 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
9. Vzroki za hudodelstva, protizakonitosti in pokvarjenosti
Nihče ne more zanikati, da sodobni svet drvi navzdol. Hudodelstva se pomnožujejo, a brezpravnost vse bolj kipi. V Združenih državah Amerike hudodelstva naraščajo devetkrat hitreje kakor prebivalstvo.
Razbojniki, lopovi, nasilniki in uživalci mamil križarijo po naših ulicah. Leta 1964 je bil samo v ZDA vsakih 55 minut ubit en človek, vsakih 26 minut se je zgodilo posilstvo ali poskus posilstva, vlomi pa vsakih pet minut. Mojega prijatelja so napadli, ko je zapuščal restavracijo v neki prometni ulici. V tem trenutku je poskušal dati svoji sorodnici avtomobilske ključe in ji rekel, naj steče k avtomobilu in odpre vrata. Tedaj so trije moški naglo zgrabili njegovo torbo in ga vrgli na tla. Ko so videli, da je v torbi samo pet dolarjev, so začeli neusmiljeno udrihati po njem. Danes so ulice postale nevarne.
Kaj je vzrok za tako povečanje protizakonitosti in nasilja? Zakoni se uporabljajo, kolikor je le mogoče, pa vendar kaže, kakor da človek ne more nadzorovati življenjskih okoliščin. Ljudje v službi javnega reda pravijo, da je temu vzrok alkohol, drugi pa obtožujejo uživanje mamil. Ni dvoma, da imajo alkohol in mamila velik delež pri tem. Toda vzrok za takšno stanje je veliko globlji.
Sedaj si oglejmo neko drugo življenjsko področje – nemoralo ali predzakonsko spolno življenje. Ena tretjina novorojenčkov v ZDA je med letoma 1964 in 1966 prišla na svet nezakonska. Leta 1969 je po povprečni oceni prišlo na svet več kakor 400.000 iz zunajzakonskih zvez. Najmanj 50% odpuščenih deklet iz višjih šol je to doživelo zaradi zunajzakonske nosečnosti. Spolne bolezni so se izmuznile nadzoru in v ZDA so postale to bolezni, ki nevarno ogrožajo zdravje prebivalstva.
Kaj je vzrok za nezaslišano povečanje nemorale? Problemi, s katerimi se spopada sodobna družba, pa niso povezani samo z mladimi in njihovo kulturo.
Sodobna družba je vzgojila rod, ki mu je prikrajševala dejanske možnosti za moralno življenje in vedenje. Vzrok vseh teh problemov se lahko določi povsem preprosto: Ta rod je podcenjeval načela, ki nam jih je dal Bog za utrjevanje morale in določevanje načel. Če človekovo merilo pravičnosti ni večje od njegovega srca, če se prepušča pokvarjenosti in moralno popačeni vesti pri sklepanju moralnih odločitev, potem je človek zmožen opravičiti vse, kar dela in namerava delati. Če človek nima merila pravičnosti zunaj sebe, če nima moralnega zakona zunaj svojega srca, se bo lotil kraje kot »nuje« ali pa bo za neznatno vsoto ubil človeka. Če je »zaljubljen«, mu bo prešuštvo preprosto prijetno. Takšno stališče je povzročilo popolno zavračanje Božjega merila morale, Deset zapovedi, zato pa sedaj obiramo grenke sadove.
Deset zapovedi so večno in nespremenljivo načelo pravičnosti. So temelj nebeške vladavine. Psalmist je takole opisal naravo Božjih zapovedi: »Dela njegovih rok so zvestoba in pravičnost, trdne so vse njegove zapovedi, postavljene za vek in veke, izpolnjene zvesto in pravično.« (Ps 111,7.8) Psalmist nadaljuje: »Ne daj, da bi zablodil od tvojih ukazov,« (Ps 119,10) in dodaja: »Zagrozil si prevzetnim; prekleti, kateri krenejo od tvojih ukazov.« (Ps 119,21) Dalje pravi v istem psalmu: »Tvoje roke so me naredile in oblikovale, daj mi pamet, da se tvojih ukazov naučim.« (Ps 119,73) Nato vzklika: »Tvoj ukaz me je naredil modrejšega od mojih sovražnikov«, (Ps 119,98) in poudarja: »Ti si blizu, Gospod, vsi tvoji ukazi so zvesti.« (Ps 119,151) Na koncu istega psalma takole zaokrožuje svoje izkušnje: »Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotikajo.« (Ps 119,165)
Božje zapovedi so temelj Božje vladavine. Če bi jih poslušali in izpolnjevali, bi z našega sveta izginili problemi hudodelstev, nasilja in nepoštenosti. Na žalost so krščanske cerkve najbolj odgovorne za vsa družbena zla na svetu.
Morda bodo nekateri rekli: »Resnično pretiravate! Kako lahko rečete, da so krščanske cerkve najbolj odgovorne za težave v človeški družbi – za hudodelstva, nemoralo in druga zla?« Težava je namreč v tem: Mnoge krščanske cerkve učijo, da so Božje zapovedi ukinjene. Trdijo, da so Božje zapovedi dojemanje, ki spada v Stari zakon, medtem ko sta milost in ljubezen nauk Novega zakona. Te cerkve navadno učijo takole: »Nismo več pod postavo, zato tudi nismo obvezni, da bi jo izpolnjevali.«
Temelj vsega dobrega in vsake pravičnosti so Božje zapovedi. Načela teh zapovedi so vezne sile v človeški družbi. Apostol Pavel je takole poudaril vrednoto in namen zapovedi: »Kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh.« (Rim 3,20) Odvrzimo zapovedi, pa bo kot merilo življenjskih vrednot ostala naša nezanesljiva vest.
Apostol Janez takole razlaga v svojem pismu nepostavnost: »Kdor greši, dela tudi nepostavno, zakaj greh je nepostavnost.« (1 Jn 3,4) Torej greh je nepostavnost oziroma prestopanje zakonov. To je teptanje zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Božje zapovedi so nebeška ustava. Ko jih človek tepta, ko jih prestopa v vsakdanjem življenju, dela nepostavnost. Tak človek nima nobenega merila o tem, kaj je greh, kaj je hudodelstvo in kaj krivica. V tem je težava našega sodobnega sveta. Nepostavnost je prestopanje zapovedi, ki pravijo: »Ne kradi,« »Ne laži,« »Ne poželi tujega,« »Ne prešuštvuj« in tako dalje. (2 Mz 20,13-17) Glede na to je tudi podkupovanje nepostavno kot tudi izmikanje plačevanju davkov in opravljanju drugih državljanskih dolžnosti. Takšna nepostavnost je kazniva povsod po svetu, a ljudje to vendar delajo, ker to delajo nepostavneži, prestopniki zakonov. Tako je danes nepostavnost tudi prestopanje sedme zapovedi, ki uči: »Ne prešuštvuj.« Saj namreč uničuje življenje tako starih kakor mladih, posebno pa še mladih, ki poznajo spolno življenje pred poroko.
Prav tako pravi zapoved: »Spoštuj očeta in mater.« (2 Mz 20,12) Neposlušnost do staršev, sramotenje staršev z nemoralnim življenjem in žalitev zakonodajalca Boga je nepostavnost sedanjega sveta. Vračanje k Božjemu moralnemu zakonu je danes zelo potrebno vsemu svetu. Ta zapoved varuje človeško dostojanstvo in čast in rešuje ljudi pred obsodbo, ki jo prinaša greh.
Morda bo kdo, ki je kdaj bral Sveto pismo, rekel tole: »Mar nam Novi zakon ne pravi, da nismo več pod postavo? Ali Jezus ni ukinil zapovedi?« Niti Jezus niti Novi zakon nista rekla niti ene besede o tem, da so ukinjene Božje moralne zapovedi. V vseh svojih pridigah jih je Jezus povzdignil. O tej Jezusovi dejavnosti je govoril stari prerok, ki je rekel zanj, da »bo postavo naredil veliko in sijajno«. (Iz 42,21) Navedimo besede, ki jih je o zapovedih izrekel sam Gospod Jezus: »Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke: nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim. Kajti resnično vam pravim: Dokler ne prejdeta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mt 5,17.18 CHR) Dokler bosta trajala nebo in zemlja, bodo veljavne tudi Božje zapovedi v njegovem moralnem zakonu. Zveličar je še povedal, da se bo velik imenoval človek, ki bo druge naučil spoštovati Božje zapovedi, a najmanjši se bo imenoval tisti, ki jih tepta in jih druge uči teptati.
Mnogokrat se sliši misel, da Jezus ni prišel izpolnit zapovedi, ampak jih odpravit, kar pomeni, da nas je osvobodil obveznosti do zapovedi, ker jih je On izpolnjeval. To je ali zlonamerno predstavljanje Zveličarja ali dokaz popolnega nepoznanja Jezusovih besed o vrednosti in trajnosti njegovih zapovedi. To, da je Jezus prišel »izpolnit« zapovedi, pomeni, da je prišel zapovedim dati poln pomen, polno vsebino – torej poln smisel. Jezus nam je prišel pokazat, kako se živi po Božjih moralnih zapovedih, ki so tudi njegove, ker jih je dal na Sinaju svojemu starozakonskemu narodu. S svojim življenjem nam je v času poslanstva na naši zemlji pokazal v popolnem smislu, kako se živi po moralnih zapovedih – kako so ljudje lahko pošteni, čisti in moralni pred Bogom kot svojim zveličarjem. Jezus je s svojim življenjem razodel duha moralnih zapovedi, ki jih je poveličal in povišal, kakor je vzvišen sam zakonodajalec.
Nekoč je k Jezusu prišel neki mladenič in mu zastavil naslednje vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? On pa mu je rekel: Kaj je pisano v postavi? Kako bereš? Ta je odgovoril: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. Prav si odgovoril, mu je rekel, tako delaj in boš živel.« (Lk 10,25-28)
Bog pričakuje, da ljudje sprejmejo in živijo po njegovih zapovedih. Apostol Jakob takole piše o tem: »Kdor namreč spolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, se pregreši zoper vse. Kajti tisti, ki je rekel: Ne prešuštvuj, je rekel tudi Ne ubijaj. Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, kršiš postavo. Govorite in delajte kot ljudje, ki bodo sojeni po postavi svobode.« (Jak 2,10-12) Apostol Pavel pravi, da »je postava sveta in zapoved je sveta, pravična in dobra. Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa je to postal greh. Da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Zaradi zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti. Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.« (Rim 7,12-14)
Apostol Pavel je učil, da nas Božje moralne zapovedi učijo, naj bomo moralni, popolni in sveti – popolnoma v skladnosti z zapovedmi. Toda mi ljudje smo prodani grehu, v sužnost grehu in kakor da smo poslani h grehu. To je resnično tako, ker to potrjuje tudi naša narava, ki je hudobna.
Nekateri pravijo, da Božje zapovedi niso potrebne zato, ker verujejo v Boga. Poglejmo, kaj pravi apostol Pavel o veri in zapovedih: »Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, pač pa s tem postavo uveljavljamo.« (Rim 3,31) Z vero potrjujemo pomen in večnost zapovedi, a jih ne odpravljamo. Vera nam pomaga, da dojamemo pomen zapovedi in jim s svojim življenjem izkazujemo čast in vrednost, kar smo jim dolžni pred Bogom kot zakonodajalcem.
V knjigi Razodetje, ki je napisana za zadnji rod, apostol Janez opisuje skupino ljudi, ki bodo osebno videli slavni Kristusov prihod. O njihovem stališču do moralnih Božjih zapovedi pravi Razodetje naslednje: »Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.« (Raz 14,12 CHR) Torej v rodu, ki bo pričakal drugi Kristusov prihod, bo Bog imel svoje verne otroke, katerih zvestoba se bo videla v življenju. Z njim bodo dokazali, da izpolnjujejo Božje zapovedi in imajo Kristusovo vero utemeljeno na teh svetih zapovedih. To bodo moški in ženske, ki so na tem svetu sprejeli načela Božjih zapovedi – zakonov Božjega kraljestva – in živijo po njih. Vredni so biti Božji predstavniki na tem svetu in priti v Božje kraljestvo, ki je vzpostavljeno v duhu Božjih moralnih zapovedi.
Kaj pa je Jezus ukinil na križu? Kaj se je zgodilo, ko je na križu izdihnil? Čeprav bodo med nami ljudje, ki si bodo prizadevali spremeniti resnico, nam bo Sveto pismo pomagalo, da jo bomo jasno dojeli iz Božjih moralnih zapovedi in tega, kar nam bodo nepošteni ljudje rekli ali naredili. Apostol Pavel takole piše: »Zakaj On je naš mir, On, ki je iz obeh napravil eno s tem, da je podrl vmesno pregrado, to je sovraštvo. S svojim mesom je odpravil postavo z njenimi zapovedmi in predpisi, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega novega človeka. Vzpostavil je mir.« (Ef 2,14.15)
Kaj je bilo torej na križu ukinjeno? »Postava z njenimi zapovedmi in predpisi«, postava, ki je predstavljala pregrado ali ograjo med Judi in pogani. To so predpisi zakonov o daritvah in njihovih simbolih. To so postave o sencah in simbolih, ki so predstavljali Jezusa Kristusa, ki je prišel vzpostavit mir med ljudmi in odpravit razlike med njimi, a hkrati tudi razlike, ki so ločevale Boga od ljudi. Ti predpisi pripadajo obredni postavi, ki je, dokler je imela svoj pomen, usmerjala na Kristusovo daritev, ki je bila darovana za zveličanje grešnikov, Judov in poganov. To so postave in predpisi, ki jih je Mojzes napisal za prinašanje živalskih daritev, za jagnje, ki so ga Judje darovali za očiščenje greha; z njegovo krvjo je bil poškropljen oltar in vse stvari. To so postave in predpisi, ki so duhovnikom določali, kako in kdaj bodo darovali za greh ali kakšen drug namen. Te postave in njihovi predpisi so veljali do prvega Kristusovega prihoda. Ko pa je Jezus na križu umrl kot spravna daritev za človeške grehe in kot zamena za jagnje, je prenehala veljava teh daritvenih predpisov. Uresničili so se v Gospodu Jezusu.
Sveto pismo govori o dveh zakonih: o moralnih zapovedih in obredni ali ceremonialni postavi. Moralne zapovedi so Božje zapovedi, ki so nespremenljive in večne, ker so merilo pravičnosti. Obredna postava pa je bila začasna in je usmerjala na človekov greh in simbole njega, ki bo greh očistil za grešnika.
Primerjajmo moralne zapovedi in obredno postavo.
Moralne zapovedi
Napisane z Božjim prstom na dveh kamnitih tablicah. (2 Mz 31,18)
Položene v skrinjo. (5 Mz 10,1-5)
Potrdili so jih Kristus in preroki. (Rim 3,31)
Razodevajo greh. (Rim 3,20)
Veljajo večno. (Ps 111,7.8)Obredna postava
Napisal jo je Mojzes v knjigo. (5 Mz 31,24)
Knjiga obredne postave je bila položena poleg skrinje. (5 Mz 31,24-26)
Kristus jo je odpravil. (Ef 2,15.16)
Določa preživljanje duhovnikov. (3 Mz 7,35)
Velja začasno. (Heb 9,9.10)
Moralne zapovedi so Božje načelo življenja, obredna postava pa se nanaša na daritve in duhovnike, ki jih darujejo. To je svetopisemski ključ, ki nam pomaga bolje dojeti njuni vlogi. V Knjigi kraljev (2 Kr 21,8) beremo, da so bile v Izraelu Božje moralne zapovedi in obredna postava: zapovedi je Gospod dal svojemu narodu, a obredno postavo je Mojzes napisal in z njo določil službo duhovnikov v templju.
Poleg tega moramo razumeti še nekaj. Celo ko govorimo o moralnih zapovedih, o desetih Božjih zapovedih, najdemo v Svetem pismu resnico, da se nihče ne more zveličati z izpolnjevanjem predpisov obredne postave in s strogim izpolnjevanjem vseh desetih Božjih zapovedi. Da bi lahko doživeli resnično zveličanje, moramo zares živeti po načelih desetih Božjih zapovedi, toda k temu nas mora spodbujati ljubezen do Boga kot našega nebeškega Očeta. To resnico je Zveličar jasno povedal z naslednjimi besedami: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« (Jn 14,15)
Prav tako se ne zveličujemo z izpolnjevanjem samo dela teh zapovedi. Zveličanje ali večno življenje je Božje delo, delo njegove milosti, Božji dar. Tako uči Sveto pismo: »Z milostjo ste namreč rešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to Božji dar.« (Ef 2,8) Če bi od danes pa do konca svojega življenja izpolnjevali Božje zapovedi, ki so podane v moralnih zapovedih, bi bili kot grešniki in prestopniki teh zapovedi vendar obsojeni na smrt. Toda namesto nas je na golgotskem križu Jezus Kristus plačal veliko odkupnino za naše življenje, in tako po njegovi milosti doživljamo svoje zveličanje. Če z vero sprejmem Kristusovo milost, lahko sklenem in uresničim usodno odločitev, da bom Kristusa ljubil iz vse svoje duše. Tedaj se moja ljubezen do Kristusa kot osebnega zveličarja spreminja v mojo poslušnost njegovim moralnim zapovedim. Tako s svojo poslušnostjo pričam, da resnično ljubim Kristusa in njegove zapovedi. Vse to je dokaz, da se je v meni zgodila velika sprememba, ki jo Sveto pismo imenuje prerojenje ali novorojenje. Brez novorojenja ni niti zveličanja.
To je jedro našega zveličanja. Ne bomo se zveličali z našimi dobrimi deli. Naša dobra dela morajo izhajati iz naše ljubezni do Kristusa. Takšna dela bodo dokaz, da smo resnično zveličani, a zveličanje je večno delo Božje milosti. Ljudje, ki so skozi stoletja doživeli Božje zveličanje, so ga doživeli kot delo Božje milosti. To si moramo dobro zapomniti, da se ne bi znašli v dvomu, ko razmišljamo o svojem zveličanju.
V pismu, ki ga je apostol Pavel pisal Titu, beremo tole resnico: »Razodela se je namreč Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem.« (Tit 2,11) To je dejanje Božje milosti za vse ljudi tako pred križanjem kakor tudi po njem. Tudi starozakonski ljudje so okusili svoje zveličanje po Božji milosti z vero v prihod svojega Zveličarja. Tudi mi, ki živimo po križu, se zveličujemo po Božji milosti, verujoč, da je Kristus za nas visel na križu. Torej starozakonski svet se zveličuje z vero v Božjo milost v pričakovanju Zveličarjevega prihoda, mi pa se zveličujemo po milosti, ozirajoč se v veri na Kristusovo delo. Starozakonski verniki so doživeli zveličanje po milosti, čakajoč v veri Zveličarjev prihod, medtem ko se mi, ki živimo po križu, zveličujemo po Božji milosti, ozirajoč se na križ. To je Božja milost, ki je po besedah Svetega pisma ponujena ljudem »pred večnimi časi«. (2 Tim 1,9) Torej, milost je ponujena grešnikom takoj, ko se je greh pojavil na svetu.
V pismu apostola Pavla Rimljanom beremo, da je bila Abrahamu, očetu vernih, »vera všteta v pravičnost«, (Rim 4,1-11) kar jasno govori, da je Abraham že veliko pred križem z vero sprejel Božjo milost in po njej okusil svoje zveličanje. V istem pismu pravi apostol: »Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne poželi.« (Rim 7,7) Mar to tega vprašanja ne pojasnjuje bolje? Zapovedi so dane ljudem, da bi nam pokazale, da smo grešniki, da ne živimo v skladnosti z Božjo voljo, ki je razodeta v njegovih zapovedih. Zapovedi nam pomagajo dojeti, kako moramo živeti v skladnosti z Bogom.
Zapovedi so podobne ogledalu. V pismu apostola Jakoba beremo, da so zapovedi podobne ogledalu, v katerem opazujemo videz svojega obraza, (Jak 1,23-26) in zato poudarja: »Kdor pa se poglobi v popolno postavo svobode in ji ostaja zvest, ni pozabljiv poslušalec, temveč njen izvrševalec; tak bo srečen v svojem delu.« (Jak 1,25) Ko stopimo pred ogledalo, lahko ugotovimo stanje na svojem obrazu. Božja postava svobode ima podobno vlogo.
Božja postava svobode, moralne zapovedi, morajo biti merilo življenjskih vrednot v sedanjem rodu. To merilo je zelo potrebno našemu svetu, ki je v veliki stiski. V tem času splošnega nespoštovanja Božja postava svobode jasno poudarja: »Ne poželi.« »Ne kradi.« V času nemorale, »svobodne ljubezni«, predzakonskega življenja, Božje zapovedi zvonijo preplah: »Ne prešuštvuj.« »Ne poželi.« V času nemira, uporov, hudodelstev, nepostavnosti in nepoštenosti na vseh življenjskih področjih Božje zapovedi vpijejo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« V času nespoštovanja staršev in starejših, pomanjkanja spoštovanja človeške osebnosti, Božje zapovedi branijo temeljne vrednote: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel.« Vsem, ki usmerjajo ljubezen na denar in materialne dobrine, kar je značilno za sodobni svet, Božja zapoved pravi: »Ne imej drugih bogov poleg mene.«
Nam ljudem je potrebno nekaj več od črke zapovedi kot merila pravičnosti. Potrebna nam je moč, da bi delali to, kar je prav in pošteno. Vedeti moramo nekaj več od tega, kar mislimo, da je prav in pošteno. Zapovedi nas ne morejo zveličati. Potrebna nam je moč, ki nas bo uskladila z zapovedmi pravičnosti in poštenosti. Zapovedi nas stalno usmerjajo na Kristusa, ki je vir naše moči. Samo On lahko odpusti vse grehe, izbriše vse naše nepostavnosti in očisti naše bitje umazanije nepostavnosti. Njegova kri je njegovo božansko sredstvo, s katerim nas čisti pregreh in vsega zla. Samo On nam lahko pomaga živeti pošteno, pravično in moralno, živeti zmagoslavno v teh hudih in težavnih časih. Kristusova moralna in duhovna moč nam je na voljo lahko jo sprejmemo in uporabljamo. Apostol Pavel takole govori o Kristusovi moči: »Vse morem v njem, ki me krepča.« (Flp 4,13)
Po Jezusu Kristusu je Božja milost ponujena vsakemu človeku. Zveličar je rekel: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5) Milost je več od preprostega odpuščanja grehov. Poglejmo z vero na križ, na katerem je visel Jezus. Ta vera nam bo pomagala prejeti moč, ker je bil Jezus zato križan, da bi nam dal moč, da ne grešimo, ampak živimo pravično, pošteno in moralno.
Jezus želi, da ga tako ljubimo, da postane prebivalec našega srca, ki je gonilna moč življenja. Naše srce, prežeto s Kristusom, bo postalo vir nove in zveličavne moči, ki je nikoli poprej nismo poznali, a katere moč bomo čutili v vseh okoliščinah svojega življenja na svetu.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!