Vsebina

Nazaj

Naprej

Korak v varnost (Mark Finley)

6. Kako se dvigniti nad spopade?

Pred leti sta dva odvetnika potovala z vlakom. Eden je bil pobožen, drugi pa ni veroval v Boga. Zdelo se jima je, da čas teče zelo počasi. Pogovarjala sta se o nekih nepomembnih stvareh, potem pa je rekel neverujoči svojemu pobožnemu kolegu: »Zakaj se ne bi pogovarjala o velikih temah, na primer o Svetem pismu? O tem, ali je to navdihnjena knjiga in ali je Kristus resnično Bog?«

Tako je pogovor zajel verske teme. Bolj ko je mineval čas in so hiteli mimo kilometri, bolj razburljiv je postajal pogovor. Pobožni odvetnik se je začel vse bolj vznemirjati, ker ni mogel najti pravih odgovorov na izzivalna vprašanja, ki mu jih je zastavljal kolega. Eno takih vprašanj se je glasilo: »Zakaj nisi budist, musliman ali pristaš Konfucija? Ali niso te vere prav tako dobre? Ali si kristjan samo zato, ker je naključje hotelo, da si se rodil tukaj, kjer je razširjeno krščanstvo?« Pobožni odvetnik je bil na koncu povsem malodušen zaradi teh grobih vprašanj. Njegova vera ni mogla obstati pred ostrimi napadi človeka – nevernika.

Ni dvoma, da mora na takšna vprašanja znati odgovoriti vsak človek. Pred njimi se ni potrebno umikati, ker ne bodo izginila, če se jih bomo izogibali. Takšna vprašanja zahtevajo razumne odgovore. Na tisoče ljudi po svetu vidi samo majhno ali pa nobene razlike med krščanstvom in drugimi verami. Kakšna je razlika, če se temelj vere imenuje Buda, Konfucij, Mohamed ali Kristus?

Kdor izpoveduje vero v Kristusa, mora vedeti, v koga veruje in zakaj. Dobro mora proučiti Sveto pismo in zgodovino. Med Svetim pismom in zgodovino vlada popolna skladnost ne samo tedaj, ko gre za prerokovanja, ki so se pozneje uresničila, temveč tudi ko gre za začetek krščanstva.

Zamislimo si prizor, ki je bil vsakdanji pred 1.900 leti. Rimska arena. Na nogah je več deset tisoč ljudi. S surovim navdušenjem opazujejo kristjane, ki so jih vrgli pred lačne leve. V rimskem svetu krščanstvo ni bilo pričakano z dobrodošlico.

Pripovedi o kristjanih, ki so bili sežgani na grmadah ali vrženi pred leve, se nam danes zdijo navadne in znane. Ti ljudje so raje umrli, kakor pa da bi se odpovedali svoji veri v Kristusa. Z vsem srcem so verovali, da jim bo Kristus dal večno življenje, če mu bodo ostali zvesti do konca življenja. Takšna je bila vera mučencev. Toda odkod jim tolikšna pripravljenost, da žrtvujejo svoje življenje, in tolikšno zaupanje v človeka Kristusa?

Nosilci prakrščanstva so videli v Kristusu popolno uresničenje starozaveznih prerokovanj o Mesiju. V njem so prepoznali njega, na kogar so usmerjali preroki in verski obredi, ki so bili ustanovljeni v stari zavezi. Opirajoč se na uresničena prerokovanja, so ga sprejeli za Božjega Sina. Vabilo, ki je bilo namenjeno prvim vernikom novozavezne Cerkve, je temeljilo na istem temelju kakor Filipova vera, ko je povabil Natanaela: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki. To je Jezus, Jožefov sin iz Nazareta.« (Jn 1,45) Filipovo vabilo Natanaelu se v resnici glasi takole: »Jezus je napovedani Mesija. On je ta, na kogar je opozarjal Stari zakon.«

V pričanju učencema, ki sta šla v Emavs, je tudi sam Jezus potrdil svoje božanstvo z dejstvom, da so se v njegovem življenju izpolnila starozavezna prerokovanja. Oba sta bila globoko malodušna, ker nista verovala, da je Jezus vstal od mrtvih. Jezus bi ju bil lahko hitro in preprosto prepričal, če bi usmeril njuno pozornost na fizične dokaze: Lahko bi jima pokazal rane, ki jih je dobil na križu. Toda naredil je nekaj drugega. »Njune oči so bile zadržane, da ga nista spoznala.« (Lk 24,16)

Mislila sta, da je tujec, zato sta mu pripovedovala o vzroku svoje potrtosti; pripovedovala sta mu o svojem propadlem upanju, da je Jezus Mesija, in o tem, da je nekaj zadnjih tragičnih dni uničilo vse njune sanje. Tedaj jima je Kristus rekel:

»O nespametna in počasnega mišljenja za verovanje vsega, kar so pripovedovali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo? Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh knjigah Svetega pisma.« (Lk 24,25-27)

Z razodevanjem tega dejstva je Kristus želel utrditi njuno vero. Toda ne s tem, kar sta lahko videla, ampak na temelju tega, kar je pričala Božja beseda. Namesto da bi jima pokazal brazgotine od žebljev na rokah in nogah, ju je usmeril na prerokovanja o Mesijevem prihodu. Spomnil ju je na starozavezna besedila o Mesijevem rojstvu, življenju, službi, smrti in vstajenju. Na ta način ni utemeljil njune vere na tem, kar se vidi, ampak na zanesljivi Božji besedi. Pozneje sta tudi ona z uporabljanjem prerokovanj prepričljivo oznanjala Kristusa.

Proučimo tudi mi vse dokaze, na katerih temeljih so prvi kristjani sprejeli Jezusa za Gospoda in Zveličarja, svetopisemske dokaze, da je Kristus Božji Sin. Če je proučevanje teh dejstev prebudilo v prvih kristjanih nezlomljivo vero, da so jo mnogokrat potrjevali s svojo smrtjo, potem lahko to dosežejo tudi v nas. Če so lahko spremenila njihovo življenje, lahko to naredijo tudi z našim.

Vnaprej napisani življenjepis

Življenjepisi se navadno začenjajo z rojstvom. To je logičen trenutek, od katerega bomo začeli tudi mi. Zato poiščimo besedilo v knjigi preroka Miheja: »A ti, Betlehem-Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide On, ki naj vlada v Izraelu: njegov izhod je od nekdaj, iz dni starodavnosti.« (Mih 5,1)

To prerokovanje je bilo napisano okoli 700 let pred Kristusovim rojstvom. Med tisočimi mesti, v katerih bi se bil Zveličar lahko rodil, je prerokovanje pokazalo na majhno mesto Betlehem. Znano je, da sta Marija in Jožef živela v Nazaretu, ki je od Betlehema oddaljen okoli 150 kilometrov. To v današnjih možnostih hitrega potovanja ni veliko, toda v Jezusovem času se je moralo potovati štiri do pet dni, da bi se premostila tolikšna razdalja. Še teden dni pred Jezusovim rojstvom je kazalo, da bo Nazaret njegov rojstni kraj. Toda zaradi cesarjevega ukaza o ljudskem štetju sta morala Marija in Jožef na hitro odpotovati v Betlehem. Tako je bil otrok prerokovanj rojen prav v mestu, ki ga je prerok napovedal 700 let vnaprej.

Sedaj pa si oglejmo naslednje nenavadno prerokovanje. Življenjepisci povedo navadno tudi kaj o starših osebe, katere življenjepis opisujejo. V Svetem pismu beremo: »Zato vam bo Vsemogočni sam dal znamenje: Glej devica bo spočela in rodila sina, ki ga bo imenovala Emanuel.« (Iz 7,14)

Jožef, mož, s katerim je bila Marija zaročena, ni vedel, da je otrok, ki ga pričakuje njegova zaročenka, nadnaravno spočet, zato se je odločil, »da jo skrivaj odslovi«. (Mt 1,19) Tedaj pa je sam Bog poslal angela prepričat Jožefa, da Jezus nima pozemskega očeta, ker je bil spočet s Svetim Duhom. Tako je Novi zakon potrdil še eno starozakonsko prerokovanje.

»Emanuel« pomeni »Bog z nami«. (Mt 1,23) Apostol Pavel pravi, da je velika skrivnost pobožnosti: Bog »je bil razodet v telesu«. (1 Tim 3,16) V Kristusu je »telesno bivala vsa polnost božanstva«. (Kol 2,9) Jezus je rekel Filipu: »Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je mene videl, je videl Očeta. Kako moreš reči: Pokaži nam Očeta.« (Jn 14,8.9)

Ob neki drugi priložnosti je rekel: »Jaz in Oče sva eno.« (Jn 10,30)

Vsak življenjepis v glavnem opisuje tudi daljne prednike in narodnost opisane osebe. Tako tudi Sveto pismo. V Mojzesovi knjigi beremo o starem očaku Jakobu, ki je ležal na smrtni postelji. Pred smrtjo je poklical svojih dvanajst sinov, da bi jih vsakega posebej blagoslovil. Tako se je na Juda nanašalo naslednje prerokovanje: »Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni.« (1 Mz 49,10)

Novi zakon potrjuje, da sega Jezusov rod po Davidu do Juda in Jakoba. Kristus je resnično »lev iz Judovega rodu«. (Raz 5,5)

Služba

Prerok Izaija je tudi že 700 let pred Kristusom zapisal tole vzvišeno prerokovanje o Mesijevi službi:

»Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, ker me je Gospod pomazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ponižnim, da ozdravim nje, ki so pobiti v srcu, da oznanim jetnikom prostost in zvezanim rešenje, da okličem leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse žalujoče.« (Iz 61,1.2)

V središču Jezusove službe so bili vedno ljudje. Njegovo celotno življenje je bilo posvečeno človekovim potrebam.

V Sydneyju živi mazač z zelo razvito dejavnostjo. Na vratih njegove »ordinacije« je napis, ki zelo priteguje bolnike: »Tukaj se zdravi vse.« Pod tem pa je z drobnimi črkami napisano: »Razen strtega srca.« Jezus pa je lahko zdravil prav to, česar noben zdravnik na svetu ni mogel – ranjeno in žalostno srce. Nihče ni tako dobro poznal človeškega srca kakor On.

V Svetem pismu najdemo prerokovanja, ki opisujejo zadnjih štiriindvajset ur Jezusovega življenja na svetu. Nekatera teh prerokovanj so bila zapisana že tisočletja vnaprej. Takšno je na primer prerokovanje, ki ga je zapisal z Božjim Duhom navdihnjen psalmist David, v njem pa govori, da bo Jezusa izdal eden njegovih najbližjih:

»Če bi me sovražnik sramotil, bi pač prenašal; če bi se moj nasprotnik vzdignil zoper mene, bi se pred njim skril. Toda bil si ti, moj tovariš, moj prijatelj in zaupnik, ki sva skupaj prisrčno občevala, v slovesnem zboru hodila v Božjo hišo.« (Ps 55,13.15)

Nekoliko let pozneje je prerok Zaharija dalje opisoval isti dogodek. Navedel je tudi ceno, za katero bo Jezus prodan in kako bo ta denar uporabljen.

»In sem jim dejal: Če se vam dobro zdi, dajte mi moje plačilo, če pa ne, pustite. Tedaj so odtehtali meni v plačilo trideset srebrnikov. Nato mi veli Gospod: Vrzi jih lončarju, tisto lepo ceno, s katero so me cenili. In vzel sem trideset srebrnikov in jih vrgel v Gospodovo hišo, lončarju.« (Zah 11,12.13 CHR)

Uresničenje tega starozakonskega prerokovanja je dobro znano. Po več kakor 500 letih se je Jezusov učenec Judež Iškariot dogovoril z duhovniki za ceno, za katero bo izdal Jezusa. Ne za devetindvajset ali petintrideset, ampak natančno za trideset srebrnikov, kakor je napovedalo prerokovanje.

Zaharija je napovedal, da bo ta denar dan lončarju. Judež je dojel, kakor se dogaja vsakemu človeku, ki ravna podobno, da je vsaka korist iz takšnega ravnanja izguba, ne pa dobiček. Takšen dobiček se ne more ohraniti. Ne more pokriti občutka krivde in nemirne vesti. Judež je odšel v tempelj, rekoč: »Grešil sem, da sem izdal nedolžno kri!« (Mt 27,4) V obupu je vrnil denar, ker se je želel rešiti krivde in se opravičiti pred Bogom. Toda duhovniki so imeli v rokah žrtev, ki so jo želeli, in jim ni bilo mar za Judežev glas vesti. Tako je Judež vrgel denar na tempeljska tla in odšel naredit samomor.

Duhovniki, ki se niso obotavljali preliti krvi nedolžnega človeka, so se obotavljali dati v Božjo zakladnico denar, ki jim ga je vrnil Judež. Ker pa je bilo potrebno kupiti zemljišče za pokopavanje gostov in tujcev, so sklenili uporabiti teh trideset srebrnikov za nakup takšne njive. Lastnik njive je bil lončar. Tako se je dobesedno uresničilo prerokovanje o ceni in o uporabi tega denarja. »Zanje so kupili lončarjevo njivo.« (Mt 27,10)

V psalmu David omenja nekoliko podrobnosti, ki so se uresničile ob Jezusovi smrti.

»Zakaj mnogo je psov, ki me obdajajo, drhal hudobnežev me obkroža. Prebodli so mi roke in noge.« (Ps 22,17)

Veliko je svetopisemskih dokazov, da so Judje izvrševali smrtno kazen s kamnanjem. Križanje je bilo rimski način usmrtitve hudodelcev, toda obsojence so privezali na križ. Torej niti eni niti drugi niso imeli navade obsojenca pribiti na križ. Vendar pa so rimski vojaki Jezusa pribili na križ prav tako, kakor je napovedalo prerokovanje.

»Razdeljujejo si moja oblačila in za mojo suknjo žrebajo.« (Ps 22,19)

Tu sta opisani dve podrobnosti: Razdeljevanje Jezusove obleke in žrebanje za njegovo suknjo. Po rimskih običajih so vse obsojenčeve stvari postale lastnina ljudi, ki so ga križali. Med razdeljevanjem Jezusovih oblačil pa je eden vojakov opazil, da suknja ni sešita, temveč stkana scela. Škoda bi jo bilo razrezati na več delov, da bi si jo razdelili. Zato je eden izmed njih dal praktičen nasvet, naj žreb določi, kateremu vojaku bo pripadala suknja. Tako so rimski vojaki nehote uresničili svetopisemsko prerokovanje in omogočili vsakemu človeku, da v Križanem prepozna svojega Odrešenika.

»Varuje vse njegove kosti: niti ena izmed njih se ne bo strla.« (Ps 34,20)

Tudi to prerokovanje se je pretresljivo uresničilo na dan križanja. Na križu se je umiralo zelo počasi. Bilo je očitno, da trije križani ne bodo umrli pred začetkom sobotnega dne. Zato so Judje zahtevali, da telesa ne smejo ostati na križu v soboto. Zavoljo tega so dvema križanima zlomili noge, da ne bi pobegnila. Jezusu pa niso zlomili kosti, kar je še en dokaz v prid temu, da je On napovedani Mesija.

Življenjepis brez konca

Jezusov življenjepis je edinstven v zgodovini človeštva tudi po tem, ker v njegovem življenju smrt ni pomenila konca. Sveto pismo je napovedalo, da bo Jezus vstal od mrtvih. Psalm vsebuje tele preroške besede: »Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih, svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.« (Ps 16,10)

Tako se Jezusov življenjepis ne končuje na Golgoti, niti v novo izklesanem grobu. Potrgal je okove smrti in sedaj živi v nebesih, kjer nas zastopa pred Božjim prestolom. Konfucij, Buda in Mohamed so umrli in počivajo v svojih grobovih. Kristusov grob pa je prazen.

Živi Kristus, Božji Sin, želi spremeniti naše življenje. Pred dva tisoč leti je bil v človeškem telesu kot živi zgled pravičnega in plodnega življenja, kakršno je možno, če se človeško združi z Božjim. Po svojem Duhu se želi vseliti v naša srca, da bi se spremenili in živeli novo, boljše življenje.

Ko je pridigar v predmestju velikega mesta prvič stopil v neki dom, sta ga pričakala pijan moški in vljudna ženska, ki pa se ni zanimala za vero. Pridigar je takoj dojel vse težavne razmere tega doma. Težava ni bila samo v tem, da se mož in žena nista dobro razumela, ampak sta se pripravljala na ločitev. On je veliko pil, kadil in zapravljal denar s kartanjem. Žena je resno nameravala zapustiti dom.

Ko ju je pridigar vprašal, ali imata Sveto pismo, sta odgovorila: »Da, imava Sveto pismo, ki sva ga dobila na poročni dan. Toda kje neki je sedaj?« Takoj sta ga začela skrbno iskati. Končno sta našla paketič, ki sta ga že dolgo imela doma, a ga nikoli nista odprla. Ko sta ga odprla, se je izkazalo, da to ni Sveto pismo, ampak samo majhen molitvenik. Vendar pa je mož, ki je bil pod vplivom alkohola, pokazal veliko zanimanje za pravo Božjo resnico in novo življenje, ki ga ta resnica prinaša. Tako sta se s pridigarjem dogovorila, da bosta vsak teden proučevala svetopisemske resnice. Iz tedna v teden sta skupaj proučevala dragocenosti Božje besede. Čez nekaj časa se jima je priključila še žena. Kmalu so se v tem domu začele dogajati spremembe. Kristus je našel prostor v njunih srcih.

Nekega popoldneva je moški z ozarjenim obrazom rekel pridigarju: »Že štiri tedne nisem okusil niti kaplje alkohola, a kar je še lepše, sploh ne čutim več nobene potrebe po njem. Prav tako ne čutim potrebe, da bi nepremišljeno izgovarjal Božje ime. To se mi ne dogaja niti naključno in vse bolj čutim odpor tudi proti tobaku. Menim, da se ga bom kmalu rešil. Danes sem doživel čudovito presenečenje, ki mi ga je pripravila žena. Ko sem odhajal na delo, me je spremljala do vrat, kar že leta ni storila. Ko sva se pozdravila, mi je rekla: »Čudovito je, da si sedaj nov človek. Srečna sem, da si se spremenil. Da, vem, to je Gospod naredil z najinima srcema.«

V človeškem srcu prebivajoči Kristus ima moč popolnoma spremeniti človeka. »Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)

Edino Kristus ima moč spremeniti naše srce. On, Božji Sin, na katerem so se uresničila vsa starozavezna prerokovanja o Zveličarju, nas želi popeljati na novo pot. Morda smo malodušni zaradi življenjskih težav. Morda hrepenimo po čem bolj vzvišenem od vsega, kar nam je življenje doslej dajalo. Samo Božji Sin lahko odgovori na vsa naša vprašanja in izbriše vse naše dvome. Samo On, naš Gospod, Zveličar, nas lahko popelje na pot miru, veselja in življenja.

V tem trenutku ni potrebno gledati na lastne pomanjkljivosti. Ko se Kristus vseli v človekovo srce, tedaj z močjo Svetega Duha premaguje vse to. Trka na vrata našega srca in pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

Zmagoslavna vera je naša največja potreba. Zato sezimo v roko, ki nam jo ponuja Kristus.

On zedinja

Sveto pismo poudarja še eno zelo pomembno vlogo, ki jo ima Sveti Duh v življenju teh, ki sprejmejo resnico. Zedinja jih s Kristusom. »V enem Duhu smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,13) Zedinjeni z enim Duhom postajamo eno telo v Jezusu Kristusu. Tako Sveti Duh na svetu ustanavlja Kristusovo Cerkev. Verni postanejo eno v nauku, veri in upanju. Po delovanju Svetega Duha postajajo ljudje Božji otroci.

»Zakaj vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« (Rim 8,14) Taki rečejo: »Gospod, sprejemam Jezusa, sprejemam vse svetopisemske resnice, želim biti del tvojega ljudstva, del tvoje Cerkve na svetu.«

Popolnoma vodeni s Svetim Duhom

V teh dneh pred samim Kristusovim prihodom ima Bog ljudstvo, ki se je popolnoma izročilo vodstvu Svetega Duha. V Starem zakonu je bila takšna skupina Gedeonovih vojakov. Tedaj so Izraelci že živeli v obljubljeni deželi. Toda okoli izraelske dežele se je utaborilo na stotisoče Madiancev in se pripravljalo na napad. Gedeonu je uspelo za obrambo zbrati samo 32.000 vojakov.

»Gospod je rekel Gedeonu: Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roko. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil! Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada! In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo jih je deset tisoč.« (Sod 7,2.3)

»Preveč ljudi je v tvoji vojski,« je rekel Gospod Gedeonu. »Nekaj jih moraš odpustiti. Objavi, naj se vrne domov, kdor se boji.« Tako je odšlo dvaindvajset tisoč mož. Bog pa je zopet rekel: »Vojska je še prevelika. Ne potrebujem toliko ljudi; sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil.«

Bog lahko uporabi samo ljudi prežete z veliko vero. Tudi v sodobnih življenjskih okoliščinah želi Bog imeti ljudi, da bodo popolnoma odprti za delovanje Svetega Duha, ki bodo predstavljali njegovo zmagoslavno Cerkev. Zmaga Gedeonovih vojakov je podoba vsega, kar Bog dosega z ljudmi, ki so se popolnoma izročili njegovemu vodstvu.

Da bi Bog dobil ljudi, ki jih bo Sveti Duh vodil do zmage, je Gedeonove vojake še enkrat preizkusil: »Gospod pa je rekel Gedeonu: Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: Ta pojde s teboj; ta naj gre s teboj. O katerem koli pa ti porečem: Ta ne pojde s teboj; ta naj ne gre.« (Sod 7,4)

Vsi, ki so pokleknili in pili vodo, so s tem pokazali, da bolj mislijo na udobje kakor na nalogo. Takšne je moral odpustiti. Samo tristo vojakov je z roko nosilo vodo v usta. Zanje je Bog rekel: »To je moja vojska. Teh tristo mož mi je dovolj za boj proti več tisoč Madiancem. Po svojem Duhu jim bom dal zmago.«

V sporočilu treh angelov iz Janezovega Razodetja postavlja Bog vsakega posameznika pred odločitev: da se popolnoma izroči vodstvu Svetega Duha ali pa ga zavrne. Vsak posameznik bo na koncu ali popolnoma prežet s Svetim Duhom ali pa bo v njem delovanje Svetega Duha popolnoma odrinjeno.

Ljudje, ki se odzovejo vabilu Božjega Duha, pogosto doživljajo težave in nasprotovanja tudi od svojih najbližjih. To so trenutki preizkušnje, trenutki, ko Božjemu Duhu odgovarjamo z da ali ne.

Pred dvajsetimi leti je neki mlad strojnik slišal za evangeljsko sporočilo in ga sprejel. Petnajst let je zvesto služil Bogu, dokler da se mu je končno priključila tudi njegova žena.

»Odločila sem se sprejeti evangelij zaradi Božje ljubezni, ki se mi je razodela v življenju mojega moža, po njegovem ravnanju z otroki in menoj, po njegovi prijaznosti in velikem prizadevanju, da bi resnico podelil z nami, po njegovem dobrem vedenju v domu,« je rekla na koncu. Če bi bil njen mož čakal, da se mu najprej pridružijo žena in otroci, in bi se šele potem odločil služiti Bogu, bi morda čakal še sedaj.

Dovolimo Svetemu Duhu opraviti svoje delo v našem srcu. V večno Božje kraljestvo se ne more priti niti z vero matere, ne očeta ali koga drugega. Kristus vsakega posamezno vabi, naj hodi za njim, in vsak se mora sam odločiti za to. Ko bomo slišali to vabilo, naj sam Bog naredi, da damo takšen odgovor, ki nas bo popeljal v večno življenje.


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!