 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
9. Švicarski reformator (angleško)
Božji načrt, po katerem je ustanovil cerkev, vidimo tudi v izbiri orodij, po katerih se bo izpeljala reforma v cerkvi. Od Boga poslani Učitelj je zaobšel pozemske velikaše, plemiče in bogataše, ki so se navadili kot voditelji ljudstva sprejemati hvalo in spoštovanje od ljudi. Bili so tako ošabni in samozavestni v svojem bahanju s premočjo, da niso mogli sočustvovati s svojimi bližnjimi in postati sodelavci ponižnega Nazarečana. Neukima galilejskima ribičema je bilo poslano vabilo: "Pojdita za menoj, in naredil bom, da bosta lovca ljudi." (Mat 4,19.) Ti učenci so bili ponižni in pri-pravljeni za poučevanje. Čim manj so bili pod vplivom lažnega nauka svojega časa, tem uspešneje jih je mogel Kristus poučevati in pripravljati za svojo službo. Tako je bilo tudi v dneh velike reformacije. Vodilni reformatorji so bili možje iz skromnega ljudstva - ljudje, ki so bili popolnoma prosti vsakršnega napuha družbenega položaja svojega časa ter vpliva fanatizma in duhovništva. Bog uporablja skromna orodja, da bi dosegel velike uspehe. Tedaj se slava ne pripisuje ljudem, temveč njemu, ki dela po njih, da bi hoteli in delali, kar je njemu po volji.
Nekaj tednov po Lutrovem rojstvu v kolibi saškega rudarja se je rodil Ulrich Zwingli v koči nekega alpskega pastirja. Okolje, v katerem je Zwingli preživel svoje otroštvo/171/ in dobil prvo vzgojo, je bila dobra priprava za njegovo poznejše poslanstvo. Ker je bil vzgojen sredi prizorov naravnega veličastja, lepot in spoštljive vzvišenosti, je bil njegov um prepojen z občutkom Božje moči, velikosti in veličastva. Zgodovina junaških del, ki so bila izvršena med njegovimi rodnimi gorami, je prižgala njegova mladeniška koprnenja. Od svoje pobožne babice je poslušal nekaj svetopisemskih zgodb, ki jih je napaberkovala izmed legend cerkvenih izročil. Z velikim zanimanjem je poslušal o delih očakov in prerokov, o pastirjih, ki so pasli črede na palestinskih gričih, kjer so se angeli pogovarjali z njimi, o Otroku iz Betlehema in o Možu z Golgote.
Enako kakor Hans Luter je želel tudi Zwinglijev oče šolati sina, zato je moral deček zgodaj zapustiti svojo rodno dolino. Njegov umski napredek je bil tako nagel, da se je kmalu postavilo vprašanje, kje bodo zanj našli učitelja, ki bi ga bil sposoben poučevati. Ko je dopolnil trinajst let, je odšel v Bern, kjer je bila tedaj najboljša šola v Švici. Tam se je pojavila nevarnost, ki je grozila, da bo pokvarila obljubo njegovega življenja. Menihi so ga namreč neprestano nagovarjali, naj stopi v samostan. Dominikanci in frančiškani so tekmovali, kdo bo dobil večjo naklonjenost med ljudstvom. To so želeli doseči z bogastvom in okraski svojih cerkev, s sijajem svojih obredov, s privlačnostjo znamenitih relikvij in čudodelnih podob.
Bernski dominikanci so videli, da si bodo zagotovili dobiček in čast, če jim bo uspelo pridobiti tega mladega nadarjenega učenca. Njegova nenavadna mladost, njegov prirojeni dar govornika in pisca, njegova nadarjenost za glasbo in pesništvo so bili vplivnejši kakor ves njihov sijaj in razkošje, da bi pritegnili ljudstvo k svojemu bogoslužju in povečali dohodke svojemu redu. Z zvijačami in laskanjem so si prizadevali pridobiti Zwinglija, da bi stopil v njihov samostan. Luter se je kot študent zakopal v samostansko celico; ko ga Božja previdnost ne bi bila izpeljala od tod, bi bil izgubljen za človeštvo. Zwingli se ni smel podati po enako nevarni poti./172/ Po Božji previdnosti je bil njegov oče opozorjen o načrtih menihov. Ni imel namena dovoliti, da bi njegov sin stopil na pot brezdelnega in brezvrednega samostanskega življenja. Videl je, da je njegova prihodnost v nevarnosti, zato mu je ukazal, naj takoj pride domov.
Mladenič je ubogal, vendar ni mogel dolgo ostati v svoji rodni dolini. Čez nekaj časa je odšel na nadaljnje šolanje v Basel. Tam je Zwingli prvič slišal pridigo o brezplačni Božji milosti. Profesor starih jezikov Wittembach je prišel s študijem hebrejščine in grščine v zvezo s Svetim pismom, in tako so žarki Božje resnice razsvetlili um njegovih učencev po njegovih predavanjih. Učil jih je, da obstaja starejša resnica, ki je veliko več vredna kakor teorije znanstvenikov in filozofov. Ta stara resnica je spoznanje, da je Kristusova kri edina odkupnina za grešnike. Za Zwinglija so bili to prvi žarki pred bližajočo se zarjo.
Zwinglija so kmalu povabili, naj zapusti Basel in nastopi svoj življenjski poklic. Njegovo prvo delovno mesto je bila alpska župnija nedaleč od njegove rojstne doline. Ko je bil posvečen v mašnika, "se je z vso dušo posvetil proučevanju božanske resnice, ker se je zavedal, kaj vse mora znati ta, komur je zaupana Kristusova čreda", pravi eden njegovih sodelavcev.(1) Čim bolj je preiskoval Sveto pismo, tem jasneje je spoznaval razliko med njegovi-mi resnicami in rimskimi zmotami. Podredil se je Svetemu pismu kot Božji besedi, edinemu zadostnemu in nezmotljivemu pravilu. Razumel je, da mora biti Božja beseda razlagalec samega sebe. Ni se upal uporabljati Svetega pisma, da bi podprl vnaprej izmišljeno teorijo, temveč se je imel za dolžnega spoznati njegov jasen in očiten nauk. Uporabljal je vsa sredstva, kar jih je imel na voljo, da bi dosegel popolno in pravo razumevanje Svetega pisma. Zato je prosil za pomoč Svetega Duha, ki bo, kakor je sam rekel, razodel pravi pomen Božje besede vsakomur, ki bo za to prosil iskreno in z molitvijo./173/
Zwingli je rekel: "Sveto pismo izvira od Boga, ne pa od človeka. Bog, ki razsvetljuje, ti bo pomagal razumeti, da je njegov govor od Boga. Božja beseda ... se ne more zmotiti. Ona razsvetljuje, poučuje, dviga, dušo obseva z zveličanjem in milostjo, jo tolaži v Bogu, napravlja jo ponižno, tako da pozablja nase in sprejema Boga." Zwingli je sam doživel resničnost teh besed. Pozneje je govoril o svoji izkušnji iz tega časa in zapisal: "Ko sem začel proučevati Božjo besedo, sta me stalno vznemirjali filozofija in sholastika. Na koncu sem prišel do tega, da sem si dejal: 'Vse to moraš opustiti in iskati Božjo luč edino v njegovi preprosti besedi.' Tedaj sem začel prositi Boga za njegovo luč in Sveto pismo mi je postalo lažje."(2)
Nauka, ki ga je Zwingli oznanjal, ni dobil od Lutra. To je bil Kristusov nauk. Švicarski reformator je dejal: "Če Luter oznanja Kristusa, dela to, kar delam jaz. Število tistih, ki jih je pripeljal h Kristusu, je večje, kakor število tistih, ki sem jih pripeljal jaz. Vendar to ni pomembno. Ne bom nosil drugega imena razen Kristusovega, čigar vojak sem, On pa je moj edini vodja. Nikoli nisem pisal Lutru, niti on meni ni. A zakaj? - Da bi se videlo, da Božji Duh soglaša s samim seboj, saj oba učiva edinstveni Kristusov nauk brez kakršnega koli neujemanja."(3)
Leta 1516 so Zwinglija poklicali za pridigarja einsiedelnskega samostana. Tam je imel priložnost bolje spoznati rimsko pokvarjenost in kot reformator opraviti vpliv, ki se bo čutil daleč od njegovih rodnih Alp. Med einsiedelnske glavne privlačnosti se je prištevala podoba device Marije, za katero so trdili, da ima čudodelno moč. Nad vhodnimi samostanskimi vrati je bilo napisano: "Tukaj je možno dobiti popolno/174/ odpuščanje grehov."(4) V vseh letnih časih so prihajali romarji, da bi se poklonili pred kipom device Marije, toda na veliki letni praznik, ki je posvečen v njeno čast, je množica romarjev prišla iz vseh krajev Švice ter celo iz Francije in Nemčije. Zwinglija so ti prizori zelo žalostili, zato je izkoristil priložnost, da je tem sužnjem praznoverja oznanjal svobodo, ki jo prinaša evangelij.
Govoril jim je takole: "Ne mislite, da je Bog bolj navzoč v tem templju kakor kje drugje. V kateri koli deželi živite, je Bog okrog vas in vas sliši. ... Ali lahko nekoristna dejanja, dolga romanja, darovi, slike, klicanje Device in svetnikov priskrbijo Božjo milost? ... Kaj koristijo mnoge besede, s katerimi krasite svoje molitve? Kakšno korist imajo sijajne obleke, obrite glave, dolge in nabrane obleke in z zlatom izvezeni copati? ... Bog gleda na srce, toda naše srce je daleč od njega. Kristus, ki je bil enkrat darovan na križu, je naša daritev in žrtev, ki je zadostila za grehe vseh vernikov za vso večnost."(5)
Mnogim poslušalcem ta nauk ni bil po volji. Grenko so se razočarali, ko so slišali, da je bil njihov napor zaman. Niso mogli razumeti odpuščanja, ki jim ga Kristus ponuja brezplačno. Bili so zadovoljni s staro potjo v nebesa, ki jim jo je zakoličil Rim. Bali so se težave, ki bi jih doletela pri iskanju česa boljšega. Lažje jim je bilo zveličanje zaupati duhovnikom ali papežu kakor pa iskati čistost srca.
Nekateri pa so vendar z veseljem sprejeli sporočilo zveličanja v Kristusu. Obredi, ki jih je predpisal Rim, jim niso prinesli duševnega miru, zato so z vero sprejeli Zveličarjevo kri za svojo spravno daritev. Vrnili so se v rojstni kraj, da bi še drugim razodeli dragoceno luč, ki so jo sprejeli. Tako se je resnica prenašala iz zaselka v zaselek, od mesta do mesta, število Marijinih romarjev pa se je zmanjševalo./175/ Zmanjšali so se tudi darovi, torej tudi Zwinglijevi dohodki, ki so izvirali od teh darov. Vendar se je tega zgolj razveselil, ko je videl, kako se podira moč skrajništva in praznoverja.
Cerkveni dostojanstveniki pa niso bili slepi za delo, ki ga je opravljal Zwingli, a se sprva niso vmešavali. Upali so, da ga bodo pridobili zase z laskanjem; v tem času pa je resnica pridobivala srca ljudi.
Delo v Einsiedelnu je Zwinglija pripravljalo za še širše delovno polje, v katero je imel kmalu stopiti. Po treh letih so ga poklicali za pridigarja züriške stolnice. To mesto je bilo tedaj največje v švicarski federaciji, in vse, kar se je tam dogajalo, je imelo daljnosežni vpliv. Cerkvene osebnosti, ki so Zwinglija poklicale v Zürich, so mu prizadevno razložile, da si ne želijo novotarij, in ga poučile o dolžnostih.
Dejali so mu: "Na vso moč si prizadevajte povečati cerkvene dohodke in ne zanemarjajte malenkosti. S prižnice in v spovednici svetujte vernikom, naj plačujejo svoje desetine in prispevke ter z darovi pokažejo ljubezen do cerkve. Trudite se povečati dohodek od bolnih, od maš in nasploh od sleherne cerkvene dejavnosti. Med vaše dolžnosti spada delitev svetih skrivnosti, pridiganje in skrb za čredo, med vaše dolžnosti spadajo tudi dela kaplana," je dodal njegov starešina. "Lahko si vzamete pomočnika za te posebne službe, še zlasti za pridiganje. Svete skrivnosti boste delili samo uglednim osebnostim, in sicer ko vas pokličejo; prepovedano vam je to deliti komur koli ne glede na položaj."(6)
Zwingli je molče poslušal, potem se je zahvalil za čast, da je bil poklican na tako pomebno službo, ter jim začel podajati načrt,/176/ ki ga je nameraval izvajati. Rekel je: "Kristusovo življenje je bilo dolgo skrito pred ljudstvom. Posebej bom pridigal iz Matejevega evangelija poglavje za poglavjem, prinašal bom vse iz svetopisemskega vira, preiskoval njegove globine, primerjal odlomek z odlomkom in prosil za razumevanje v neprestani in goreči molitvi. Svojo službo bom posvetil v slavo Bogu, v slavo njegovemu edinorojenemu Sinu, pravemu reševanju ljudi in njihovemu utrjevanju v pravi veri."(7) Nekateri duhovniki niso odobravali njegovega načrta in so ga poskušali odvrniti od tega, Zwingli pa je vendar ostal neomajen. Povedal je, da nima namena uporabljati neke nove metode, temveč staro, ki jo je cerkev uporabljala v prejšnjih čistejših časih.
Resnice, ki jih je oznanjal, so že zbudile zanimanje; ljudstvo je množično prihajalo poslušat njegove pridige. Med njegovimi poslušalci so bili tudi takšni, ki že dalj časa niso prihajali k bogoslužju. Bogoslužje je začel tako, da je odprl evangelij, bral in razlagal poslušalcem navdihnjena sporočila o Kristusovem življenju, njegovem nauku in smrti. Tudi tukaj je kakor v Einsiedelnu poudarjal Božjo besedo kot nezmotljivo veljavo in Zveličarjevo smrt kot popolno daritev. Govoril je: "Hočem vas pripeljati h Kristusu, k pravemu viru zveličanja."(8) Okrog Zwinglija so se zbirali ljudje vseh slojev, začenši od državnikov in znanstvenikov pa do obrtnikov in kmetov. Z globokim zanimanjem so poslušali njegove besede. Ni samo oznanjeval o daru zveličanja, ki se daje brezplačno, temveč je neustrašno žigosal pregrehe svojega časa. Ko so se vračali iz stolnice, so mnogi hvalili Boga, govoreč: "Ta mož je pravi pridigar resnice. On bo naš Mojzes, ki nas bo izpeljal iz egiptovske teme."(9)
Po prvih trenutkih velikega navdušenja se je začelo kazati nasprotovanje. Menihi so se dvignili, da bi preprečili njegovo delo in obsodili njegov nauk./177/ Mnogi so ga napadali s spletkami in pastmi, drugi pa so se zatekali k zasramovanju in grožnjam. Zwingli pa je vse to prenašal potrpežljivo, govoreč: "Če želimo pridobiti hudobne za Jezusa Kristusa, moramo zapreti oči pred mnogimi stvarmi."(10)
Tisti čas je prišel novi pomočnik pomagat delu reforme. Neki Lucijan je prišel v Zürich z Lutrovimi spisi, ki ga je iz Basla poslal neki prijatelj reformirane vere, misleč, da bi prodajanje teh spisov utegnilo biti mogočno sredstvo za širjenje luči. Pisal je Zwingliju: "Poglejte, ali ima ta Lucijan dovolj razumnosti in spretnosti, in če ju ima, naj od mesta do mesta in od vasi do vasi ter celo od hiše do hiše med Švicarji raznaša Lutrove spise, a zlasti za vernike napisano razlago Gospodove molitve. Čim bolj bodo ti spisi znani, toliko več kupcev se bo javilo zanje."(11) Tako si je luč utirala pot.
Ko se Bog pripravlja zdrobiti verige neznanja in praznoverja, si Satan še bolj prizadeva ljudi pokriti s temo in zategniti njegove okove. Ko je Bog v raznih deželah obujal ljudi, da bi oznanjali odpuščanje grehov in opravičenje s Kristusovo krvjo, je Rim podvojil svoje napore, da bi v vseh krščanskih deželah postavil trgovine z odpustki, s katerimi je ponujal odpuščanje za denar.
Sleherni greh je imel določeno ceno, in ljudem je bilo dovoljeno delati hudodelstva, če bodo s tem le polnili cerkveno blagajno. Tako sta se vzporedno širili dve gibanji: eno je ponujalo odpuščanje za denar, drugo pa odpuščanje v Kristusu. Rim je dovoljeval greh in ga uporabil za vir svojih dohodkov, reformatorji pa so greh obsojali in kazali na Kristusa kot spravitelja in rešitelja.
V Nemčiji je bilo prodajanje odpustkov zaupano dominikancem in na čelu te trgovine je stal nesramni Tetzel. V Švici pa je bila trgovina z odpustki zaupana frančiškanom pod nadzorstvom italijanskega meniha Samsona./178/ Ta je cerkvi že naredil velike usluge, ko je prinesel iz Nemčije in Švice ogromne vsote denarja v papeževo blagajno. Sedaj je šel skozi Švico; pritegoval je velike množice in ubožnim kmetom uplenil njihove skromne dohodke ter izvabljal velike darove od bogatih. Vendar se je že čutil vpliv reformacije, da se je trgovina z odpustki znatno zmanjšala, čeprav ni bila popolnoma preprečena. Zwingli je bil še v Einsiedelnu, ko je Samson začel svojo dejavnost v nekem sosednjem mestu. Ko je reformator slišal za njegovo poslanstvo, se mu je takoj uprl. Nasprotnika se nista srečala, toda Zwinglijev uspeh pri menihovi trgovini je bil tolikšen, da je ta moral oditi drugam.
Zwingli je v Zürichu goreče oznanjal proti trgovini z odpustki. Ko se je Samson približal temu mestu, je mestni svet poslal predenj poslanca s prošnjo, naj ne stopi v mesto. Ko mu je z zvijačo le uspelo dobiti dovoljenje za vstop v mesto, je bil zavrnjen, ne da bi prodal en sam odpustek. Kmalu zatem je zapustil Švico.
Reformacija je dobila močno spodbudo, ko je nastopila kuga, ki je bila imenovana črna smrt in je leta 1519 razsajala po Švici. Mnogi so se ob gledanju smrti v oči spomnili ničevosti in ničvrednosti odpustkov, ki so si jih kupili za denar, zato so si zaželeli, da bi njihova vera počivala na trdnejšem temelju. Zwingli je v Zürichu zbolel. Bolezen je bila tako huda, da so mnogi izgubili upanje, da bi ozdravel, zato so se že širile vesti, da je umrl. V tem kritičnem času pa ga upanje in pogum nista zapustila. Z vero je gledal na golgotski križ z zaupanjem, da je Kristusova daritev zadostna za odpuščanje grehov. Ko je ušel smrti, je začel oznanjati evangelij z večjo gorečnostjo kakor kdaj prej. Tudi njegove besede so imele nepremagljivo moč. Ljudstvo je z veselim srcem pozdravljalo svojega dragega pridigarja, ki se je vrnil z roba groba. Ker so sami bedeli ob postelji bolnih in umirajočih,/179/ so lahko bolje kakor kdaj prej občutili vrednost evangelija.
Zwingli je dosegel jasnejše razumevanje svoje resnice in bolj čutil v sebi njeno prerajajočo moč. Človekov pad in načrt zveličanja sta bili temi, s katerima se je ukvarjal. Govoril je: "V Adamu smo vsi mrtvi, pogreznili smo se v pokvarjenost in prekletstvo."(12) "Kristus ... nam je zagotovil večno zveličanje. ... Njegovo trpljenje je ... večna daritev, ki prinaša večno ozdravljenje. Zadostna je za božansko pravičnost v korist vseh, ki se s trdno in nepremakljivo vero naslanjajo nanjo." Vendar je jasno učil, da nam Kristusova milost ne daje pravice še dalje živeti v grehu. "Kjer koli obstaja vera v Boga, tam je Bog; kjer pa je Bog, je tudi gorečnost, ki ljudi priganja in spodbuja k dobrim delom."(13)
Zanimanje za Zwinglijeve pridige je bilo tolikšno, da je bila stolnica polna poslušalcev, ki so ga prihajali poslušat. Svojim poslušalcem je resnico razodeval po malem, kolikor so jo lahko razumeli. Bil je previden, zato jim ni takoj v začetku razodeval točk, ki bi jih utegnile zmesti ali ustvariti v njih predsodke. Njegov cilj je bil pridobiti njihova srca za Kristusov nauk, jih ganiti z njegovo ljubeznijo in pred njihovimi očmi oživiti Kristusov zgled. Ko bodo sprejeli načela evangelija, bodo njihova praznoverna verovanja in navade premagane.
Reformacija je v Zürichu napredovala korakoma. Sovražniki so ji začeli močno nasprotovati. Leto dni poprej je neki wittenberški menih rekel papežu in cesarju v Wormsu svoj odločni ne, sedaj pa je kazalo, da bodo papeške koristi naletele na podobno nasprotovanje v Zürichu. Zwinglija so znova napadali. V papeških predelih so od časa do časa učence evangelija sežgali na grmadi, vendar to ni bilo dosti. Učitelj krivoverstva mora popolnoma umolkniti. S tem ciljem je konstanški škof poslal v Zürich tri poslance obtožit Zwinglija, da uči ljudstvo/180/ teptati cerkvene zakone in tako ogroža mir in dober družbeni red. Poudaril je, da bo nastal splošni nered, če se bo prezirala cerkvena oblast. Zwingli je odgovoril, da že štiri leta oznanja evangelij v Zürichu in da je to mesto "tišje in mirnejše kakor katero koli drugo švicarsko mesto. Ali ni torej krščanstvo najboljši varuh splošne varnosti?" je sklenil.(14)
Škofovi poslanci so svetovali mestnim odbornikom, naj ostanejo v cerkvi, zunaj katere po njihovih izjavah ni zveličanja. Zwingli je odgovoril: "Ta obtožba proti meni naj vas ne vznemirja. Temelj cerkve je ista Skala, isti Kristus, ki je poimenoval Petra, ko ga je zvesto priznal. Kdor koli z vsem srcem povsod in v vsakem ljudstvu veruje v Gospoda Jezusa, ga bo Bog sprejel. To je zares cerkev, zunaj katere ni zveličanja."(15) Sad tega pogovora je bil, da je eden izmed škofovih poslancev sprejel prenovljeno vero.
Mestni svet ni hotel nastopiti proti Zwingliju, zato se je Rim pripravil za novi napad. Ko je reformator zvedel za načrte svojih sovražnikov, je vzkliknil: "Naj pridejo. Bojim se jih prav toliko, kolikor se skala boji valov, ki butajo ob njeno podnožje."(16) Napori duhovnikov so samo pospešili delo, ki so ga hoteli uničiti. Resnica se je širila naprej. Pristaši reformacije v Nemčiji so sicer izgubili pogum, ko je Luter izginil, vendar jim je pogum znova zrastel, ko so slišali za napredek evangelija v Švici.
Bolj ko se je reformacija v Zürichu utrjevala, močneje so se videli njeni sadovi pri zajezitvi pregrehe ter vzdrževanju reda in sloge. Zwingli je pisal: "Mir se je nastanil v našem mestu, ni več prepirov, zavisti, hinavščine in nesloge. Odkod lahko pride takšna skladnost, če ne od Gospoda in našega nauka, ki nas napolnjuje s sadovi miru in pobožnosti?"(17)
Zmage, ki jih je izbojevala reformacija, so spodbudile rimske pristaše, da so si jo še odločneje prizadevali uničiti./181/ Spoznali so, kako slabo so s preganjanjem zavrli Lutrovo delo v Nemčiji, zato so se odločili uničiti reformacijo z njenim lastnim orožjem. Določena je bila obravnava s Zwinglijem. Da bi si zagotovili zmago, so si pridržali pravico ne samo določiti prostor, kjer bodo imeli obravnavo, ampak tudi sodnike, ki bodo odločili, kdo ima prav. Ko bodo imeli Zwinglija v svoji oblasti, bodo že poskrbeli, da se jim več ne bo izmuznil. Če pa vodja utihne, bo gibanje hitro zadušeno. Ta dogovor pa je bil seveda skrbno skrit.
Določeno je bilo, da bo razprava v Badnu, vendar Zwingli tam ni bil navzoč. Züriški mestni svet je prepovedal svojemu pridigarju, da bi se izpostavljal tej nevarnosti, ker ni zaupal papeževim namenom. Pri tem pa se je spominjal grmad, ki so jih ti postavili za sledilce evangelija po vseh papeških predelih. Zwingli je bil pripravljen sprejeti poslance, ki bi jih Rim poslal v Zürich, toda iti v Baden, kjer je bila pred kratkim prelita kri mučencev resnice, bi pomenilo iti v zanesljivo smrt. Ökolampad in Haller sta bila izbrana za zastopnika reformacije, medtem ko je bil zagovornik Rima dr. Eck, ki ga je podpirala množica izobraženih doktorjev in višjih duhovnikov.
Zwinglijev vpliv se je čutil na sestanku, čeprav osebno ni bil navzoč. Pisarje so izbrali papeževi pristaši, drugim pa je bilo s smrtno kaznijo prepovedano kar koli zapisati. Zwingli pa je kljub temu vsak dan dobil natančno poročilo o vsem, kar se je govorilo v Badnu. Neki študent, ki je bil navzoč pri razpravi, je vsak večer sestavil poročilo o tem, kar se je dogajalo čez dan. Druga dva študenta sta prevzela nase dolžnost, da bosta sporočila poslala Zwingliju vsak dan skupaj z Ökolampadovimi pismi. Reformator je odgovarjal ter dajal nasvete in navodila. Svoja pisma je napisal ponoči, študenta pa sta se zgodaj zjutraj vrnila z njimi v Baden. Da pa ne bi izzvala suma čuvajev pri mestnih vratih, sta na glavi nosila košari s piščanci, da sta lahko neovirano prihajala v mesto./182/
Tako se je Zwingli bojeval s svojimi zvitimi sovražniki. Myconij pravi: "Več je delal s svojim razmišljanjem, neprespanimi nočmi, nasveti in navodili, kakor pa če bi bil osebno navzoč pri obravnavi sredi svojih sovražnikov."(18)
Papeževi pristaši, ki so bili ošabno prepričani o zmagi, so prišli v Baden z najlepšimi oblekami in najsijajnejšimi dragotinami. Hranili so se razkošno, njihove mize so bile polne najdragocenejših poslastic in izbranih vin. Breme svojih cerkvenih dolžnosti so si lajšali z zabavami in gostijami. Reformatorji pa so kazali očitno nasprotje, ker so se s svojo preprosto zunanjostjo zdeli ljudstvu nekoliko boljši od beračev, njihova skromna hrana pa jih je le kratek čas zadrževala za mizo. Gostitelj, pri katerem je stanoval Ökolampad, je prežal na svojega gosta v njegovi sobi in ga vedno zalotil pri proučevanju Svetega pisma in molitvi. Zato je z začudenjem podal poročilo, da je ta krivoverec zelo pobožen.
Pri otvoritvi obravnave "se je dr. Eck ošabno povzpel na sijajno okrašen govorniški oder, medtem ko je moral preprosto oblečeni ponižni Ökolampad zasesti prostor nasproti svojemu ošabnemu nasprotniku na nekem preprostem stolu".(19) Ecku se zvonki glas in neomejena zanesljivost nikoli nista izneverila. Upanje v zlato in slavo ga je spodbujalo h gorečnosti; kajti branilec vere mora dobiti lepo nagrado. Ko mu je zmanjkalo boljših dokazov, se je zatekel k posmehovanju in celo obrekovanju.
Ökolampad je bil skromen in brez zaupanja vase, zato se je izogibal boju, lotil pa se ga je s slovesno izjavo: "Za pravilo razsodbe priznam samo Božjo besedo."(20) Čeprav je bil blag in vljuden, se je pokazal tudi sposoben in nepopustljiv. Rimski pristaši so se po svoji navadi sklicevali na oblast na podlagi cerkvenih običajev, reformator pa se je trdno držal Svetega pisma. Dejal je: "Navade v naši Švici ne veljajo nič, razen če so v skladnosti z ustavo; kar pa se tiče vere, je naša ustava Sveto pismo."(21)/183/
Razlika med tema govornikoma ni ostala brez učinka. Mirno in jasno reformatorjevo dokazovanje, njegov vljuden in skromen način podajanja sta pridobila poslušalce, da so z gnusom zavrgli ošabne in hvalisave Eckove trditve.
Razprava je trajala osemnajst dni. Na koncu so si papeževi pristaši z veliko nesramnostjo pripisali zmago. Ker so bili večina delegatov pristaši Rima, je zbor razglasil reformatorje za premagane in jih izključil iz cerkve z njihovim vodjem Zwinglijem vred. Toda sadovi obravnave so pokazali, kdo je imel prav. Ta razprava je dala še večjo spodbudo delu reformacije, in kmalu potem sta se zanjo odločili pomembni mesti Bern in Basel./184/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!