 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
17. Zakaj je toliko cerkev?
Knjiga Razodetje v Svetem pismu kaže Cerkev kot čisto ženo. Cerkev je nevesta. Kristus je ženin. Kristus, glava Cerkve, poučuje in vodi svojo nevesto. Lažna cerkev je v Svetem pismu opisana kot nečistnica ali kot prešuštnica, ta, ki je zapustila Jezusa Kristusa in se zedinila s svetom.
Zanimivo besedilo je v Razodetju: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.« (Raz 12,1.2)
Sveto pismo pravi, da ta žena stoji na luni. Kakor luna odseva sončno svetlobo, tako lahko starozakonska Cerkev odseva samo slavo Božje besede, ki je v Jezusu. Ker je starozakonsko odpuščanje izgubilo svoj sijaj, se je novozakonska Cerkev dvignila v polnem sijaju oblečena v Kristusovo slavo. Krona z dvanajstimi zvezdami na ženini glavi pomeni, da Cerkev vodijo od Boga navdihnjeni apostoli. Zato je tukaj prava Cerkev oblečena v Kristusovo pravičnost, a vodijo jo duhovni voditelji. Kako lepa je podoba čiste in resnične Cerkve, ki ni omadeževana s človeškimi izročili in človeškimi nauki, ampak je utemeljena na Božji besedi!
V Razodetju pa je govor tudi o neki drugi cerkvi: »Angel me je odnesel v duhu v puščavo. Tam sem videl žensko, kako je sedela na škrlatni zveri, ki je bila popisana z bogokletnimi imeni, in je imela sedem glav in deset rogov. Ženska je bila oblečena v bager in v škrlat in bleščeče okrašena z zlatom, z dragimi kamni in z biseri, v roki pa je držala zlato čašo, polno gnusobe in nesramnosti svojega nečistovanja. Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« (Raz 17,3-5) Ta nakičena ženska ponuja vsem vino svojega lažnega nauka in opija svet. Je nečistnica. Zapustila je svojega iskrenega moža. Ta ni prava Kristusova cerkev. Je mati številnih lažnih cerkev.
V knjigi Razodetje Sveto pismo opisuje veliki boj, ki se je tisočletja poprej začel v nebesih:
»Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.« (Raz 12,7-9)
Satan je v nebesih poskušal prevarati dobre in vdane angele. Ker pa je bil vržen na zemljo, je v Edenskem vrtu ponudil laž Adamu in Evi. Evi je rekel, da lahko je s prepovedanega drevesa in da zagotovo ne bo umrla. V vrtu je vse drevje enako, in zato ni nobene razlike v sadu, ki je na njihovih vejah. Tako je Satan zasejal svojo prvo laž na zemlji.
Žena v belem
Sveto pismo uči, da obstajata dva velika verska sistema. Eden se opira na Jezusa, ki je pot, resnica in življenje. (Jn 14,6) Ta je trdno utemeljen na nauku Božje besede. Torej je v Razodetju 12 prava Cerkev opisana kot žena v belem. Njen nauk je čist, je vdana svojemu pravemu Gospodarju. Ni tvegala resnice. Resnica in zmota se nikoli ne moreta pomešati, kakor se ne moreta niti voda in olje. Bog želi ohraniti Cerkev v čisti resnici. Skrbi za ljudstvo, ki živi v skladnosti z resnico, ki je ohranjena v njegovi besedi. Tako torej žena v belem iz Razodetja 12 predstavlja Božjo resnično in vidno Cerkev na svetu, njegovo zvesto ljudstvo, ki je skozi dolga stoletja ohranilo vse svetopisemske resnice.
Žena v škrlatu
Videli smo že, da Sveto pismo po ženi v belem opisuje ženo v škrlatu s čašo vina v svoji roki, ki predstavlja lažni nauk. Ta žena je velika odpadla cerkev. Številne cerkve so pile njeno vino. Sveto pismo pravi, da jezdi na zveri, a v Božji besedi zver predstavlja svetovni sistem oblasti.
Ta lažna cerkev, oblečena v bager in škrlat, je mati nečistnic. Z drugimi besedami, zapustila je Jezusa s tem, da je dala človeška izročila in odločbe cerkvenih koncilov nad Božjo besedo. Prešuštnica je v tem smislu, ker je zapustila Božji nauk. Je velika mati cerkev, ki so skupaj z njo zapustile pravi svetopisemski nauk.
Usmerimo pozornost na besedilo v Razodetju: »Na čelu je imela napisano ime, ki je bilo skrivnost: Veliki Babilon, mati vseh vlačug in gnusob na zemlji.« (Raz 17,5) Ta odpadla cerkev iz Razodetja 17 ima verjetno načela starozakonskega Babilona. V starozakonskem času Babilon je bil in predstavljal lažni verski sistem. Izraelski narod pa je bil tedaj predstavnik Božje prave Cerkve. V novozakonskem času je krščanska Cerkev postala duhovni Izrael. Zato je apostol Pavel pisal tole: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamov zarod, po obljubi pa dediči.« (Gal 3,29) Tako predstavlja žena v belem iz Razodetja 12 pravi duhovni Izrael, prave Kristusove sledilce. V skladnosti s tem spoznanjem apostol Pavel nadaljuje: »Jud namreč ni tisti, ki je takšen na zunaj, pa tudi obreza ni tista, ki se kaže v mesu, pač pa je Jud tisti, ki je to v srcu, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga.« (Rim 2,28.29) Zato postajajo njegovi pravi sledilci ljudje, ki sprejmejo Jezusa in njegov nauk. Postajajo njegovo izvoljeno ljudstvo, prav kakor je bil Izrael njegov izvoljeni narod v starozakonskih časih.
Kakor je v starozakonskih dneh Babilon vzpostavil lažni sistem bogoslužja, tako v Razodetju duhovni Babilon označuje lažno bogoslužje. V svojih verskih obredih ohranja načela starozakonskega Babilona.
Značilnosti duhovnega Babilona
Kdo je žena v škrlatu? Kakšna so starozakonska babilonska načela? Besedilo v Razodetju pravi, da prešuštvuje s pozemskimi kralji. (Raz 17,2) Prešuštvo je nedovoljena zveza. Podoba žene v Razodetju kaže zvezo med cerkvijo in državo. Toda poudarek je na premoči cerkve nad državo – žena sedi na zveri. Sveto pismo je napovedalo, da bo ta lažna cerkev s ponujanjem čaše vina zapeljala mnoge, da bodo pili od njenega lažnega nauka, in tako sprejeli laž namesto resnice.
Sveto pismo razodeva, da obstajata dva osnovna verska sistema: pravi, ki je prikazan v Razodetju 12, in lažni, prikazan v Razodetju 17. Res je, da ne bodo zveličani vsi, ki pripadajo pravi Cerkvi. V njej so tudi taki, ki nimajo globokih izkušenj z Jezusom. Pripadnost ne zveličuje nikogar. Poleg tega Sveto pismo tudi poudarja, da jih je veliko, ki so v lažni cerkvi, a poznajo Jezusa in ga ljubijo, čeprav do zadnjega trenutka na tem svetu ne bodo spoznali vse resnice. Gospod poskuša vsakega človeka izpeljati iz lažne resnice v resničen nauk.
Oglejmo si besede, zapisane na čelu v škrlat oblečene žene: »Skrivnost, veliki Babilon.« Po potopu so se hudobni ljudje upirali Bogu, niso upoštevali njegove besede, vzpostavili so si svojo vero in poskušali zgraditi babilonski stolp. Bog jim je na to odgovoril tako, da je pomešal njihove jezike. Pozneje je bilo na tistem kraju zgrajeno mesto Babilon. Ime Babilon očitno izvira iz pojma »zmeda jezikov«, zato je v skladnosti s tem zmeda njegov osnovni pomen.
Ko Robert Jamieson in David Brown v svojem svetopisemskem komentarju razlagata simbol na zveri sedeče žene, pravita: »Država in Cerkev sta dragocena Božja darova. Toda onečaščena država postaja podobna zveri, a odpadla cerkev postaja prešuštnica.« (Robert Jamieson, David Brown. Biblijski komentar, str. 593)
Babilon – človeški sistem
Vrnimo se v Stari zakon in si oglejmo pet znanih značilnosti Babilona. Sveto pismo opisuje začetek mesta Babilona: »Kus je imel sina Nemroda, ta je bil prvi, ki je postal mogočnež na zemlji; bil je velik lovec pred Gospodom. (...) Prvenec njegovega kraljestva je bil Babilon.« (1 Mz 10,8-10) Ta ustanovitelj Babilona se je uprl Bogu, se zelo oddaljil od njega z ustanovitvijo proti Bogu usmerjenega sistema.
Besedilo v Danijelu opisuje kralja, ki je obnovil Babilon tisoč let po Nemrodovi vladavini, in pravi: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem si ga sezidal za kraljevo prestolnico, v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva?« (Dan 4,27; 4,30. Chr) Zapazite, kralj pravi: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem si ga sezidal?« V tej izjavi je značilna lastnost Babilona – je verski sistem, ki ga je ustanovil človek.
Prava Božja cerkev usmerja ljudi k Jezusu kot edinemu voditelju. Lažni verski sistem usmerja ljudi k človeškim duhovnikom, a ne k Jezusu kot velikemu duhovniku. Sveto pismo pravi o Jezusu tole: »On je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med vstalimi od mrtvih, tako da je prvi sredi celotnega stvarstva.« (Kol 1,18)
Sveto pismo poudarja, da prava Božja cerkev nima pozemskega voditelja, ampak nebeškega. Prava Božja cerkev usmerja ljudi k Jezusu, ki jim lahko odpusti grehe in jih osvobodi sužnjevanja grehu. Po Razodetju je duhovni Babilon na človeškem izročilu utemeljen pozemski sistem, ki ga vodijo ljudje.
Babilon – sistem češčenja malikov
Poiščimo še drugo značilnost starodavnega Babilona. Če bomo dobro razumeli starodavni Babilon in njegov pomen v Starem zakonu, potem bomo lahko pravilno razumeli pojem duhovnega Babilona. Babilon je vir malikovalstva. Dr. Alexander Hislop trdi: »Babilon je bil temeljni vir, iz katerega so izšli vsi malikovalski sistemi.« (The Two Babilons, str. 12)
V Starem zakonu je bil Babilon središče malikovalskega bogoslužja. V velikih babilonskih svetiščih se je opravljala služba pred kipi babilonskih bogov. Jeruzalemski tempelj ni imel takšnih kipov. V novozakonski krščanski Cerkvi, ki je ljudi usmerjala h Kristusu kot glavi, ni bilo kipov, a v duhovnem Babilonu, ki ljudi vodi k pozemskemu verskemu voditelju, so maliki.
Sveto pismo jasno pravi: »Ne delaj si rezane podobe, tudi ne kakršne koli podobe tega, kar je zgoraj na nebu ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo! Ne moli jih in jim ne služi!« (2 Mz 20,4.5) V izraelskem narodu niso imeli nobene rezane podobe kot predmet, katerega naj se časti. Babilonci pa so po malikih služili svojim bogovom.
Bog je določil, da mu v pravem verskem sistemu ljudje služijo neposredno, brez uporabe podob, po delovanju njegovega Svetega Duha na njihova srca. Babilon vodi ljudi k izpolnjevanju človeških izročil, da dajo prvenstvo pozemskemu voditelju in da v svojem bogoslužju utrdijo češčenje podob.
Babilon – začetnik lažnega bogoslužja
Je še eno dejstvo, ki ga moramo upoštevati, ko je govor o Babilonu, ki ima tudi zvezo z duhovnim Babilonom. V knjigi preroka Ezekijela pravi Sveto pismo takole: »Potem mi je rekel: Videl boš še večje gnusobe, ki jih počenjajo.« Potem nadaljuje: »Nato me je pripeljal k vhodu severnih vrat Gospodove hiše. In glej, tam so sedele žene, ki so objokovale Tamuza.« (Ezk 8,13.14)
Kdo je bil Tamuz in zakaj so ga žene objokovale? Tamuz je bil babilonski bog rastlinstva. Babilonci so verovali, da Tamuz umira v času, ko mineva pomlad in poletna vročina sežge posevke. Zato so jokali in molili, da bi se vrnil iz podzemlja. Glede na to celotno dojemanje nesmrtnosti duše ni prišlo v krščansko Cerkev iz Svetega pisma, temveč iz babilonskih virov. Njegove korenine so v Babilonu, a celoten nauk se je popolnoma razvil v grški filozofiji. Naslednji navedki jasno opisujejo izvir poganskega nauka o nesmrtnosti.
»Sledovi tega nauka se lahko najdejo v temnih zapisih padlega krščanstva, odpadlega judaizma, poganske filozofije in praznovernega malikovalstva ter velikega nosilca zla v Edenu. Protestanti so si to sposodili od katoličanov, katoličani od farizejev, farizeji od poganov, a pogani od stare kače, ki je prva oznanjala tak nauk sredi čistega rajskega okolja poslušalcem, ki so bili željni poslušati in se ukvarjati z novim in vznemirljivim bogoslovjem – 'Nikakor ne bosta umrla'.« (Amos Phelps, Is Man by Nature Immortal? - Metodist Congregational minister, 1805-1847)
»Če ste srečali nekatere, ki se imenujejo kristjani, a ne priznajo te resnice o vstajenju in preklinjajo Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega Boga ter pravijo, da ni vstajenja mrtvih in da njihove duše po smrti gredo v nebesa, ne mislite, da so kristjani.« (Justin Martyr, Dialogue with Trypho, Chapter LXXX, in Ante Nicene Fathers, vol. 1, p. 239) Justin Martyr je umrl leta 165.
Sveto pismo zelo jasno opisuje stanje človeka po smrti: »Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 6,23) Psalmist pravi: »Izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti.« (Ps 146,4) Pridigar nadaljuje: »Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo več.« (Prd 9,5) To pomeni, da pojmovanje o nesmrtni duši, ki zapušča telo, ni svetopisemsko, ampak babilonsko. Babilonci so vpeljali sistem bogov in boginj in tako častili duše njih, za katere so verovali, da nadaljujejo življenje po smrti. Toda v izraelskem bogoslužju v Jeruzalemu ni bilo tako. Izraelski preroki so učili, da v trenutku, ko človek umre, njegov dih odhaja, a telo – prah – se vrača v zemljo in tedaj prenehajo vse njegove misli. Sveto pismo je vir resničnega nauka o človekovem stanju po smrti. V Psalmu piše: »Ne kateri so umrli, hvalijo Gospoda, ne nihče teh, ki gredo dol v kraj molčanja.« (Ps 115,17 CHR) Noben nauk, ki prekinja smrtno tišino, se ne ujema s Svetim pismom. V svetopisemski knjigi Razodetje sta opisana dva velika verska sistema. Po Razodetju 12 temelji prava vera na Božji besedi. Vzvišen nauk Božje besede uči, da morajo ljudje častiti samo Jezusa. V njej lahko zvemo, da Kristus pričakuje našo službo – bogoslužje osvobojeno posredovanja malikov.
V Razodetju 17 Sveto pismo poudarja, da obstaja velika padla cerkev; mišljen je veliki Babilon. Ta cerkev ne temelji na Božji besedi, ampak na izročilu. Ima pozemskega voditelja, ki želi zasesti Kristusov prostor. Ima bagrasto in škrlatno barvo. V svojem bogoslužju ima podobe. Namesto poganskih bogov in boginj časti svetnike. Ta cerkev uči, da ima človek neumrljivo dušo, ki živi tudi po smrti. Svojo čašo vina ponuja vsem okrog sebe. Druge cerkve sprejemajo in pijejo vino lažnega nauka te cerkve – matere. Tudi te imajo nauk, po katerem duša živi neodvisno od telesa.
Babilon – središče češčenja Sonca
V knjigi preroka Ezekijela je omenjen še en nauk, ki ga je širil Babilon:
»Tedaj me je pripeljal v notranji dvor Gospodove hiše. In glej, pri vhodu v Gospodov tempelj, med vežo in žgalnim oltarjem je bilo okoli petindvajset mož. Svoj hrbet so obrnili proti Gospodovemu templju in svoje obraze proti vzhodu; ti so, obrnjeni proti vzhodu, molili sonce.« (Ezk 8,16)
Prerok Ezekijel je videl te može posnemati babilonsko navado češčenja sonca. Z obrazi obrnjenimi proti vzhodu so klečali in opravljali službo bogu Soncu s spremljanjem njegovega vzhoda. Starodavni babilonski koledarji s Soncem v središču razodevajo pomen češčenja Sonca v Babilonu. Babilonci niso verovali, da jih je ustvaril Bog. Verovali so, da je izvir življenja Sonce, največje svetlobno telo na nebu. Zato so ga molili in častili. »V starodavnem Babilonu so stari narodi častili Sonce.« (James G. Frazer, The Worship of Nature, vol. 1, p. 529)
Judje so praznovali sedmi dan v tednu, svetopisemsko soboto. Babilonci so služili Soncu prvi dan v tednu. V Razodetju 12 opisana prava Božja cerkev spolnjuje vse Božje zapovedi s soboto vred. Lažna cerkev oživlja babilonski dan Sonca in ponuja svojo čašo lažnega nauka. Mnoge cerkve, ki pijejo iz te čaše, praznujejo prvi dan tedna – nedeljo.
Bog je zapustil izrazito znamenje: »Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi, da se spozna, da sem jaz Gospod, ki jih posvečujem.« (Ezk 20,12) Skozi celotno starozakonsko obdobje, pa tudi v Novem zakonu in do konca časa, je Božja sobota znamenje njegove neprimerljive ustvarjalne moči. Češčenje Sonca je prešlo v krščansko Cerkev v zgodnjih stoletjih. Arthur P. Stanley pravi:
»Ohranjanje starega poganskega imena Dies Solis za nedeljo je v veliki meri sad zedinjenja poganskih in krščanskih čustev, s katerimi je Konstantin priporočil prvi dan tedna svojim poganskim in krščanskim podložnikom kot 'častni' Dan Sonca.« (History of the Eastern Church, str. 184)
Zgodovinar Stanley pravi, da je bilo v prvih stoletjih precej popuščanj v zedinjevanju poganstva in krščanstva, pa je tako nedelja prišla v krščansko Cerkev. Cerkev in država, žena in zver, sta se zedinili. Babilonsko češčenje Sonca, ta poganski pravir, ki se je prenašal iz ene v drugo vero, je zajel tudi krščansko Cerkev, toda ne z Božjimi zapovedmi, ampak z izročili in s poroko poganstva s krščanstvom v prvih stoletjih.
Stanley pravi dalje: »Konstantinov denar je imel na eni strani črke iz Kristusovega imena, a na drugi strani podobo boga Sonca (...) kakor da se ni mogel odpovedati pokroviteljstvu svetlobnega telesa.« Na Konstantinovem denarju je bilo Kristusovo ime napisano na eni strani, a bog Sonce je bil naslikan na drugi. Tako je bila končno potrjena poroka med krščanstvom in poganstvom, med Cerkvijo in poganskim rimskim cesarjem. Iz vsega povedanega je očitno, da je bil cesar Konstantin kristjan samo po imenu. Po vseh teh dogodkih in spremembah je krščanska cerkev ostala preplavljena z različnimi običaji, ki nimajo nikakršne svetopisemske potrditve. To potrjuje svetopisemska zgodovina.
Dr. Alexander Hislop pravi: »Za spravo poganstva s tako imenovanim krščanstvom, Rimom, se uporabljajo postopki in izvajajo ukrepi za povezavo krščanskih in poganskih praznikov, (...) s čimer sta se poganstvo in globoko v malikovanje pogreznjeno krščanstvo združila še v mnogih drugih stvareh.« (The Two Babilons, str. 105) Z drugimi besedami, Rim je poskušal pomiriti in z raznimi popuščanji združiti razrušeno cesarstvo. Kje je začetek češčenja Sonca? Od kod prihaja? Kako je prišlo v Cerkev?
Dr. Edward T. Hiscox, pisec baptističnega pravilnika, je izjavil na shodu baptističnih pridigarjev 13. novembra 1983: »Velika škoda je, da je (nedelja) ožigosana z znamenjem poganstva in krščena z imenom boga Sonca, ko je bila sprejeta in posvečena s papeškim odpadom in zapuščena protestantizmu kot sveta dediščina.«
Tako so odprta vrata in babilonski običaji in nauk preplavili Cerkev. Katoliški teologi pišejo takole: »Krščanstvo dolguje Katoliški cerkvi za ustanovo nedelje kot sobotnega dne. Toda v Svetem pismu ni ne namiga ne zapovedi, ki bi navajala nedeljo kot sobotni dan.« (Our Sunday Visitor, 4. januar 1931)
V četrtem stoletju je Cerkev odprla vrata s poskusom, da bi se spreobrnili pogani. Rimski cesar Konstantin, ki je postal kristjan, je stopil skozi ta vrata, a Cerkev in država sta se zedinili. Babilonsko praznovanje in češčenje Sonca je prišlo v krščansko Cerkev s poroko med poganstvom in krščanstvom.
F.G. Lentz pravi: »S praznovanjem nedelje nekatoličani preprosto posnemajo način bogoslužja Katoliške cerkve že 1800 let, a s tem izročilo, ne pa svetopisemsko zapoved.« (The Question Box, str. 99)
V svoji knjigi pravi George Elliott: »Kaj je predvideno, da se črta v nebeških zapovedih? Ali naj nebeško ploščo zapovedi zbriše človeška roka? Tisti, ki določa kaj takega, se mora uveljaviti s tako svetimi razlogi, s kakršnimi se Bog, in s takšno močjo, kakršna je njegova.« (George Elliott, The Abiding Sabbath, str. 123) Elliott poudarja, da je vmešavanje v nebeške zapovedi zelo nevarno. Toda v prvih stoletjih je bilo storjeno prav to.
V knjigi preroka Ezekijela smo brali o petindvajsetih izraelskih duhovnikih, ki so sprejeli češčenje Sonca. Ti duhovniki so obrnili hrbet pravemu Bogu, se uprli njegovim zapovedim in niso poslušali njegove neposredne zapovedi, da posvečujejo sedmi dan, soboto. Prerok Ezekijel poudarja, da izraelski duhovniki niso častili samo Sonca, ampak so poteptali tudi soboto: »Njeni duhovniki kršijo mojo postavo in skrunijo, kar mi je sveto. Med svetim in nesvetim ne razločujejo, ne uče razločka med čistim in nečistim. Pred mojimi sobotami si zagrinjajo oči, da me oskrunijo v svoji sredi.« (Ezk 22,26) Bog je rekel, da so v starodavnem Izraelu duhovniki skrivali svoje oči pred njegovo soboto in jo skrunili. Tako bo v zadnjih dneh sprejeta babilonska zapoved o češčenju Sonca. Spet bodo ljudje odvračali oči od sobote.
James Wharey piše: »Na koncu drugega stoletja (...) je očitno, da so spremembe že vpeljane v krščansko Cerkev. Krščanstvo je že začelo nositi oblačilo poganstva. Seme večine teh zmot, ki so pozneje preplavile Cerkev, omadeževale njeno lepoto in potemnile njen sijaj, se je začelo ukoreninjati.« (Church History, Century II, Sestion VII) Dr. Alexander Hislop dodaja: »Ta namen (...) da se gre poganstvu naproti do pol poti, se je razvil zelo zgodaj. (...) Pošteni ljudje so poskušali ustaviti potek dogodkov, toda (...) odpad je odšel že predaleč, vse dokler Cerkev, z izjemo majhnega ostanka, ni bila preplavljena s poganskim praznoverjem.« (The Two Babilons, str. 93)
Ko so po Kristusovem vnebohodu apostoli stopili s prizorišča, je Cerkev zašla od svojega izvirnega nauka. Kljub temu pa je bil vedno majhen ostanek, ki je ostal zvest Bogu. V vseh stoletjih je Bog imel nje, ki so govorili: »Ne bomo popustili, moramo ostati pri resnici, ne glede na vse, kar počenja množica. Svoje življenje smo izročili Kristusu. On je rekel: Če me ljubite, spolnjujte moje zapovedi. Božja beseda bo naš vodnik. Ostali bomo vdani Kristusu.«
V tem času je bil ta majhen ostanek tlačen. Toda ni sprejel babilonskih izročil, ki se želijo povzdigniti nad Sveto pismo. Ni sprejel babilonskih človeških zakonov, niti človeka za vodnika Cerkve namesto Kristusa. Tudi ni sprejel babilonskih maliških zakonov, hotel je neposredno služiti Kristusu. Enako ni hotel sprejeti babilonskega nauka o nesmrtnosti duše, ki živi zunaj telesa. Odklonil je tudi babilonski nauk o češčenju Sonca. Zato je bil mnogokrat preganjan in izgnan iz mest.
Razumevanje tega, kar uči Sveto pismo, nas vodi k spoznanju, da je žena v škrlatu iz Razodetja 17 Rimska cerkev. Njene hčerke so protestantske cerkve, ki so pile vino iz njene čaše in sprejele njene zmote. Toda celo v Rimski cerkvi ima Bog svoje ljudstvo, ki pa je v veliki nevarnosti.
Dr. Hahn pravi v svojem Komentarju: »Prešuštnica je najprej Rim, poleg njega pa vsaka cerkev, ki nima Kristusovega mišljenja in duha. Lažno krščanstvo, razdeljeno v številne ločine, je pravi Babilon, zmeda.« Tako je danes večji del verskega sveta zmeden – nejasno mu je stanje človeka po smrti, ne pozna sobote, zmeden je zaradi dejstva, da je človeško telo Božji tempelj in da mora biti vse, kar jemo in pijemo, v skladnosti z Božjo voljo. Pobožen svet je zmeden, ker pije vino iz babilonske čaše.
Mnogi ljudje, ko vse to zvedo, rečejo: »Ali ne bi mogel ostati v svoji cerkvi in se spreobrniti?« Toda Bog pravi, da moramo oditi iz Babilona. Teolog Brown pojasnjuje to takole: »V vsakem odpadu ali svetu prilagojeni cerkvi je neka Božja nevidna in prava Cerkev, ki mora oditi ven, če želi biti trdna.« Zato, če vemo in verujemo, da je svetopisemska sobota prava ustanova, da duša ne živi po človekovi smrti, da je naše telo Gospodov tempelj, ne moremo živeti razdvojeni med svojo in pravo Božjo cerkvijo.
Kardinal Gibbons sklepa o tem takole: »Razlog in smisel zahteve je sprejeti eno ali drugo od teh možnosti: ali protestantizem in sprejemanje svetosti sobote ali katolicizem in praznovanje nedelje. Sporazum je nemogoč.« (Chatollic Mirror, 23. december 1893) Katoliški kardinal je poudaril resnico, kot je rekel, da je sporazum nemogoč. Takšne izjave so zelo jasne, in zato zahtevajo izbiro.
Razodetje pravi: »Z mogočnim glasom je zaklical: Padel je, padel veliki Babilon.« (Raz 18,2) Mati cerkev je padla. Tudi njena izročila so padla. Ta Cerkev v slovesnem škrlatnem oblačilu je padla.
»Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: Pojdi stran od njega, moje ljudstvo, da ne boš soudeležen pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe.« (Raz 18,4) Nemogoče je ostati v Babilonu, a ne sodelovati v njegovih grehih. Najhujše muke, ki so bile kdaj izlite, bodo izlite na Babilon. Babilon je padel, ker ni sprejel Božje zveličavne resnice.
Bog vabi iskrene ljudi, naj izidejo iz teh organizacij, ki so pile iz babilonske čaše. Kmalu se bo čas iztekel. Kmalu se bo vsak človek moral dokončno odločiti – biti popolnoma na Kristusovi strani ali na strani izročil, na strani resnice ali na strani zmote, na strani Svetega pisma ali na strani človeških dojemanj.
Jezus je rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas, poznam jih in hodijo za menoj.« (Jn 10,27)
Poslušajmo in odzovimo se slovesnemu vabilu Jezusa Kristusa, našega Stvarnika in Zveličarja: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« (Jn 14,15)
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!