 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Korak v varnost (Mark Finley)
11. Svetopisemski recept za stres in napetost
Pri proučevanju svetih strani smo zvedeli, da so bili vzponi in padci velikih svetovnih kraljestev napovedani mnogo let vnaprej. Razumeli smo, da so bili številni podatki iz Kristusovega življenja in trpljenja opisani celo že tisoč let pred njegovim prihodom na naš svet. Ugotovili smo, da so bile za naš čas značilne okoliščine napovedane pred mnogimi stoletji.
V Razodetju je velik nauk, ki naj zadnjemu rodu naznani čas pred Kristusovim zopetnim prihodom. Tam jasno piše: »Z močnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« (Raz 14,6-12)
To besedilo poudarja, da smo v času sodbe, v najpomembnejšem obdobju zgodovine. Zaseda nebeška sodba. Življenje vseh ljudi se tehta na nebeški tehtnici po merilih Božjih zapovedi. Kako pomembno je spoznanje, da smo v tem resnem trenutku gotovi, da je naše življenje popolnoma vdano Kristusu.
Zadnji del te vrste nam razodeva, komu naj služimo: »Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda.« Glede na to se mora v zadnjem trenutku zgodovine tega sveta sporočilo, ki ga je treba oznaniti vsemu človeštvu, glasiti: Molite Stvarnika neba in zemlje.
V temelju naše službe Bogu je dejstvo, da smo stvarstva, a On naš stvarnik. Bogu moramo izkazovati največjo čast in spoštovanje zaradi tega, ker je naš stvarnik. Razodetje pravi: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse stvarstvo, po tvoji volji je vse nastalo in vse biva.« (Raz 4,11)
Danes, ko razvojne domneve kakor plima preplavljajo svet, je vsakdo povabljen, naj moli Kristusa, ker je On vse ustvaril. To potrjuje tudi besedilo apostola Pavla: »Poučujem o skrivnostnem načrtu, ki je bil od vekov skrit v Bogu, stvarniku vsega.« (Ef 3,9)
Kako je bilo vse ustvarjeno? Odgovor na to vprašanje je v isti vrsti: po Jezusu Kristusu. Resnica, da je Kristus vse ustvaril, je trdno povezana z načrtom zveličanja. Jezus je imel pravico odkupiti človeka zaradi tega, ker ga je v začetku ustvaril. Ker nas je ustvaril, nas je lahko tudi zveličal. Zato sporočilo, ki se mora oznaniti v tem zadnjem času, vabi vsakega človeka, naj moli njega, ki je ustvaril nebo in zemljo, naj moli Jezusa Kristusa kot stvarnika.
Toda zastaviti moramo praktično vprašanje: Kako naj molimo Kristusa kot stvarnika? Ali je zapustil spomin, ki nas spominja na njegovo ustvarjalno moč? Katero je znamenje njegove ustvarjalne moči in del stvarjenja?
Spomin, ki izhaja iz njegove ustvarjalne moči, znamenje, ki nas mora vedno spominjati, da je Bog naš stvarnik, a mi njegova stvarstva, je v samem srcu Božjih zapovedi, v četrti:
»Pomni, da boš posvečeval sobotni dan! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela. Sedmi dan pa je sobota za Gospoda, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat. Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih; sedmi dan pa je počival; zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2 Mz 20,8-11)
Bog pravi, da se mora sedmi dan posvečevati kot znamenje in spomin na dela njegove ustvarjalne moči.
Med besediloma v Razodetju in Božjo zapovedjo (Raz 14,7; 2 Mz 20,11) je velika podobnost. Sporočilo, ki vabi zadnji rod, naj moli »njega, ki je naredil nebesa in zemljo«, je isto, ki ga najdemo tudi v četrti zapovedi: »Kajti v šestih dneh je Gospod naredil nebesa in zemljo.« Sveta zapoved o dnevu počitka je dana v srce Božjih zapovedi za stalni pomnik, ki bo poviševal njegovo nadoblast in ustvarjalno moč.
Toda morda bo kdo le vprašal: »Ali sobota ni judovski praznik?« Vendar zapoved pravi: »Sedmi dan je sobota za Gospoda, tvojega Boga.« (2 Mz 20,10) Ne, sobota ni judovska. Je Gospodova sobota. To je Kristusov dan – spomin na njegovo ustvarjalno moč. Sobota je bila vzpostavljena že pri stvarjenju človeka, 2.300 let pred nastankom judovskega naroda. Jezus je o tem svetem dnevu rekel tole: »Sobota je zaradi človeka.« (Mr 2,27)
Bog pravi, da se mora sedmi dan posvečevati kot znamenje in spomin na dejanja njegove ustvarjalne moči.
Vrnimo se k poročilu o stvarjenju. 1. Mojzesova 1 opisuje nastanek našega sveta. Takoj za tem opisom beremo v 1. Mojzesovi 2 poročilo o vzpostavljanju sobotnega počitka:
»Tako sta bila dovršena nebesa in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je dokončal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa je počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.« (1 Mz 2,1-3)
Ker je Bog v šestih dneh ustvaril svet, je sedmi dan vzpostavil kot spomin na svojo ustvarjalno moč. Ta spomin ima tri pomembna dejstva:
1. Bog je tega dne počival. (1 Mz 2,2) Ta dan ni počival zato, ker bi se s stvarjenjem utrudil, temveč da bi človeku dal zgled. Njegov namen je bil, da tudi človek vsak sedmi dan počiva od svojega dela, kakor je storil On kot stvarnik. Tako je sedmi dan postal pomnik na to, da je Bog ustvaril naš svet.
2. Bog je blagoslovil sedmi dan. (1 Mz 2,3) Posebno je blagoslovil teh 24 ur.
3. Bog je posvetil sedmi dan. Beseda posvetiti pomeni narediti sveto, odločiti za sveti namen. Ta beseda usmerja na nekaj, kar ni vsakdanje. Človek lahko razume in ima za sveto samo to, kar je Bog že posvetil. Torej je to besedilo jasna potrditev, da je Bog sedmi dan naredil za svetega.
Ljudje navadno rečejo: Vsi dnevi so enaki. Zakaj bi bilo tako pomembno, kateri dan v tednu posvečujem?
Sveto pismo pa jasno uči, kateri dan je Bog posvetil. Sedmi. Samo sedmi dan je določen za spomin na stvarjenje. Sveto pismo nikjer ne pravi, da je Bog počival ali posvetil prvi, peti ali tretji dan. Edini dan, ki si ga je Bog prisvojil, je sedmi dan. To je edini dan, ki je za večno spominski dan na stvarjenje, ker je Bog v šestih dneh ustvaril zemljo, a sedmi dan je počival. To pomeni, da tako vzvišen spomin ne more biti noben drug dan.
Zamislimo si, da ima nekdo rojstni dan 25. junija. Kako bi se ta človek počutil, če bi mu rekli takole: »Ni pomembno, kateri dan boš praznoval rojstni dan. Lahko 24. ali 26. junija. Pa četudi bi to sprejel, nepreklicno ostaja dejstvo, da je njegov rojstni dan 25. junija.
Gospod je določil samo en dan, sedmi dan. Zato je bila sobota v celotni zgodovini posvečevana kot spomin na Kristusovo ustvarjalno moč. V vseh časih je bila znamenje privrženosti Kristusu, znamenje svobode in ljubezni do Boga. Preberimo tudi besedilo v knjigi preroka Ezekijela.
»Moje sobote posvečujte, da bodo znamenje med menoj in vami, da se spozna, da sem jaz, Gospod, vaš Bog.« (Ezk 20,20)
V celotnem Starem zakonu je bila sobota znamenje zvestobe Bogu. S svojim obstojem je označevala največjo razliko med Božjim narodom in pogani. Vzpostavljena je bila pri stvarjenju, praznovali so jo pred nastankom judovskega naroda, a posvečevana je bila med Božjim narodom v celotnem starozakonskem obdobju.
Morda se sedaj zastavlja vprašanje: Kateri dan je posvečeval Kristus? Kristus je zgled vsem kristjanom. Kakšno je bilo njegovo stališče do dneva počitka?
Beseda kristjan pomeni biti podoben Kristusu, slediti mu. Janezovo besedilo poudarja, da mora vsak kristjan živeti tako kakor Jezus. (1 Jn 2,6) Zato je pomembno vedeti, kaj je On delal ob sobotah in kaj je ukazal svojim sledilcem o dnevu počitka.
Odprimo Novi zakon in preberimo poročilo v Luku: »Prišel je v Nazaret, kjer je doraščal. V soboto je šel v shodnico, kakor je bil navajen. Vstal je, da bi bral.« (Lk 4,16) Iz tega besedila je jasno, da je Kristusova navada, ustaljen način življenja in dela, zajemala tudi redno odhajanje v cerkev.
Če bi lahko v Kristusovem času šli kateri koli dan tedna mimo majhne tesarske delavnice, v kateri je Jezus delal kot mladenič, bi lahko slišali zvoke udarcev kladiva in dleta. Morda bi opazili celo majhen napis »odprto«. Toda sedmega dne je bila delavnica zaprta. Kladiva in dleta so bila odložena, a na vratih je morda visel napis »ob sobotah zaprto«.
Morda bo kdo rekel: Jezus je bil Jud, zato je praznoval soboto. Toda ne smemo pozabiti, da je sobota postala dan počitka 2.300 let preden so se Judje pojavili kot narod. Že od začetka človeške zgodovine je bila znamenje vzvišenega Kristusovega ustvarjalnega dela. Temu dodajmo še naslednje dejstvo: Če bi bil Jezus prišel spremenit soboto, če bi prišel spremenit zapovedi, ki so bile napisane z Božjim prstom na gori Sinaj, ali te spremembe ne bi objavil in opravil že tedaj, ko je bil na svetu? Zakaj je s svojim življenjem dajal zgled, kako se naj posvečuje sobota, namesto da bi napovedal spremembo, če jo je načrtoval? Toda Jezus je rekel zase: »Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke, nisem prišel, da razveljavim, ampak izpolnim.« (Mt 5,17 CHR)
Hoditi po Jezusovih stopinjah pomeni posnemati njegov zgled in biti v soboto v cerkvi pri bogoslužju. To pomeni počivati v isti dan, v katerem je Kristus počival, izpolnjevati zapovedi v življenju tako, kakor jih je On.
V Mateju najdemo prerokovanje, ki ga je Jezus pojasnil svojim učencem, ko je govoril o razdejanju Jeruzalema. To se je uresničilo leta 70 našega štetja, štirideset let po Kristusovem križanju. Ko je torej govoril o tem, je opozoril: »Molite, da ne bi bežali pozimi ali na soboto.« (Mt 24,20) To besedilo potrjuje, da glede dneva počitka ni bila načrtovana nikakršna sprememba niti po Kristusovi smrti.
Sveto pismo ne pozna nobenega drugega dneva za posvečevanje kakor soboto. Ali lahko z gotovostjo trdimo, da je tedenski dan, ki ga imenujemo sobota, isti dan, ki ga je Bog določil v začetku? Nekateri pravijo: Da, drži; Bog ima poseben dan. To je sedmi dan. Toda ali lahko rečemo, kateri dan v tednu je sedmi? Ali bi Kristus vzpostavil neki dan za spomin na svojo ustvarjalno moč in ukazal ljudem, da ga posvečujejo, potem pa ga skril, da nihče ne more vedeti, kateri dan je to v resnici? To ne bi bilo logično. Sta dva načina za ugotavljanje, da je sobota, ki jo poznamo danes, res ta sedmi dan, ki ga je Bog določil v začetku:
1. svetopisemski
2. jezikovni
Kakor v vsem drugem se tudi glede tega obrnimo najprej k Svetemu pismu. To jasno razodeva, kateri dan v tednu je Božji dan. V Luki je poročilo o Kristusovem križanju. Opisuje se Kristusova smrt, in piše takole: »To je bilo na dan (dan, ko je Kristus umrl) pripravljanja in sobota se je bližala.« (Lk 23,54) Dalje je opisano, kaj so žene delale na dan po Kristusovi smrti.
»Nato so se vrnile in pripravile dišav in mire. V soboto pa so po zapovedi počivale.« (Lk 23,56)
Zapoved o posvečevanju sobote je veljala tudi po križu, zato so jo te žene pozorno spoštovale. Ljubile so Gospoda, in zato so spoštovale njegovo zapoved. V sobotni dan niso hotele pomaziliti niti Kristusovega telesa.
V Lukovem evangeliju najdemo tudi opis jutra vstajenja:
»Prvi dan tedna so se žene navsezgodaj odpravile h grobu. S seboj so nosile dišave, ki so jih bile pripravile.« (Lk 24,1)
Te tri vrste, ki smo jih navedli, opisujejo tri zaporedne tedenske dni:
1. Dan priprave, petek – dan Kristusove smrti.
2. Dan počitka, dan, ko je Kristusovo telo ležalo v grobu, a žene so počivale.
3. Prvi dan, dan vstajenja.
Nobenega dvoma ni, ko gre za dan Kristusove smrti. Celo še danes ta dan imenujejo veliki petek. Toda kaj je z dnevom, v katerem je Jezus vstal od mrtvih? Tudi glede njega ni nobenih dvomov. Vsi se strinjajo, da je to nedelja. Tako imamo v Svetem pismu jasno označene tri dneve: Dan, ko je Jezus umrl – petek; dan počitka, ko je Kristus ležal v grobu – sobota; in nedelja, dan, ko je Kristus vstal od mrtvih. Dan počitka je torej med petkom in nedeljo. To je sobota. Sveto pismo to jasno podaja.
Sedaj pa pojdimo na drugo področje – jezikovno. V 108 jezikih na svetu, pa tudi v našem, ima ime za sedmi dan svoj koren v hebrejski besedi šabat. Torej svetovni jeziki potrjujejo veliko in slavno dejstvo, da je sobota sedmi dan, ki ga je Bog izdvojil s posebnim blagoslovom.
Nobenega dvoma ni, da je sobota, ki jo poznamo danes, dan, ki ga je določil Bog. To potrjuje Sveto pismo in številni jeziki po svetu.
V Svetem pismu je jasno zapisano, kateri dan so apostoli in prva krščanska Cerkev posvečevali in imeli za dan počitka.
»Onadva pa sta iz Perg potovala naprej in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. (Apd 13,14)
Te besede se nanašajo na apostola Pavla in Barnaba. V soboto sta šla v shodnico. Dalje beremo:
»Ob odhodu pa so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.« (Apd 13,42)
Pogani so želeli, da bi jim Pavel ponovno govoril. Če bi bil Pavel posvečeval nedeljo, prvi dan tedna, ali ne bi ob tej priložnosti rekel kristjanom, ki so prišli iz poganstva: »Ni vam treba čakati do prihodnje sobote. Pridite jutri, v nedeljo. To je nov dan počitka.« Toda Pavel ni rekel tako. Sveto pismo pravi:
»Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.« (Apd 13,44)
Veliko let po Kristusovem vstajenju so učenci še posvečevali soboto.
Novozakonska Cerkev je posvečevala soboto. V Novem zakonu je 84-krat sobota omenjena kot dan, ki so ga posvečevali učenci. Niti ene vrste ni, ki bi kakor koli govorila o tem, da so učenci posvečevali kateri drug dan.
Po vsem, kar smo brali, bi se morda vsililo tudi naslednje vprašanje: Kaj bo z mojimi sorodniki in prijatelji, ki niso nikoli dojeli zapovedi o soboti? Kaj bo z vsemi kristjani v prejšnjih stoletjih, ki so bili verni Kristusu, a nikoli niso zvedeli za to resnico? Sveto pismo jasno pravi:
»Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, greši.« (Jak 4,17)
Če je kdo ravnal pošteno in živel v luči, ki jo je imel, bo Jezus to sprejel. Toda danes se sporočila treh angelov oznanjajo vsemu svetu – »vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu«, in to »z mogočnim glasom«. »Z mogočnim glasom je rekel: Bojte se Boga in izkažite mu čast, zakaj prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebesa in zemljo, morje in izvirke voda.« (Raz 14,7) Torej Bog danes vabi ljudi, naj se vrnejo k dnevu počitka, k soboti, večnemu znamenju njegove ustvarjalne moči.
Sam Jezus Kristus, mogočni Stvarnik, je počival v sobotni dan v času, ko je ustvarjal svet. Blagoslovil ga je in posvetil. Potem pa je kot Sin človekov živel triintrideset let in pol na svetu. V tem svojem življenju je počival in posvečeval dan, ki ga je sam vzpostavil pri stvarjenju. Isti Jezus polaga roko na tvoje in moje rame – roko, ki je bila nekoč pribita na križ zaradi naših grehov – in nam z ljubeznijo pravi: »Pojdite za menoj. Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« (Jn 14,15)
Na tisoče ljudi po vsem svetu se odziva na Kristusovo vabilo in mu sledi s sprejemanjem in posvečevanjem dneva počitka, ki ga je določil On. Vsi ti lahko pričajo o novem veselju in velikih blagoslovih, ki so jih deležni v življenju s posvečevanjem tega dneva. Zato pridimo k Jezusu in se odzovimo na vabilo ljubezni, ki nam ga pošilja, ker je to edina pot v večno življenje.
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!