 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
13. Življenje po smrti
Med sodobnimi ljudmi je veliko zanimanje za vse, kar se razlikuje od vsakdanjega načina življenja. Vsak dan smo priče vse večjega zanimanja za spiritizem, okultizem in vražarstvo. Knjige, ki govorijo o teh pojavih in poskušajo odkriti skrivnosti nadnaravnega, hitro postajajo »uspešnice« in doživljajo številne izdaje. Spiritizem, za katerega se trdi, da ima možnosti za zvezo z mrtvimi, ima vse več pristašev. Mnogokrat poslušamo o kakšnem nadnaravnem dogodku, a vse na način, ki navaja k sklepu, da okrog nas lebdijo in delujejo duše pokojnikov.
Neki večer je sin uglednega človeka naredil samomor ob 20.19. Eno leto so se v hiši tega človeka vse ure ustavile ob 20.19. Končno se je samomorilčev oče obrnil na spiritističnega medija. Ta je priredil seanso in priklical pokojnikov »glas«.
»Kako je na onem svetu?« je vprašal oče.
»Čudovito,« je odgovoril glas. »Živim v raju, v nezamišljivi lepoti.«
»Ali vidiš Jezusa?« je vprašal oče.
»Seveda, to je dober človek, tudi on je z nami.«
Oče je bil zadovoljen. Njemu je bila ta prevara več vredna in sprejemljivejša od svetopisemske resnice o mrtvih.
Edina možnost, da nas ta prevara ne bo zapeljala, je, da smo dobro utrjeni v poznanju Božje resnice o mrtvih, ki jo razodeva Sveto pismo. Nepoznanje resnice o stanju mrtvih nas vodi na pot Satanove prevare. Kaj Sveto pismo govori o umrlih?
»Kakor se oblak razprši in preide, tako tisti, ki gre v podzemlje, ne vzide več. Ne vrne se več v svojo hišo in njegov kraj ga ne pozna več.« (Job 7,9.10)
Sveto pismo jasno uči, da umrli nimajo nobenega deleža v dogajanjih ljudi, ki še naprej živijo na svetu.
Nekateri učijo, da ko človek umre, gre naravnost v nebesa. Drugi trdijo, da dobri gredo v raj, a hudobni v pekel. So taki, ki trdijo, da je med rajem in peklom prehodni kraj, vice. Nekateri pa trdijo, da je smrt dobesedni konec.
Prva prevara glede smrti je opisana v 1. Mojzesovi 3. Satan je vlogo medija namenil kači in prevaral Evo, zavajajoč jo, naj okusi sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega, kar je v resnici pomenilo smrt.
»Kača pa je ženi dejala: Nikakor ne bosta umrla.« (1 Mz 3,4) To je bila prva laž, ki je bila izgovorjena na tem svetu. »Ne, greh ne prinaša smrti,« je trdil Satan. »Mirno lahko jesta. Ne bosta umrla, po naravi sta nesmrtna.«
Toda Sveto pismo pravi takole:
»Plačilo za greh je namreč smrt; dar pa, ki ga milostno daje Bog, je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 6,23) Beseda nesmrten pomeni imeti večno življenje, nikoli ne postati žrtev smrti. Nasprotno temu pa je spoznanje, da je »plačilo za greh smrt«.
Človek je s padom v greh postal smrten, razpadljiv.
»Ki (Bog) ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni svetlobi in ga noben človek ni videl in ga ne more videti. Njemu čast in večna oblast.« (1 Tim 6,16)
Samo Bog ima nesmrtnost. Toda odločil se je, da bo ob svojem drugem prihodu tudi vsem zveličanim podaril nesmrtnost. Zato je ena najlepših svetopisemskih vrst ta, ki govori o tej Božji odločitvi:
»Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili, hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali neuničljivi in mi bomo spremenjeni. Zakaj to, kar je uničljivo, si mora obleči neuničljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost. Ko pa si bo to, kar je uničljivo, obleklo neuničljivost, in kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo spolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi.« (1 Kor 15,51-54)
Večina ljudi veruje, da smo ljudje po naravi nesmrtni. Pravijo takole: »Da, telo umre in se razpade. Toda duša še naprej obstaja in živi.«
Ali lahko vendar tudi duša umre? Preberimo naslednje svetopisemsko besedilo: »Duša, ki greši, umre.« (Ezk 18,4) Kaj je pravzaprav duša? Kako jo opisuje Sveto pismo? Ali je to nekakšno zavestno, breztelesno bitje, ki po smrti naprej lebdi in prebiva med živimi? Ali imajo tudi živali dušo kakor ljudje?
Ko Sveto pismo opisuje stvarjenje prvega človeka, razodeva, kaj je duša in kako je nastala.
»Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz zemeljskega prahu in vdahne v njegove nosnice dih življenja, in tako je postal človek živa duša.« (1 Mz 2,7)
Besedilo ne pravi, da je Bog dal dušo v človeka, ampak da je človek postal živa duša v trenutku, ko sta se spojila telo in dih. V telo, ki je bilo narejeno iz zemeljskega prahu, je Bog vdihnil svoj dih, življenjsko silo, a celota, ki je tako nastala, je živa duša – živo bitje. Torej to je sad diha življenja, ki je bil vdihnjen v človekovo telo. V Svetem pismu je beseda duša omenjena več kakor 1.600-krat, toda niti enkrat ni zapisano, da je nesmrtna.
Za ponazoritev, s katero lahko pojasnimo pojem duše, lahko uporabimo navadno svetlobo, ki jo širi žarnica. Da bi luč gorela, sta potrebni dve prvini: svetlobno telo in energija. Žarnica je telo, a energija elektrika, ki v naši ponazoritvi predstavlja življenjski Božji dih. Ko Božji dih (v našem primeru predstavljen z elektriko) pride v telo (predstavljeno z žarnico), je izid tega živa duša (predstavljena s svetlobo). Ko se prekine dotok elektrike, ni svetlobe. Zakaj? Zato, ker je prekinjena zveza z virom energije. Kakor žarnica in elektrika dajeta svetlobo, prav tako tudi telo in dih dasta dušo oziroma človeško ali katero drugo bitje.
Tudi apostol Pavel uporablja besedo duše namesto ljudi.
»Bilo nas je pa vseh na ladji dvesto šestinsedemdeset duš.« (Apd 27,37 CHR) To preprosto pomeni, da je bilo na ladji 276 ljudi, oseb, ne pa 276 breztelesnih zavestnih podob, ki so lebdele na ladji. Besedo duša Pavel uporablja namesto besede oseb, človeških bitij. V vsakdanjem življenju uporabljamo to besedo, na primer, če stopimo v neki prazen prostor in rečemo: »Tukaj ni žive duše,« kar pomeni, da ni nikogar, nobenega človeškega bitja, nobene osebe, celo živali ne.
Sveto pismo uporablja besedo duša tudi za živali, ptice in ribe. »In drugi angel izlije svojo čašo v morje; in postane kri kakor kri mrliča, in umre vsaka živa duša, kar jih je v morju.« (Raz 16,3 CHR)
O čem govori ta vrsta? Očitno se beseda duša ne nanaša na kakšne breztelesne podobe, ampak na ustvarjena bitja. V tej besedi ni resnično nič skrivnostnega.
Kaj se dogaja, ko človek umre?
»In se prah povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Prd 12,7)
Kakšen je to duh, ki se vrača k Bogu? Beseda duh v knjigi Pridigar 12,7. je ista kot »oživljajoč duh« ali »dih življenja« v 1. Mojzesovi 2,7. To je sila, ki jo je Bog vdihnil prvemu človeku, da je od prahu postal živo bitje. Sveto pismo nikjer ne pravi, da duša odhaja k Bogu. Odhaja samo življenjski dih, sila življenja.
»Dokler je še ves moj dih življenja v meni in me Božji dih oživlja.« (Job 27,3)
V hebrejski poeziji je značilno ponavljanje misli. Ista misel, ki se pojavlja v prvem delu vrste, se ponavlja tudi v drugem. »Moj dih življenja v meni« pomeni »življenje v meni«. Ko človek umre, izide iz njega življenjska sila, ki jo je dobil v začetku. Oglejmo si, kako to opisuje Psalm:
»Izdihne, se povrne v svojo zemljo, in propadejo njegovi načrti.« (Ps 146,4)
Torej ko človek umre, se telo vrne v zemljo, življenjski dih se vrne k Bogu in človek preneha biti živo bitje, živa duša. Prenehal je misliti. Zunaj telesa ni nobene zavestne dejavnosti. Človek se ni ničesar zavedal, dokler vanj ni bil vdihnjen življenjski dih. Prav tako pa se ničesar ne zaveda, ko življenjski dih izide iz njega. »Isti dan minejo vse njegove misli.« (Ps 146,4 CHR) Temu besedilu Sveto pismo dodaja:
»Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo in ni več plačila zanje, saj je njihov spomin pozabljen. Davno je izginila njih ljubezen, njih sovraštvo, njih zavist, in nimajo na veke več deleža na vsem, kar se godi pod soncem. Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto močjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš.« (Prd 9,5.6.10)
Zelo boleča bi bila misel, da se človek, ki se je mučil že v življenju, a morda je tudi umrl v težkih mukah, še naprej muči v peklu ali vicah. Celo če bi bil v raju, v nebesih, a bi se hkrati, kot to mnogi kristjani verujejo, zavedal vsega, kar se dogaja na zemlji z njegovimi bližnjimi, mar bi živel v pravi sreči? Ali bi bila kakšna babica srečna v raju, če bi gledajoč na zemljo videla svojega vnuka v bolniški postelji zaradi levkemije? Ali bi uživala v rajskih radostih, če bi opazovala svojega sina, kako umira v letalski nesreči, pada v gorečem letalu, a mu ne more pomagati? Tedaj raj zanjo ne bi bil kraj veselja, ampak nadaljevanje trpljenja. Toda Sveto pismo poudarja, da se po smrti človek ničesar več ne zaveda. Počiva brez zavesti kakor v globokem spanju. Niti se nikjer ne muči niti ne slavi Boga v raju. Kakor beremo v Psalmu: »Zakaj v smrti se te nihče ne spominja in v kraljestvu mrtvih – kdo te hvali?« (Ps 6,6)
Toda ali vendar obstaja kaj onkraj groba?
»Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je z umrlimi, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, moramo prav tako verovati, da bo Bog pridružil Jezusu tiste, ki so umrli v veri vanj. Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: Mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih. Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu.« (1 Tes 4,13-16)
»Hipoma, kakor bi trenil z očmi, ob glasu poslednje trobente,« (1 Kor 15,52) bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. To je blaženo upanje, katerega uresničenje željno pričakujemo. Zato se še bolj veselimo Kristusovega zopetnega prihoda, ker bomo zopet srečali naše mile, ki počivajo v grobovih. Skupaj z njimi bomo odneseni na oblakih Gospodu naproti.
Verniki solunske cerkve so mislili, da bo Jezus ob ponovnem prihodu vzel samo žive kristjane, a da bo njihove drage pokojnike pustil v grobovih. Toda »oprt na Gospodovo besedo« apostol Pavel dokazuje, da »mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli umrlih«, kajti »najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu«. Kaj pa se bo zgodilo potlej?
»Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.« (1 Tes 4,17)
Slavno srečanje na oblakih. Smrt in grob ne moreta zadržati vernega Božjega otroka, ker je njegovo življenje skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo pojavil Kristus, vir našega življenja, se bomo pojavili tudi mi z njim v slavi. Tako je za iskrenega kristjana smrt samo počitek v Božjem naročju do slavnega jutra, ko bo vstajenje postalo resničnost.
Na nekem grobu v Angliji je nagrobni spomenik s simboličnim napisom in sliko. Na njem so prikazana vrata, a na vratih je klesar vklesal ključavnico. V ključavnici je ključ, ki ga drži angelova roka. Angel si z drugo roko zastira oči, a pogled mu je uprt proti nebu. Pod tem so vklesane preproste besede: »Do njegovega prihoda.« Sporočilo je jasno. Ko bo Kristus prišel, bo angel obrnil ključ, odklenil grob, odprl vrata in pokojnik bo vstal. Pridiga vklesana v kamen!
Morda se bo kdo vprašal: Kaj je z Mojzesom in Elijem? Mar nista bila pri Jezusu, ko se je spremenil na Gori spremenjenja? Da, bila sta. Pomembno je, da uvidimo, da to nista bila duhova, duši Mojzesa in Elija, ampak resnično ona. Sveto pismo pravi, da je Mojzes umrl, a da ga je Bog obudil od mrtvih in vzel v nebesa. Elija je bil živ vzet v nebesa in nikoli ni okusil smrti.
Zakaj je Bog dovolil, da sta Mojzes in Elija odšla v nebesa pred drugim Kristusovim prihodom? Mojzes je bil v grobu in je prišel iz njega. Bog ga je obudil v dokaz, da grob ne more zadržati svoje žrtve. Mojzes predstavlja te, ki so v grobovih in bodo vstali od mrtvih ob Kristusovem prihodu. Elija pa predstavlja vse, ki bodo živi pričakali Kristusa in nikoli ne bodo umrli.
Jezus je zmagovalec smrti. Njemu bosta šli naproti na oblakih dve skupini ljudi – ti, ki so kakor Mojzes okusili smrt, in ti, ki kakor Elija nikoli niso umrli, ampak bodo živi spremenjeni.
Jezus je vedel, da ga čaka smrt na križu. Pripravljal se je za to hudo izkušnjo. Mojzes in Elija sta ga prišla spodbujat. Sta zanesljivi priči, da bo zveličanje po zaslugi njegove smrti na križu omogočeno tudi njim, ki bodo umrli pred njegovim drugim prihodom, in njim, ki ga bodo pričakali živi. Mojzes je bil v novem in nerazpadljivem telesu, ki mu ga je dal Bog. Jezus je premagal grob in ima oblast nad njim. Dogodki, o katerih beremo v Novem zakonu in nas spominjajo na to, kako je obujal mrtve, krepijo našo vero v Jezusa kot zmagovalca nad smrtjo.
V Janezu 11 najdemo poročilo o Lazarjevi smrti, smrti enega Jezusovih najbližjih prijateljev: »Tako je govoril. Nato pa jim je rekel: Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim. Učenci pa so mu rekli: Gospod, če spi, bo ozdravel. Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.« (Jn 11,11-13) Jezus je ob tej priložnosti rekel, da Lazar spi, počiva. Njegova utrujenost, bolečine, skrbi, vse je minilo. Lazar je umrl.
»Jezus ji reče: Tvoj brat bo vstal. Marta mu odgovori: Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan. Jezus ji reče: Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umre; in kdor koli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« (Jn 11,23-26)
»Tvoj brat bo vstal,« je Jezus rekel Marti. Ni rekel: »Marta, bodi hrabra, Lazarjeva duša je v nebesih.« Marta, ki je vsa verska spoznanja dobila od samega Kristusa, je odgovorila: »Vem, da bo vstal poslednji dan.«
Vedela je, da bodo vsi Božji otroci vstali od mrtvih ob drugem Kristusovem prihodu. Toda Kristus je za Lazarja pripravil nekaj drugega. »In kdor koli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Ker je Jezus želel pokazati svoj načrt za vse ljudi, je Lazarja poklical iz groba, a apostol takole opisuje nadaljnje dogodke:
»Odvalili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi ljudi, ki stoje okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal. Ko je to izrekel, je zaklical na ves glas: Lazar, pridi ven!« (Jn 11,41-43) To je bil čudež ponovnega ustvarjanja, podoba tega, kar bo Bog naredil ob svojem drugem prihodu za vse, ki so se mu izročili.
Jezus ni rekel: »Lazar, pridi dol,« ampak »Lazar, pridi ven!« Če bi kdo lahko pripovedoval o tem, da duša po smrti gre v nebesa, če bi bilo to res tako, potem bi to lahko pripovedoval Jezusov prijatelj Lazar. Če bi duša odšla v nebesa, kot trdijo nekateri, bi bila to izjemna priložnost, da Bog odkrije slavo raja po njem, ki je bil tam. Toda Lazar ni bil v raju. Je spal, počival je v grobu.
Kakor je Jezus poklical Lazarja »pridi ven«, tako bodo Božji otroci ob drugem Kristusovem prihodu poklicani, naj pridejo iz grobov. Do tega dne vstajenja pa počivajo v svojih grobovih in njihovih duš ni.
V stanovanju nekega pridigarja je zazvonil telefon. Klicala je neka medicinska sestra in rekla: »Pridigar, potrebna mi je vaša pomoč, in to takoj. V mojo ordinacijo sta pravkar prišla dva mlada z dojenčkom, ki jima je umrl v naročju. Oba sta zelo žalostna. Potrebno je, da jima spregovorite nekaj tolažilnih besed, sicer bosta od žalosti in bolečine umrla. Prosim vas, pohitite!«
Pridigar ni omahoval. Kar se je le dalo hitro je odšel proti bolnišnici. Med potjo je razmišljal, kaj naj najprej reče nesrečnima staršema. Ali ga bosta sploh lahko poslušala? Ves čas vožnje je prosil Boga, naj mu da prave besede za ta mladi nesrečni par, njima pa moči in sposobnosti, da bi ga poslušala.
Ko je prispel tja, je bila mati skoraj brez zavesti. Njen mož je neutolažljivo ihtel. Pridigar je položil roko na rame tega mladega moža in rekel: »Nikoli še nisem občutil trpljenja, kakršno sedaj doživljata vidva, ker nikoli nisem izgubil otroka. Toda je nekdo, ki vaju razume. To je Bog, ki vaju ljubi, ki je tudi sam izgubil Sina na golgotskem križu. Njegov Sin je umrl, da bi vajin sin spet živel.« Začel jima je govoriti o slavnem vstajenju, o tem, kako je njun sin odšel počivat. Grob ni samo hladna, mračna jama v zemlji, to ni konec njih, ki jih ljubimo. To je prostor čakanja, da se oglasi Božja trobenta, samo trenutek do slavnega jutra, ko bosta grob in smrt izginila, a z njima vse solze in žalost.
Med govorom je pridigar opazil, da ga mlada zakonca pozorno poslušata. V njunih očeh se je pojavil žarek upanja. »Živimo v svetu zla, toda moramo imeti zaupanje v Boga. Jezus Kristus ima ključe od groba. Tudi On je bil v grobu, a to zaradi vaju in vajinega otroka. Šel je v grob, da ne bi bili za vedno izgubljeni. Jezus je premagal smrt.«
Pridigar je počasi odprl Sveto pismo in tiho prebral naslednje vrste: »Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja.« (Raz 1,17.18) Potem pa je še dodal: »On lahko na novo ustvari in da novo življenje.«
Postopoma sta se objokana starša vključevala v pogovor. V njunih srcih se je rodila trdna vera in upanje v slavno jutro vstajenja. Nista več žalovala kakor tisti, ki nimajo upanja, ampak sta z zaupanjem gledala v Kristusa, ki bo ob svojem prihodu njunega sina poklical v novo življenje.
Jezus ima ključe od groba. Kmalu bo prišel odpret ječo smrti. Ali si lahko zamislimo ta prizor?
Nebo se temni, parajo ga bliski in strele udarjajo. Njihovo bobnenje odmeva po vsej zemlji. Zemlja se trese tako, da se vsaka gora in vsak otok premika s svojega prostora. Na vzhodu se pojavi majhen oblak, ki se približuje zemlji in postaja vse večji, svetlejši in sijajnejši. Ta najbolj vznemirljiv dogodek vseh časov se odvija pred našimi očmi! Kristus prihaja! Prihaja kot Zveličar in zmagovalec v svoji slavi in moči. Tedaj se bodo uresničile besede:
»Zakaj sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki še živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v višavo Gospodu naproti: tako bomo zmeraj z Gospodom.« (1 Tes 4,16.17)
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!