 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
8. Najbolj razburljivo svetopisemsko prerokovanje
Ste že bili kdaj pri sojenju, na katerem so obtoženemu sodili za zločin, ki za kazen ni zahteval samo omejevanja svobode, ampak tudi njegovo življenje? Ko sta tožilec in zagovornik izgovorila sklepni govor, so sodnik in porotniki odšli iz sodne dvorane. Vsi so napeto pričakovali njihovo vrnitev. Takoj po njihovem prihodu so se zaslišale besede: »Ni kriv!« Obtoženi je bil presenečen. Iz prsi se mu je izvil vzdih olajšanja. Kako žalosten pa je trenutek, ko sodišče obtoženega razglasi za krivega! Takšne drame se dogajajo na pozemskih sodiščih.
Usmerimo svojo pozornost na veliko pomembnejše sojenje, pri katerem se sodi vsakemu od nas. »Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.« (2 Kor 5,10) To so resne besede! Vsi se moramo prikazati pred Kristusovim sodnim stolom.
Pred več leti so vprašali nekega znanega državnika: »Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je zaskrbel odgovor na zastavljeno vprašanje?« Njegov odgovor spodbuja h globokemu razmišljanju: »Kako bom nekega dne osebno odgovarjal pred Bogom.«
Poskušajmo razmišljati o tej sodbi. Kristus je dal za ta čas posebno sporočilo, ki ga najdemo v Razodetju 14,6-12. To sporočilo je še posebej namenjeno ljudem, ki živijo tik pred Kristusovim prihodom. Posvetimo pozornost temu besedilu. »Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvire voda.« (Raz 14,7)
Ne piše »prišla bo«, temveč »prišla je«, tako je pisec poudaril, da je prišel čas sodbe. Kako se bo to zgodilo?
Ker besedilo iz Razodetja jasno pove, da bo pred drugim Kristusovim prihodom sporočilo o sodbi obšlo ves svet, je nujno, da je naznanjeno tudi to, kje bo sodba zasedala, kakor tudi čas njenega začetka. Prerok Amos pravi, da Bog to vedno dela: »Gospod Bog ne stori ničesar, ne da bi razodel svoj sklep svojim služabnikom prerokom.« (Am 3,7)
Dve svetopisemski knjigi, knjiga preroka Danijela in Razodetje, vsebujeta zgodovino tega sveta. V Danijelu prerok opisuje prikazen, v kateri je videl nebeško prestolno dvorano: »Opazoval sem; tedaj so bili postavljeni prestoli in Staroletni se je usedel. Njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg in lasje njegove glave kakor čista volna; njegov prestol so bili ognjeni plameni, in njegova kolesa goreč ogenj. Ognjena reka je tekla in se izlivala iz njega. Tisočkrat tisoči so mu stregli, desettisočkrat desettisoči so stali pred njim. Sodni dvor je sedel in knjige so se odprle.« (Dan 7,9.10)
Iz tega je jasno razvidno, da je sojenje v nebesih. Prerok še enkrat usmerja na sodbo: »In mi reče: Do dva tisoč tristo večerov in juter; potem bo svetišče očiščeno.« (Dan 8,14 CHR)
Tu lahko zastavimo logično vprašanje: V kakšni zvezi sta si čiščenje svetišča in sodba? Sveto pismo omenja dve svetišči: eno na zemlji, drugo v nebesih. Pozemsko svetišče je pravzaprav kopija nebeškega izvirnika. Njegov cilj je bil prikazati načrt zveličanja.
V svetišču sta se opravljali dve službi: vsakdanja in letna. Prva je bila, da je človek, ki je grešil, pripeljal daritev, priznal nad njo svoj greh in jo potem zaklal. Navzoči duhovnik je vzel nekaj krvi v posodo, jo večji del izlil k vznožju bronastega oltarja, ostanek pa odnesel v svetišče. S tem je bil greh slikovito prenesen z grešnika po njegovi zameni v svetišče. Ta daritev, to jagnje je predstavljalo Kristusa.
Tako se lahko krivda naših grehov prenese z nas na njega, ki ni grešil. Po njegovi zaslugi se lahko naši grehi prenesejo z nas v nebeško svetišče. Prav na to je mislil psalmist, ko je napisal: »Kakor je daleč vzhod od zahoda, tako daleč od nas odrine naše pregrehe.« (Ps 103,12) Po Jezusovi zaslugi so lahko naši grehi očiščeni z njegovo krvjo v nebeškem svetišču.
Z vsakdanjo službo v pozemskem svetišču so se tam kopičili grehi. Vse leto se je prelivala kri daritev, a grehi so bili prenašani v svetišče. Toda desetega dne sedmega meseca verskega leta, na dan sprave, je bilo svetišče očiščeno. Deset dni poprej so srebrne trobente opozorile narod, da se približuje ta dan. To obdobje desetih dni je bil čas za preiskovanje samega sebe, za spokoritev zaradi storjenih prestopkov in priznanja grehov. Dan sprave je bil velik sodni dan. Kdor ni sodeloval pri tej službi, ni imel prostora v taboru.
Na kaj se pravzaprav nanaša trditev v knjigi preroka Danijela: »Potem bo svetišče očiščeno.« (Dan 8,14 CHR) To očiščenje je bilo letni dogodek v svetišču, ki ga je bil zgradil starozavezni Izrael. Kaj je vse to pomenilo za ljudi, ki so bili vsako leto navzoči pri teh obredih? To lahko opišemo približno takole:
»Glas roga je odmeval po mračnih vesoljskih prostorih. Pred Božjim prestolom zbrane angelske vojske poslušajo ta zvok. To je roš hašana – dan sodbe. Pred Gospodom se odpirajo sodne knjige. V teh knjigah je roka vsakega človeka zapisala svoja dela v preteklem letu. Bog bere, kar je napisano, in izreka obsodbo, določa usodo vsakega človeškega bitja za prihajajoče leto: kdo bo umrl, kdo bo živel; kdo bo bogat, a kdo bo padel v bedo. Ta razglas na dan trobent ni končen. Ljudje lahko deset dni preiskujejo svoja ravnanja, se spokorijo za prestopke, naredijo dobra dela in spremenijo način svojega življenja, obljubijo boljše vedenje in se v molitvi izročijo sodnikovi milosti. Jom kipur, zadnji od teh dni milosti, pa je dan priznanja in spokorjenja.«
Službe, ki so se opravljale na dan sprave ali očiščenja svetišča, so opisane v Mojzesovi knjigi. (3 Mz 16) Že smo omenili, da je bil to letni dan sodbe za vsega Izraela. Znan je tudi po veliki sodni raziskavi, preden bo Jezus zopet prišel.
Vse leto je ljudstvo v svetišču vsak dan priznavalo svoje grehe in prinašalo daritve. Te so umirale namesto grešnikov kot njihovo sprejemanje vseh temeljnih dejstev o prestopku: plačilo za greh je smrt, vendar pa nobenemu grešniku ni treba umreti, ker je Bog zagotovil zameno v Jezusu, Božjem Jagnjetu, ki je dalo svoje življenje na Golgoti.
Grehi so bili z daritvijo simbolično z grešnika preneseni v svetišče. Simbolično so se kopičili v svetišču do dneva sprave, ko je bilo opravljeno letno očiščenje svetišča.
Tisti dan sta v obredu sodelovala tudi dva kozla. Zanju je bil vržen žreb: »En žreb za Gospoda, drugi žreb za Azazela.« (3 Mz 16,8) Prvega so darovali, a njegovo kri vzeli kot daritev za greh.
»Nato naj zakolje kozla, ki je določen za ljudstvo v daritev za greh, in naj nese njegovo kri za zagrinjalo (...) naj z njo pokropi spravni pokrov. Tako naj opravi spravno daritev za svetišče zaradi nečistosti Izraelovih sinov in zaradi njihovih prestopkov, ki so jih kakor koli zagrešili.« (3 Mz 16,15.16)
Prav tako se je čistil tudi oltar. (3 Mz 16,18.19) Cilj vseh teh obredov je bil čiščenje svetišča: »Ko dokonča spravo svetišča, shodnega šotora in oltarja, naj pripelje živega kozla. Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj prizna nad njim vse krivde in prestopke Izraelovih sinov, ki so jih kakor koli zagrešili, ter jih naloži kozlu na glavo in ga pošljejo po pripravljenem možu v puščavo.« (3 Mz 16,20.21)
Po obrednem čiščenju s krvjo daritvenega kozla so pripeljali živega kozla pred vhod v svetišče. Pomembno je zapaziti, da ta drugi kozel ni bil darovan. To se je naredilo samo z enim, Gospodovim kozlom. Ta je bil darovan kot daritev za greh. Drugi kozel pa je predstavljal Satana, začetnika, skušnjavca in podbudnika vsakega prestopka. Nanj so bili simbolično preneseni grehi, in ta jih ni prenesel na kraj določen za daritev, ampak v puščavo, v pogubo. Ta obred je opozarjal na končno sodbo, na čas, ko bo greh skupaj s svojim začetnikom za vedno uničen.
Z Jezusovo smrtjo na križu je služba v pozemskem svetišču izgubila smisel svojega obstoja, a ker nas to prerokovanje vodi v prihodnost daleč po križu, se najprej nanaša na nebeško svetišče. Angelu Gabrijelu je bilo naročeno, naj Danijelu pojasni prerokovanje, in ta je pozorno opozoril na dejstvo, da sega do konca sveta. V knjigi preroka Danijela je to potrjeno: »Potem sem slišal človeški glas, ki je klical čez Ulaj in rekel: Gabrijel, razloži temu tam prikazen! Stopil je tja, kjer sem stal; ko se je približal, sem se ustrašil in padel na svoj obraz. Rekel mi je: Pazi, sin človekov: videnje velja za poslednji čas.« Nato je še pristavil: »Kajti to meri na določeni čas konca.« (Dan 8,16.17.19 CHR)
Ob času konca obstaja samo nebeško svetišče, kajti judovskega ni več. Ali je v nebesih kaj, kar bi se moralo očistiti? V Hebrejcem piše: »Če je treba torej že podobe nebeških reči očiščevati s takimi daritvami, je treba nebeške reči same z boljšimi daritvami, kakor so one. Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le podoba pravega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem.« (Dan 9,23.24)
Dan za dnem, kakor Božje ljudstvo priznava grehe, jih Jezus kot veliki duhovnik prenaša v nebeško svetišče. Greh se torej z grešnika prenaša v nebeško svetišče. Zato se bo moralo na koncu časa, preden bo Jezus prišel, nebeško svetišče očistiti; mora se očistiti poročilo o človeških grehih. Pri sodbi, pri kateri Jezus preiskuje vsak posamezni primer, se lahko človekovo ime izbriše iz knjige življenja, a lahko se zbrišejo tudi njegovi grehi. Tako se svetišče čisti s sojenjem. V knjigi preroka Danijela 8 ni objavljen čas začetka obdobja 2.300 dni.
Neki pomemben podatek nam bo pomagal razumeti prerokovanja, ki vsebujejo prvino časa. Sveto pismo nam pove, da dan pomeni leto v simboličnih prerokovanjih. (Ezk 4,6; 4 Mz 14,34) Tu najdemo ključ za razumevanje 2.300 dni (večerov in juter). Pravzaprav gre tu za 2.300 let, a ta čas nas pripelje vse do časa sodbe.
Besedilo knjige preroka Danijela 8 se končuje z naslednjim prizorom: »Jaz, Danijel, pa sem oslabel in bil bolan mnogo dni. Potem sem vstal, da spolnim svojo nalogo pri kralju. O videnju pa sem bil zmeden, ker ga nisem mogel razumeti.« (Dan 8,27)
V 16. vrsti smo brali, da je bilo Gabrijelu naročeno, naj temu človeku pojasni videnje. Toda Danijel je omedlel sredi angelove razlage, ki zato ni bila dokončana. Zato se naslednje poglavje začenja z Danijelovo resno molitvijo za razsvetlitev in vodstvo. Ta molitev je zajeta v prvih vrstah. V nadaljevanju zvemo, da se je Gabrijel vrnil nadaljevat razlaganje videnja tam, kjer je bilo prekinjeno. Še vedno je beseda o 2.300 dnevih.
Danijelovo prerokovanje se glasi: »Sedemdeset tednov je odločenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha odpad in se naredi konec grehom ter da se stori poravnava za krivico in se privede večna pravičnost in se zapečati prikazen in preroštvo in da se pomazili Najsvetejše.« (Dan 9,24 CHR) »Sedemdeset tednov« je bilo obdobje, ki je bilo odvzeto od 2.300 let. Sedemdeset tednov je 490 let (70 krat 7).
Glede na to se lahko prerokovanje o 2.300 letih razdeli na dva dela: Na 490 let, ki zajemajo zgodovino Judov kot naroda, in na preostalih 1.810 let.
2300 (dni) let
<----------------------->
490 let + 1819 let
Judje + sodba
V Danijelu najdemo tudi ključ za celotno prerokovanje. Danijel je dobil začetni datum za 490 let, ki se nanašajo posebej na Jude, in preostalih 1810 let, ki nas pripeljejo do časa začetka sodbe.
Zanesljiv ključ
»Vedi torej in razumi: Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bo sedem tednov, in dvainšestdeset tednov. Mesto se obnovi in pozida z ulicami in z obzidjem, in to v časih stiske.« (Dan 9,25 CHR) V tem besedilu je začetek prerokovanja – v ukazu, da se obnovi in pozida Jeruzalem.
V tem času je bil Danijel ujetnik v Babilonu. Angel mu je pojasnil, da se bo celotno prerokovanje začelo, ko bo izdan ukaz o osvoboditvi in vrnitvi Judov iz sužnosti. Ti bodo tedaj obnovili svoje mesto. V Ezrovi knjigi je poročilo o kralju, ki je izdal to povelje, in o letu, v katerem je bilo to povelje izdano. Po zgodovinskih podatkih je bil to kralj Artakserks, leto pa 457 pred našim štetjem. Torej to leto predstavlja začetek celotnega prerokovanja. To nam razodeva razburljive dogodke in s popolno natančnostjo napoveduje Kristusov krst, njegovo smrt na križu, Izraelovo končno zavračanje evangelija in njegovo oznanje– vanje poganom.
V Danijelu piše: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen, dasi ni krivde na njem. Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel.« (Dan 9,26)
Torej po devetinšestdesetih tednih, računajoč od povelja, da se znova pozidajo jeruzalemski zidovi, bo prišel Mesija. Če devetinšestdeset tednov spremenimo v dneve, dobimo štiristo triinosemdeset preroških dni, kar je natančno štiristo triinosemdeset let. Računajoč od jeseni leta 457 pred našim štetjem nas 483 let pripelje v jesen leta 27 po Kristusu.
Pri tem računu moramo upoštevati to, da pri prehodu v naše štetje ni leta nič. Spodnja risba jasno podaja to dejstvo.
483 let
69 preroških tednov
457.pr.n.št. / 456.pr.n.št. - 27.n.št. / 28.n.št.
<---------------------------------- - ------------------------------------>
12 11 10 9 8 7 6 5 4 3 2 1-1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Beseda Mesija pomeni »Maziljenec«. Jeseni leta 27 našega štetja je Janez Krstnik krščeval na Jordanu. Jezus je prišel k njemu, ker se je želel krstiti. Apostol Luka je to opisal takole: »Ko je vse ljudstvo prejemalo krst, se je dal krstiti tudi Jezus. Medtem ko je molil, so se odprla nebesa. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: 'Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.'« (Lk 3,21.22)
Jezus je bil pri Jordanu pomaziljen neposredno po svojem krstu. (Apd 10,38) Tedaj je začel opravljati svojo službo, ki je trajala tri leta in pol, do njegovega križanja. Po Luku je bilo to 15. leto cesarja Tiberija. Rimski zapisi potrjujejo, da je bilo Tiberijevo 15. leto natančno leto 27 našega štetja.
V tem času je začel Jezus oznanjevati: »Čas je dopolnjen. Prišlo je nebeško kraljestvo.« (Mr 1,15 CHR) Kaj je želel Kristus poudariti, ko je takoj po krstu rekel: »Čas je dopolnjen.« Brez dvoma je mislil na uresničenje Danijelovega prerokovanja. To prerokovanje, ki je zajelo 483 let, se je uresničilo do vseh podrobnosti. Natančen čas Kristusovega krsta je bil določen pet stoletij poprej.
Pojdimo dalje. Hoteli smo zvedeti datum sodbe. Prvi del tega nenavadnega prerokovanja zajema 490 let. Od tega je bilo 483 let odločenih za judovski narod. Ta leta nas pripeljejo do 27. leta našega štetja. Toda ostane še en teden. V Danijelovi knjigi piše: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec odstranjen, dasi ni krivde na njem. Mesto in svetišče bo razdejal knez, ki bo prišel.« (Dan 9,26/I) Torej po 483 letih oziroma po 27. letu našega štetja bo Jezus usmrčen s križanjem.
Knjiga preroka Danijela opozarja na natančen datum križanja: »Trdno zavezo sklene z mnogimi za čas enega tedna; v polovici tedna odpravi klavno in jedilno daritev.« (Dan 9,27/I)
Sredi tega zadnjega preroškega tedna oziroma tri leta in pol po 27. letu našega štetja bodo prenehale daritve v judovskem svetišču in Mesija bo umorjen. Če 27. letu dodamo tri leta in pol, pridemo v pomlad leta 31. To je bil čas, ko je bil Kristus križan v času pashalnih slovesnosti.
2300 let ------------------------------------------------------------->
490 let --------------------------------------->
457.pr.n.št.---27.n.št., 31.n.št. 34.n.št.-------------------->1844.n.št.
---------------------------------- + ------------------------------------
jesen ...........jesen....pomlad...jesen........................jesen
S Kristusovo smrtjo ob veliki noči leta 31 je prenehal veljati daritveni sistem. Kristus, naše velikonočno jagnje, se je daroval za nas. Tri leta in pol pozneje, 34. leta, kakor je napovedalo prerokovanje, so Judje končno in nepreklicno zapečatili svojo usodo. Odločili so se, da prenehajo biti Božji narod. To odločitev so potrdili s kamnanjem Štefana, in odtlej se evangelij oznanja poganom. V Apostolskih delih 7 najdemo zapisano o tem, kako je veliki duhovnik deloval v imenu naroda; Štefana je obsodil zato, ker je oznanjal Kristusa kot pravega Mesija.
Prerok Danijel z največjo natančnostjo opisuje čas Jezusovega krsta, križanja in Izraelovo zavračanje. Jezus iz Nazareta je prišel ob določenem času. Več kakor petsto let poprej je bil napovedan čas njegove smrti na golgotskem križu. Sedemdeseti teden se začenja neposredno po devetinšestdesetih tednih. Če bi ga dali na koncu časa, bi to pomenilo, da smo krščanski Cerkvi ugrabili največja mesijanska prerokovanja. Zato se 490 let, ki sega do 34. leta našega štetja, nanašajo na izraelski narod. Toda ostaja še 1.810 let, ki so zajeta s tem prerokovanjem. Če to število dodamo 34 letom, pridemo do leta 1844. Tako ugotavljamo, da že skoraj 150 let živimo v času sodbe.
Bog ima to sporočilo za tako pomembno, da nam ga podaja v podobi angela, ki leti po sredi neba in oznanja z močnim glasom: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe.« (Raz 14,7) To sporočilo je posebej določeno za to, da pripravi zadnji rod za slovesen dogodek. Razumevanje tega sporočila bo spremenilo naše življenje.
V nebesih je sodba. To spoznanje nam govori, da ne živimo v navadnem času. Naš čas je čas sodbe. Pri tej sodbi bo vsako ime prišlo na vrsto. Vsak primer bo temeljito preiskan.
Ali je spoznanje tega dejstva povezano z našim načinom življenja in vedenja? Poglejmo, kako je to razumel apostol Pavel: »Prepoznavajte čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naše zveličanje bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« (Rim 13,11) Ker vemo za čas, je po Pavlovih besedah potrebno, da se prebudimo. Zamislimo si, da spim, in sem se prebudil zelo zgodaj. Povsod okrog mene je mračno. Kaj naredim najprej? Pogledam na uro. Zakaj? Če je ura dve po polnoči, se bom obrnil na drugo stran in še naprej spal. Če pa je že šest, vem, da je čas vstati. Vedeti, koliko je ura, ne poznati pa natančno, kateri čas je, je usodna razlika.
Jezus nam je to sporočilo poslal iz ljubezni. Želi, da bi bili pripravljeni za njegov prihod. Kako bo z vami, ko bo pri sodbi prišlo na vrsto vaše ime? Kako bo z vami, ko se bo vaše življenje temeljito preiskovalo?
Martin Luter je bil velik reformator, toda imel se je za velikega grešnika. Kadar je razmišljal o svojih slabostih, je bil malodušen. Mnogokrat je razmišljal kakor mi: »Zakaj bi poslušal zaman? Kako sploh lahko upam, da mi bo uspelo?« Neko noč se mu je sanjalo ali pa se mu je zdelo, da se mu sanja. Morda je bila to prikazen, ki mu jo je dal sam Bog. Tisto noč je predenj stopil sam Hudič. V roki je imel dolg pergamentni do tal segajoči zvitek. Reformator je vedel, da je to seznam njegovih grehov.
Hudič ga je zvijačno vprašal: »Martin, ali si ti naredil vse te grehe?« Luter je moral odgovoriti: »Da, prav vse.« »Potem pa zate ni upanja,« je trdil Hudič. Lutra je obvzel obup.
Toda medtem je opazil, da Hudič z roko prekriva del seznama. Zato ga je vprašal: »Kaj je to pod tvojo roko?« Ko je Satan dvignil roko, je Luter pod seznamom zagledal napisane tele besede: »Kri (...) Jezusa nas očiščuje vsakega greha.« (1 Jan 1,7)
Če bi kdor koli od nas moral pri sodbi stati sam, ne bi bilo za nas nobenega upanja. Toda hvala Bogu, naš nebeški duhovnik nas zastopa pri sodbi. Če mu bomo izročili svoje življenje in že tukaj živeli zanj, nas bo tam zastopal. Če smo se pripravljeni za grehe spokoriti in jih priznati, jih bo očistil s svojo krvjo in nas ogrnil v svojo pravičnost. Če smo ga pripravljeni priznati v svojem življenju, nas bo tudi On priznal pri sodbi. Če bomo Kristusu popolnoma izročili svoje življenje, bomo imeli v njem osebnega predstavnika, zagovornika pri nebeški sodbi. Naš zagovornik je vedno pripravljen opraviti svojo vzvišeno službo.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!