 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
10. Poskus spremembe Božjih zapovedi
Pred davnimi leti se je ruski cesar sprehajal po čudovitem parku okrog svoje palače. Med sprehodom je prišel do kraja, kjer je stal stražar in tam stražil neko grmovje. Presenečen, ker je našel stražarja na tem kraju, ga je vprašal: »Kaj delaš tukaj?«
Stražar je odgovoril: »Ne vem. Izvršujem kapetanove ukaze.«
Nato je cesar poklical kapetana in ga vprašal: »Čemu ste postavili stražo poleg tistega grma?«
Ta je odgovoril: »To zahteva ukaz, toda ne vem, zakaj.«
Po nadaljnjem spraševanju je cesar zvedel, da nihče na njegovem dvoru ne ve, čemu se straža pošilja tja in od kdaj. Nato je raziskoval o tem v starih dvornih dokumentih. V njih je našel izjemne podatke. Sto let poprej je Katarina Velika posadila na tistem kraju posebno vrsto vrtnic in postavila stražarja poleg nje, da je ne bi kdo uničil. Ta vrtnica je že zdavnaj izginila, a stražarji so še vedno stali tam, ne da bi vedeli, čemu.
Mnogo ljudi v krščanskih cerkvah se podobno temu dogodku ravnajo po nauku, ki se je po izročilih vtihotapil v Cerkev, a ne po Božji zapovedi. Zato se še enkrat iz zgodovine prepričajmo o natančnosti uresničevanja svetopisemskih prerokb.
Sveto pismo poudarja tale nasvet: »Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal preskušenega delavca, ki se mu ni treba sramovati, in da se boš držal samo besede resnice.« (2 Tim 2,15) Da bi lahko dojeli Božje resnice, ki zajemajo zadnji čas, moramo skrbno proučevati Sveto pismo. Prerokovanja iz knjige preroka Danijela in Razodetja zahtevajo danes našo posebno pozornost. Jezus je navajal Danijelovo prerokovanje in osebno naročil učencem, naj ga proučujejo.
»Ko boste torej videli na svetem kraju gnusobo opustošenja, ki jo je napovedal prerok Danijel – kdor bere, naj razume – takrat naj beže v hribe, kateri so v Judeji.« (Mt 24,15.16) Jezus je opozoril rod, v katerem je živel, da se bo prerokovanje o razdejanju Jeruzalema kmalu uresničilo. Ljudje njegovega časa so morali brati in razumeti Danijelova prerokovanja.
Ker je razdejanje Jeruzalema vnaprejšnja slika uničenja na koncu zgodovine greha, napoveduje v resnici vrhunec uresničenja prerokovanj. Z nedojemljivo natančnostjo je knjiga preroka Danijela opisala 2.500 let zgodovine in tako s svetopisemskimi prerokovanji razsvetlila sedanjost. V preroških knjigah Danijela in Razodetja je Bog v simboličnih prikaznih in sanjah – na viden način – ljudem uspešno razodel resnico. Starokitajski filozof Konfucij je izrekel resnico z besedami: »Ena slika je vredna več kakor tisoč besed.«
V knjigi preroka Danijela 2 Bog razodeva preroško zgodovino dolgo 2.500 let s simboličnim kovinskim kipom. V Danijelu 7 je isto obdobje temeljito prikazano s prizorom, v katerem se pojavljajo štiri zveri.
V Danijelu 2, 7 in 11 so predstavljene štiri poteze velikega prerokovanja. Vsako od teh poglavij govori o istem časovnem obdobju, vendar z različnimi slikovitimi podrobnostmi razodevajo poseben pomen in lastnosti zadnjega rodu. V Danijelu 7 lahko preberemo tole besedilo: »V prvem letu Baltazarja, babilonskega kralja, je videl Danijel na svojem ležišču sanje in prikazni svoje glave. Potem je popisal sanje; to je začetek poročila. Rekel je: Videl sem v svojem videnju ponoči; in glej, štirje vetrovi morja so razburkali veliko morje. Štiri velike živali so prišle iz morja, različna druga od druge. Prva je bila kakor lev in je imela orlove peruti. Gledal sem, in medtem so bile njene peruti izpuljene. Dvignila se je od tal in stala na nogah kakor človek, in človeško srce ji je bilo dano. In glej, druga žival, drugačna, podobna medvedu; po eni strani se je vzravnala, in imela je troje reber v svojem gobcu med zobmi. Bilo ji je rečeno: Vstani, požri mnogo mesa! Nato sem videl, glej, druga žival, bila je kakor panter; imela je štiri ptičje peruti na svojem hrbtu, in štiri glave je imela in oblast ji je bila dana. Potem sem gledal v svojih nočnih videnjih, in glej, četrta žival, grozna in strašna in silno močna. Imela je mogočne železne zobe; žrla je in drobila, in kar je ostalo, je pomendrala s svojimi nogami. Razlikovala se je od vseh živali pred njo in imela je deset rogov.« (Dan 7,1-7)
Močni vetrovi so razburkali valove, a iz njih so prihajale druga za drugo štiri zveri. Veter, voda in zveri so navadno svetopisemski simboli. Lahko predstavljajo ljudi, narode, rodove in jezike. (Raz 17,15) Vetrovi so simboli vojn, diplomatskih, vojnih in političnih spopadov – podoba zgodovine sveta. (Jer 49,36) Te štiri velike zveri predstavljajo štiri kralje, ki bodo vladali na svetu. (Dan 7,17) Iz spopadov med narodi so nastajala in izginjala štiri svetovna kraljestva.
Štiri vrste kovin – zlato, srebro, bron in železo – predstavljajo v Danijelu 2 ta štiri kraljestva ali sile. Zgodovina odkriva, da je bilo od Danijelovega časa pa do sodobne zgodovine resnično tako. Zapazimo pomembne podrobnosti, ki jih opisuje Sveto pismo.
1. Najprej se je pojavil lev z orlovimi perutmi. Zlata glava predstavlja babilonsko kraljestvo. Simboli Babilona so zlato – najfinejša kovina, lev – kralj živali, in orel – kralj višin. Stari Babilon je bil resnično mogočno kraljestvo.
2. Toda leta 539 pred Kristusom se je pojavila Medo-Perzija. V prerokovanju je prikazana z medvedom, ki ima v gobcu tri rebra. Ta brezdvomno označujejo tri bojne pohode, ki so Perziji prinesli moč in slavo: Egipt, Lidija in Babilon so bili uspešno premagani.
3. Panter s štirimi perutmi na hrbtu označuje tretje svetovno kraljestvo. Grki so pod vodstvom Aleksandra Velikega leteli iz zmage v zmago, dokler niso osvojili sveta. Panter je imel štiri glave, ki predstavljajo razdelitev kraljestva na štiri dele, kar se je zgodilo po Aleksandrovi smrti.
4. Strašna nepoznana zver predstavlja kruto silo Rima. Na svetu je vladala šest stoletij od leta 168 pred Kristusom. V veliki podobi je rimsko cesarstvo prikazano z železom, ki je vse »drobilo«. Železo vse razbija v koščke in spreminja v prah. Železna vladavina Rima je bila ravno takšna.
5. »Deset rogov pomeni: iz tega kraljestva vstane deset kraljev.« (Dan 7,24) Nobena žival nima deset rogov. Ti rogovi na simbolični zveri so bili dani na njeno glavo tisoč let prej, preden se je rimsko kraljestvo razpadlo na deset delov. Ti deli rimskega cesarstva so pravzaprav temelj modernih evropskih narodov.
6. Vse to smo zvedeli iz proučevanja velike podobe iz knjige preroka Danijela 2. Opisal je tudi pomen evropske zgodovine po vzpostavljanju desetih kraljestev, začenši od leta 476. »Ko sem opazoval rogove, glej, je vzrasel med njimi drug, majhen rog; trije prejšnjih rogov so bili pred njim izdrti. In glej, na tem rogu so bile oči kakor človeške, in usta, ki so govorile drzne reči. Deset rogov pomeni: iz tega kraljestva vstane deset kraljestev, za njim vstane še drug, ki se razlikuje od prejšnjih in uniči tri kralje.« (Dan 7,8.24)
Določimo to silo, ki se imenuje »majhen rog.«
Če bomo pozorno proučili določene podrobnosti, bomo to silo prepoznali.
1. Ta sila se pojavlja iz desetih rogov. To pomeni, da se bo pojavila iz Rima, nastala bo iz glave četrte zveri, iz uničenega rimskega kraljestva.
2. Ta mali rog se pojavlja po desetih rogovih. To pomeni takoj po letu 476.
3. »Razlikuje se od prejšnjih.« (Dan 7,24) Razlikoval se bo od desetih kraljev. Različen – pomeni drugačen po značaju. Deset rogov je predstavljalo politične in državne organizacije, toda »mali rog« bo dobil svojo oblast iz drugega vira – vere.
4. Trije od desetih kraljev bodo izginili ob njegovem vzponu: »In uniči tri kralje.« (Dan 7,24)
5. Imel bo »oči kakor človeške«. (Dan 7,8) Oči so v Svetem pismu simbol božanske razumnosti. Ta rog je imel oči, toda ne Božje, ampak človeške. To pomeni, da to silo vodi človeška razumnost, človeška mogočnost in človeška veljava, prikazana s človeškim voditeljem. Tako ta sila odriva Božjo veljavo.
Katera je ta moč, ki se je dvignila v zahodni Evropi okoli leta 476 in uničila tri kraljestva? Po čem se je ta sila razlikovala od štirih svetovnih kraljestev, za katerimi je sledila?
Zgodovina daje samo en odgovor, ki natančno določa silo »malega roga«. Takoj po koncu zgodovine desetih kraljestev se je trdno zasidrala cerkvena oblast. Moč papeštva je rasla nekoliko stoletij, dokler da je končno postala odločilna sila v zahodni Evropi. Njegova sila je rasla prav tako, kakor je napovedalo prerokovanje, na področju, ki je bilo napovedano in na vnaprej določen način. Papeštvo je razpolagalo z največjo močjo, ko je uničilo Herule, Vzhodne Gote in Vandale. Vsa ta plemena so bila uničena tako, kakor je napovedalo prerokovanje.
Sedem od desetih plemen se še danes lahko prepozna v Evropi: Francozi v Franciji, Anglosasi v Angliji, Alemani v Nemčiji, toda tri: Herule, Vzhodne Gote in Vandale je popolnoma uničila sila »malega roga«.
Ta sila se popolnoma razlikuje od katere koli sile, ki je vladala poprej. To je pravzaprav versko-politična sila; in kakor je bilo tudi napovedano – se razlikuje od prejšnjih. Svet nikoli poprej ni imel opravka s tako nenavadnim spletom duhovno-politične sile, kakršna je bila ta, ki je vladala iz Rima. Danijel je poudaril, da bo svet pod vodstvom te sile.
Pri proučevanju Danijelovih prerokovanj je dobro preiskati in proučiti nekatere vzporednice iz Novega zakona. Seznanili se bomo z izkušnjami krščanske Cerkve skozi stoletja, preden je začel delovati mali rog. Apostol Pavel je bil zaskrbljen za prihodnost Cerkve, in zato je starešinam v Efezu svetoval: »Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus, ki spolnjuje celotno zgradbo, tako da raste v svet tempelj Gospodu. Vanj se z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu.« (Ef 2,20.22) Malo pozneje je pisal Solunčanom: »Skrivnost hudobije je namreč že na delu.« (2 Tes 2,7)
Tri nevarnosti so grozile Cerkvi in skrbele apostola Pavla. Prva – prišlo bo do nasprotovanj od zunaj. Primerja jih z volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. S tem sredstvom je Satan nameraval uničiti Cerkev. Toda ta je pokazala izjemno stanovitnost in moč v boju za samoohranitev. Druga težava bo znatno hujša. Razodela se bo v odpadu od vere, do katerega bo prišlo v Cerkvi. Ljudje bodo vstali in oznanjali popačen nauk. Tretja – začetek odpada – se bo pojavila kmalu. Pavel je molil za ohranitev prave vere, toda vedel je, da bo do odpada prišlo. Tako je tudi bilo. V skladnosti s tem spoznanjem je pisal Solunčanom naslednje: »Naj vas nihče ne vara, pa naj bo to kdor koli. Zakaj prej mora priti odpad in se razodeti veliki upornik, sin pogube.« (2 Tes 2,3)
Na temelju svetopisemskih prerokovanj in duhovnih razodetij, ki jih je dobil Pavel osebno, je tudi opominjal in pisal o odpadu. Opozoril je, da bo to storil »sin pogube«. Izraz »sin pogube« je uporabljen še enkrat – pri opisu Judeža Iškariota. Ta prispodoba kaže izdajo Kristusovih načel, podobno Judeževi po sodelovanju pri obredu ljubezni in ponižnosti. Z drugimi besedami, sodobno krščanstvo bo izdalo evangeljski nauk, a ohranilo bo zvestobo oblikam in stroki. Ta potek bo vodil »sin pogube« in se bo imel za »Boga«. Greh je popolno prestopanje Božjih zapovedi. To ni nova luč, ampak odpad – zapuščanje resnice.
V knjigi preroka Danijela je v opisu velike prikazni omenjenih mnogo podrobnosti, ki jih je Danijel videl. Te potrjujejo, da je Cerkev šla po poti odpada. V preprostem opisu malega roga je rečeno, da je rasel in »bil videti večji kot njegovi tovariši«. (Dan 7,20) Danijel je povedal, da bo zrasel do višine in prostora, s katerega bo »vrgel resnico na tla. Kar je delal, se mu je posrečilo.« (Dan 8,12)
Od tega trenutka postaja slika vse bolj jasna. Več stoletij trajajoči veliki boj se ne bo vodil med vero in nevero, temveč med resnico in lažno vero. Napad od zunaj bo Cerkev samo očistil in okrepil. Zato bo sovražnik zelo uspešno deloval znotraj tako, da bo teptal resnico in uporabljal Božjo cerkev za sejanje zmot.
Drzne besede zoper Boga
»Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega.« (Dan 7,25)
V omenjenem obdobju bo odpad v krščanski Cerkvi na poseben način spodkopal Božjo nadoblast, poteptal njegove zapovedi in spremenil njegov čas (počitka). Seveda to ne bo storjeno po nekem načrtu, toda zato bodo trpeli vsi, ki se bodo temu upirali. »Zatiral bo svete Najvišjega.« (Dan 7,25) To so lahko samo verska preganjanja, ki jih je zgodovina že večkrat zapisala.
Božja nadoblast temelji na njegovi ustvarjalni moči, s katero ustvarja vesolje in vzdržuje našo zemljo. Sveto pismo vztrajno poudarja resnico o stvarjenju in s tem potrjuje istovetnost resničnega in živega Boga. »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« (Raz 14,7) Samo njega se mora častiti; njegova nadoblast ljubezni je utemeljena na resnici, ki poudarja, da je On ustvaril ves duhovni svet in človeka. Toda mali rog bo imel v svoji zgodovini silo, s katero bo okrnil Božjo veljavo, in »mislil bo na to, da spremeni čase in postavo«.
Postava, ki je omenjena tukaj, ne more biti človeška postava. Človeški zakoni se spremenijo takoj, ko eno kraljestvo zamenja drugo. Zato zakoni ali postave, ki so omenjeni v teh preroških besedilih, predstavljajo večne zakone Najvišjega. Vmešavanje v te zakone je izrazito opisano v svetopisemski izjavi: »Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega.« Tako je krščanska Cerkev z izvajanjem teh sprememb posegla po Božji oblasti. Bog je rekel: »Ne oskrunim svoje zaveze in ne spremenim obljube svojih ustnic.« (Ps 89,34)
V skladnosti s tem spoznanjem je Jezus opozarjal: »Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke.« (Mt 5,17.18) Z zmanjševanjem pomembnosti zapovedi se krni Božja oblast, a spremembe povzročajo usodno oddaljevanje od večne resnice. Bog je vse to jasno napovedal in razodel zgodovinsko resnico, da bo Cerkev doživela čas svojega odpada. To se je tudi zgodilo.
»Drzne besede bo govoril zoper Najvišjega, zatiral bo svete Najvišjega; mislil bo na to, da spremeni čase in postavo.« (Dan 7,25) To opozarjanje na »čase« je zelo pomembno in zanimivo. Ta misel posebno poudarja spoznanje, da je v Božjih zapovedih samo en čas. Še več kakor to, je samo en čas za počitek in bogoslužje, a to je sedmi dan v tednu – sobota.
Bog je rekel: »Pomni, da boš posvečeval sobotni dan.« (2 Mz 20,8-11) Sobota je večni spomin na stvarjenje. »Tako sta bila dovršena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil: sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.« (1 Mz 2,1-3)
Bog je takole določil sedmi dan:
1. sedmi dan je počival,
2. ga blagoslovil
3. in posvetil.
Te vrednote sobote so bile vzpostavljene v Edenu, a bodo spoštovane tudi v obnovljenem raju. Prerok Izaija to resnico potrjuje takole: »In od mlaja do mlaja, in od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme govori Gospod.« (Iz 66,23)
Kako in kdaj je torej prišlo do spremembe v posvečevanju sobote? S proučevanjem Apostolskih del zvemo, da je bila sobota posvečevana in priznana za dan počitka in bogoslužja v obdobju prvega krščanstva. Janez je dobil prikazen na »Gospodov dan«. (Raz 1,10) To se je zgodilo ob koncu prvega stoletja in razodeva, da se je v tistem času Božji dan pozorno posvečeval. Sam Zveličar potrjuje, da je sobota Božji dan počitka. (Mr 2,28)
Toda »neopazne« spremembe nas vračajo v čas prvega krščanstva. Zgodaj v II. stoletju so posamezni krščanski voditelji poskušali vzpostaviti spomin na dneve križanja in vstajenja. Ti so praznovanje dneva počitka usmerili na križanje, a to je bilo pravzaprav jedro judovske pashe ali velike noči. Kristjani so veliko pretrpeli zaradi delovanja nekaterih judovskih ločin, zato se je na zvezo velike noči s spominom na križanje gledalo v Rimu kot na poistovetenje krščanstva z judaizmom. Zato so se kristjani odločili narediti spremembe.
Sikst, škof ali »oče« – papež Rimske cerkve je začel s spremembami, ki so se končale s spremembo dneva za bogoslužje. Kristjane je pripravil do tega, da ne častijo dneva križanja, ampak dan vstajenja, da spoštujejo nedeljo, a ne velike noči, ki je bila pri Judih nepremakljiv praznik, in zato vsako leto na drug dan v tednu. V začetku to ni bil tedenski, ampak letni praznik. Kristjani v mestu Rimu so bili zelo vzmenirjeni zaradi Judov, ki so postali zelo nepriljubljeni zaradi uporov rimskim oblastem. Prestavitev praznovanja na nedeljo in povezava z vstajenjem sta jima dajala upanje, da jih ne bodo enačili z Judi.
Drugo zanimivo dejstvo je bil prvi dan tedna, ki se je v rimskem cesarstvu praznoval kot dan posvečen soncu. Častilci Sonca so sedaj laže sprejeli kristjane, a kristjani so se jim laže približali s svojim spomladanskim praznikom velike noči, ki se je praznovala v nedeljo. To Sikstovo pojasnilo, da kristjani praznujejo spomin na vstajenje v nedeljo, prvi dan v tednu, jih je takoj uvrstilo med častilce sončnega dne.
Naslednji pomemben dogodek v tej drami spremembe se je zgodil okoli leta 280, ko se je papež Viktor odločil, da praznovanje nedelje vsili za obvezno kot dan spomina na vstajenje. Vsem škofom, ki ne bi upoštevali tega načrta za praznovanje vstajenja, je zagrozil z izključitvijo iz Cerkve. Češčenje nedelje je rimski škof izkoristil kot sredstvo vzpostavljanja nadzora nad celotno Cerkvijo.
Sholastik Sokrat je spodbujen s temi dogodki pisal: »Čeprav so vse cerkve na svetu vsak teden spoštovale svetost sobote, so se kristjani v Aleksandriji in Rimu po nekem starem izročilu odločili, da bodo prenehali delati tako.«
To »staro izročilo« je brez dvoma stališče Siksta in Viktorja, ki sta sprožila praznovanje nedelje.
Prvi stvarni zakon o nedelji
Velik premik v spremembi časa krščanskega bogoslužja je nastal v času vladarja Konstantina z izdajo prvega zakona o nedeljskem počitku marca leta 321 po Kristusu: »Na spoštovani dan sonca naj vsi uslužbenci in ljudje, ki živijo v mestih, počivajo. A ljudje, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, lahko svobodno opravljajo svoja dela.«
V cerkveni zgodovini piše Philip Schaff: »Toda nedeljski Konstantinov zakon ni bil tako cenjen. (...) V njem je bilo nakazano na četrto zapoved ali vstajenje Jezusa Kristusa. Poleg tega je osvobajal od obveznega praznovanja nedelje kmete. (...) Kristjani in pogani so se navadili na ta praznični počitek, a Konstantin je to uskladil in dal s tem prednost nedelji.«
Kakor je apostol Pavel govoril o odpadu, Danijel pa o sili odpada, tako se je v resnici tudi dogajala ta sprememba časa krščanskega bogoslužja. Leta 386 je Teodozij I. prepovedal pravdanje v nedeljo in tako usmeril ravnanje celotnega zahodnega sveta. »Nihče naj ne plača ali opravlja kar koli drugega v nedeljo.« Teodozij II. je leta 425 prepovedal vse zabave, cirkuse in gledališke predstave ob nedeljah. Tretji cerkveni zbor v Orleansu je leta 538 prepovedal vaščanom ob nedeljah opravljati posle. In tako se je postopoma sončni dan udomačil v krščanski Cerkvi in postal obvezen dan počitka za kristjane. Čas počitka je bil spremenjen.
Sprememba sobote – s sobote na nedeljo – je bila v glavnem sprožena iz dveh razlogov. Prvič, na Cerkev se je pritiskalo zaradi judovstva, ki se je upiralo rimski vladi. Drugič, to je v rimskem cesarstvu povzročilo, da se je precej bolj sprejemal cerkveni nauk. Ker je Cerkev podpirala in negovala takšno stališče, ga je sprejela tudi država, ker ga je bilo možno vključiti v politično zaščito celotnega cesarstva.
Dokazi o cerkveni oblasti
Cerkev je v spremembi videla znak lastne sile. S tem se strinjamo, ker je Cerkev zgradila svojo oblast na tej spremembi bogoslužnega dne v tem poteku, ki je trajal več stoletij.
Dokaz v prid temu mišljenju najdemo v besedilih katoliških piscev:
1. »Ali je še kateri drug način, s katerim bi se dokazalo, da ima Cerkev silo za izdajanje predpisov? Če ne bi imela sile, ne bi mogla storiti tega, s čimer se strinjajo z njo vsi moderni teologi; ne bi mogla nedelje, prvega dne v tednu, postaviti na prostor sedmega dne sobote in s tem povzročiti spremembe, ki nima svetopisemskega temelja.« (Stephen Keenan, a Doctrinal Catechism, str. 174.)
2. »Lahko berete Sveto pismo od 1. Mojzesove knjige do Razodetja, a ne boste mogli najti ničesar, kar bi usmerjalo na praznovanje nedelje. Sveti spisi zahtevajo versko posvečevanje sobote, dneva, ki ga mi ne posvečujemo.« (Cardinal Gibbons, Faith of Our Fathers, str. 111.112)
3. »Katoliška cerkev je ta, ki je z oblastjo Jezusa Kristusa spremenila ta dan počitka na nedeljo za spomin na vstajenje našega Gospoda.« (Monsignor Segur, Plain Talk About the Protestantism of Today, str. 225.)
Okoliščine so popolnoma jasne. Danijel je napovedal spremembe, a Cerkev je to tudi storila. Pravzaprav Cerkev jasno poudarja to spremembo kot znamenje svoje sile in nadoblasti svojega cerkvenega nauka.
V skladnosti s tem lahko zastavimo dve preprosti vprašanji:
Koga posluša človek, ko počiva sedmi dan v tednu in služi Bogu? Odgovor je zelo očiten: posluša Boga.
Koga pa posluša tedaj, če dela sedmi dan ali ga uporablja za svoje uživanje, poslovne dogovore ali podobne dejavnosti, a počiva in gre k bogoslužju prvi dan v tednu? Odgovor je prav tako poznan: Ne posluša Boga.
Oče Enright, rimskokatoliški duhovnik, je v New Yorku izjavil: »Sveto pismo pravi: 'Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ.' Katoliška cerkev pravi: »NE. (...) Z našo božansko silo odpravljamo soboto in določamo, da imate za svetega prvi dan v tednu. Sedaj se je civiliziran svet podredil poslušnosti zapovedi svete Katoliške cerkve.«
Nekateri reformatorji so se zelo zanimali za to vprašanje. Martin Luter je dal naslednjo izjavo: »Oni (papeži) trdijo, da sprememba sobote v Gospodov dan nič ne nasprotuje desetim zapovedim in ne vidijo nič slabega v spremembi zapovedi. Bila jim je potrebna zelo velika moč Cerkve, ko so se upali vmešati v zapovedi.«
Zato lahko svobodno rečemo, da je ta sprememba znatno več kakor samo vprašanje dneva. To je vprašanje, katerega učitelja bomo poslušali in hodili za njim. »Ali ne veste, če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost?« (Rim 6,16)
Sčasoma so si človeške in Božje zapovedi prišle v nasprotje. Kaj je prav delati? Nekoč se je apostol Peter znašel v takšni okoliščini, zato poslušajmo njegov sklep: »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi.« (Apd 5,29) Težave so lahko različne, toda Božja načela vedno ostajajo ista.
V predmetu, ki ga proučujemo, raste podoba Jezusa Kristusa, ki se predstavlja za gospodarja sobote. Rekel je, da ni prišel odpravit Božjih zapovedi, temveč pokazat, kako jih je treba izpolnjevati. »Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi.« (Mt 15,9)
Ne obstaja Božja zahteva, ki bi podpirala praznovanje nedelje. Jezus je takole dokončal svojo misel: »Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena.« (Mat 15,13)
Božje sporočilo je poslano vsemu svetu in prihaja kot Elijev poziv, s katerim je pred davnimi časi rotil izraelski narod, naj prenehajo častiti Sonce: »Doklej boste omahovali na dve strani?« (1 Kr 18,21) Z grehom ne more biti nobenega sporazuma, čeprav opredelitev za resnico in pravico zahteva veliko poguma in žrtev.
Bog je zadnjemu rodu poslal sporočilo, naj se pripravi za njegov skorajšnji prihod. Zvestoba je temeljni dejavnik zadnjega spopada. Moramo se odločiti med Božjimi zapovedmi in človeškimi izročili. Jezusovo očitno pojasnilo nam lahko zelo pomaga pri tej opredelitvi: »Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi. Božjo zapoved zamenjujete in se držite človeškega izročila.« (Mr 7,7.8)
Kristusovo sporočilo ljubezni je namenjeno vsakemu človeku in zajema tudi posvečevalce sedmega dne – sobote, ki je znamenje Božje ustvarjalne moči. Jezus je to sporočilo potrdil s tem, da ni ničesar spremenil v Božji zapovedi o dnevu za počitek in bogoslužje.
Zato še vedno odzvanja vabilo, ki ga je pred mnogimi stoletji izgovoril Jozue izraelskemu narodu: »Danes si izberite, komu hočete služiti.« (Joz 24,15)
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!