 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
18. Neodpustljivi greh
Po resnem proučevanju Svetega pisma je pri cerkvenem izhodu stopil k pridigarju nepoznani mladenič. Vprašal ga je:
»Ali bi lahko govorila na štiri oči?«
Pridigar mu je prijazno odgovoril: »Pripravljen sem odgovoriti na vsako vaše vprašanje, če bom le mogel.«
Tako sta se skupaj vrnila v cerkveno molilnico. Pridigar je opazil zaskrbljenost na mladeničevem obrazu. Mladenič pa je začel:
»Bojim se, da sem naredil smrtni greh. Kaj je pravzaprav smrtni greh? Bojim se, da sem ga naredil. To me muči. Mislim, da sem grešil Svetemu Duhu.«
Mnoge ljudi muči to vprašanje neodpustljivega greha. Kaj je pravzaprav to? Ali se človek, ki je naredil ta greh, tega zaveda?
O neodpustljivem grehu obstajajo različna mišljenja. Neki mislijo, da je sramotenje Božjega imena neodpustljivo, a tudi nepriznavanje Boga. Ali lahko Bog odpusti človeku, ki stisne pest, pogleda proti nebu in jezno reče: »Bog, jaz te ne priznavam. Ni te v nebesih. Ne verujem, da sploh obstajaš!«
So ljudje, ki dajo duška svoji jezi tako, da preklinjajo in sramotijo Boga, ko jih izda potrpežljivost. Ali je to neodpustljivi greh? Ali je neodpustljivi greh, ko se kdo odpove Bogu, čeprav je iskreno veroval vanj?
Apostol Peter se je nekoč odpovedal Bogu. To se je zgodilo, ko so Jezusa zasliševali v Pilatovi sodni dvorani. Celo prisegel je, da ga ne pozna. Neka Galilejka ga je tedaj vprašala: »Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« Vem, da si.
Peter je vztrajno tajil: »Nisem njegov učenec. Ne poznam tega človeka.« V želji, da bi bil kar se da bolj prepričljiv, se je začel rotiti. Toda en Jezusov pogled je hitro strl njegovo srce. Peter je stekel s sodnijskega dvorišča in odšel na kraj, kjer je pred Bogom izlil srce v globokem spokorjenju. Gospod mu je odpustil. Peter pa je bil še naprej učenec in apostol, ki je do konca življenja pričal za Kristusa. Torej zatajevanje in nepriznavanje Boga ni neodpustljivi greh.
Nekateri ljudje menijo, da je uboj neodpustljiv. Posledice, ki so ostale po takem dejanju, se ne morejo z ničimer popraviti. Toda v Svetem pismu lahko najdemo primer, ki govori o človeku, ki je naredil strašen greh, vendar pa mu je bilo končno vse odpuščeno. To je dogodek iz življenja kralja Davida, ki je poslal Urija Hetejca v prve bojne vrste. David je to naredil namerno, da bi Urij padel, sam pa bi si vzel njegovo ženo Batsebo. Sveto pismo pove, da je apostol Pavel pred spreobrnitvijo »besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem«. (Apd 9,1) Preden se je Pavel srečal z Bogom, je bil orodje smrti usmerjeno proti mnogim Božjim otrokom. Toda tako Pavel kot tudi David, eden v Starem, a drugi v Novem zakonu, sta postala ponižna Božja služabnika. Grehi so jima bili odpuščeni. Torej tudi uboj ni neodpustljivi greh.
Ali je morda prešuštvo neodpustljivo? Ali se lahko odpusti možu ali ženi, ki sta nezvesta svojemu zakonskemu tovarišu ali pa sta s svojim ravnanjem povzročila razpad tujega ali svojega doma?
Uničiti dom je res strašen greh. Prešuštvo je ljudem povzročilo številna trpljenja. Na tisoče domov po svetu je uničenih zaradi tega greha. Vendar pa Sveto pismo pravi, da Bog lahko odpusti tudi ta greh. Tudi David je prešuštvoval, a se je spokoril.
»Blagor mu, ki mu je krivičnost odpuščena, ki mu je greh pokrit. Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde in v čigar duhu ni prevare.« (Ps 32,1.2) Ko je David s tako potrtim srcem in globoko spokorjen prišel k Bogu, mu je bila krivda odpuščena.
Če niti zatajitev Boga niti uboj niti prešuštvo niso neodpustljivi grehi, kaj je potem ta greh? Ali je morda samomor neodpustljiv?
Mnogi menijo, da človek, ki si vzame življenje, naredi neodpustljivi greh, ker nima priložnosti za spokorjenje. Toda v Svetem pismu najdemo zapis o Samsonu. Kako je končal svoje življenje? Z močnimi rokami se je oprijel stebrov – nosilcev velikega poganskega svetišča. Zaradi njegove moči sta stebra popustila. Svetišče se je zrušilo in Samson je našel smrt pod njegovimi ruševinami. Torej samomor. Toda ko Sveto pismo našteva junake vere, nje, ki bodo v Božjem kraljestvu, je med njimi tudi Samson. Kako bi vedeli, kaj se dogaja v umu takega človeka v zadnjih trenutkih življenja, ko se odloči za ta korak. Ti zadnji zavestni trenutki so lahko čas obžalovanja in spokorjenja, v katerih samomorilec vpije k Bogu. Zato ne moremo niti za vsak samomor trditi, da je neodpustljiv.
Ali sploh obstaja neodpustljivi greh? O njem je govoril sam Jezus in to utrjuje naše spoznanje, da le obstaja. V evangeliju po Mateju so zapisane Jezusove besede o neodpustljivem grehu:
»Tudi če kdo kaj reče zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče besedo zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno.« (Mt 12,32)
Kaj je neodpustljivi greh
Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Mt 12,31) To je posebno in veselo sporočilo. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.
Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno upiranje Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do človekovega srca.
Zamislimo si, da sem se odločil neki velik prostor razdeliti na dva dela. Z opečnim zidom ga želim pregraditi na pol. Položim temelj in začenjam polagati opeko za opeko. V drugi polovici prostora je moj najboljši prijatelj. Medtem ko polagam opeke, se pogovarjava o vremenu in delu. Na koncu je ostalo prostora samo še za štiri opeke. S prijateljem se še slišiva in vidiva. Položim še eno opeko. Ostalo je prostora samo še za tri. Položim še drugo. Sedaj je prostora samo še za dve opeki, toda kljub temu se še vidiva in njegov glas prihaja do mene. Položim tretjo. Sedaj je najina zveza skoraj prekinjena, vendar skozi preostalo odprtino še vidim svojega prijatelja. Toda sedaj položim še zadnjo opeko. Sedaj je najina zveza popolnoma pretrgana.
Neodpustljivi greh ni prva opeka v zidu, ampak tista zadnja. Ko se kdo stalno upira delovanju Svetega Duha, se v resnici odtujuje od Boga. Čez nekaj časa Božji glas ne more več prodreti do njega. Jezus z močjo Svetega Duha prijazno vabi vse ljudi, naj mu izročijo svoje življenje. Če se kdo upira temu vabilu kljub ljubezni in milosti, ki mu ju Bog izkazuje, se ta odtujuje Bogu in moči Svetega Duha. V nekem trenutku takšen človek ne more več slišati Božjega glasu, pa ne zato, ker ga Bog več ne kliče, ampak zato, ker se je njegovo srce zakrknilo in tako postalo ovira za Božji vpliv.
Pripovedujejo o bogatašu, ki je imel že starega voznika. Ko je ta odšel v pokoj, se je bogataš odločil zaposliti novega. Bogataš je imel urad v središču mesta, a hiša z imetjem, kjer je živel, je bila na hribu zunaj mesta. Tako je vsak dan moral potovati po dolgi, ozki in vijugasti cesti na delo in nazaj.
Na oglas, s katerim je po časopisu iskal novega voznika, so se javili trije kandidati. Bogataš jih je poklical na pogovor. Vsakemu je zastavil enaka vprašanja. Prvo: Koliko vozniških izkušenj imate? Drugo: Ali znate popravljati avtomobil, in tretje: S kakšno hitrostjo bi me lahko vozili od moje hiše do urada, če se mi mudi na službeni sestanek, in koliko je med tako vožnjo moje vozilo oddaljeno od prepada ob cesti?
Pravijo, da je prvi kandidat odšel na poskusno vožnjo in se vrnil z odgovorom: »Šestdeset do sedemdeset kilometrov na uro, meter in pol od prepada.« Potem je odšel na poskusno vožnjo drugi. Njegov odgovor se je glasil: »Sedemdeset do osemdeset kilometrov na uro po ozki gorski cesti, en meter od prepada.« Odšel je tudi tretji kandidat. Ko se je vrnil, je rekel bogatašu: »Če bi me sprejeli v službo, bi naredil vse, da bi obvaroval vaše življenje. Raje bi videl, da zamudite poslovni sestanek, a da pridete tja živi in zdravi, kakor pa da bi divjal po strmini in zdrvel v prepad. Ne bi želel voziti niti prehitro niti preblizu prepada.«
Delo je dobil tretji kandidat.
Ta resnica o neodpustljivem grehu nam mora pomagati, da se nikakor ne približamo prepadu. Če nam uspe, da ne bomo položili prve opeke za predelno steno, potem je gotovo, da ne bomo položili niti zadnje. Naš odnos z Jezusom bo čist in odkrit. Sveti Duh bo lahko vplival na naš um.
Delo Svetega Duha
Da bi v celoti dojeli predmet o neodpustljivem grehu, moramo vedeti, kako Sveti Duh deluje na človekov um. Če tega ne vemo, ne bomo vedeli niti tega, kako naj sodelujemo z njim.
Kaj je naloga Svetega Duha?
»Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam, če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride, bo prepričeval svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe.« (Jn 16,7.8)
Nekateri mislijo, da je Sveti Duh samo brezosebna moč, po kateri Bog deluje. Toda Sveti Duh je tretja Božja oseba, ima vse lastnosti osebnosti. So tri osnovne naloge, ki jih mora Sveti Duh opraviti v nas.
»Ko pride, bo prepričeval svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe.« (Jn 16,8)
Po tem besedilu je naloga Svetega Duha človeka pripeljati do spreobrnjenja. Kako se človek prepriča, da je grešen? Po delovanju Svetega Duha, ki deluje na srce.
Sveto pismo poudarja, da so vsi ljudje grešni, in je zato Sveti Duh potreben vsem. Toda ali bo njegov vpliv prodrl do uma in srca, je odvisno od vsakega človeka posebej. Nikogar ne more duhovno dvigniti, kdor mu tega ne dovoli. Ampak še prej, ko kateri koli človek začne iskati Boga, ga je Bog že poiskal s tihim trkanjem Svetega Duha na vrata njegovega srca.
Recimo, da Bog po Svetem Duhu poskuša priti do tatovega srca tako, da ga prepričuje, da dela greh. Če se ta človek ne izroči Svetemu Duhu, bo v svojem umu stalno nasprotoval glasu Svetega Duha, bojeval se bo proti njemu. Če bo v tem vztrajal, bo nekega dne prišel v tako stanje, ko ne bo več slišal Božjega glasu. Omejil se bo od Boga, sam bo zaprl vse pristope Božji milosti.
V svojem življenju se lahko vsi ljudje na svetu odločijo za dvoje: da Svetemu Duhu odgovorijo – DA ali pa NE.
Neodpustljivi greh ni, ko kdo Svetemu Duhu prvič reče NE. Tudi med svetopisemskimi osebnostmi so taki, ki so Bogu v začetku rekli – NE. To isto se dogaja tudi v našem življenju, kadar koli Sveti Duh zahteva od nas, da odstopimo od česa, kar smo načrtovali, mi pa to vendar naredimo po svoji želji. Ampak Bog govori še dalje, in če poslušamo njegov glas, nas bo odpeljal na kolena, da bomo Jezusa prosili za odpuščanje. Toda kaj se dogaja, če stalno izgovarjamo – NE?
Zamislimo si, da smo v prostoru, ki ima šest oken. Vsako okno predstavlja svetlobo Duha, ki deluje na naš um. Zamislimo si, da koga med nami Sveti Duh začne prepričevati, da je, na primer, kraja greh. Ta človek pa ne želi poslušati glasu Svetega Duha. S takim ravnanjem je popolnoma zastrl eno okno. Sveti Duh je zavrnjen. Nato pa ga Sveti Duh opozarja na drugi greh. Recimo, da je to stalno uživanje alkohola. Čez nekaj časa ta človek zopet zavrne glas Svetega Duha. Še eno okno je zastrto. Pa tako dalje po vrsti. Kmalu so vsi prihodi k duši tega človeka zaprti. Ker na vabila Svetega Duha stalno odgovarja z NE, njegova svetloba od nikjer ne more prodreti do njegovega srca, in tako ostane ta človek v popolni temi. To Sveto pismo imenuje žalitev Svetega Duha.
»Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili zaznamovani za dan odrešenja.« (Ef 4,30)
Svetega Duha se torej lahko razžalosti. Kaj to pomeni? V njem je izzvana žalost, prav tako kakor če mož razžalosti svojo ženo ali otroci starše. Vsako zavračanje glasu Svetega Duha, vsaka opeka v zidu, ki nas ločuje od Boga, vsak NE, ki se upira Božjemu glasu, je žalostitev Svetega Duha.
Spomnimo se na malega Samuela v svetišču v Silu. Neki večer je zaslišal glas, ki ga je klical po imenu. Samuel je hitro vstal in stekel k duhovniku.
»Ali si me klical?« ga je vprašal.
»Ne, Samuel, vrni se v posteljo,« mu je odgovoril duhovnik. To se je ponovilo trikrat. Končno mu je duhovnik rekel:
»Samuel, Bog te kliče. Če te bo poklical še enkrat, reci: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.«
Ko Sveti Duh spregovori našemu srcu, Bog želi, da ravnamo kakor Samuel: »Da, Gospod, tvoj hlapec posluša. Da, Gospod, to je greh. Prepričan sem o svoji grešnosti, ampak, dragi Gospod, ne želim postaviti zida, ki bi naju ločil. Ne želim žalostiti tvojega Duha, Gospod, čeprav je moj greh globoko zakoreninjen, tvoj hlapec posluša.«
Judež je primer človeka, ki je na glas Svetega Duha vedno odgovarjal z NE, in tako končno naredil neodpustljivi greh. Kot blagajnik v majhni skupini učencev je bil postavljen skrbeti za vsa sredstva, ki so mu bila zaupana. Vsekakor je Judež stopil na strmo pot s tem, ko je segal v skupno blagajno z željo, da poveča svojo korist. Morda je takrat razmišljal takole: »Saj to ni ustrezno nadomestilo za moj trud. Štiriindvajset ur na dan skrbim za ta denar, povsod hodim z Jezusom, a nimam niti pravega doma. Menda imam pravico vzeti to majhno vsoto.
Božji Duh mu je poskušal govoriti, toda Judež ga ni poslušal. Kadar koli ga je Duh o čem prepričal, je Judež odgovoril: NE. V zgornji izbi pred sveto večerjo je Jezus pristopil k njemu in mu umil noge. Med umivanjem je Judeževo srce drhtelo od vznemirjenja, a Božji Duh ga je močno opozarjal na storjeni greh. Judež pa je razmišljal: »Ne, Gospod, ne bom se spokoril. Ne, tega ne morem narediti. Je preveč ponižujoče!« Zapustil je zgornjo izbo trdno odločen izdati svojega Učitelja. Potem je prodal svojega Gospoda za trideset srebrnikov. Judež je naredil neodpustljivi greh zato, ker se je s svojim NE stalno upiral Svetemu Duhu.
Vodi v vso resnico
Sveti Duh je Duh resnice.
»Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« (Jn 16,13) Naloga Svetega Duha je, da nas uvaja v vso resnico. On je navdihoval vse svetopisemske pisce.
»Nikoli namreč nobena prerokba ni bila izrečena na človeško pobudo, pač pa so ljudje, navdihovani od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.« (2 Pt 1,21) Tudi apostol Pavel poudarja, da je »vse Sveto pismo navdihnjeno od Boga«. (2 Tim 3,16) Sveto pismo je plod delovanja Svetega Duha na človeške ume. Zato nas lahko samo Sveti Duh natančno uvaja v resnice Svetega pisma in pred našimi očmi odkriva in osvetljuje vso lepoto in resničnost Božje besede. Zaradi tega je vsako nesprejemanje svetopisemskih resnic pravzaprav upiranje vplivu moči Svetega Duha. To še ne pomeni, da ta, ki mu katera resnica ni jasna ali ni pripravljen sprejeti vseh svetopisemskih načel, zavrača delovanje Svetega Duha. Toda če še naprej ostaja pri svojem stališču, ker mu ustreza, da nekaj sprejme, a nekaj zavrne, bo končno prišel v stanje neodpustljivega greha. Temu pa se lahko izognemo samo tako, da sprejmemo resnico, ki nam jo Sveti Duh odkrije v Svetem pismu.
Vzemimo za primer človeka, ki proučuje Sveto pismo in začenja razumevati resnico o soboti. Ker je vse življenje praznoval nedeljo, lahko sklepa takole: »Vidim, da je to resnica, toda sedaj se ne želim spremeniti.« Ali se upira samo eni svetopisemski resnici ali pa avtorju Svetega pisma, Svetemu Duhu? Ker je vloga Svetega Duha ljudi voditi v vso resnico, se tak človek v resnici upira Duhu, ki ga želi poučiti.
Kdor zavrača soboto, čeprav vidi pravo resnico o dnevu, ki ga je Bog določil za posvečevanje, se z nesprejemanjem te resnice upira Božjemu Duhu. Če ne bo spremenil svojega stališča, ampak bo še naprej nasprotoval in se bojeval proti Svetemu Duhu, ki odkriva to resnico, bo zapadel v stanje neodpustljivega greha.
V Svetem pismu imamo za to jasne primere. V Noetovem času so se ljudje vztrajno upirali Svetemu Duhu. »Moj duh se ne bo prepiral s človekom vekomaj.« (1 Mz 6,3. Chr) Pred potopom je celoten rod, vsi ljudje, naredil neodpustljivi greh. Zato se je Bog odločil, da jih bo uničil s potopom. S svojim Duhom je poskušal dopreti do njihovih src, ti pa so se mu upirali, bojevali so se proti resnicam, ki so jih poslušali, in tako Bog zanje ni mogel narediti ničesar več.
Jezus je rekel, da bo pred njegovim drugim prihodom tako, kakor je bilo v času pred potopom. Ljudje se bodo upirali vplivu Svetega Duha tako uporno, da bodo padli v stanje neodpustljivega greha, preklinjanja Svetega Duha. Tedaj bo konec zgodovine človeškega rodu. Tedaj bo svet razdeljen v dve skupini: na te, ki so odprli um in srce vplivu Svetega Duha, in te, ki so se upirali tej moči in so na evangeljsko vabilo odgovorili NE.
Vodi v edinost
Sveto pismo poudarja še eno zelo pomembno vlogo, ki jo Sveti Duh opravlja na ljudeh, ki sprejmejo resnico. Zedinja jih s Kristusom.
»V enem Duhu smo namreč bili vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,13) Zedinjeni z enim Duhom postajajo ljudje eno telo v Jezusu Kristusu. Tako Sveti Duh na svetu ustanavlja Kristusovo cerkev. Verni postajajo eno v nauku, veri in upanju. Po delovanju Svetega Duha postajajo ljudje Božji otroci.
»Zakaj vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.« (Rim 8,14)
Popolnoma vodeni s Svetim Duhom
V teh dneh pred samim Kristusovim prihodom ima Bog ljudstvo, ki se je popolnoma prepustilo vodstvu Svetega Duha. V Starem zakonu imamo za primer tega skupino Gedeonovih vojakov. Tedaj je izraelski narod že živel v obljubljeni deželi. Na tisoče Madiancev pa se je utaborilo okoli izraelske dežele in se pripravljalo za napad. Gedeonu je uspelo zbrati za obrambo 32.000 vojakov.
»Gospod je rekel Gedeonu: Preveč je ljudstva, ki je s teboj, da bi mu dal Madiance v roke. Sicer bi se Izrael ponašal zoper mene, češ: Z lastno močjo sem se rešil! Zato zdaj kliči glasno, da bo ljudstvo slišalo: Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide od gorovja Galaada! In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč.« (Sod 7,2.3)
Bog lahko uporabi samo ljudi polne globoke vere. Tudi v sodobnih življenjskih okoliščinah želi imeti ljudi, ki so popolnoma sprejeli delovanje Svetega Duha in ki bodo sestavljali njegovo zmagoslavno Cerkev. Zmaga Gedeonovih vojakov je ponazoritev vsega tega, kar Bog doseže z ljudmi, ki se popolnoma izročijo njegovemu vodstvu.
Bog je Gedeonovo vojsko izpostavil še eni preizkušnji, da bi prišel do ljudi, ki jih bo Sveti Duh vodil do zmage.
»Gospod pa je rekel Gedeonu: Še je preveč ljudstva. Pelji jih k vodi, da ti jih tam preberem! O katerem ti potem porečem: Ta pojde s teboj, ta naj gre. O katerem koli pa ti porečem: Ta ne pojde s teboj, ta naj ne gre.« (Sod 7,4) Vsi, ki so pokleknili in pili vodo, so pokazali, da bolj mislijo na udobnost kakor na nalogo. Takšne je moral odpustiti. Samo tristo vojakov si je z rokami nosilo vodo k ustom. Teh tristo je bilo dovolj za boj proti več tisočim, ker jim je Bog dal zmago.
S sporočilom treh angelov Bog vsakega posameznika postavlja pred odločitev: ali da se popolnoma prepusti vodstvu Svetega Duha ali pa da ga zavrne. Vsak posameznik bo končno popolnoma prežet s Svetim Duhom ali pa bo v njem delovanje Svetega Duha popolnoma odrinjeno.
Ljudje, ki se odzivajo vabilu Božjega Duha, doživljajo mnogokrat težave in nasprotovanja svojih najbližjih. To so trenutki preizkušnje, trenutki, ko se Božjemu Duhu odgovarja z DA ali NE.
Pred dvajsetimi leti je neki mlad strojnik slišal za sporočilo evangelija in ga sprejel. Petnajst let je zvesto služil Bogu, ko se je končno tudi njegova žena odločila, da se mu pridruži. »Odločila sem se sprejeti evangelij po zaslugi Božje ljubezni, ki se mi je razodevala v življenju mojega moža, v njegovem ravnanju z otroki in menoj, v njegovi prijaznosti in velikem prizadevanju, da resnico podeli z nami, in po njegovem lepem vedenju doma,« je rekla na koncu. Če bi bil mož čakal, da se mu najprej pridružijo žena in otroci, in bi se šele nato odločil služiti Bogu, bi morda čakal še sedaj.
Če čutiš, da te Bog kliče, da bi mu služil, ne odlašaj z odgovorom. Morda te najbližji v domu ne razumejo. Morda niti ne vedo tega, kar veš samo ti, ker Božji Duh še ni našel prostora v njihovih srcih. Toda odzovi se glasu Božje milosti in reci Jezusu: »Grem naprej!« Dovoli Svetemu Duhu, da opravi svoje delo v tvojem srcu. V Božje večno kraljestvo se ne more priti niti z vero matere niti očeta niti z vero koga drugega. Kristus vabi vsakega posamezno, naj hodi za njim, in vsak se za to mora odločiti sam. Če v svojem srcu slišiš, da te Božji Duh vabi, naj Bog stori, da odgovoriš – DA.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!