 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
16. Značilnosti prave cerkve
V vse posebnosti našega časa moramo všteti tudi veliko število različnih cerkev. Seveda tu ne gre za cerkvene stavbe, ampak za cerkvene organizacije. Samo krščanskih cerkvenih organizacij je na svetu več kakor 250. Če k tej številki dodamo še judovsko vero, vzhodnjaške vere in vsa številna sodobna verska gibanja, je naravno, da se bomo vprašali: Ali se lahko najde prava Božja Cerkev na svetu? Ali obstaja možnost, da navaden človek odkrije, katera cerkev se drži prave Božje poti?
Zanimivo je vprašati ljudi, zakaj pripadajo svoji cerkvi. Odgovor se v glavnem glasi takole: »Že moji starši so pripadali tej cerkvi, a že tudi njihovi starši. Če je bila ta cerkev dobra zanje, je dobra tudi zame. V njej sem se rodil in v njej bom ostal. Nimam namena spremeniti svoje vere.« Toda isti ljudje, ki odgovarjajo tako, ne mislijo, da to načelo velja, ko gre za druge veroizpovedi. Ti ne mislijo, da bi ravno tako imeli prav tudi pogani iz Južne Amerike ali Afrike, če bi rekli: »Moj oče je bil lovec na človeške glave, pa tudi že njegov oče in ded...« Nisem prepričan, da bi takšno stališče potrdili z odgovorom: »Če je bilo to dobro za tvojega očeta, bo dobro tudi zate.«
Torej to, da je »moj oče hodil po tej poti«, ni zadosten razlog, da hodim po njej tudi jaz, ker je možno, da si moj oče ni znal izbrati dobre poti. Njegova odločitev je bila v skladnosti z znanjem, ki ga je imel. Če pa jaz vem več, se od mene pričakuje, da se odločim za kaj boljšega.
Cerkev
Cerkev mora biti utemeljena na veri. Prvi razlog za pripadnost kateri koli veri ni to, da so ji pripadali naši starši, niti to, da smo v njej rojeni, niti to, da tej cerkvi pripadajo tudi vsi naši prijatelji. Edini razlog naj bi bil to, da z vsem srcem verujemo, da je cerkev, ki ji pripadamo, »Cerkev živega Boga, steber in temelj resnice«. (1 Tim 3,15)
Ali je moja cerkev to ali ne, bom ugotovil po znamenjih prave Cerkve, ki jih določa sveta Božja beseda. Jezus je farizejem in pismoukom svojega časa dal naslednje pravilo:
»Če hoče kdo izpolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je to, kar učim, od Boga, ali govorim sam od sebe.« (Jn 7,17)
Če je kdo pripravljen spolnjevati Božjo voljo, bo zlahka ugotovil, ali se njegova Cerkev ravna po čistem nauku Svetega pisma. Ta pa, ki ni pripravljen spremeniti svojega življenja, ne bo mogel popolnoma razumeti Božje resnice, čeprav jo bo spoznal iz Božje besede. Če kdo reče: »Nimam namena, da bi se spremenil,« v resnici odkriva, da je njegov um zaprt za nova spoznanja, ki bi ga usmerila na nov način življenja.
Tem, ki svoje srce odpirajo resnici in so pripravljeni svoje življenje uskladiti z njo, Jezus sporoča:
»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32)
Cerkev skozi stoletja
Zanesljivo je dejstvo, da je Bog v vseh zgodovinskih obdobjih imel svojo Cerkev na svetu. Vedno so bili ljudje, ki so Boga ljubili iz vsega srca in bili pripravljeni sprejeti in spolnjevati njegovo voljo. Bog je za Abrahama lahko rekel naslednje:
»Zato, ker je Abraham slušal moj glas in spolnjeval mojo zapoved, moje ukaze, moje zakone in moje postave.« (1 Mz 26,5)
Božjo Cerkev so že od Adama sestavljali ljudje, ki so bili pripravljeni poslušati Božji glas in spolnjevati njegove zapovedi.
Sveto pismo nam odkriva, da zvesti Božji sledilci nikoli niso bili znani po številčnosti, ampak po svoji zvestobi. Gospod je za svoj narod rekel takole:
»Kajti sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod, tvoj Bog, te je izvolil, da mu boš lastninsko ljudstvo izmed vseh ljudstev, ki so na površju zemlje. Ne zato, ker bi bili vi številnejši ko vsa druga ljudstva, se je Gospod nagnil k vam in vas izvolil, saj ste najmanjši med vsemi ljudstvi.« (5 Mz 7,6.7)
Tudi če v našem času iščemo pravo Cerkev, moramo najprej vprašati: Katera Cerkev je poslušna Bogu? V zgodovini je bilo v pravi Božji cerkvi mnogokrat zelo majhno število vernikov.
Ko je Izrael prenehal biti Božji narod, je Bog poklical majhno skupino ljudi, pripravljenih poslušati njegov glas. Kadar koli večina ni hotela biti poslušna Božjemu glasu, je manjšina ostala zvesta. V knjigi preroka Ageja se omenja takšen primer: »Ostanek ljudstva je poslušal glas Gospoda, svojega Boga.« (Ag 1,12) Izraela je Bog zavrgel, ker je služil malikom in sprejel poganske običaje, a majhna skupina, ki je imenovana »ostanek«, je ostala zvesta Bogu. Tako je bilo vedno od stvarjenja sveta pa vse do naših dni. Zato je apostol Pavel pisal v skladnosti s tem:
»Prav tako se je tudi v sedanjem času rešil ostanek, ki je bil odbran po milosti.« (Rim 11,5)
Kakor v času apostola Pavla ima Bog tudi danes »ostanek«, ki veruje vanj in izpolnjuje njegove zapovedi. V kateri cerkvi je ta ostanek? V zadnji svetopisemski knjigi, Razodetju, beremo, da bo Bog imel tudi na koncu svetovne zgodovine ljudstvo, ki mu bo popolnoma zvesto.
Razodetje o pravi Cerkvi
V Razodetju 12 je z zelo izrazitimi simboli opisan Satanov boj proti Kristusovi pravi Cerkvi. Pri koncu tega poglavja piše takole:
»In razsrdi se zmaj nad ženo in gre napravljat vojsko z ostalimi njenega potomstva, ki hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa.« (Raz 12,17 CHR)
Tudi v tem besedilu najdemo besedo »ostali« ali ostanek. Katera znamenja ima »ostanek«? »Hrani Božje zapovedi in ima pričevanje Jezusa Kristusa.« To je ljudstvo, ki iz ljubezni do na Golgoti križanega Kristusa spolnjuje Božje zapovedi. Sveto pismo v Razodetju večkrat poudarja, da Ostanek cerkve spolnjuje Božje zapovedi:
»Tukaj je stanovitnost svetih, ki hranijo Božje zapovedi in Jezusovo vero.« (Raz 14,12)
Božje ljudstvo, njegov ostanek, spolnjuje vse Božje zapovedi, kar pomeni, da tudi četrto, ki poziva k posvečevanju sobote kot dneva počitka. Če torej iščeš pravo Cerkev, se najprej prepričaj, ali se v njej veruje v Kristusa in spolnjujejo vse zapovedi, seveda tudi zapoved o soboti. To je vidno znamenje, ki ga je Bog zapustil, da bi vsi iskreni ljudje lahko našli pravo Cerkev.
Mnogi poskušajo zmanjšati pomen tega znamenja, in zato pravijo: »Ni pomembno spolnjevanje zapovedi, pomembna je Božja milost.« Milost ima svoj nezamenljiv prostor v razvoju našega zveličanja, toda Sveto pismo do svoje zadnje strani poudarja, da Bog od vseh svojih vernih pričakuje spolnjevanje zapovedi.
»Blagor njim, ki spolnjujejo Božje zapovedi, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto.« (Raz 22,14 Karadžić)
Ljudje, ki bodo dobili zveličanje v Jezusu, ki so dobili po Božji milosti očiščenje svojih grehov, bodo spolnjevali Božje zapovedi. Takšni bodo stopili skozi vrata večnega mesta.
V Razodetju je opisana naloga, ki jo bo opravil »ostanek« zadnjega časa:
»Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebesa in zemljo, morje in izvirke voda.« (Raz 14,7)
Poslanec, angel, kliče z mogočnim glasom: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe.« Glede na to prava Cerkev, edina na vsem svetu, oznanja, da je »prišla ura njegove sodbe«.
V našem času se je zakoreninilo prepričanje, da ljudje odgovarjajo samo sebi. Toda Božja Cerkev na svetu uči, da so ljudje najprej Bogu odgovorni za vsa svoja ravnanja. Mnogokrat slišimo koga reči: »Sam sebi sem Bog in sam svoj gospodar.« Nasprotno temu pa zvesti Kristusovi sledilci oznanjajo, da sedaj v nebesih zaseda sodba, da bi ljudje dojeli, v katerem času živijo, in bi se spokorili.
Besedilo v Razodetju 14 tudi poudarja, da Kristusova Cerkev poziva ljudi, naj častijo Boga. Apostol Pavel piše takole: »Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« (1 Kor 6,20) Prava Cerkev, zvesti Božji ostanek, poveličuje Boga tako, da skrbi za svoje telo in se ravna po zdravstvenih načelih, ki jih je dal Bog. Verniki Božje Cerkve na svetu ne uničujejo svojega zdravja s tobakom, alkoholom in nečisto hrano. Ravnajo se po načelu: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v Božjo slavo.« (1 Kor 10,31) Torej je zdravstvena vest pomemben del nauka prave Cerkve.
V Razodetju je poudarjena naslednja pomembna podrobnost iz nauka, ki ga oznanja prava Božja Cerkev:
»Nato sem zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: Zapiši: Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; zakaj njihova dela gredo za njimi.« (Raz 14,13)
Po tem besedilu se bodo pravi Kristusovi sledilci lahko uprli pojavu spiritizma. Medtem ko večina ljudi veruje, da duše mrtvih lebdijo v zraku in se lahko pogovarjajo z živimi, bo »ostanek« oznanjal resnico o mrtvih – mrtvi počivajo od svojih naporov, ne sodelujejo v ničemer, kar se dogaja pod soncem:
»Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo in ni več plačila zanje, saj je njihov spomin pozabljen. Davno je izginila njih ljubezen, njih sovraštvo, njih zavist, in nimajo na veke več deleža na vsem, kar se godi pod soncem.« (Prd 9,5.6)
Božja Cerkev v času pred drugim Kristusovim prihodom ima nalogo oznaniti svetopisemske resnice, ki so bile skozi stoletja zanemarjene. Iskreni in verni ljudje živijo v mnogih cerkvah po spoznanju, ki ga imajo, in zato nezadostno poznajo nauk Svetega pisma. Zato pravi Jezus v evangeliju po Janezu takole:
»Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.« (Jn 10,16)
Nato pristavlja: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj.« (Jn 10,27)
Ko iskreni in verni ljudje slišijo za pravi svetopisemski nauk, se upravičeno sprašujejo: Zakaj je potem v krščanskih cerkvah toliko različnih običajev, naukov in verovanj, ki ne temeljijo na Svetem pismu?
Veliko kristjanov ohranja nauke, ki so se na razne načine vtihotapili v njihovo verovanje, a ne izvirajo iz Božje besede. Toda Božja resnica se nikoli ni spremenila. Bog torej pričakuje od ljudi, da sprejmejo resnico, ki jo spoznajo. Res je, da so skozi stoletja mnogi običaji in celo nauki poganskih ver našli svoj prostor v krščanstvu in tako postali del vere naših prednikov. Ker pa smo slišali Jezusov glas, zapustimo vse svoje običaje in stopimo v Kristusovo občestvo, v katerem se ohranja in spolnjuje popolna svetopisemska resnica.
Bog vabi vsakogar
Psalmist David takole opisuje stališče vsakega iskrenega kristjana:
»Uči me, Gospod, svojo pot, da bom hodil v tvoji resnici; vodi moje srce, da se bo balo tvojega imena.« (Ps 86,11)
Ko molimo: »Gospod, uči me svojo pot,« nam bo Bog odkril resnico. Naša dolžnost pa je, da luč, ki nam jo je razodel, sprejmemo in živimo po njej.
Dragi prijatelj, če čutiš duhovno lakoto in si pripravljen svoje srce prepustiti delovanju Božjega Duha, ti bo v tem resnem času konca uspelo prepoznati pravo Božjo cerkev. Ta spolnjuje Božje zapovedi, oznanja sporočila treh angelov, poveličuje Boga s spoštovanjem in izpolnjevanjem zdravstvenih načel in oznanja čist svetopisemski nauk. To je Kristusova čreda. Spoznanje o pravi Kristusovi cerkvi je Kristusovo vabilo tvojemu srcu.
Čas na Božji uri se izteka. Nebeška sodba bo kmalu končana in Kristus bo prišel, da bo svoje zveste sledilce vseh časov in iz vseh krajev sveta odpeljal v večni dom.
Ne glede na to, ali si star ali mlad, izobražen ali ne, bogat ali ubog, te Kristus ljubi. V njegovih očeh imaš veliko vrednost, in zato te vabi, da se v skladnosti s svojo vero odločiš in stopiš v zavetje njegove resnično prave Cerkve.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!