 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
5. Skrivnost prave sreče
Bilo je 17. decembra leta 1968. Barbara Mackle in njena mati sta se na potovanju s Floride odločili prenočiti v nekem motelu blizu Atlante v državi Georgija. Ob 4.10 zjutraj je nekdo močno potrkal na njuna vrata. Mati je prebujena iz globokega sna pohitela proti vratom. Barbara je mater zaspana prosila: »Mama, prezgodaj je. Nikomur ne odpiraj vrat.« Moški z druge strani vrat se je predstavil kakor policist in povedal, da je Barbarin fant umrl v hudi prometni nesreči. Rekel je še, da mora takoj govoriti z Barbaro. »Kdo ve, kdo je. Ne verjamem, da je res policaj. Mama, prosim te, ne odpiraj vrat,« je prosila Barbara.
Toda mati je verjela zgodbi človeka, ki je stal pred vrati, in jih je odprla. Ko je neznanec stopil v sobo, ji je takoj dal na obraz s kloroformom natopljen robček. Ker se je mati zgrudila, je neznanec s sodelavcem, ki je bil zamaskiran kot ženska, zgrabil Barbaro in jo s silo odvlekel do avtomobila, ki je stal na parkirišču motela. S cunjo v ustih, z zvezanimi rokami in nogami se je znašla v avtomobilskem prtljažniku.
Dekle sta nato odpeljala v hribe in se ustavila na kraju, kjer so bila tri visoka drevesa. Ugrabitelja sta odmerila dvajset korakov od srednjega drevesa in tam začela kopati. Ko je bila jama dovolj globoka, sta Barbaro stlačila v večji lesen zaboj, ki je v enem kotu imel okoli dva metra dolgo ozko cev. V zaboj sta dala tudi prižgano baterijsko svetilko in posodo z malo vode. Preden sta ga zaprla, sta ji odvezala roke. Barbara takole opisuje svoje doživetje:
»Zaboj, v katerega sta me zaprla, sta spustila v jamo. Poslušala sem, kako zemlja pada na zaboj, ko sta me zasipavala. V začetku je bil ta zvok močan, potem pa vse bolj pridušen. Končno se ni slišalo nič več. Odšla sta in me pustila. Z vsemi močmi sem poskušala dvigniti pokrov zaboja, toda ni se niti premaknil. Začela sem divje vpiti v upanju, da bo kdo slišal moj glas skozi cev, po kateri sem dobivala malo zraka. Odgovora ni bilo. Povsod okrog je vladala globoka tišina.«
Medtem pa je bogat Barbarin oče Frank Mackle, milijonar s Floride, dobil po telefonu sporočilo: »Vaša hči je živa, toda v razmerah, v katerih lahko živi največ 48 ur. Če jo želite spet imeti, morate položiti 500.000 dolarjev v predal številka... na letališču... Denar mora biti v bankovcih po 10 in 20 dolarjev. Če v določenem roku ne boste izpolnili naše zahteve ali če boste v to vmešali policijo ali detektive ali nas kakor koli poskušali odkriti, ne boste nikoli več videli svoje hčerke.«
Frank Mackle je vedel, da je plačilo izsiljevalcem edini način, da njegova hči ostane živa. Tako visoko odkupnino je lahko plačal in je bil pripravljen to takoj storiti. Dal je 500.000 dolarjev v paket in ga odnesel v opisan predal na letališču. Malo pozneje je policija v Atlanti dobila telefonsko obvestilo, da je na natančno določenem prostoru med tremi drevesi svež grob z zanimivo vsebino. Štiri ure po obvestilu so policisti našli grob in ga hitro odkopali. Ko so dvignili pokrov z nenavadnega zaboja, so v njem našli dekle skoraj brez zavesti. Kmalu zatem so očetu poslali obvestilo: »Barbara je rešena. Je na poti na Florido.«
Lahko si zamislimo, kako ganljivo in radostno je bilo srečanje med očetom in hčerko. Ko je Frank Mackle videl, da se približuje policijski avtomobil, v katerem se je vozila njegova hči, je tekel kolikor hitro je mogel do vrtnih vrat. Takoj ko se je avtomobil ustavil, je Barbara stopila ven in padla v očetovo naročje. Oba sta jokala od sreče.
To srečanje je bilo plačano z visoko ceno. Barbari nikoli ni bilo treba dvomiti o očetovi ljubezni. Oče je ni ljubil zato, ker je zanjo položil 500.000 dolarjev, ampak je s tem, ko je plačal odkupnino, dokazal, koliko jo ljubi.
O tej brezmejni ljubezni Sveto pismo priča z vplivnim in ganljivim pričevanjem. Skupna tema vseh svetopisemskih knjig pripoveduje o odkupu, ki se kakor zlata nit prepleta od prve do zadnje strani Svetega pisma. Razumeti glavno misel Svetega pisma pomeni razumeti resnico o odkupu.
»Saj veste, da vas iz vašega brezplodnega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak predragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta.« (1 Pt 1,18.19)
Človek, kateremu je namenjena večna Božja ljubezen, je odkupljen. Ne z milijoni, ampak z dragoceno Jezusovo krvjo. Bog ga je bil pripravljen odkupiti, a ne z denarjem, temveč s svojo prečisto krvjo. To je že naredil in tako omogočil vsakemu človeku, da se dvigne iz zla in greha ter vso večnost živi z njim. O tem odkupu govori celotno Sveto pismo.
Zakaj je bila za odkupnino potrebna Kristusova kri? Zakaj je bilo sploh potrebno za človeka dati odkupnino? V prvi svetopisemski knjigi podaja Bog poročilo o svetu, ki je bil ustvarjen popoln, na katerem ni bilo niti enega madeža greha, ne bolezni, na katerem se ni vedelo za sovraštvo, vojne in prelivanje krvi. S tem ko je Bog obdal prva človeka s popolnimi deli stvarjenja, je želel v njuna srca vsaditi željo, da z ljubeznijo sprejmeta njegovo očetovsko voljo. Bog je želel, da se človeška bitja svobodno odločijo živeti v skladnosti z njegovo voljo, ga ljubijo in vso večnost uživajo v sreči in blaženosti sveta, ki ga je ustvaril.
Na tem brezgrešnem svetu je ustvaril ljudi, ki pa naj o vsem vendar sami odločajo in sami izbirajo. Ni si želel poslušnih lutk, katerih gibe usmerja nekakšno kontrolno središče v vesolju. Bog si ni želel bitij z vnaprej načrtovanimi odločitvami, ki sama ne bi mogla odločati o svojih ravnanjih, robotom podobnih stvarstev... Sprašujem se, ali bi kdo želel imeti robotu podobnega otroka. Otrok, ki od jutra, ko vstane, pa do večera more in mora delati samo to, kar je v resnici tuja volja.
»Sinko, čas je za kosilo.«
»Da, mama.« Gre k mizi in se usede.
»Sinko, sedaj pa jej.«
»Da, mama.« Začne jesti.
»Sinko, pospravi mizo.«
»Da, mama.«
In tako ves dan dela otrok vse, kar mu reče mama, ker je tako programiran in ne more storiti ničesar, kar bi spremenilo ali ustavilo ta mračen potek. Mar ni vendar lepše imeti otroka, ki vas, čeprav je včasih neposlušen, lahko že zjutraj, ko se prebudi in si pomane zaspane oči, objame in reče: »Mama, ata, rad vaju imam!« Otroku tega niti ni treba storiti, saj iz njegovega celotnega bitja čutite, da vas ljubi globoko in neizmerno. Ali lahko kaj nadomesti samohotna ravnanja, ki izhajajo iz ljubečega srca?
Bog ni želel ustvariti bitij, ki se ne morejo svojevoljno odzvati njegovi ljubezni. Ni želel ne lutk ne robotov, ampak bitja s popolnoma svobodno voljo in sposobnostjo odločanja. Toda če je komu omogočena izbira, pomeni, da obstaja možnost, da ta oseba izbere napačno. Ljubezen je pripravljena prevzeti tudi to tveganje.
Vrnimo se sedaj k prvi svetopisemski knjigi. Naša prastarša Adam in Eva sta poslušala Luciferja, ki je prišel in potrkal na vrata. Kakor se je mati Barbare Mackle odločila spustiti v sobo ugrabitelja, tako sta se tudi naša prastarša po svoji volji odločila poslušati Luciferja, ne pa Božji glas.
»Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla.« (1 Mz 3,4)
Bog je Adama in Evo opozoril, naj ne jesta sadežev z drevesa spoznanja dobrega in hudega, in da je posledica takšnega prestopka smrt. Za kaj sta se odločila? Sveto pismo nadaljuje svoje navdihnjeno poročilo:
»Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo. Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel. In odprle so se obema oči in sta spoznala, da sta naga; zato sta si sešila smokvine liste in si naredila krila.« (1 Mz 3,5-7)
Zakaj sta se Adam in Eva hotela skriti? Zato, ker sta grešila. Hotela sta skriti krivdo. Nista bila več mirna. Preden sta grešila, sta živela v vzvišeni slogi in miru z Bogom. Srce jima je bilo prežeto z radostjo. Sedaj pa se je pojavila krivda. Greh je korenina nemira. Takoj ko sta se naša prastarša pregrešila, sta se začela skrivati. Med njima in Bogom se je dvignila ovira. Greh je ločil človeka od Stvarnika.
V knjigi preroka Izaija je slikovit opis, ki tudi razodeva, da greh ločuje človeka od Boga. Greh povzroči občutek slabosti, negotovosti in ponižanja v človekovem srcu. Greh povzroča nemir v človekovem umu. Na grehu je zrasel občutek krivde.
»Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da ne bi mogla pomagati, in njegovo uho ni gluho, da ne bi slišalo. Ampak vaše krivde so postale pregrade med vami in vašim Bogom. Vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.« (Iz 59,1.2)
Mož in žena sta bila ustvarjena, da se družita z Bogom in živita v miru s svojim Stvarnikom. Odkar je ta zveza prekinjena, je uničena zveza tudi z virom življenja, a prav tako zveza z virom miru. Zato Adam in Eva nista smela več priti do drevesa življenja. Smrt je dobila oblast nad človekom.
Z nastankom greha je prišlo prekletstvo na ves naš svet, na celotno Zemljo, ki jo je Bog ustvaril tako popolno. Ko je Bog prihajal na zemljo, da bi se osebno družil s človekom, jo je s svojo navzočnostjo posvetil. Toda ko je človek grešil, ni mogel več obstati v Božji navzočnosti, »zakaj naš Bog je ogenj, ki prečiščuje«. (Heb 12,29) Smrt pa je posledica greha, posledica upora proti Bogu. Iz tega stanja se ni dalo pobegniti. Kakor Barbara Mackle v zaboju pod zemljo ni imela možnosti, da bi se osvobodila sama, tako je bil tudi za človeštvo edini izhod pomoč od zgoraj.
»Plačilo za greh je namreč smrt.« (Rim 6,23)
Tako je bil človek, popolno stvarstvo, obsojen na smrt. Pravičnost je zahtevala, da se kazen za greh izvrši. Kaj je Bog lahko storil? Ali se bodo Oče, Jezus in Sveti Duh posvetovali in odločili, kako naj uničijo ta bitja, ki so se uprla? Celotno vesolje je ugibalo, kako se bo rešil problem greha.
Bog je opazoval Adama in Evo, stvarstvi, ki ju je tako ljubil, bitji, ki ju je hotel popolnoma osrečiti. Pravičnost je zahtevala njuno smrt, toda milost je iskala drugo rešitev.
Kaj je Bog lahko naredil? Ali naj bi spremenil zapovedi? Ali bi bil lahko rekel: »Da, rekel sem, da je plačilo za greh smrt, toda sedaj bom ta zakon spremenil. Odslej lahko živita daleč od mene, lahko mi obrneta hrbet, pa vseeno ne bosta umrla.« Ali bi bil Bog lahko to rekel? Če bi se bil tako odločil, če bi bil v tem primeru spremenil zapovedi, bi ves svet spravil v veliko nevarnost. Na vseh nebeških svetovih bi zavladala zlo in popoln nered. Zato Bog ni mogel spremeniti zapovedi, ker mu tega ni dovoljevala pravičnost. Toda milost mu ni dovolila uničiti njih, ki ju je tako ljubil.
V tem usodnem trenutku je rekel Jezus, Božji Sin, ta, ki obstaja od večnosti in bo vedno obstajal, ki je enak Bogu Očetu in ga častijo milijarde angelov: »Moj Oče, to težavo bom prevzel nase. Človeštvo je padlo v greh, toda osebno bom odšel na Zemljo in tam živel brezgrešno življenje, da bi zamenjal njihovo življenje. Umrl bom s smrtjo, ki so si jo oni zaslužili.« Tako je bila sklenjena odločitev, da se odkupnina plača s krvjo. To je cena, ki jo je plačal Bog, ker je ljubil človeka.
Novi zakon odkriva, kako se je to zgodilo. Božji Sin je prevzel človeško telo in živel življenje, ki bi ga morali mi, in umrl s smrtjo, s katero bi morali umreti mi.
»Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,5-8)
Njegovo smrt smo zaslužili mi. Zaradi nas je zapustil nebeški prestol in angele, ki so ga častili. O tem bi morali večkrat razmišljati. On, Božji Sin, ki je bil na vesoljskem prestolu obdan s tisočimi svetih bitij, Veličastvo nebes, obdano s slavo in sijajem, se je spustil na zemljo. Ponižal se je in vzel nase človeško podobo, ker je želel, da smrt ne bo človekov konec.
Sveto pismo pravi, a mi to moramo priznati, da so vsi ljudje grešni. Celoten človeški rod je okužen s to strašno boleznijo – grehom. Zato smo si vsi zaslužili smrt. Greh nas ne uničuje samo v duhovnem pogledu, temveč tudi v telesnem in duševnem. Ta bolezen je neozdravljiva. Obstaja samo ena rešitev, eno samo zdravilo: Jezus je prevzel našo krivdo, brezgrešni Božji Sin je sprejel nase krivdo naših grehov.
»Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali Božja pravičnost.« (2 Kor 5,21) Ali je Jezus kdaj grešil? Sveto pismo pravi, da »ni poznal greha«. Vendar je prevzel krivdo.
Naše zveličanje ni omogočeno in se ne more uresničiti s kakršno koli našo zaslugo, ampak ga je omogočil ta, ki je plačal odkupnino za nas. Barbara Mackle se nikakor ni mogla osvoboditi sama. Odkupnino zanjo je lahko plačal samo nekdo, ki je bil zunaj, svoboden. Sveto pismo poudarja, da naše zveličanje ni možno s kakšnim našim dejanjem, ampak po zaslugi Jezusa Kristusa. On je pot našega zveličanja in njegov ustvarjalec. Na golgotskem križu nam je omogočil zveličanje s svojo krvjo.
»Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih (...) in (...) nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in z njim vred obudil in posadil v nebesih po Kristusu Jezusu.« (Ef 2,1.5.6 CHR)
Neka žena, Marija, je takole pripovedovala o svojem življenju: »Moje življenje je podobno lepi vazi s prekrasnimi rožami, ki je v začetku stala na lepi mizi. Toda ta vaza se je razbila na tisoč koščkov. Ti koščki se nikoli več ne morejo sestaviti. Pregloboko sem zabredla v greh.
V začetku je bil moj zakon srečen. Potem je moj mož večkrat začel odhajati na dolga potovanja, a jaz sem spoznala drugega moškega, s katerim sva se zbližala.
Ker sem odrasla v krščanskem domu, sem vedela, da je greh, kar delam. Moje življenje je bilo samotno in popustila sem čustvom. Tako je moj prvi zakon razpadel. Poročila sem se z drugim moškim. Morda mislite, da sem postala srečna. Ne, težil me je občutek krivde. Nisem imela miru. Počutila sem se bedno. Govorili so mi, da je Jezus umrl zame, plačal odkupnino za moje grehe na golgotskem križu. Sama pa si nisem mogla odpustiti.«
Mnogo je ljudi, ki nosijo v svojem srcu težko breme krivde. Mnogi ljudje vedo, da bodo, če bodo v trenutnih življenjskih okoliščinah zaprli oči v smrtnem snu, izgubljeni za večnost zaradi storjenih grehov. Veliko je takih, ki sprašujejo, kakšen vpliv ima lahko danes Kristusova smrt na Golgoti, ki se je zgodila pred dva tisoč leti? Kako me lahko to danes osvobodi krivde? Kdo mi lahko da gotovost in mir? Kako lahko hodim z dvignjeno glavo kot Božji otrok, prepričan, da so mi grehi odpuščeni? Kako lahko vem, da sem v Božji roki in da sem lahko zveličan po njegovi milosti?
Če bi živeli v starozakonskem času, kaj bi se takrat pričakovalo, da naredimo v spoznanju, da smo grešni? Seveda, da darujemo jagnje kot daritev za greh. In to brezmadežno jagnje. O tem lahko beremo v 3. Mojzesovi knjigi. Kakor je jagnje umiralo, da bi grešnik ostal čist, tako je Jezus, Božje Jagnje, umrl za nas, da bi se očistili z njegovo krvjo. Kako nas lahko Kristusova smrt na križu osvobodi krivde in nam vrne mir? Jezus je umrl, da bi tebi omogočil zveličanje. S svojo smrtjo je plačal ceno za tvoj greh. Kako sprejemamo ta Jezusov dar?
Iz Svetega pisma vemo, da je Bog ukazal Mojzesu, naj naredi svetišče. Svetišče in služba v njem sta predstavljala dramo načrta zveličanja. Svetišče je imelo dvorišče in samo stavbo – šotor, ki je bil razdeljen na dva dela. Prvi del se je imenoval sveto, drugi pa najsvetejše.
Ko je kdo od Izraelcev naredil greh, je moral vzeti brezmadežno jagnje in ga pripeljati na dvorišče svetišča. Zamislimo si moža, ki je naredil veliko krivico svoji ženi. Tako se je razjezil nanjo, da jo je celo udaril. Toda tisti hip ga je prevzel občutek krivde. Sveti Duh ga je grajal po vesti. Dojel je, da je grešil Bogu in svoji ženi. Torej je moral darovati jagnje.
Jezus je bil že v Starem zakonu napovedan kot Božje Jagnje. Janez Krstnik je zanj rekel naslednje: »Poglejte Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta.« (Jn 1,29)
Tako je grešnik, mož, ki o njem razmišljamo, vzel jagnje. Zavedal se je, da se sam ne more opravičiti. Vedel je, da je plačilo za greh smrt. Vedel je, da bo to jagnje umrlo namesto njega. S kesom v svojem srcu je vodil jagnje na dvorišče svetišča. Tam ga je sprejel duhovnik. Poleg daritvenega oltarja je človek grešnik položil roke na glavo nedolžnemu jagnjetu.
»Govori Izraelovim sinovom in jim reci: Če hoče kdo izmed vas Gospodu darovati dar od živine, darujte dar od govedi ali od drobnice. Če hoče darovati kot žgalno daritev govedo, naj daruje samca brez madeža. K vhodu v shodni šotor naj ga prižene, da si nakloni Gospoda. Položi naj roko žgalni daritvi na glavo, da bo zanj ugodno sprejeta v spravo.« (3 Mz 1,2-4)
Nedolžna žival je zamena za grešnika. Greh je tega človeka ločil od Boga, toda po smrti nedolžne daritve ima znova svoboden pristop k njemu. Njegov greh je prenesen na jagnje.
Kdo si je zaslužil smrt? Jagnje? Kaj je zakrivilo? Nič, smrt si je zaslužil človek. Toda kdo umira? Jagnje.
Kaj nas uči Stari zakon? Ko je grešnik položil roko na jagnjetovo glavo, je prenesel greh na svojo zameno.
Ko grešnik spozna resnico, da je grešen, in dojame, da se sam ne more opravičiti, temveč si je zaslužil smrt, vzame jagnje za svojo zameno. Nad glavo nedolžne daritve prizna greh in ga tako prenese nanjo. Žival sprejme krivdo za greh. Tedaj grešnik vzame nož in jagnje umre. Grešnik pa je opravičen.
Če nosiš v srcu krivdo greha, priznaj Jezusu vse, in On bo prevzel nase tvoje breme. Če si nemiren zaradi tega, kar si naredil v preteklosti, mar ne boš prišel in položil vse na glavo Božjega Jagnjeta? Mar ne boš pokleknil k Jezusovim nogam in mu vse priznal? Človeku ni treba živeti z občutkom krivde, ni mu treba prenašati krivde greha. Jezus je umrl namesto nas. Pripravljen je odpustiti. Rešeni smo po njegovi milosti. Z darovanjem daritve na Golgoti so naši grehi opravičeni. Tako se lahko osvobodimo občutka krivde in doživimo pravo gotovost in globoko spokojnost.
»Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti.« (1 Jn 1,9) »Če priznavamo!« Ali nam bo odpustil nepoštenost? Krajo? Jezo? Ubojstvo? Bo, če priznamo.
Spominjam se srečanja s človekom, ki je bil obremenjen s krivdo. Prepričeval sem ga, da je Jezus umrl zanj in mu je pripravljen odpustiti. Vprašal sem ga: »Prijatelj, ali si priznal Jezusu svoje grehe? Ali si pokleknil predenj in priznal, da si grešen? Ali veruješ, da je Jezus umrl zate?« Z globokim prepričanjem je to potrdil: »Verujem, pripravljen sem sedaj to storiti.«
Ko bi vsi prišli k Jezusu in mu priznali svoje grehe, bi vsakega osvobodil bremena krivde. Greh stane veliko. Plačan je z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa. Grešnik je prelil kri nedolžnega jagnjeta. Naš greh tudi stane veliko. Odkupnina, ki je bila plačana zanj, je zelo visoka.
Vrnimo se za trenutek v mislih na Golgoto. Opazujmo Božjega Sina, Jezusa Kristusa. Opazujmo trnovo krono na njegovi glavi. Njegov hrbet je ranjen od bičanja. Njemu, veličastvu vesolja, kateremu se klanjajo milijarde angelov, ljudje pljujejo v obraz. Trikrat se je zgrudil pod bremenom križa, ki ga je nosil na golgotski grič. Med potjo so ga rimski vojaki bičali in psovali. Opazujmo Božjega Sina, kako visi na križu. Nanj je pribit z razpetimi rokami. Vsa teža njegovega telesa visi na dveh žebljih. Iz prebodenih dlani teče kri, ki je zveličavna za nas. Krči se v smrtnem boju. Zakaj prenaša vse to? Zakaj visi na golgotskem križu?
»S Kristusom so ravnali, kakor smo si zaslužili mi, da se ravna z nami. Obsojen je bil zaradi naših grehov, v katerih ni imel deleža, da bi bili mi opravičeni po njegovi pravičnosti, v kateri nismo imeli deleža. Pretrpel je smrt, ki smo si jo zaslužili mi, da bi dobili življenje, ki si ga je zaslužil On. Po njegovih ranah smo ozdraveli.« (Zvijezda nad Betlehemom, str. 15. 16.)
Ko opazujem Jezusa, kako visi na križu, dojamem, da je to naredil zaradi mene. Moj lažniv jezik, moja jeza, moja ljubosumnost, moja ošabnost so ga pribili na križ. On je živel popolno, brez greha, a svoje popolno življenje je podaril meni. Oblekel me je v oblačilo svoje pravičnosti.
Da bi se osvobodil krivde, moram narediti tri korake:
1. Sprejeti dejstvo, da se sami ne moremo rešiti.
2. Verovati, da je Jezus na Golgoti umrl za vsakogar.
3. Priti pod križ in tam priznati Jezusu vse svoje grehe.
Koliko ljubezni je bilo prelito na golgotskem križu! Opravičeni smo po Kristusovi smrti. Sveto pismo pravi, da smo bili njegovi sovražniki. Obrnili smo se proti Bogu. Pljuvali smo mu v obraz. Grešili smo. Toda z njegovo smrtjo smo dobili odkupnino za vse svoje grehe. V Kristusu imamo opravičenje. Naš greh je dobil svoj odpustek. Krivda nam je odvzeta. V Jezusu lahko ljudje zopet dosežejo mir z Bogom.
Na Golgoti je uresničen največji dokaz ljubezni, ki ga je vesolje kdaj videlo. Jezus je tam visel sam. Tedaj se mu je iz prsi izvil vzklik, ki še danes odmeva v naših srcih: »Moj Oče, zakaj si me zapustil?« Smrt, ki jo je prestal, je zadostna za odkupnino za vsako človeško bitje.
Njegovo življenje, popolno in brez vsakega madeža greha, je zamenjalo naše življenje, ki je omadeževano z zlom. Če verujemo vanj, če mu priznamo svoje grehe, če se med opazovanjem dogodkov na Golgoti odločimo opustiti greh, ki je Kristusa pribil na križ, in s Kristusom nadaljujemo svoje življenje, tedaj smo osvobojeni krivde, dobivamo milost in novo življenje v miru.
Vsaka kaplja krvi, ki je kapljala z golgotskega križa, je kapljala zato, da bi nam omogočila večno življenje in zveličanje. Medtem ko razmišljamo o križanem Kristusu, preiskujmo sebe, pa bomo dojeli, da so ga križali naši grehi. Če On ne bi umrl, ne bi bilo nobene možnosti za zveličanje.
Pod križem je prostor za vsakega človeka. Križ je edini prostor na svetu, kjer je za vsako človeško bitje tudi milost in pravičnost. Pod križem vsakogar čaka prostor, kjer ga bo Bog obdaril z mirom, gotovostjo in večnim življenjem. Sprejmi to dragoceno darilo!
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!