 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
15. Vrata novega življenja
Ko kdo zapušča dom, prijatelje ali delovno mesto, izgovori pri slovesu včasih zelo pomembne besede. Če je kdo od odhajajočih izgovoril pomembne besede, je to bil naš Zveličar Jezus Kristus. Tik pred vrnitvijo v nebesa je učencem spregovoril najpomembnejše besede, kar jih je kdaj izgovoril. Te njegove besede, pravzaprav njegovo zadnje veliko naročilo, najdemo v zadnjih vrstah Matejevega evangelija.
»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20)
Kristusovo zadnje naročilo učencem se je glasilo: »Pojdite, oznanjajte, učite in krščujte!« Krst je zelo pomemben obred; v Novem zakonu se omenja 80-krat.
Pomen krsta
Seznanimo se z razmerami, v katerih je Kristus poudarjal pomen krsta. Nikodem, ugleden judovski cerkveni voditelj, je neki večer prišel k Jezusu z željo, da bi razpravljala o verskih vprašanjih. Tudi danes so ljudje, ki globoko v svojem srcu hrepenijo po globoki izkušnji s Kristusom. Potrebujejo radost in mir, ki jim ga lahko da samo On. Z gotovostjo želijo vedeti, da so jim grehi odpuščeni. Toda takšni včasih, zastavljajoč svetopisemska vprašanja, želijo prikriti svojo veliko potrebo. To je hotel tudi Nikodem.
Jezus pa se z njim ni spustil v versko razpravo. V središče pogovora je dal potrebo Nikodemovega srca. Z glasom polnim ljubezni je rekel:
»Resnično resnično ti povem: če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3)
Te Kristusove besede so preveč jasne, da bi zlahka šli čeznje. Preveč so pomembne, da bi se jim izognili. So ljudje, ki menijo, da ni pomembno, ali je človek krščen ali ne, toda zato so Jezusove besede zelo jasne: »Če se kdo ne rodi iz vode« – kar pomeni, če ni krščen, »in Duha« – kar pomeni, če ni izkusil prerajajoče moči Svetega Duha, »ne more priti v Božje kraljestvo.«
V Markovem evangeliju beremo tele Jezusove besede:
»Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen.« (Mr 16,16)
Jezus je poudaril dva pogoja za zveličanje. Prvič, notranjo vero, ki vodi k poslušnosti, doslednemu izpolnjevanju njegove volje, izpolnjevanju njegovih zapovedi, in ne samo v navadno veroizpoved. Drugi pogoj je krst – zunanje razodevanje vere, ki je v srcu. Krst je vidno in javno pričevanje, da je srce nekoga začelo novo življenje.
To je znamenje, ki ga Jezus zahteva od nas, znamenje, s katerim kažemo, da smo se popolnoma izročili njemu. Vendar pa ta preprost, a pomemben obred, ki ga je Jezus zapustil Cerkvi, bega mnoge ljudi. Ti zastavljajo razna vprašanja: Kaj je krst? Zakaj glede tega vprašanja niso vsi kristjani na svetu edinstveni? Ali naj se krst opravi s polivanjem, škropljenjem ali potopitvijo? Ali je po Svetem pismu pravilno krščevati majhne otroke? Kakšen pomen ima krst in zakaj je Jezus zapustil ta obred? Ali Bog priznava samo en način krščevanja?
Kateri način krsta Bog priznava
Poiščimo najprej svetopisemsko obliko krsta, ki jo Bog priznava. S tem bomo odgovorili na številna vprašanja. Apostol Pavel govori o naši potrebi, da ohranimo edinost v krščanski veri in dodaja:
»Eno telo in en duh, kakor ste tudi bili poklicani k enemu upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst.« (Ef 4,3.4.5)
Po apostolu Pavlu obstaja samo ena oblika krsta. Kakor je gotovo, da je samo ena vera – prava vera, svetopisemska vera, utemeljena na resnicah Božje besede, kakor je en Gospod, Jezus Kristus, ki je umrl za naše grehe, obstaja tudi samo ena oblika krsta. Proučevanje Svetega pisma in prakrščanstva nam bo pomagalo spoznati ta krst.
Če želimo hoditi po Jezusovi poti, se seznanimo s krstom, s kakršnim je bil On krščen. Jezus je naš zgled v vsem. On se ni krstil zato, ker je bil grešen. Ni mu bilo potrebno očiščenje od grehov. Krstil se je zato, da nam zapusti zgled, kako naj se krstimo tudi mi. O podrobnostih tega krsta beremo v Markovem evangeliju:
»Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal odprta nebesa in Duha, ki se je kakor golob spuščal nanj. In zaslišal se je glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni Sin, zelo sem te vesel.« (Mr 1,9-11)
Apostol Janez v svojem evangeliju pove, zakaj je Janez krščeval v Jordanu: »Ker je bilo tam mnogo vode.« (Jn 3,23 CHR)
Janez je Jezusa krstil v reki Jordan, torej Jezus ni bil poškropljen, niti voda ni bila preprosto prelita čez njegovo glavo. Jezus je stopil v vodo reke Jordan in Janez ga je potopil v reko. Sveto pismo takole poudarja jedro naše opredelitve:
»Kdor pravi, da živi v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel On.« (1 Jn 2,6)
Če smo Jezusovi sledilci, če želimo hoditi po Kristusovih stopinjah, nas bodo te pripeljale do enakega krsta, s kakršnim je bil On krščen. Sama beseda krst je prevod grške besede baptizo. Ta beseda se uporablja, ko se želi povedati, da je potrebno kos tkanine popolnoma potopiti v barvo ali posodo popolnoma potisniti v vodo, da bi se napolnila. Torej ta beseda pomeni popolnoma potopiti.
V Apostolskih delih 8 je opisano srečanje Filipa z Etiopcem. Filip se je na čudežen način srečal s tem možem, ki je, iskajoč luč in resnico, proučeval Sveto pismo. Oznanil mu je evangelij, potem pa ga je Etiopec vprašal: »Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?«
Zapis o krstu tega Etiopca najdemo v Apostolskih delih:
»Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen? Filip je rekel: Če veruješ iz vsega srca, je to mogoče. In odgovoril je: Verujem, da je Jezus Kristus Božji Sin. Velel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.« (Apd 8,36-38)
Svetopisemski krst zahteva, da stopita v vodo krstitelj in krščenec. Potem se krščenca potopi v vodo, kar simbolično predstavlja smrt – prenehanje starega načina življenja. Krščenec umira, da bi vstal v novo življenje v Kristusu. V Rimljanom apostol Pavel poudarja:
»S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus po veličastnem Očetovem posegu vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,4)
Biti pokopan in biti poškropljen sta dva različna pojma. Kadar koga pokopljejo na pokopališču, nanj ne vržejo samo nekaj grud zemlje. Ne! Pokojnika dajo v zemljo in popolnoma zasujejo. Filip in Etiopec sta skupaj stopila v vodo, potem pa ga je Filip položil v vodeni grob. Ko je Etiopec vstal iz vode, je vstal v nov način življenja. To je svetopisemski krst. To je način, na kakršen je bil Kristus krščen. Zgodovina potrjuje, da se je tako krščevalo v prakrščanski Cerkvi.
Pričevanje zgodovine
Na samem začetku razvoja krščanstva je Efez postal središče mlade krščanske Cerkve. Tam je Pavel preživel tri leta, oznanjujoč veselo sporočilo o zveličanju. V tem mestu je bil zgrajen tudi velik molitveni dom, katerega ostanki so vidni še danes.
Če bi danes obiskali ruševine tega nekdanjega mesta, bi vam vodnik rekel: »Krstilnica je bila najpomembnejši del te cerkve.« Potem bi vas odpeljal do kraja, kjer je še danes marmorno kamenje, ki kaže oblike nekdanje krstilnice.
Ta je okrogle oblike, globoka okoli 1,5 metra in ima okrog štiri metre premera. Na dveh straneh krstilnice so stopnice. V takem bazenu je lahko bilo nekaj sto litrov vode. Očitno je, da so bili prvi kristjani krščeni s potapljanjem v vodo.
V Pisi v Italiji je velika stolna cerkev. To mesto je svetovno znano po veliki stolnici s poševnim stolpom. Na drugi strani stolnice je okrogla stavba s kupolo. To je krstilnica, ki je bila zgrajena v srednjem veku. Pravzaprav je to meter do meter in pol globok bazen s premerom okoli dvanajst metrov. To je dokaz, da se je celo 1.300 let od začetka krščanstva krščevalo s potopitvijo. Kalvin je pisal: »Sama beseda baptizo pomeni potopiti; zanesljivo je, da so v prvi krščanski Cerkvi krščevali s potapljanjem.«
Sprememba
Krst s poškropitvijo je bil uradno sprejet v Cerkvi šele po cerkvenem zboru v Raveni leta 1311. Več kakor 1.200 let po Kristusu se je obred krsta opravljal s potopitvijo. Krst s poškropitvijo nima svetopisemskega temelja. Ta se je kot izročilo neopazno vtihotapil v Cerkev. Oglejmo si, kako se je to zgodilo.
Večkrat se zgodi, da se kdo odloči za krst v visoki starosti. Ko je kdo umiral, so njegovi najbližji poklicali duhovnika, ker so bili prepričani, da je krst nujen za odhod v Božje kraljestvo. Toda umirajoči je bil že v takem stanju, da se pravilen krst ni mogel opraviti. Tedaj so take ljudi začeli zavijati v mokro tkanino. Pozneje je bilo škropljenje z vodo sprejeto za še lažji in ustreznejši način. Sčasoma se je vse bolj udomačilo mišljenje – če je poškropitev dober način za krščevanje bolnih, zakaj se ne bi tako krščevali tudi zdravi. Tako sta navada in udobnost zmagala. Najvzvišenejši in najpomembnejši obred je bil zamenjan z obliko, ki je niso uporabljali niti Kristus niti apostoli.
Poglavar nekega plemena v Severni Ameriki je dobil Sveto pismo. Ko ga je proučeval, se je odločil svoje življenje izročiti Kristusu. Prišel je čas, ko naj bi bil krščen in sprejet v Cerkev. Iz Svetega pisma je razumel, da je bil Kristus krščen v reki. Zato je začuden opazoval, kako je duhovnik, ki naj bi ga krstil, pripravljal majhno srebrno posodo z vodo.
»To je premalo, zares premalo!« je ugovarjal stari poglavar. »Indijanec ne more biti potopljen v tako malo vode!«
Duhovnik se je potrudil poglavarja prepričati, da količina vode, ki se uporabi pri krstu, ni pomembna. Nato je poglavar končal ta pogovor z logično pripombo:
»Potem je torej Indijanec bral napačno knjigo!«
Sveto pismo pozna samo en način krsta, a to je krst s potopitvijo.
Pogoji za krst
Kdo se lahko krsti? Jasno je, da potapljanje ni ustrezen način za krščevanje majhnih otrok. V Novem zakonu ni opisan niti en primer krščevanja majhnega otroka. Za krst obstajajo trije temeljni pogoji, ki jih mora krščenec izpolniti.
1. Spokorjenje. V Novem zakonu krst pride vedno po spokorjenju. (Apd 2,37.38)
Spokoriti se pomeni obžalovati storjene grehe. To pomeni dojeti, da so naši grehi spravili Jezusa na golgotski križ, in prezirati grehe, zaradi katerih je bil Božji Sin križan. To pomeni – greh za vedno opustiti.
2. Vera. V Apostolskih delih najdemo vprašanje, ki ga je Filip zastavil Etiopcu: »Če veruješ iz vsega srca.« (Apd 8,37)
Drugi pogoj za krst je verovati iz vsega srca, da je Jezus Božji Sin. Sam Jezus je povedal: »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan.« (Mr 16,16) Živa, osebna vera v Božjega Sina je pogoj za krst; vera, da je Jezus odpustil moje grehe in da mi bo dal novo življenje, vera, da je njegova pot edina, vera, da je »meni življenje Kristus«.
Vera vsebuje trdno zaupanje v Boga in gotovost, da so v Kristusu vsi moji grehi odpuščeni in sem sprejet za Božjega otroka. To je zaupanje v Kristusa, ki edini lahko zadovolji potrebe človeškega srca. To je moja svobodna odločitev, da vse svoje življenje izročim njemu. Ko človek izroči svoje življenje Jezusu z vero, da ga samo On lahko zveliča, potem gre v vodeni grob – krst.
3. Spoznanje, ki vodi v poslušnost. Nihče ne more biti krščen, dokler se ne seznani s temeljnimi načeli krščanskega življenja. Pred krstom morajo biti ljudje poučeni. Ni pravilno krstiti jih, preden zvedo, kaj krščansko življenje sploh pomeni.
Jezus je ukazal: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« (Mt 28,19)
Ko se ljudje spokorijo za svoje grehe, ko zasovražijo greh in ga želijo za vedno zavreči, ko sprejmejo Jezusa za svojega osebnega zveličarja in mu želijo služiti, in ko so poučeni o temeljnih Božjih načelih, ki jih podaja Sveto pismo, šele tedaj so pripravljeni za krst.
Ljudje mnogokrat sprašujejo, ali je krst znak pripadnosti določeni cerkvi ali pa je to simbol zedinjevanja s Kristusom? So ljudje, ki rečejo: »Želim se krstiti v imenu Jezusa Kristusa, toda ne želim pripadati kakšni cerkvi.«
Ker je Jezus glava, a Cerkev telo, predstavlja to dvoje nedeljivo celoto. Takšen krst ima dvojen pomen: je simbol zedinjevanja s Kristusom kot glavo in edinosti z njegovo Cerkvijo kot telesom.
Besedilo v Apostolskih delih jasno pove, da so ti, ki so se krstili na binkošti, stopili v nerazdružljivo občestvo z drugimi verniki. (Apd 2,41-47) Korinčanom apostol Pavel poudarja: »Smo bili vsi krščeni v eno telo,« (1 Kor 12,13) v Kristusovo Cerkev.
»Kaj še čakaš?«
Znano nam je doživetje apostola Pavla na poti v Damask. Dotlej je bil surov preganjalec krščanske vere. Zaslepljen od svetlobe z neba je padel na tla in vzkliknil: »Kaj naj naredim, Gospod?« (Apd 22,10) Pavel se je tisti trenutek spokoril za grehe in z vsem srcem sprejel Gospoda Jezusa Kristusa. Malo pozneje se je srečal z verniki Kristusove Cerkve. Mož po imenu Ananija ga je poučil o verskih načelih:
V tem primeru je očitno zaporedje korakov:
1. Spokorjenje
2. Vera
3. Poučevanje
Nato je Ananija rekel Pavlu: »In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti. Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime.« (Apd 22,16)
Pavel ni imel razloga za čakanje. Izpolnil je vse tri pogoje in s krstom potrdil svojo pripravljenost, da bo Kristusov sledilec.
Včasih starši vprašajo: Kdaj je otrok dovolj odrasel za krst? Odgovor je povsem preprost: ko je dovolj odrasel, da se lahko spokori za svoje grehe, z vero sprejme Kristusa za svojega osebnega Zveličarja in razume načela življenja po Božji volji. Sam se mora odločiti za krst.
Vprašanje, ki ga je Ananija zastavil Pavlu, se zastavlja tudi nam, če smo izpolnili te tri pogoje: »In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti. Operi se svojih grehov.«
Naročilo, ki ga je Jezus dal svojim učencem v Matejevem evangeliju, (Mt 28,19.20) je sporočilo, ki se danes oznanja po vsem svetu. Tako Kristus pripravlja ljudi za svoj zopetni prihod. Bog s svojim Duhom omogoča vsakemu narodu, rodu, ljudstvu in jeziku slišati vabilo in v skladnosti z njim sprejeti Božje zapovedi. Bog pošilja zadnje vabilo prebivalcem zemlje:
»Z mogočnim glasom je zaklical: Padel je, padel veliki Babilon. (...) Nato sem z neba zaslišal drug glas, ki je rekel: Pojdi stran od njega, moje ljudstvo, da ne boš soudeleženo pri njegovih grehih in da te ne prizadenejo njegove šibe.« (Raz 18,2.4)
To sporočilo kroži okrog sveta. Sveti Duh govori srcem vseh ljudi in mnogi se odločajo za izročitev Kristusu. Začetek tega novega življenja je krst. Ti, ki stopajo v vodo, razodevajo svojo odločitev, da bodo pokopali staro življenje greha, se zedinili s Kristusom in vstali v novo, brezgrešno življenje.
Vprašanje, ki ga je Ananija zastavil Pavlu, se zdaj zastavlja tudi nam: In kaj še čakaš zdaj? Mogoče živiš v zmedi, brez miru in pravega cilja? Mogoče poskušaš urediti svoje življenje in mu dati pravi smisel? Jezus te vabi, da se mu izročiš in da s krstom začneš novo življenje. Mogoče si nekoč že hodil po Kristusovi poti in mu služil iskreno in zvesto, pa si ga nato kljub temu zapustil. Kristus zdaj tudi tebe vabi. Mogoče pa sploh nisi bil seznanjen s pravo Božjo resnico, ki se ti zdaj razodeva. Kaj še čakaš? Zveličar te čaka, govori tvojemu srcu in želi spremeniti celotno tvoje življenje.
Seveda pa nihče ne more biti krščen, dokler ni v vsem poučen. Toda ne odlašaj z odločitvijo zato, ker je neki greh še vedno problem v tvojem življenju. Odloči se oditi k Jezusu in z njim bo problem rešen. Jezus govori tvojemu srcu. Odgovori mu z odločitvijo, da se mu boš priključil s krstom.
Odloči se takoj, čeprav si bil morda kot dojenček krščen s polivanjem ali poškropitvijo, ko za pravi svetopisemski krst s potopitvijo nisi vedel. Odloči se, čeprav si že bil krščen s potopitvijo, a si pozneje Kristusa zapustil. Morda si se krstil na način, ki je opisan v Svetem pismu, a nisi poznal vse svetopisemske resnice in je nisi izpolnjeval v svojem življenju. Potrebno ti je pokopati svoje grehe in stopiti v novo življenje. Ne glede na vse okoliščine, v katerih živiš, te Jezus vabi s tihim glasom Svetega Duha. Ne odlašaj, odloči se, da se boš rodil iz vode, ker so to vrata, skozi katera se stopa v novo življenje.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!