 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
4. Zakaj trpijo nedolžni?
Ko so pri vračanju z Lune vesoljci krožili okrog Zemlje, so imeli priložnost opazovati naš planet. Nad prizorom so bili navdušeni. Ko so pripovedovali o tem, kar so videli, so vsi poudarjali, da je Zemlja prekrasna, čudovita, pravi modri dragulj veličastne lepote... Spraševali so se, kako je ta čudovit planet postal kraj nesreč in zla.
Toda takoj ko so vesoljci prispeli v ozračje in se spustili na Zemljo, so se vrnili v resničnost vsakdanjega življenja. Zemlja je zanje zopet postala planet, na katerem so vojne, na katerem vladajo lakota, nesreče in smrt. Moški, ženske in otroci, vsi so podvrženi trpljenju, stiskam in smrti. Časopisi so vsak dan polni poročil o nesrečah, prelivanju krvi, kriminalu, naravnih katastrofah in nevarni onesnaženosti življenjskega okolja.
V nesrečah niso prizadeti samo hudobni in nam neznani ljudje, ampak včasih tudi ti, ki jih dobro poznamo, pa celo nedolžni otroci. Vse to pa nam je postalo tako vsakdanje, da nas nobeno poročilo več ne gane, razen če je nesreča prizadela koga, ki nam je zelo blizu in drag.
Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj trpijo tudi dobri ljudje? Ali vas je že kdaj mučilo vprašanje, zakaj morajo trpeti pravični, medtem ko krivični mnogokrat nezadržno napredujejo? Zakaj nesreč ne doživljajo samo kriminalci, tirani, sebični in hudobni ljudje? Pri trčenjih na avtocestah niso prizadeti samo pijanci, da bi svojo strast po alkoholu plačali z življenjem. Takšni se mnogokrat zaletijo v vozila, v katerih so nedolžni ljudje, katerih um ni pomračen niti z alkoholom niti s čim drugim. Mnogokrat doslej se je že zgodilo, da se je avtomobil s pijanim voznikom zaletel v avto, v katerem je bila mlada mati z dojenčkom. Pijan voznik, ki je povzročil nesrečo, je ostal nepoškodovan, a mati z otrokom je umrla.
Ali smo se kdaj vprašali, kako lahko Bog, ki je ljubezen, dopusti, da njegova bitja toliko trpijo? Če je Bog ljubezen, zakaj dovoli, da trpijo nedolžni? Če je resnično ljubezen, zakaj dopušča vojne, v katerih trpi toliko nedolžnih ljudi? Globoko v srcu vsakega človeškega bitja, ki veruje v Boga, o katerem Sveto pismo govori kot o nežnem Očetu, tli vprašanje, ki se mnogokrat ne izgovarja glasno: »Če je Bog ljubezen, zakaj potem dopušča, da na zemlji vlada zlo?« Sveto pismo odgovarja na vprašanji: odkod je zlo in odkod trpljenje na našem svetu. Uči nas, da Boga nikakor ne moremo obdolžiti za zlo, ki vlada na našem planetu. Če verujemo stranem Svetega pisma, bomo dojeli, odkod so bolezni, trpljenje in smrt. Brez Svetega pisma ne bi mogli zadovoljivo odgovoriti na vprašanje »odkod zlo«. Sveto pismo odgrinja zaveso, ker nam Bog želi odkriti pravi odgovor.
Bog je ljubezen
Prvo, kar moramo sprejeti kot nespremenljivo resnico, je dejstvo, da je Bog ljubezen.
»Iz daljave se mi je prikazal Gospod: Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost.« (Jer 31,3)
Božja ljubezen se ne spreminja. Je večna. To je prvo dejstvo, ki nam omogoča razumeti, da Bog Zemlji ni namenil zla. Ko je naš svet izšel iz njegovih rok, je bil popoln. Na njem ni bilo niti sledu nepopolnosti. Bog je želel, da bi bili njegovi otroci vedno zdravi in srečni. Bolezni, trpljenje in smrt niso bili v načrtu, ki ga je Bog namenil našemu planetu. Razširjeno je mišljenje, da je bolezen Božja kazen za greh. Res je, da se bolezen večkrat pojavi kot posledica kršenja načel o zdravem načinu življenja. Toda Bog je ljubezen. On ne kaznuje z boleznijo. Ni odgovoren za trpljenje, bolezni in smrt, ki vladajo na našem svetu. Odkod potem izvirajo vsa ta zla?
V Svetem pismu je zapisana Jezusova prilika, ki nam lahko pomaga razumeti nastanek zla. To je prilika o dobro obdelanem in pravilno pripravljenem polju za setev. Sejalec je po vsej pripravi posejal dobro seme, zato je tudi pričakoval dobro žetev. Čez nekaj časa pa ga je prišel služabnik vprašat: »Gospod, ali nisi vsejal dobrega semena na svoji njivi? Odkod torej ljuljka? Odgovoril jim je: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so rekli: Hočeš, torej, da gremo in jo poberemo?« (Mt 13,27.28)
V tej priliki njiva predstavlja svet. Vprašanje »Odkod ljuljka?« predstavlja večni človeški dvom – odkod trpljenje, zlo, strah in smrt. Odgovor se glasi: Dober človek je posejal dobro seme. Težave se niso pojavile po njegovi krivdi. Zlo je posejal sovražnik, Božji in človekov nasprotnik.
Sveto pismo uporablja različna imena za tega sovražnika: kača, ubijalec ljudi, Satan in Hudič. Ne glede na to, kako ga imenuje, govori o njem kot povzročitelju zla, o njem, ki se je obrnil proti Bogu in povzročil bolezni, trpljenje in smrt. Satan obstaja, ker je v Svetem pismu večkrat govor o njem. Morda bo kdo vprašal: Če je Bog ustvaril vse, ali to pomeni, da je ustvaril tudi Satana? Toda če ga je ustvaril, mar ni potem predvsem On odgovoren, da se je pojavilo zlo? Zakaj bi Bog, ki je ljubezen, ustvaril sovražnika, kakršen je Satan?
Bog ni ustvaril Satana
Ko se izgovori beseda Hudič, si ga ljudje zamišljajo kot bitje z dolgim repom in rogovi, oblečenega v škrlatno obleko. V rokah drži vile in živi v peklenski vročini v samem središču Zemlje. Celo nekateri umetniki so ga naslikali tako. Toda resnica o njem je povsem drugačna.
Jezus je nekoč takole rekel svojim učencem: »Gledal sem Satana, ki je kakor blisk padel z neba.« (Lk 10,18)
Odkod je torej Satan? Iz nebes. Odkod pa je prišel v nebesa? Ali ga je Bog tam ustvaril in postavil?
Sveto pismo nam razodeva, da je bil Lucifer, ko ga je Bog ustvaril, prekrasen, bleščeč angel.
»Sin človekov, zapoj žalostinko nad tirskim kraljem in mu reci: Tako govori vsemogočni Gospod: Pečat popolnosti si, poln modrosti in dovršene lepote. Bil si v Edenu, Božjem vrtu. Sami žlahtni kamni so te pokrivali: karneol, topaz in jaspis, krizolit, beril in oniks, safir, rubin in smaragd, obdelava okvira in ozadja je bila iz zlata. Ob dnevu, ko si bil ustvarjen, si bil maziljen stražni kerub; za to sem te postavil; bil si na sveti Božji gori, se sprehajal sredi ognjenih kamnov. Brezgrajen si bil na svojih potih od dneva, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla na tebi krivica.« (Ezk 28,12-15)
Ime Lucifer izvira iz latinskih besed »lux« in »ferre«, kar pomeni »lučinoša«, »nosilec svetlobe«. Lucifer je bil nekoč čudovit in pravičen angel, ki je stal poleg samega Božjega prestola. Ustvarjen je bil kot popolno bitje s svobodno voljo izbire in odločanja. Bog ni želel, da bodo angeli bitja, ki ga poslušajo zato, ker so k temu prisiljena. Ni želel, da angeli korakajo okrog njegovega prestola z dvignjeno glavo in da z njimi upravlja iz kakšnega vesoljskega kontrolnega središča. Bog bi jih bil lahko ustvaril takšne, toda kakšno veselje bi imela ta bitja od prisilne službe? Kakšno veselje bi imel sam Stvarnik, če bi upravljal z angeli, ki bi bili onesposobljeni delati kaj drugega kakor dejanja samodejne poslušnosti? Gospod je želel, da ga ljubijo in mu služijo po lastni opredelitvi. Če bi jim bil vzel sposobnost odločanja, bi jim bil vzel tudi sposobnost ljubiti. Pravi odziv na Božjo ljubezen se nikoli ne more izsiliti. Biti mora samohoten in prostovoljen.
Ko je Bog ustvaril bitja s svobodno voljo, je nase prevzel tveganje, da se lahko katero od njih odloči napačno. Njegov namen je bil, da bi vsi angeli spoznali ljubezen, lepoto in slavo njegovega značaja in mu v neskončnih stoletjih služili spodbujeni z vzvišeno ljubeznijo.
Lucifer pa je napačno izbral. Odločil se je stopiti na pot samopoviševanja. Globoko v njegovem srcu se je pojavila in začela tleti zavist. Poželel si je doseči v nebeškem kraljestvu položaj, ki bo višji od Kristusovega. Takšna opredelitev je bila vzrok njegove neposlušnosti do Boga, in tako se je začel od vzvišenega in svetega angela spreminjati v zlobno bitje. Kdo je kriv za to? Bog vsekakor ne.
Da bi lahko to bolje razumeli, uporabimo primer. Bog je ustvaril prekrasno sadje, iz katerega se lahko dobi čudovit sok. Ta sok krepi in obnavlja zdravje. Nekateri ljudje pa to popolno sadje izpostavljajo posebnim potekom vrenja. Tako nastaja alkohol. Ta pa povzroča motnje v delovanju možganov. Človek, ki ga zaužije, čeprav je poprej razumen, postaja hitro nepreračunljiv. V takšnem duševnem stanju je pripravljen razbijati stvari, govoriti nespodobne besede, se pretepati, pa celo ubijati. Kdo je odgovoren za tragedijo človeka, ki je pod vplivom alkohola? Bog, ki je ustvaril sadje? Vsak razumen človek bo odgovoril ne. Sadje je ustvaril popolno, a človek ga je tako spremenil, da je sedaj postalo vir velikega zla. Takšna sprememba se je zgodila tudi v Luciferjevem življenju.
Kakor so v Satanovem srcu vse bolj rasli zloba, ošabnost in zavist, tako se je tudi njegova popolna narava vse bolj kvarila. Končno se je ta čudoviti in slavni angel uprl Bogu z zlorabo sposobnosti odločanja, ki mu jo je podaril Bog.
Pred mnogimi leti je znani umetnik slikal zadnjo večerjo. Končno so bili naslikani vsi liki, razen Jezusa in Judeža. Tedne in mesece je umetnik taval po sicilijanskih mestih in vaseh in iskal človeka, ki bi ga lahko uporabil kot model za Jezusov lik. Nekega dne je zagledal mladeniča, s čigar obraza so odsevale dobrota, prijaznost in razumevanje. Umetnik ga je takoj povabil: »Ali bi prišli v moj atelje? Rad bi naslikal vaš portret. Dobro vam bom plačal.« Mladenič je prišel in slikar ga je naslikal kot Jezusa, samo da ga je malo postaral.
V naslednjih letih je iskal človeka, ki bi ga lahko uporabil kot model za Judeža, človeka, na čigar obrazu bo viden pečat greha. Čez šestnajst let je stopil v neko gostilno med svojim dolgim in skoraj brezupnim iskanjem takšnega človeka. Tam je opazil nekoga, na čigar obrazu je greh zapustil globoko sled in mu tako dal videz sovraštva in zagrenjenosti. Slikar ga je povabil, naj mu bo model za Judeža. Ko je prišel v atelje, je vprašal umetnika: »Ali se me ne spominjate?«
Ta mu je odgovoril: »Kolikor vem, vas pred srečanjem v gostilni nisem še nikoli videl.«
Na umetnikovo začudenje je rekel: »Pred šestnajstimi leti sem vam poziral za Jezusov lik.«
Greh uničuje, kvari in izmaliči. Tako se je tudi Lucifer, ta vzvišeni sveti angel, ki je živel v Božji navzočnosti, spremenil in popačil.
»Ošaben si postal zaradi svoje lepote; svojo modrost si pokvaril zaradi svojega sijaja. Vrgel sem te na zemljo, izročil sem te kraljem, da po tebi pasejo oči.« (Ezk 28,17)
»Svojo modrost si pokvaril,« pravi Sveto pismo. Lucifer je povzročil to spremembo, ker se je odločil ločiti se od Boga. Ko se je uprl, je začel obtoževati Boga pred vesoljem, da vlada s silo, in poudarjal, da če bi on bil Bog, bi vladal bolje. Pred nebeškimi bitji je zatrjeval, da je Bog krivičen sodnik. Tako je zapeljal mnoge angele, ki so se mu pridružili v uporu.
V Razodetju 12 beremo o spopadu v nebesih, ki je izbruhnil med Jezusom in Luciferjem, in njegovih posledicah. Da bi razumeli vprašanje začetka zla, bolezni in smrti na svetu, moramo spoznati te dogodke iz davne preteklosti, ta vesoljski spopad, a ne samo okoliščine v okviru našega omejenega časa. Malo je ljudi, ki vedo, da je naš svet zajet v veliki vesoljski spopad med nebeškimi silami in silami zla. Pozemska vojna je samo bled prikaz večjega in splošnega spopada.
»Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.« (Raz 12,7-9)
Lucifer se je hotel polastiti Božjega prestola. To je bil pravi vzrok spopada v nebesih. Te vojne Lucifer in njegovi angeli niso dobili. Izgubili so jo in bili vrženi iz nebes. V Razodetju se Satan opisuje slikovito kot zmaj (Raz 12,4) in rečeno je, da je njegov rep potegnil z neba tretjino nebeških zvezd. To pomeni, da je ena tretjina nebeških bitij skupaj z Luciferjem vstala proti Kristusu in bila vržena iz nebes.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v Luciferjevem razumu? Kaj je pravzaprav bistvo boja med dobrim in zlim? Katera so njegova temeljna načela? Kdaj se bo ta boj končal? Na ta vprašanja Sveto pismo odgovarja zelo jasno:
»Kako si padla z neba, svetla danica! Kako si telebnil na tla, premagovalec narodov! Mislil si sam pri sebi: Na nebo se povzpnem, nad Božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zborovanja bom imel svoj sedež na skrajnem severu. Nad oblačne višave pojdem, enak bom Najvišjemu!« (Iz 14,12-14)
To so torej bili Luciferjevi nameni: »Na nebo se povzpnem«, »postavim svoj prestol«, »nad višave pojdem«, »enak bom«. Zakaj je rekel: »Na nebo se povzpnem.« Mar že ni bil v nebesih? To je rekel zato, ker ni bil zadovoljen s položajem, ki mu ga je Bog določil kot ustvarjenemu bitju. »Enak bom Najvišjemu!« Da, njegov cilj je bil prestol. Želel je vladati.
Satan ni želel vladati samo v vesolju. Ta boj za premoč divja v vsakem človeškem srcu. Za vsako človeško bitje se vodi boj med nebeškimi močmi in silami zla. Od vsakega posameznika je odvisno, kdo bo zmagal v njegovem primeru.
Znova berimo v knjigi preroka Izaija. »Mislil si sam pri sebi: Na nebo se povzpnem, nad Božjimi zvezdami postavim svoj prestol; na gori zborovanja bom imel svoj sedež na skrajnem severu.« (Iz 14,13)
Kaj je »gora zborovanja« in »skrajni sever«? Psalmist David opisuje goro Sion, ki je bila del starega Jeruzalema, in pravi, da je »gora Sion, na severni strani, mesto velikega Kralja«. (Ps 48,2 CHR) To mesto simbolično predstavlja nebesa, ker tudi v pismu Hebrejcem beremo, da je gora Sion »mesto živega Boga, nebeški Jeruzalem«. (Heb 12,22) Luciferjev namen je bil zavzeti nebeško prestolnico in zavladati v nebesih, kar pomeni, da je želel svojo oblast vzpostaviti v vsem vesolju. Želel je Boga vreči s prestola. »Svoj prestol postavim na gori zborovanja (...) na skrajnem severu«.
Lucifer je v resnici rekel tole: »Nočem več biti poslušen Božjim zapovedim. Nočem se več pokoravati Stvarnikovi volji.« Jedro boja med dobrim in zlim je vprašanje poslušnosti Božjim zapovedim. Lucifer se je odločil, da ne bo izpolnjeval zapovedi in da bo svoj prestol postavil nad Božjim. Da bo upravljal, a ne poslušal.
»Enak bom Najvišjemu.« S takšnim stališčem je začel med angeli sejati dvom o Božji pravičnosti in ljubezni. Govoril jim je: »Ko bi bil na prestolu, bi vsa ustvarjena bitja lahko delala, kar si sama želijo.« Mar to ni isto, kar mislijo ljudje tudi na tem svetu, ki živijo v sužnosti zla? Menijo, da je njihova volja to, kar si sami želijo, a ne vedo, da sužnjujejo pregreham. Nekaj angelov je le odšlo za Luciferjem. Takšno stanje se je postopoma spremenilo v odprt spopad. Tretjina angelov je poslušala Luciferjev glas in se vključila v upor proti Bogu. Toda »ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje«.
»Da,« bo rekel kdo, »to je vojna v nebesih, toda kakšno zvezo ima to z našim svetom? Mar je Bog naš svet ustvaril zato, da bi na njem prebival Satan? Želel ga je vreči iz nebes, a odstopil mu je zemljo. Če je vedel, da bo prinesel na Zemljo zlo, zakaj ga ni uničil že v začetku?«
Ali bi bilo dobro, če bi se bil Bog takoj odločil uničiti Satana? To bi bil zlahka storil in ga uničil za vedno. Bog je vsemogočen, toda tudi popoln. Če bi to imel za dobro, bi ga takoj uničil.
Če bi bil Bog Satana takoj uničil, bi naredil korist sovražniku. Drugi prebivalci nebes mu ne bi služili iz ljubezni. Zato je Bog izbral drugo rešitev. Grehu bo dovolil nekaj časa obstajati. Ko pa se bo izkazalo, da upor proti Bogu ne prinaša nobene sreče in osvoboditve, temveč zlo, nesrečo, bolezen in smrt, ter ko se bo vse vesolje prepričalo, da samo služba Bogu prinaša srečo in življenje, a služba Luciferju zlo in smrt, bo Bog popolnoma uničil zlo. Greh bo izkoreninjen iz vesolja.
Ves čas govorimo o dogajanjih v vesolju. Kako so ti dogodki zajeli naš svet? Ali ga je Bog ustvaril zato, da bi na njem imel ujetega Satana?
»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.« (1 Mz 1,31)
Našega sveta Bog ni ustvaril za ječo. Naredil ga je popolnega in ga naselil s popolnimi bitji, ki so tudi imela možnost svobodne izbire. Prebivalci tega sveta so se lahko odločili, ali bodo poslušni Bogu ali Satanu. Sveto pismo nam opisuje njihovo usodno izbiro:
»Žena je odgovorila kači: Od sadu drevesa v vrtu jeva. Le od sadu drevesa, ki je v sredi vrta, je Bog rekel: Od tega ne jejta, tudi ne dotikajta se ga, da ne umrjeta. Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: Brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo oči odprle in bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo. Tedaj je žena videla, da je drevo dobro za jed, očem prijetno za pogled in da je to drevo želeti, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla ter dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel.« (1 Mz 3,2-6)
Hudič je rekel: »Če bosta jedla sad s tega drevesa, bosta stopila v višje področje obstoja. Srečnejša bosta, če bosta poslušala mene. Jaz bi vama dovolil delati vse, kar si želita. Bog pa vama omejuje svobodo.« Adam in Eva sta verjela tej laži. Tako sta obrnila hrbet Bogu, a odprla vrata zlu, ta vrata, za katera je Bog želel, da bi vedno ostala zaprta. Ko se neki planet ali bitje odvrne od Boga, zapušča izvir življenja. Bog je edini vir življenja in sreče.
»Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da ne bi mogel pomagati, in njegovo uho ni gluho, da ne bi slišal. Ampak vaše krivde so postale pregrada med vami in vašim Bogom. Vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.« (Iz 59,1.2)
Ko sta se Adam in Eva pregrešila, sta se ločila od Boga. Strah, bolezni, jeza, muka in na koncu smrt so postali posledica takšnega ravnanja. Ko so se človeška bitja ločila od Boga, so se ločila od vsega, kar življenje naredi vredno.
Greh je začel delovati takoj: »Ko pa sta slišala glas Gospoda Boga, ki je hodil po vrtu ob dnevnem vetriču, sta se skrila človek in njegova žena pred obličjem Gospoda Boga sredi med drevjem na vrtu. Gospod Bog pa je poklical človeka in mu rekel: Kje si? Odgovoril je: Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se, ker sem nag, in sem se skril. Pa je rekel: Kdo ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti? Človek je odgovoril: Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.« (1 Mz 3,8-12)
Posvetimo pozornost naslednjemu: takoj, ko sta se Adam in Eva ločila od Boga, ju je prežel občutek krivde in strahu. Greh je takoj skalil tudi dobre odnose med možem in ženo: »Žena, ki si mi jo dal za družico, ta mi je dala od drevesa in sem jedel.« Ona me je prisilila. Tako je bilo med njima posejano prvo seme razdora. To je bil prvi spor v domu. Vzrok vseh nadlog v domovih izhaja iz življenjskega ozračja, prežetega z zlom in grehom, ki nas ne ločuje samo od Boga, temveč tudi med seboj.
»Ženi pa je rekel: 'Prav mnogo težav ti bom dal pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke. Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.'« (1 Mz 3,16)
Greh je prinesel muke. Prinesel je bolečine in raznovrstno trpljenje. Bog je naredil popoln naš planet in vse na njem, toda povzročitelj trpljenja, vojn in vsega zla je greh, za katerega so se ljudje odločili po svoji svobodni izbiri. Naša zemlja je postala solzna dolina. Vsi ljudje so prišli pod oblast zla.
»Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23)
Morda se lahko sedaj vprašamo: Kako nas je Bog lahko zapustil? Dovolil je, da se rodimo na tem planetu, na katerem vlada zlo, in nas pustil brez pomoči. Toda ni tako. Bog je našel pravo rešitev. Ko sta se Adam in Eva pregrešila, jima je obljubil Odrešenika, ki bo zapustil nebesa in prišel s svojo krvjo odkupit naš svet. V Razodetju beremo, da je Jezus Jagnje, »zaklano od ustanovitve sveta«. (Raz 13,8 CHR) Od trenutka pada v greh je bil našemu svetu potreben Odrešenik, kar je razvidno tudi iz naslednjega svetopisemskega besedila: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo.« (1 Mz 3,15) To je pomenilo: »Poslal ti bom Odrešenika.« Ob trenutku pada v greh se je Bog odločil, da nas ne bo zapustil, temveč vrnil nazaj k sebi. Jezus bo prišel, da bo vrnil svet, ki je bil izgubljen v grehu.
To je evangelij – veselo sporočilo za vsakega človeka. Jezus, sam Bog, je zapustil nebesa in prišel na planet Zemljo. Tu je živel popolno življenje, da bi se njegova popolna pravičnost lahko vračunala tebi in meni. Če prideš k njemu z iskrenim obžalovanjem zaradi tega, ker si bil doslej njegov nasprotnik, ker si bil na sovražnikovi strani, ker si grešil, ti bo odpustil in te osvobodil obsodbe zaradi prestopanja zapovedi.
Toda to še ni vse. Jezus ni samo s svojo smrtjo plačal cene za naš greh in nam odprl nebeških vrat, temveč tudi sedaj veliko dela za nas. Vsakemu človeku sporoča: »Ne boj se, ker sem s teboj! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41,10)
Ne vem, kakšno breme sedaj teži tvojo dušo. Morda ti je smrt ugrabila koga, ki si ga zelo ljubil, in se sprašuješ, zakaj je Bog to dovolil. Morda te mučita bolezen ali pomanjkanje. Toda ohrabri se, ker je Jezus odprl nebeška vrata. Skoznje lahko stopiš v svet, kjer ni bolezni, trpljenja in smrti. Bog ti sporoča: Ne boj se! Na tem svetu trpimo, ker na njem vlada zlo, toda nismo zapuščeni.
Če boš Kristusa sprejel, bo s teboj do konca. Dal ti bo moč, da boš zdržal.
Jezus nikoli ni obljubljal, da njegovi sledilci v svojem življenju na tem svetu ne bodo doživljali trpljenja ali smrti. Toda obljubil je, da bo z nami in nam bo v stiskah pomagal. Jezus bo zopet prišel, da bo uničil greh in Satana ter rešil vse, ki so sprejeli dar njegove ljubezni. Sveto pismo pravi:
»Hudič pa, ki jih je zapeljal, je bil vržen v ognjeno in žvepleno jezero, kjer sta tudi zver in lažni prerok. Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov.« (Raz 10,10) Greha ne bo. Zemlji bodo vrnjeni edenska lepota, čistost in popolnost. Bolezni, trpljenje in smrti kmalu ne bo več.
»In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.« (Raz 21,4)
Ali te mučijo bolečine, trpljenje ali žalost? Opri se na Jezusa! On ti bo v svoji ljubezni obrisal solze. Sedaj se naš planet upira Bogu, toda to je planet, za katerega je Jezus umrl. To je planet, ki ga je odkupil s svojo smrtjo in katerega bo ob svojem drugem prihodu obnovil, da bo takšen, kakor da na njem nikoli ne bi bilo vladalo zlo.
Dragi prijatelj, kakršno koli je že zlo, ki te ta trenutek teži, vedi, da te Jezus ljubi. Želi ti dati prostor v večnem svetu, v katerem ne bo bolezni, trpljenja, solz, nikakršnih nesreč in smrti. Njegova ljubezen te sedaj vabi, da se mu izročiš z »vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem.« (Mt 22,37) On je zate dal vse. Zato tudi ti izroči svoje življenje v roke njemu, ki te tako ljubi.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!