 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Kako je Jezus ravnal z ljudmi (Morris L. Venden)
10. Kako je Jezus ravnal z obstranci
Judovski zdravnik je bil zaposlen v bolnišnici, katere lastnik je bila neka protestantska verska skupnost. Nekoč je pripovedoval o svoji izkušnji, kako je doživel spremembo iz obstranca v sprejetega človeka. Bil je tik pred diplomo iz svojega specialističnega področja. Del končnega izpita je bil tudi obisk neznanega bolnika, pri katerem je v nekoliko minutah moral ugotoviti, za čim boleha. Bolniki so bili dobro poučeni o tem, da ne smejo izdati svoje bolezni.
In tako je ta judovski zdravnik stopil v sobo, ki mu je bila dodeljena. V postelji je ležala ženska. Ni vedel, kako naj začne, zato je preprosto vprašal: “Kaj je narobe z vami?”
Bolnica je odgovorila: “Vi ste zdravnik. Ugotovite.”
In tako jo je začel pregledovati. Po nekoliko trenutkih jo je prosil, naj se obrne, pa se je obrnila samo za dva centimetra.
Rekel je: “Oprostite, rad bi, da se popolnoma obrnete.” In spet se je obrnila za dva centimetra.V tem trenutku je izgovoril nekoliko besed v jidišu, ne da bi se pri tem zavedal, da je tudi njegova pacientka Judinja. Pogledala ga je in rekla: “Ali ste Jud?”
“Da,” je odgovoril.
Ona pa je rekla: “Imam sladkorno.”
Povedal je, da se še nikoli v svojem življenju ni počutil tako sprejetega!
Ne glede na to, ali govorimo o zdravniški praksi, o cerkvi ali o svetu na splošno, je možno biti sprejet ali pa ne. Če malo bolje premislimo, bomo videli, da smo lahko člani družbe tudi takrat, ko smo obstranci; ali pa smo obstranci tudi takrat, ko smo člani družbe.
Če imamo to v mislih, je razburljivo zapaziti, kako je Jezus ravnal z “obstranci” svojega časa, in pri tem odkriti, kdo so pravzaprav člani družbe.
“Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag. Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in rešil njegovega služabnika. Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili: Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal. Jezus je šel z njimi. Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom: Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: Pojdi, in gre; in drugemu: Pridi, in pride, in svojemu služabniku: Stori to, in stori. (Namenimo pozornost temu, da je ta stotnik tudi judovskim voditeljem rekel: Pojdite, in so šli.) Ko je Jezus to slišal, se je začudi nad njim. Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala in rekel: Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere. In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.”(Lk 7,2-10)
Jezus se je čudil stotnikovi veri. Evangeliji omenjajo dve priložnosti, ob katerih se je Jezus čudil zaradi dveh različnih razlogov. V tem primeru se je čudil zaradi vere obstranca. V drugem primeru pa se je čudil zaradi pomanjkanja vere izvoljencev – pobožnih ljudi svojega časa.
Domnevam, da ste že slišali za sedem svetovnih čudes. Ko sem zadnjič preverjal, jih je bilo že kakih dvesto osemdeset! Toda oglejmo si sedem čudes iz te zgodbe – sedem stvari, zaradi katerih oziroma katerim se lahko čudimo.
Prva se nanaša na stotnika, ki je Jezusu poslal sporočilo o svojem bolnem služabniku. Ali ni čudno, da pogan – človek, ki so ga pobožni ljudje tistega časa imeli za psa – pokaže pogum, da naredi to, kar je naredil? Pogani so bili obstranci. Niso veljali za vredne Božje pozornosti, blagoslovov ali zveličanja. Zato je zares moral imeti neverjetno veliko vero, da je sploh poskušal prodreti skozi judovski ustroj.
Ampak ni bil samo pogan; bil je tudi Rimljan. To pa so bili v Jezusovem času ljudje, ki so vas lahko ustavili na ulici in od vas, če je bilo mrzlo, zahtevali plašč. Če je Rimljan moral nositi težko breme, je prisilil Juda, da ga je nosil namesto njega. Rimski vojaki niso bili znani po svoji prijaznosti, vljudnosti ali čednosti. In ta človek ni bil samo rimski vojak, marveč celo stotnik, ki je bil pristojen za sto vojakov rimske vojske. Kako neverjeten kandidat za veliko vero.
Druga stvar iz te zgodbe, zaradi katere se lahko čudimo, je dejstvo, da je bil ta stotnik kristjan. Očitno je njegova vera izvirala iz osebne izkušnje z Bogom, o katerem je nekaj vedel še prej, preden je srečal Jezusa. Pravzaprav je o Bogu vedel dovolj, da je lahko Jezusa priznal za Boga. Celo Judje tistega časa tega niso naredili. Bili so tako zaposleni s tem, da so bili videti pobožni, da niso imeli časa spoznati, kdo je ta Galilejec. Toda stotnik je vedel.
Rekel je: “Imam oblast.” Nato pa je opisal omejitve oblasti, ki jo je imel. Sebe je v navzočnosti njega, ki ima vso moč v nebesih in na zemlji, videl le kot odsev. V Jezusu je prepoznal nekoga, ki ima oblast; njegova vera je sprejela Jezusa kot nekoga, ki je poslan od Boga. O tem očitno ni dvomil, in vsi pobožni ljudje njegovega časa bi se mu v tem lahko pridružili, če bi hoteli.
Tretja stvar, h kateri bi vas povabil, da se čudite, je dejstvo, da ni zahteval znamenja. Ljudje so v tistih časih vedno zahtevali znamenja. “Pokaži nam znamenje, pa bomo verovali.” Jezus jim je nekoč rekel: “Ne bi verovali, četudi bi človek vstal od mrtvih.”
Pozneje je dokazal resničnost svojih besed z obuditvijo Lazarja; ne samo da niso verovali, temveč so se celo zarotili, da bodo umorili tako Jezusa kot tudi Lazarja – človeka, ki ga je obudil od mrtvih. Znamenje ni spremenilo ničesar.
Judovskim plemičem, ki so prišli k njemu, je rekel: “Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.”(Jn 4,48) Kako preprosto je temeljiti naše zaupanje v Boga na tem, ali dobimo ali ne odgovore na to, za kar prosimo. Jezus je v srcih judovskih plemičev videl pogojno vero – pripravljeni so bili verovati le, če jim bo pokazal znamenja in čudeže. Toda pri rimskem stotniku je bilo drugače. Jezusa je sprejel za tega, kar je bil, še preden je videl znamenja in čudeže.
Četrti razlog za čudenje je služabnikovo stanje. Umiral je. Stotnikova prošnja Jezusu je bila več kakor le prošnja za ozdravitev prehlada. Služabnik je bil v velikih težavah. Bil je na smrtni postelji. Toda stotnik je bil pripravljen prositi za nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Veroval je, da lahko Stvarnik vesolja z besedo ozdravi njegovega služabnika.
Ali ste pripravljeni prositi Boga za kaj velikega? Ali pa se morda bojite, da se ne bo zgodilo, za kar ga prosite? Ali imate dovolj vere samo za toliko, da Boga prosite male stvari? Ali pa skupaj z omenjenim stotnikom pred Boga prinašate nemogoče prošnje?
Peta stvar, glede katere se lahko čudimo, je dejstvo, da je bila stotnikova vera tako velika, da je Jezusu rekel: “Reci le besedo.” Zamislite si, da obiščete zdravnika v imenu ljubljene osebe, ki je resno bolna. Ali bi raje videli, da jo osebno pregleda, ali pa bi bili pripravljeni reči: “Recite le besedo. Povejte nam, katero zdravilo bo odpravilo težavo, in to bo dovolj.”
Ta človek se je lahko odločil za obisk vzvišenega Zdravnika na domu, vendar ga je odklonil z besedami: “To ni potrebno. Samo reci besedo.” Za to pa je potrebno veliko vere, ali ne?
In prav v tem lahko vidimo duhovni nauk te zgodbe. Ko gledamo telesno ozdravitev, ne smemo zgrešiti globljega nauka. Vsi se zavedamo, da ne doživi uslišanja svoje prošnje vsak, ki moli za telesno ozdravitev. Celo najbolj pobožni včasih trpijo in umrejo na tem grešnem svetu.
Toda splošno in večno veljavno načelo je, da se Bog ukvarja z odpuščanjem grehov. Pri tem pa ni nobenih pogojev razen tega, da pridemo k njemu in ga prosimo. Bog ima v svoji modrosti načrt, po katerem ne ozdravi vsakogar, ki je telesno bolan. Sicer bi bil svet že pred davnimi časi poln “riževih kristjanov” – ljudi, ki mu služijo samo zaradi tega, kar lahko dobijo od njega. Bog si želi ljudi, ki bi mu bili zvesti do smrti, ki bi tako pričali, da ga bodo ljubili in mu služili, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
Ko pa govorimo o odpuščanju grehov, je jasno, da nam odpušča vse naše grehe in še več. Prav tako tudi ozdravlja vse naše duhovne bolezni. K vzvišenemu Zdravniku prihajamo po več kakor pa samo odpuščanje. K njemu pridemo po zdravje. In njegov načrt je, da vstanemo in hodimo v novem življenju. Zmaga nad grehom in poslušnost – ne samo odpuščanje – sta na voljo vsakomur, ki pride.
Njegova volja za vsakogar med nami ni samo odpuščanje za grehe, ko mu jih priznamo, temveč tudi očiščenje od vsake krivičnosti. To je njegova beseda, ki se – ko jo z vero sprejmemo – izpolni še isti hip.
Šesta stvar, ki izzove naše začudenje, je stotnikova ponižnost. Judovski voditelji, ki so prišli k Jezusu z njegovo prošnjo, so rekli: “Vreden je. Če iščeš koga, ki je vreden tvojih dobrih darov, imamo kandidata. Zgradil nam je shodnico. Zato si zasluži poseben blagoslov.”
Toda stotnik je poslal sporočilo: “Nisem vreden. Nisem vreden, da stopiš pod mojo streho. Reci le besedo in moj služabnik bo ozdravel.”
Velika razlika je med imeti določeno vrednost in biti vreden nečesa. Pogosto mislimo, da smo brez vsake vrednosti. To je ena velikih težav sodobnega sveta. Veliko ljudi zase misli, da so nevredni. Jezus je na križu pokazal, kolikšna je naša vrednost. Toda to nas ne dela vredne nečesa.
Ko je stotnik rekel: “Nisem vreden,” je s tem dokazal pristno vero. Pristna vera je zaupanje v drugega, in ko zaupamo drugemu, kažemo, da ga potrebujemo. Priznati, da dan za dnem potrebujemo Jezusa, je izkušnja ponižnosti. Toda samo ta, ki se dovolj poniža pri križevem vznožju, lahko doživi blagoslove križa.
Danes bi se rad pridružil stotniku in rekel: “Gospod, nisem vreden niti najmanjšega od vseh tvojih blagoslovov, toda Jezus je zaradi mene zapustil nebesa.” In Jezus je dokazal, da smo – kar se njega tiče – vredni vsega vesolja.
Sedma stvar, zaradi katere se lahko čudimo stotniku, je tole: čeprav je bil obstranec – pogan v očeh judovskih voditeljev – ga je Bog spremenil tako, da je čutil resnično odgovornost za svojega služabnika, za nekoga drugega. Rekel je: “Pridi, prosim, in ga ozdravi, ker mi je zelo drag.” Ali lahko slišite danes katerega vojaškega častnika reči kaj takšnega?
Ali imate koga, ki vam je drag? Danes lahko pridete k Jezusu in mu rečete: “Ali bi, prosim, hotel narediti kaj za tega? Rad ga imam.” To je dokaz pravega člana družbe – sočutje in Jezusov duh, ko si bolj kakor za vse drugo zaskrbljen za druge ljudi.
Ali si lahko zamislite konec te zgodbe? Ko je Jezus slišal za stotnikovega služabnika, je brez omahovanja rekel: “Prišel bom in ga ozdravil.”
Od takrat je minilo že več stoletij in danes živimo na robu večnosti. Danes lahko vidim Jezusa, ki je na Očetovi desnici in ima vso oblast v nebesih in na zemlji. Gleda na svet, ki je v težavah, poln bolečine, solz in smrti. In lahko ga slišim, kako spet pravi: “Prišel bom. Prišel bom in jih ozdravil.”
Zelo kmalu bo napočil dan, ko bo Jezus znova prišel in ozdravil služabnike, ki so mu dragi. Boj bo končan. Dvomi o Božji ljubezni in pravičnosti bodo za zmeraj odstranjeni. In Jezus bo naredil to, kar si je ves čas želel narediti. Vse nas bo ozdravil – vse, ki smo sprejeli njegovo ljubezen. Sam Bog bo prišel prebivat k nam in bo obrisal vse naše solze. Kako čudovit prizor! Kako čudovito upanje. Kako čudovita je Božja ljubezen do nas.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!