuje Boga, da ni pravičen. Trdi, da ljudje služijo Bogu samo zato, ker lahko od njega nekaj dobijo. Zagotovo poznate Jobovo izkušnjo in kako se je iztekla. Hudičeva obtožba je bila, da Job služi Bogu zato, ker ga blagoslavlja.(Job 1,9.10) In Jobova izkušnja se lahko ponovi v življenju vsakega od nas.
Bog nam obljublja, da nič, kar lahko naredi Hudič, nobena težava, ki jo lahko povzroči na tem grešnem svetu, ni večja od Božje moči, da obvaruje nas in ohrani naše zaupanje vanj. In Bog potrebuje žive dokaze, da je to res tako.
Bodimo še bolj določni, ko si bomo ogledovali, kako to načelo deluje v velikem boju med Kristusom in Satanom. Sveto pismo nas uči, da bo na koncu tisočletja, ko bo Jezus tretjič prišel na ta svet, prišlo do prvega in zadnjega srečanja vseh ljudi, ki so kdaj živeli na zemlji. Nekateri bodo zunaj mesta in bodo gledali vanj, drugi pa bodo v mestu in bodo gledali ven.
Zunaj mesta bodo nekateri iz časov potopa, ko so bile človeške misli ves čas hudobne. Ti bodo s pestmi grozili Bogu in govorili: “Ni pravično. Služiti tebi v času, v katerem smo živeli, je bilo pretežko.”
In morda si lahko predstavljamo, kako od nekod znotraj mesta prihaja glas, ki pravi: “Noe, prosim, stopi na obzidje!”
In ko se bo pojavil Noe, ljudje iz časa potopa ne bodo imeli več kaj reči.
Lahko si predstavljam, kako bo tisti dan zunaj mesta skupina ljudi, ki so živeli med Izraelovim odpadništvom. Vdali so se pritisku in postali Baalovi častilci. Tudi ti s pestmi žugajo Bogu: “Služiti tebi v času, v katerem smo živeli, je bilo pretežko. Skorajda bi bili edini, ki nam je uspelo.”
In Bog bo potem zaprosil Elija, naj stopi na obzidje; in ti ljudje ne bodo imeli več kaj reči.
Lahko si predstavljam ljudi iz časov prve cerkve, ko je preganjanje doseglo vrhunec, da stojijo zunaj mesta in s pestmi žugajo Bogu, govoreč: “Pretežko ti je bilo služiti v času, v katerem smo živeli. Ubili bi nas, če bi odkrito zagovarjali Jezusa Kristusa.”
In Bog bo na obzidje poklical Štefana, in ti ljudje ne bodo imeli več kaj reči.
Predstavljam si skupino ljudi iz srednjega veka, ki z dvignjenimi pestmi grozijo Bogu, ter Husa in Hieronima, ki se pojavita na obzidju. Vidim nekoga iz Kitajske, iz časov boksarske vstaje, zunaj obzidja, in misijonarja, o katerem smo govorili na začetku, ki bo stopil na obzidje.
Zamišljam si nekoga iz našega časa – žrtev raka, ki je več mesecev grozovito trpel in na koncu umrl. Pred smrtjo se je ta razjezil na Boga in ga obdolžil za vse svoje težave, ga preklel in umrl.
Za nekoga takšnega, ki bo tistega dne zunaj obzidja, bo Bog morda moral imeti znotraj obzidja nekoga, ki je doživel podobno preizkušnjo, vendar ga je kljub temu ljubil in mu zaupal.
Ali to pomeni, da je Bog ta, ki povzroča vse to trpljenje? Ne, ne. Trpljenje povzroča Satan, vendar bo premagan zaradi Božjih milostnih namenov. Učenci so vprašali Jezusa: “Kdo je grešil, ta ali njegovi starši?”
Jezus je odgovoril: “Niti ta, niti njegovi starši! Toda glejte! Videli boste Božjo slavo.”(Jn 9,3)
Prišel bo dan, ko bo Božja slava zmagala; takrat bodo Kristusovi sledilci, ki so trpeli in mu služili zaradi njega – ne samo zaradi sebe – dobili svojo nagrado. Jezus je obljubil več kakor pa samo nadomestilo za vse neprijetnosti, ki smo jih doživeli kot posledico tega, da smo se rodili na tem grešnem svetu.
Božji načrt v velikem boju napreduje tako, da bodo celo tisti zunaj mesta – celo sam Satan – na koncu priznali, da je bil Bog pravičen.
Kakšen dan bo to, ko bo težava greha za večno rešena in ko bomo lahko za večno v občestvu s Kristusom.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!