 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
8. Luter pred državnim zborom (angleško)
Na prestol Nemčije je sedel novi cesar Karel V. in rimski poslanci so pohiteli, da bi mu čestitali ter ga nagovorili, naj uporabi svojo moč proti reformaciji. Po drugi strani pa je saški volilni knez, komur je bil Karel V. precej dolžan za svojo krono, prosil cesarja, naj nič ne ukrepa proti Lutru, dokler ga ne zasliši. Cesar je tako prišel v veliko težavo in zadrego. Papeževi pristaši ne bi bili zadovoljni z ničimer drugim, kakor da cesar z odlokom obsodi Lutra na smrt. Volilni knez pa je odločno izjavil, da "ne njegovo veličanstvo ne kdor koli drug ni dokazal, da so Lutrovi spisi ovrženi"; zato je zahteval, "da se doktorju Martinu da jamstveno pismo, da bi lahko stopil pred sodišče učenih, pobožnih in nepristranskih sodnikov".(1)
Pozornost vseh strank je bila sedaj usmerjena na zbor nemških držav, ki so ga sklicali v Wormsu kmalu potem, ko je Karel V. zasedel prestol. Na zboru bi morali razpravljati o pomembnih političnih vprašanjih in zadevah; nemški knezi so se morali prvič srečati s svojim mladim vladarjem v svetodajni skupščini. Z vseh strani države so prišli visoki državni in cerkveni dostojanstveniki. Svetovni velikaši visokega rodu, mogočni in ljubosumni na svoje dedne pravice;/145/ cerkveni poglavarji, ki so se zavedali svojega položaja nad vsemi in svoje moči; dvorni vitezi s svojim oboroženim spremstvom; poslanci tujih in oddaljenih držav - vsi so se zbrali v Wormsu. Glavni predmet, ki je zbujal pozornost tega velikega zbora, pa je bila vendar zadeva saškega reformatorja.
Karel V. je poprej ukazal volilnemu knezu, naj pripelje s seboj na zbor Lutra, zagotovil mu je zaščito in obljubil svobodo, da razpravlja o spornem vprašanju s pristojnimi osebami. Luter si je želel stopiti pred kralja. Njegovo zdravje se je tedaj poslabšalo; vendar je pisal volilnemu knezu: "Če ne bom mogel zdrav priti v Worms, naj me tja prenesejo bolnega, kakršen sem. Če me kliče cesar, ne smem dvomiti, da me kliče sam Bog. Če nameravajo uporabiti zoper mene nasilje, kar je verjetno, (saj me ne kličejo, da bi se česa naučili), svojo stvar izročam v Gospodove roke. Še živi in vlada On, ki je rešil tri mladeniče v goreči ognjeni peči. Če me On ne reši, moje življenje ni veliko vredno. Preprečimo samo, da evangelij ne bi bil izpostavljen sramotenju hudobnih, in prelijmo zanj svojo kri, da ne bi oni zmagali. Ne vem, kaj bo bolj koristno za zveličanje vseh, moje življenje ali moja smrt. ... Pričakujte od mene vse, samo ne bega in zanikanja. Bežati ne morem, zanikati pa še manj."(2)
Novica, ki je krožila po Wormsu, da bo Luter prišel na zbor, je povzročila v mestu veliko vznemirjenje. Papežev poslanec Aleander, kateremu je bila posebej zaupana naloga ustaviti reformacijo, se je zelo vznemiril in razjezil. Vedel je, da bo Lutrov prihod na zbor imel usodne posledice za papeštvo. Voditi raziskavo o primeru, ki ga je papež že obsodil, bi pomenilo prezreti veljavo neomejenega papeža. Nadalje se je bal, da bi mogočni in zgovorni dokazi utegnili mnoge kneze odvrniti od papeža./146/ Zato je pri Karlu V. vložil najbolj odločno pritožbo proti Lutrovemu prihodu v Worms. Približno ob tem času je bila objavljena tudi poslanica o Lutrovem izobčenju. Ta dogodek in nagovarjanje papeževega odposlanca so pregovorili cesarja k popuščanju. Pisal je volilnemu knezu, da mora Luter ostati v Wittenbergu, če se ne želi odpovedati.
Aleander pa ni bil zadovoljen s to zmago, zato je deloval z vso močjo in zvijačo, da bi zagotovil Lutrovo obsodbo. Z vztrajnostjo, kakršno bi bilo vredno uporabiti za doseganje boljšega cilja, je obtožil Lutra pred knezi, prelati in drugimi člani zbora zaradi "vstaje, upora, brezbožnosti in bogokletja". Toda hudobija in strast, ki jo je kazal odposlanec, so preočitno razodevali, kateri duh ga je prežemal. Vsi so govorili: "Spodbujata ga sovraštvo in maščevanje, ne pa gorečnost in pobožnost."(3) Večina zbora je bila bolj kakor kdaj prej naklonjena Lutrovemu delu.
Aleander je s podvojeno gorečnostjo pritiskal na cesarja, da je dolžan izvršiti papeževe ukaze. Po nemških zakonih pa tega ni mogel napraviti brez soglasja knezov; na koncu je cesarja premagalo odposlančevo nadlegovanje, zato mu je ponudil, naj poda svojo zadevo pred zbor. "To je bil slavnostni dan za papeževega nuncija. Zbor je bil velik, še večji pa je bil razpravni predmet. Aleander je branil Rim ... mater in gospodarico vseh cerkev." Zastopati je moral vrhovno Petrovo oblast pred zbranimi krščanskimi knezi. "Bil je nadarjen z zgovornostjo in je povišal velikost dane priložnosti. Previdnost je hotela, da bo Rim pred svojo obsodbo dobil priložnost podati svojo zadevo pred najbolj veličastnim sodiščem z usti svojega najbolj sposobnega govornika."(4) Tisti, ki so bili naklonjeni reformatorju, so z nekoliko strahu gledali na učinek Aleandrovega govora. Saški volilni knez ni bil navzoč, vendar je poslal nekaj svojih svetovalcev poslušat papeževega poslanca in zapisat njegov govor./147/
Aleander se je z vso močjo svoje učenosti in zgovornosti trudil ovreči resnico. Tožbo za tožbo je podajal proti Lutru kot javnemu sovražniku cerkve in države, živih in mrtvih, duhovnikov in posvetnih ljudi, cerkvenih zborov in posameznih kristjanov. Dejal je, da je "Lutrovih zmot dovolj, da bi bilo treba zaradi njih sežgati sto tisoč krivovercev".
Za sklep govora si je prizadeval izpostaviti zasmehovanju vse pristaše reformacije. "Kdo so ti luteranci? Gruča nesramnih učiteljev, pokvarjenih duhovnikov, razuzdanih redovnikov, nerazumnih pravnikov, popačenega plemstva z navadnim ljudstvom vred, ki so ga pokvarili in zapeljali. Koliko bolj številna, sposobna in mogočna je katoliška stranka! Enodušna odločitev tega slavnostnega zbora bo razsvetlila preproste, posvarila nerazumne, pomagala neodločnim in okrepila slabotne."(5)
S takšnim orožjem so bili napadani branilci resnice v vseh časih. Isto orožje se tudi danes uporablja proti njim, ki si upajo nasprotovati javnim zmotam ter pri tem uporabljati preproste in jasne nauke Božje besede. "Kdo so ti oznanjevalci novih naukov?" vpijejo tisti, ki želijo priljubljeno vero. "So neizobraženi, maloštevilni in iz najrevnejših slojev. A vendar trdijo, da imajo resnico in da so Božje izvoljeno ljudstvo. So pa neuki in zaslepljeni. Koliko večja po številu in vplivu je naša cerkev! Koliko velikih in učenih mož je med nami! Koliko večja moč je na naši strani!" Ti dokazi zelo vplivajo na svet, vendar niso niti danes bolj prepričevalni, kakor pa so bili v reformatorjevih dneh.
Reformacija se ni končala z Lutrom, kakor nekateri mislijo. Nadaljevati se mora do konca svetovne zgodovine. Bistvo Lutrovega dela je bilo obsijati druge z lučjo, s katero ga je Bog razsvetlil; vendar pa ni dobil vse luči, ki mora biti razodeta svetu. Od tistega časa do danes je vedno nova luč/148/ razsvetljevala strani Svetega pisma in neprestano so se razodevale nove resnice.
Odposlančev govor je naredil globok vtis na zbor. Luter ni bil navzoč, da bi z jasnimi in prepričljivimi resnicami Božje besede premagal papeževega prvaka. Ni se poskušalo braniti Lutra. Večina na zboru je bila nagnjena ne samo k obsodbi njega in njegovega nauka, ampak tudi k iztrebitvi krivoverstva, ko bi bilo mogoče. Rim je imel najboljšo priložnost, da bi obranil svojo zadevo. Kar koli je mogel reči v svojo obrambo, je povedal. Toda njegova navidezna zmaga je bila znamenje poraza. Odslej bo razlika med resnico in zmoto toliko jasnejša, kolikor bolj bo odprta bitka med njima. Nikoli več po tistem dnevu Rim ni stal tako zanesljivo kakor tedaj.
Medtem ko je bila večina zbora pripravljena izročiti Lutra rimskemu maščevanju, so mnogi med njimi videli in obsojali hudobijo, ki je obstajala v cerkvi. Želeli so izkoreniniti zlorabe, zaradi katerih je trpel nemški narod, a povzročili sta jih pokvarjenost in lakomnost duhovnikov. Odposlanec je prikazal papeško oblast v najlepši barvi. Tedaj pa je Božji Duh spodbudil nekega člana zbora, da je prikazal pravo podobo papeške tiranije. S plemenito odločnostjo je vstal saški vojvoda Georg v tem kneževskem zboru in s strašno natančnostjo opisal vse prevare in pregrehe papeštva ter njegove hude posledice. Na koncu je dejal:
"To je samo nekaj zlorab, ki govorijo proti Rimu. Zavrgli so sleherno sramežljivost, edini cilj jim je ... denar, denar, denar ... tako da pravzaprav govorijo samo laž tisti pridigarji, ki bi morali oznanjati resnico, in ne samo da se jih trpi, temveč se jih tudi nagrajuje, saj so njihovi dohodki toliko večji, kolikor bolj lažejo. Iz teh motnih studencev tečejo te umazane vode. Razuzdanost ponuja roko skoposti. ... Na žalost duhovščina povzroča pohujšanje, ki toliko ubogih duš peha v večno pogubo. Mora se izvršiti splošna reforma."(6)/149/
Niti sam Luter ne bi mogel podati močnejših in bolj očitnih obtožb zoper papeško pokvarjenost. Ampak njegove besede so bile še toliko bolj učinkovite zaradi dejstva, da je bil govornik sicer odločen reformatorjev nasprotnik.
Ko bi člani zbora imeli odprte oči, bi med seboj videli Božje angele, ki pošiljajo svetle žarke v temo ter odpirajo um in srce za sprejemanje resnice. Moč Boga resnice in modrosti je vplivala celo na sovražnike reformacije, in tako je bila pripravljena pot za vzvišeno delo, ki ga je bilo treba opraviti. Martin Luter ni bil navzoč, a vendar se je na zboru slišal glas Nekoga večjega od njega.
Narodni zbor je takoj izvolil komisijo, ki bo morala sestaviti seznam vseh papeških davkov, kateri so tako surovo tlačili nemški narod. Seznam je vseboval sto eno točko, izročili so ga kralju s prošnjo, naj ustrezno ukrepa, da bodo ukinjene te zlorabe. Člani komisije so rekli: "Koliko duš je izgubljenih! Kakšno ropanje, izsiljevanje in podkupovanje se dogaja zaradi tega, ker jih dovoljuje vrhovna glava krščanstva! Naša dolžnost je zastaviti pot pogubi in sramoti našega ljudstva. Zato vas najbolj pokorno prosimo, da določite splošno reformo, jo prevzamete in izpeljete."(7)
Tedaj pa je zbor zahteval pripeljati reformatorja predse. Čeprav je papeški delegat Aleander prosil, ugovarjal in grozil, je cesar končno le privolil, in Lutra so poklicali, naj pride pred zbor. Z vabilom vred so mu izročili tudi jamstveno pismo, s katerim se mu zagotavlja varna vrnitev. Vabilo mu je prinesel v Wittenberg neki glasnik, ki mu je bilo ukazano, naj Lutra spremlja v Worms.
Lutrovi prijatelji so se prestrašili in ražzalostili. Ker so poznali predsodke in sovraštvo do njega, so se bali, da ne bodo spoštovali jamstvenega pisma, zato so ga prosili, naj svojega življenja ne izpostavlja nevarnosti. Odgovoril jim je: "Papeški pristaši ne želijo mojega prihoda v Worms,/150/ temveč mojo obsodbo in smrt. Nič zato. Ne prosite v molitvi zame, temveč za Božjo besedo. ... Kristus mi bo dal svojega Duha, da premagam pridigarje zmot. Preziral sem jih v življenju, premagal jih bom s smrtjo. Njihov cilj je, da me v Wormsu prisilijo k odpovedi; moja odpoved pa bo naslednja: Prej sem rekel, da je papež Kristusov namestnik, sedaj pa pravim, da je Gospodov nasprotnik in Satanov apostol."(8)
Luter ni smel sam potovati na tej nevarni poti. Trije njegovi najboljši prijatelji so se odločili, da ga bodo spremljali s cesarskim poslancem vred. Melanchthon je toplo prosil, da bi se jim pridružil. Njegovo srce je bilo povezano z Lutrovim, zato si ga je želel spremljati tudi v ječo ali v smrt, če je potrebno. Toda njegove prošnje niso bile uslišane. Če bi namreč Luter moral umreti, bo moral njegov mladi sodelavec nositi breme reformacije. Ob slovesu mu je reformator dejal: "Če se ne vrnem in če me sovražniki ubijejo, dalje oznanjaj in trdno stoj v resnici. Delaj namesto mene. ... Če ti živiš, bo moja smrt malo pomembna."(9) Študenti in meščani, ki so se zbrali, da bi se udeležili Lutrovega odhoda, so bili globoko ganjeni. Mnogi, katerih srca je ganil evangelij, so se jokaje poslavljali od njega. Tako so reformator in njegovi spremljevalci zapustili Wittenberg.
Na poti so se prepričali, da so ljudje potrti zaradi slabih slutenj. V nekaterih mestih jim niso izkazali nikakršne časti. Ko so se ustavili, da bi prenočili, je prijateljski duhovnik povedal, da se boji zanj, in mu pri tem pokazal sliko italijanskega reformatorja, ki je pretrpel mučeniško smrt. Drugi dan so zvedeli, da so v Wormsu obsodili Lutrove spise. Cesarski poslanci so raznašali cesarski ukaz in pozivali ljudstvo, naj oblastem izroči vsa prepovedana dela. Poslanec, ki se je bal za Lutrovo varnost na zboru in pomislil, da se je omajal v svoji odločitvi, ga je vprašal, ali še vedno želi nadaljevati pot. Luter je odgovoril: "Čeprav so me prekleli in to oznanili v vsakem mestu, bom vendar šel."(10)/151/
V Erfurtu so Lutra sprejeli s častjo. Obdan z gručo privržencev je šel po ulicah, po katerih je nekoč pogosto hodil s svojo beraško torbico. Obiskal je svojo samostansko celico in se spomnil bojev, po katerih je njegovo srce sprejelo luč, ki je sedaj razsvetljevala celotno Nemčijo. Povabili so ga, naj pridiga. To mu je bilo prepovedano, vendar mu je poslanec dovolil, in menih, nekdanji služabnik v tem samostanu, je stopil za prižnico.
Pred veliko množico poslušalcev je spregovoril o Kristusovih besedah: "Mir vam!" Rekel je: "Vsi filozofi, doktorji in pisci so se trudili naučiti ljudi, kako lahko dobijo večno življenje, vendar jim to ni uspelo. Sedaj vam to želim jaz povedati. ... Bog je obudil od mrtvih človeka, Gospoda Jezusa Kristusa, da bi On uničil smrt, izkoreninil greh in razbil peklenska vrata. To je delo zveličanja. ... Kristus je zmagal, to je veselo sporočilo, mi pa smo odrešeni z njegovim delom, ne pa s svojimi dejanji. ... Naš Gospod Jezus Kristus je rekel: 'Mir vam, poglejte moje roke.' To pa pomeni: Poglej, o človek, jaz, samo jaz sem tisti, ki odjemljem tvoj greh in te rešujem. Sedaj imej mir, pravi Gospod."
Dalje je razlagal, da se prava vera kaže s svetim življenjem. "Ker nas je Bog rešil, naj bodo naša dela njemu po volji. Ali si bogat? Tedaj naj tvoje bogastvo streže potrebam revežev. Ali si reven? Tedaj naj tvoja služba streže bogatim. Če pa je tvoje delo koristno samo zate, potem je laž služba, za katero misliš, da jo opravljaš Bogu."(11)
Ljudje so poslušali kakor očarani. Kruh življenja se je lomil tem sestradanim dušam. Kristus je bil povišan pred njimi nad papeže, odposlance, cesarje in kralje. Luter ničesar ni omenjal o svojem nevarnem položaju. Ni hotel postati predmet pozornosti in sočutja. Z gledanjem na Kristusa je zgubil sebe spred oči. Skril se je za Človekom z Golgote in si edino prizadeval predstaviti Jezusa kot odrešenika grešnikov./152/
Med nadaljevanjem njegove poti so se povsod najbolj zanimali za reformatorja. Radovedna gruča se je gnetla okrog njega in prijateljski glasovi so ga opozarjali na načrte rimskokatoličanov. "Sežgali vas bodo," so govorili nekateri, "vaše telo bodo spremenili v pepel, kakor so naredili z Janom Husom." Odgovarjal jim je: "Ko bi vzdolž vse poti od Wormsa do Wittenberga prižigali ogenj, katerega zublji bi segali do neba, bi vendar šel po tej poti v Gospodovem imenu. Odšel bom prednje, stopil bom v čeljust tej pošasti, polomil ji bom zobe in oznanjal bom Gospoda Jezusa Kristusa."(12)
Sporočilo o njegovem približevanju Wormsu je povzročilo veliko vznemirjenje. Njegovi prijatelji so se bali za njegovo varnost, sovražniki pa za uspeh svojega dela. Na vse kriplje so si prizadevali, da bi ga nagovorili, naj ne stopi v mesto. Na spodbudo papeževih pristašev mu je bilo svetovano, naj se umakne v grad nekega prijateljskega viteza, kjer se bo lahko vse rešilo na prijateljski način. Prijatelji so v njem poskušali zbuditi strah, ko so mu opisovali nevarnosti, ki so mu pretile. Vsi njihovi napori so bili zaman. Luter je neomahljivo odgovoril: "Ko bi bilo v Wormsu toliko hudičev, kolikor je opek na strehi, bi vendar stopil vanj."(13)
Ob njegovem prihodu v Worms je velika množica odšla proti mestnim vratom, da bi mu zaželela dobrodošlico. Niti h kraljevemu pozdravu se ni zbrala tako velika množica. Navdušenje je bilo veliko; na lepem pa je sredi množice zapel prodoren in žalosten glas pogrebno pesem, da bi Lutra spomnil na usodo, ki ga čaka. Ko je stopal z voza, je dejal: "Bog bo moja obramba."
Papeževi pristaši niso verjeli, da si bo Luter upal priti v Worms, zato jih je njegov prihod napolnil z grozo. Cesar je takoj poklical svoje svetovalce, da bi se posvetoval, kako bodo ravnali. Neki škof, zakrknjeni papežev pristaš, je izjavil: "O tem smo že dosti razpravljali. Vaše veličanstvo naj se že enkrat znebi tega človeka. Ali ni Sigismund ukazal sežgati Jana Husa? Naša dolžnost ni dajati/153/ ali spoštovati jamstveno pismo nekega krivoverca." Karel V. pa je odvrnil: "Ne, mi se moramo držati svoje obljube."(14) Torej je bilo odločeno: Luter mora biti zaslišan.
Vse mesto je želelo videti tega nenavadnega človeka, zato je gruča obiskovalcev kmalu napolnila njegovo bivališče. Luter je bil komaj okreval od svoje nedavne bolezni; bil je utrujen od potovanja, ki je trajalo cela dva tedna; moral se je pripraviti za svoj jutrišnji slavnostni prihod pred zbor, zato je bil potreben miru in počitka. Toda plemiči, knezi, duhovniki in meščani so si ga tako zelo želeli videti, da so se gnetli okrog njega, zato mu je za počitek ostalo samo nekoliko ur. Med njimi so bili plemiči, ki so pogumno zahtevali od cesarja reformo cerkvenih zlorab, in kateri so bili, kakor je rekel Luter, "vsi osvobojeni z mojim evangelijem".(15) Prijatelji in sovražniki so prihajali, da bi videli pogumnega meniha; vse je sprejemal z enakim mirom in vsem odgovarjal dostojanstveno in modro. Njegovo vedenje je bilo trdno in pogumno. Njegov obraz je imel vljuden in celo vesel izraz, čeprav je bil bled in naguban zaradi napora in bolezni. Svečanost in globoka resnost njegovih besed sta mu dajali moč, ki se ji niti njegovi sovražniki niso mogli popolnoma upreti. Prijatelji in sovražniki so ga občudovali. Prvi so v njem gledali Božjo moč, drugi pa so ponavljali misel farizejev za Kristusa: "Hudič je v njem."
Drugi dan so Lutra poklicali, da stopi pred zbor. Neki cesarski uslužbenec je bil določen, da ga pripelje v zborno dvorano, vendar mu je to komaj uspelo. Kajti vse ulice so bile prepolne gledalcev, ki so si želeli videti meniha, kateri si je upal upreti papeški veljavi.
Ko se je Luter podal pred sodnike, mu je neki general, junak iz mnogih bojev, vljudno rekel: "Ubogi menih, ubogi menih, čaka te spopad, kakršnega niti jaz niti kateri koli vojskovodja ni videl v najbolj krvavem boju. Toda če je tvoje delo pravično, če si prepričan o tem, pojdi naprej v Božjem imenu in se ničesar ne boj./154/ Bog te ne bo zapustil."(16)
Slednjič je Luter stal pred državnim zborom. Cesar je sedel na prestolu. Obdajale so ga najbolj imenitne osebnosti kraljestva. Nikoli se noben človek ni pojavil pred veličastnejšim zborom, kakor pa je bil ta, pred katerim se je moral Martin Luter zagovarjati za svojo vero. "Samo dejstvo njegovega nastopa na zboru je že bilo sijajna zmaga nad papeštvom. Papež je tega človeka obsodil, sedaj pa je pred sodišče stopil prav ta človek, ki se je s tem ravnanjem postavil nadenj. Papež ga je preklel in izključil iz sleherne človeške družbe; sedaj pa je bil najvljudneje poklican in sprejet pred najbolj veličastnim svetovnim zborom. Papež ga je obsodil na dosmrtni molk, sedaj pa je moral govoriti pred tisočimi pozornimi poslušalci, ki so bili zbrani iz najbolj oddaljenih krščanskih dežel. Tako je po Lutrovi zaslugi prišlo do velike prelomnice. Rim je počasi začel sestopati s svojega prestola, to ponižanje pa je povzročil glas nekega meniha."(17)
Pred tako mogočno in slavno skupščino se je reformator skromnega rodu zmedel in prestrašil. Nekateri knezi so videli njegovo vznemirjenje, zato so se mu vljudno približali, in eden izmed njih mu je zašepetal: "Ne bojte se njih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo umoriti." Drug mu je dodal: "Ko pa vas pripeljejo pred vladarje in cesarje zaradi mojega imena, Duh vašega Očeta vam bo dal, kaj naj govorite." Tako so velikaši tega sveta uporabili Kristusove besede, da bi ohrabrili Božjega služabnika v času preizkušnje.
Lutra so pripeljali do prostora nasproti cesarskemu prestolu. V zborni dvorani je nastala tišina. Tedaj je vstal cesarski služabnik, pokazal na zbirko Lutrovih spisov in poklical reformatorja, naj odgovori na dve vprašanji: "Ali prizna, da so ti spisi njegovi, in ali je pripravljen zanikati mnenja, ki jih podaja v njih." Ko so prebrali naslove knjig,/155/ je Luter za odgovor na prvo vprašanje priznal, da so te knjige njegove. Potem pa je dejal: "Kar pa se tiče drugega vprašanja, pa gre za vero in zveličanje ljudi ter se tiče Božje besede, ki je največji in najdragocenejši zaklad v nebesih in na zemlji, zato bi ravnal nerazumno, če bi odgovoril prej, preden razmislim. Kajti utegnil bi trditi manj, kakor razmere zahtevajo, ali pa več, kakor zahteva resnica, in bi se na ta način pregrešil proti Kristusovim besedam: 'Kdor koli pa me zataji pred ljudmi, zatajim tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih.' (Mat 10,33.) Zato ponižno prosim kraljevsko veličanstvo, naj mi da čas za razmislek, da bi lahko odgovoril, ne da bi se pregrešil proti Božji besedi."(18)
Luter je ravnal modro, ko je to zahteval. Tako je namreč prepričal zbor, da ne ravna spodbujen s strastjo ali z nagonom. Takšen mir in obvladovanje samega sebe, kakršno se ni pričakovalo od človeka, ki se je pokazal tako pogumen in nepopustljiv, je okrepilo njegovo moč in ga usposobilo, da je pozneje odgovoril razumno in odločno, modro in dostojanstveno, s čimer je presenetil in zmedel svoje nasprotnike ter pokaral njihovo drznost in ošabnost.
Naslednji dan je moral zopet stopiti pred zbor, da bi dal svoj končni odgovor. Reformatorju je za trenutek upadlo srce, ko je gledal moči, ki so se združile proti resnici. Njegovo zaupanje se je omajalo, obvzel ga je strah in trepet. Zgrozil se je. Pred njim so se množile nevarnosti; kazalo je, da bodo njegovi sovražniki slavili zmago in da bodo moči teme nadvladale. Oblaki so se kopičili pred njim, in kazalo je, da ga bodo ločili od Boga. Hrepenel je po zaupanju, da bi bil Gospod nad vojskami z njim. V duševnem strahu je padel z obrazom na tla in iz njegovega strtega srca se je izvilo vpitje, ki ga je samo Bog lahko popolnoma razumel.
Prosil je: "O vsemogočni in večni Bog, kako strašen je ta svet! Glej, odprl je svoje čeljusti, da bi me požrl, moje zaupanje vate pa je tako slabotno. .../156/ Če se moram zanašati samo na moč tega sveta, potem je zame vse izgubljeno. ... Prišla je moja zadnja ura, moja obsodba je izgovorjena. ... O Bog, ti mi pomagaj proti modrosti tega sveta. Naredi to ... ti sam ... kajti to delo ni moje, temveč tvoje. Tukaj nimam nikakršnega osebnega dela; nimam česa razpravljati z velikaši tega sveta. ... Toda to delo je tvoje, je pravično in večno. O Gospod, pomagaj mi! Zvesti, nespremenljivi Bog, ne zaupam v nobenega človeka. ... Vse človeško je nezanesljivo. Vse propada, kar pride od človeka. ... Ti si me izvolil za to delo. ... Bodi z menoj zaradi imena tvojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, ki je moja obramba, moj ščit in moj trdni grad."(19)
Da bi premodra Previdnost obvarovala reformatorja pred zaupanjem v lastno moč in ne bi na vsem lepem zgrmel v pogubo, je dovolila Lutru spoznati, kakšna nevarnost mu preti. Groza, ki ga je prevzela, ni izhajala iz strahu pred lastnim trpljenjem ali smrtjo, ki se mu je zdela neizogibna. Nastopil je kritični trenutek, on pa se je počutil nesposoben, da bi ga dočakal. Zaradi njegove slabosti bi njegovo delo resnice utegnilo pretrpeti poraz. Bojeval se je z Gospodom ne za osebno varnost, temveč za zmago resnice. Občutil je enak strah in enak duševni boj, kakor Izrael tisto noč ob osamljenem potoku. In kakor nekoč Izrael je tudi on zmagal v boju z Bogom. V svoji popolni nebogljenosti se je s trdno vero oprijel Kristusa, mogočnega osvoboditelja. Ohrabrila ga je gotovost, da pred zbor ne bo stopil sam. Mir je znova zavladal nad njegovo dušo in se veselil, da se mu daje priložnost povišati Božjo besedo pred vladarji ljudstev.
Luter se je s trdnim zaupanjem v Boga pripravljal za boj, ki ga je čakal. Naredil je načrt za svoj odgovor, preveril je nekaj besedil v svojih spisih in poiskal v Svetem pismu ustrezne dokaze, s katerimi bo podprl svoje trditve. Tedaj je levico položil na sveto knjigo, ki je bila odprta pred njim, desnico pa je dvignil proti nebesom in obljubil, "da bo ostal zvest evangeliju/157/ in svobodno izpovedal svojo vero, četudi bo moral to zapečatiti s svojo krvjo".(20)
Ko se je znova pojavil pred državnim zborom, njegov obraz ni kazal niti sledu strahu ali zmedenosti. Miren in spokojen, z vzvišenim pogumom in plemenitostjo je stal kakor Božja priča pred velikaši tega sveta. Cesarski uslužbenec je zahteval, da sliši njegovo odločitev, ali je pripravljen zanikati svoj nauk. Luter je odgovoril potrto in ponižno, brez hudobije in strasti. Njegovo vedenje je bilo skromno in spoštljivo, vendar pa je kazal trdno zaupanje in veselje, s čimer je presenetil zbor.
"Vzvišeni cesar, svetli knezi, slavna gospoda," je dejal, "danes stopam pred vas po ukazu, ki ste mi ga dali včeraj, in po Božji milosti prosim vaše cesarsko veličanstvo, da milostljivo posluša zagovor dela, za katero sem prepričan, da je pravično in resnično. Če morda zaradi neznanja prekršim dvorne običaje in predpise, vas prosim, da mi odpustite, kajti nisem odrastel v kraljevski palači, temveč v samostanski samoti."(21)
Potem se je lotil obravnave in razlagal, da vsa njegova dela niso enaka po značaju. V nekaterih razpravlja o veri in dobrih delih, zato so jih celo njegovi sovražniki priznali ne samo za nenevarne, ampak celo za koristne. Odpovedati se jim bi pomenilo zavreči resnico, ki jo vsi priznavajo. Druge knjige so sestavljene iz spisov, ki odkrivajo papeško pokvarjenost in zlorabo. Odpovedati se tem spisom bi pomenilo okrepiti rimsko nasilje in na stežaj odpreti vrata mnogim in večjih krivičnostim. V tretji vrsti svojih knjig nasprotuje nekaterim osebnostim, ki so zagovarjale javne hudobije. Kar se tiče teh spisov, je priznal, da je bil pogosto ostrejši, kakor pa se spodobi. Ne trdi, da je brez napak, vendar se niti tem knjigam ne more odpovedati, kajti takšno ravnanje bi opogumilo sovražnike resnice, in ti bi izkoristili priložnost, da bi s še večjo surovostjo tiranizirali Božje ljudstvo./158/
"Vendar pa sem jaz samo človek, ne pa Bog," je nadaljeval, "zato se bom branil, kakor se je branil Kristus: 'Če sem govoril hudo, dokažite mi, v čem sem naredil napako.' ... Zato vas rotim pri Božji milosti, vzvišeni cesar, svetli knezi in vsi navzoči, ne glede na sloj, da mi iz preroških in apostolskih spisov dokažete, da sem naredil napako. Brž ko me boste prepričali o tem, se bom odpovedal svojim zmotam in bom prvi zgrabil svoje spise in jih vrgel v ogenj.
To, kar sem zdajle rekel, jasno kaže, upam, da sem previdno presodil in izmeril nevarnosti, ki se jim izpostavljam; vendar se ne bojim, temveč se veselim, da je evangelij tudi danes vzrok za nemir in spor, kakor je bil nekoč. To je značaj in usoda Božje besede. Jezus je rekel: 'Nisem prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč.' Bog je čudovit in strašen v svojih nasvetih; bojmo se, da ne bomo pod izgovorom, da želimo zadušiti neslogo, preganjali Božjo besedo, in da ne bomo nase priklicali strašne poplave nepremostljivih nevarnosti, sedanje stiske in večnega pustošenja. ... Lahko bi naštel mnogo primerov iz Svete Božje besede. Lahko bi spregovoril o faraonu, o babilonskem kralju in o izraelskih kraljih, ki nikoli niso bolj uspešno delali za svojo pogubo kakor tedaj, ko so mislili, da utrjujejo svoje kraljestvo z navideznimi modrimi nasveti. Bog prestavlja gore, a oni tega ne
znajo."(22)
Luter je govoril nemško; nato so ga zaprosili, naj isto ponovi latinsko. Čeprav je bil izčrpan od prejšnjega napora, je ustregel prošnji, in isti govor ponovil z enako jasnostjo in močjo. Pri tem ga je vodila Božja previdnost. Um mnogih knezov je bil toliko zaslepljen z zmotami in praznoverjem, da ob prvem govoru niso mogli dojeti moči Lutrovih dokazov; toda pri ponovnem razlaganju so jasno razumeli podane točke./159/
Tisti, ki so vztrajno zapirali oči pred lučjo in se odločili, da se ne bodo dali prepričati z resnico, so bili razjarjeni zaradi Lutrovih besed. Ko je Luter prenehal govoriti, je govornik državnega zbora jezno dejal: "Vi niste odgovorili na zastavljeno vprašanje. ... Od vas se zahteva, da daste jasen in določen odgovor. ... Ali se boste odpovedali ali ne?"
Reformator je odgovoril: "Ker vaše veličanstvo zahteva od mene jasen, preprost in določen odgovor, vam ga dajem, in sicer: Svoje vere ne morem pokoriti ne papežu ne zboru, ker je jasno kakor dan, da so ti pogosto padali v zmote in nasprotovali drug drugemu. Če me torej ne prepričajo s svetopisemskimi dokazi in z jasnimi razlogi, če me ne prepričajo z istimi besedili, ki sem jih navajal, in če na ta način ne podredijo moje vesti Božji besedi, se ne morem in se nočem ničemur odpovedati, kajti za kristjana je nevarno, da govori proti svoji vesti. To je moje stališče, ne morem drugače, Bog naj mi pomaga! Amen!"(23)
Tako je ta pravični mož stal na zanesljivem temelju Božje besede. Nebeška luč je obsevala njegov obraz. Njegovo velikost in čistost njegovega značaja, mir in veselje, ki so izhajali iz njegovega srca, so vsi jasno videli, ko je razodeval moči zmote in pričal v prid veri, ki premaguje svet.
Ves zbor je zaradi presenečenja za trenutek onemel. Pri svojem prvem odgovoru pred zborom je Luter govoril tiho, ponižno in skoraj s pokoravajočim glasom. Rimskokatoličani so to imeli za dokaz, da je njegov pogum začel kopneti. Njegova prošnja za preložitev razprave jim je bila prvo znamenje, da se bo odpovedal. Sam Karel V., ki je opazoval Lutrovo upognjeno postavo, njegovo ponižno držo in preprosto obleko, je rekel napol prezirljivo: "Ta menih iz mene nikoli ne bo naredil krivoverca." Toda Lutrov pogum in odločnost ter moč in jasnost njegovega dokazovanja so pri vseh strankah zbudili občudovanje./160/ Cesar je z občudovanjem vzkliknil: "Ta menih govori z neustrašnim srcem in z neomejenim pogumom." Mnogi nemški knezi so ponosno in zadovoljno gledali na tega predstavnika svojega naroda.
Rimski pristaši so bili poraženi; njihova zadeva je bila v zelo neprijetni luči. Prizadevali so si ohraniti svojo oblast, toda ne s svetopisemskimi dokazi, temveč z grožnjami, s siceršnjimi rimskimi dokazi. Govornik državnega zbora je rekel: "Če se ne odpoveš, bosta cesar in država videla, kaj morajo storiti s trmastim krivovercem."
Lutrovi prijatelji, ki so z velikim veseljem poslušali njegovo plemenito obrambo, so zatrepetali ob teh besedah; reformator pa je mirno rekel: "Bog naj mi bo pomočnik, kajti jaz se ničemur ne morem odpovedati."(24)
Ukazali so mu, naj odide iz zbora, medtem ko bodo knezi zasedali. Čutilo se je, da je nastopila velika kriza. Lutrovo vztrajno odklanjanje, da bi se podredil, utegne vplivati na tok cerkvene zgodovine skozi vse prihodnje veke. Zato so se odločili, da mu bodo dali še eno priložnost za zanikanje. Poslednjič so ga pripeljali pred zbor. Znova so ga vprašali, ali se želi odpovedati svojim naukom. Odgovoril je: "Nimam česa drugega odgovoriti, kakor to, kar sem že odgovoril." Bilo je jasno, da ga ne z obljubami ne z grožnjami ne bi mogli napeljati, da bi popustil rimskemu ukazu.
Papeški pristaši so se jezili, ko so videli, da navadni menih prezira oblast, pred katero so trepetali kralji in knezi. Bili so nepotrpežljivi in so si želeli, da bi v smrtnem mučenju občutil njihovo jezo. Luter pa je vsem govoril s krščanskim mirom in dostojanstvom, čeprav se je zavedal nevarnosti. V njegovih besedah ni bilo ne ošabnosti ne jeze ne sprevračanja. Popolnoma je izgubil spred oči sebe, pozabil je na velike osebnosti, ki so ga obdajale, občutil pa je samo eno, da stoji v navzočnosti njega, ki je višji od papeža, kardinalov, kraljev in cesarjev. Kristus je govoril z usti svojega služabnika z močjo in vzvišenostjo,/161/ ki je na mah napolnila prijatelje in sovražnike z globokim spoštovanjem in občudovanjem. Na zboru navzoč Božji Duh je deloval na srca državnih voditeljev. Nekoliko knezov je pogumno priznalo pravičnost Lutrove zadeve. Veliko število med njimi se jih je prepričalo o resnici, vendar pri nekaterih vtisi niso bili trajni. Bili so tudi takšni, ki niso takoj povedali svojega prepričanja, vendar so pozneje, ko so sami proučili Sveto pismo, postali neustrašni pomočniki reformacije.
Volilni knez Friedrich je zelo zaskrbljeno gledal na Lutrov prihod pred državni zbor, zato je z globokim vznemirjenjem poslušal njegov govor. Z veseljem in zadovoljstvom je opazoval njegov pogum, odločnost in vzdržljivost, zato se je odločil, da ga bo branil s še večjo močjo. Po primerjanju nasprotniških taborov je opazil, da je bila modrost papežev, kraljev in kardinalov osramočena z močjo resnice. Papeštvo je doživelo poraz, katerega posledice se bodo čutile v vseh narodih in prihodnjih vekih.
Ko je papežev odposlanec videl, kakšen vtis je naredila Lutrova obramba, se je prestrašil za varnost rimske oblasti kakor še nikoli dotlej. Zato se je odločil uporabiti vsa sredstva, ki jih je imel na voljo, da bi uničil reformatorja. S svojo zgovornostjo in diplomatsko spretnostjo, s čimer se je odlikoval, je poskušal prikazati mlademu kralju, kako noro in nevarno bi bilo, če bi prijateljstvo in moč rimskega sedeža daroval za zadevo nekega neznatnega meniha.
Njegove besede niso ostale brez učinka. Drugi dan po Lutrovem odgovoru je Karel V. na zboru razglasil, da bo nadaljeval politiko svojih predhodnikov in podpiral ter ščitil katoliško vero. Ker Luter ni hotel zanikati svoje zmote, je treba proti njemu in njegovim krivim naukom najostreje ukrepati. "Neki menih, zapeljan s svojo neumnostjo, se je uprl veri celotnega krščanstva. Žrtvoval bom svoje kneževine, svoje bogastvo,/162/ svoje prijatelje, svoje telo, svojo kri, svojo dušo in svoje življenje, da bi ustavil to brezbožnost. Avguštinca Lutra bom poslal domov in mu prepovedal sleherno delo med ljudstvom; potem bom vstal proti njemu in njegovim pristašem z izključitvijo, prekletstvom in z vsemi mogočimi sredstvi, da bi jih uničil. Pozivam vse državljane svojih dežel, da se vedejo kakor pravi kristjani."(25) Cesar pa je vendar izjavil, da se jamstveno pismo, ki je bilo dano Lutru, mora spoštovati, zato se mora, preden bodo začeli ukrepati proti njemu, zdrav in živ vrniti domov.
Med člani zbora sta nastali dve nasprotni mnenji. Papeževi predstavniki so zahtevali, da se ne spoštuje reformatorjevo jamstveno pismo. Rekli so, "da Ren mora sprejeti njegov pepel, kakor je pred sto leti sprejel Husovega".(26) Toda nemški knezi, čeprav so bili sami papeževi pristaši in odprti Lutrovi nasprotniki, so se odločili proti takšnemu teptanju dane besede, kajti to bi bila sramota za čast naroda. Opozorili so na nesreče, ki so prišle po Husovi smrti, in izjavili, da si ne bi upali priklicati groznih nesreč nad Nemčijo in nad njenega mladega cesarja.
Sam Karel V. je odgovoril na predlog, rekoč: "Če bi bili čast in vera pregnani iz vsega sveta, bi morali najti zavetje v srcih knezov."(27) Najbolj ogorčeni reformatorjevi sovražniki so pritiskali, naj ravna z njim, kakor je cesar Sigismund ravnal s Husom: da ga izroči na milost in nemilost cerkvi. Ko pa se je cesar spomnil Husa, ki je na zboru kazal vklenjene roke in javno obsojal cesarja, ker je poteptal dano besedo, je odvrnil: "Ne želim zardeti od sramu kakor nekoč Sigismund."(28)
Toda Karel V. je načrtno zavrgel resnice, ki jih je zagovarjal Luter. Zapisal je: "Trdno sem se odločil hoditi po stopinjah prednikov."(29) Odločil se je, da ne bo stopil/163/ s steze običajev, tudi zaradi pravičnosti in resnice ne. Hotel je kakor njegovi očetje podpreti papeštvo z vsemi njegovimi hudodelstvi in zlorabami. Ker je zavzel takšno stališče, ni hotel sprejeti luči, ki je niso sprejeli njegovi očetje, ali izvršiti dolžnosti, ki je oni niso izpolnili.
Tudi danes je mnogo takšnih, ki se držijo očetovskih običajev in izročil. Ko jim Bog pošlje novo luč, je nočejo sprejeti, ker je niti njihovi očetje niso sprejeli, potem ko so jo spoznali. Ne živimo v času svojih očetov, zato tudi naše dolžnosti in odgovornosti niso enake njihovim. Bog nas ne bo pohvalil, če gledamo na zgled svojih očetov in po njem določamo svoje dolžnosti, namesto da bi zase preiskovali besedo resnice. Naša odgovornost je večja od naših prednikov. Odgovorni smo za luč, ki so jo oni sprejeli in jo nam izročili v dediščino, prav tako pa tudi za novo luč, ki sedaj sveti na nas iz Božje besede.
Jezus je rekel za nezveste Jude: "Ko ne bi bil prišel na svet in jim ne bi bil govoril, ne bi imeli greha; sedaj pa nimajo izgovora za svoj greh." (Jan 15,22.) Ista Božja moč je cesarju in nemškim knezom govorila po Lutru. Ko je luč zasvetila iz Božje besede, je njegov Duh zadnjič vabil mnoge člane tega zbora. Kakor je mnogo let poprej Pilat dovolil, da sta ošabnost in častihlepnost zaprli njegovo srce besedam Odrešenika sveta; kakor je bojazljivi Feliks zaprosil glasnika resnice: "Za sedaj pojdi; a kadar bom imel priličen čas, te zopet pokličem;" kakor je ošabni Agripa priznal: "Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan," (Dej 24,25; 26,28.) pa je vendar zavrgel iz nebes poslano sporočilo - tako se je tudi Karel V. odločil zavreči luč resnice, ker je bil prežet s posvetno ošabnostjo in mislil, da mu to narekuje državniška modrost.
Novice o načrtih zoper Lutra so se hitro razvedele in v mestu izzvale veliko vznemirjenje./164/ Reformator je dobil mnogo prijateljev, ki so se zaradi poznanja verolomne okrutnosti Rima do vseh, ki so si upali odkriti njegovo pokvarjenost, odločili, da ne bo padel kot njegova žrtev. Na stotine plemičev se je obvezalo, da ga bo zaščitilo. Mnogi so cesarjevo odločitev ožigosali kot znamenje slabosti cesarske oblasti in njegove pokorščine Rimu. Na hišnih vratih in na javnih trgih so se pojavili plakati; nekateri so zagovarjali, drugi pa obsojali Lutra. Na enem izmed njih so bile napisane besede modrega moža: "Gorje ti, o dežela, ako je tvoj kralj otrok." (Prop 10,16.) Splošno navdušenje po vsej Nemčiji za Lutra je prepričalo cesarja in državni zbor, da bi sleherna nepravičnost storjena Lutru izpostavila nevarnosti mir cesarstva in varnost samega prestola.
Friedrich Saški je dalje ravnal premišljeno, ko je previdno skrival svoja prava čustva do reformatorja, hkrati pa ga je ščitil z neutrudno pozornostjo ter spremljal vsak premik njega in njegovih sovražnikov. Bilo pa je mnogo tudi takšnih, ki niso skrivali svojih simpatij do Lutra. Obiskovali so ga knezi, baroni, grofje in druge vplivne osebnosti svetovljanskega in duhovnega sloja. Spalatin je pisal: "Majhna reformatorjeva soba ni mogla sprejeti vseh obiskovalcev."(30) Ljudje so ga občudovali, kakor da je nekaj več od človeka. Celo tisti, ki niso verovali v njegov nauk, so občudovali njegovo plemenito poštenost, ki ga je spodbujala, da se je raje izpostavil smrtni nevarnosti, kakor pa da bi oskrunil svojo vest.
Vloženi so bili resni napori, da bi nagovorili Lutra, naj se sporazume z Rimom. Plemiči in knezi so ga opozorili, da bo kmalu pregnan iz cesarstva in puščen brez zaščite, če se bo dalje vztrajno držal svojega mnenja nasproti celotne cerkve in zbora. Luter pa je na to odvrnil: "Kristusov evangelij se ne more oznanjati brez težav. ... Zakaj naj bi me strah in grožnje ločile od Gospoda in Božje besede, ki je edina resnica?/165/ Ne, raje dam svoje telo, kri in življenje."(31)
Znova so pritiskali nanj, da se podredi cesarjevi sodbi, pa se mu ne bo treba ničesar več bati. Odvrnil je: "Nič nimam proti temu, če cesar, knezi in najbolj preprosti kristjani preiščejo in presodijo moje knjige, vendar pod pogojem, da to store na temelju Božje besede. Samo njo so ljudje dolžni poslušati. Ne delajte nasilja moji vesti, ki se pokorava Svetemu pismu."(32)
Ko so ga drugič poskušali nagovoriti, jim je odgovoril: "Privolim, da se odpovem svojemu jamstvenemu pismu. V cesarjeve roke izročam svojo osebnost in svoje življenje, toda Božje besede - nikoli."(33) Izjavil je, da se je pripravljen podrediti odločitvi splošnega zbora, vendar pod pogojem, da ta zbor sodi po Svetem pismu. Dodal je: "Kar se tiče Božje besede in vere, lahko vsak kristjan o tem sam presodi prav tako dobro kakor papež, četudi ga podpira milijon zborov."(34) Prijatelji in sovražniki so se končno prepričali, da je zaman vsako nadaljnje nagovarjanje k spravi.
Ko bi bil reformator popustil v samo eni točki, bi Satan in njegovi sodelavci zmagali. Toda njegova neomahljiva odločnost je bila sredstvo za osvoboditev cerkve in začetek nove in boljše dobe. Vpliv tega človeka, ki si je upal v verskih zadevah misliti in delati samostojno, je deloval na cerkev in na svet ne samo v svojem času, temveč tudi v vseh prihodnjih rodovih. Njegova odločnost in zvestoba bosta v zadnjem času krepili vse, ki bodo morali preživeti podobno izkušnjo. Božja moč in velikost sta bili povišani nad človeške odločitve, nad mogočno Satanovo moč.
Kmalu potem je Luter dobil od cesarja ukaz, da se vrne domov. Reformator je vedel, da bo po tem ukazu kmalu prišla tudi njegova obsodba. Preteči oblaki so se nabrali nad njegovo stezo,/166/ vendar je bilo njegovo srce polno veselja in hvale, ko je odhajal iz Wormsa. Rekel je: "Sam Hudič je varoval papeško trdnjavo, toda Kristus je vanjo naredil veliko luknjo, in Satan je moral priznati, da je Bog močnejši od njega."(35)
Po odhodu si je iskreno zaželel, da njegove odločnosti ne bi napačno razlagali kot upor, zato je pisal cesarju: "Bog, ki preiskuje srca, je priča, da sem se pripravljen pokoriti vašemu veličanstvu bodisi v slavi ali sramoti, v življenju ali smrti, v vsem razen v Božji besedi, po kateri človek živi. V poslovnih stvareh je moja vdanost neomahljiva, kajti izguba ali dobiček v pozemskih zadevah ne vplivata na zveličanje. Ko pa gre za večne koristi, Bog ne želi, da bi se pokoravali človeku. Kajti podrejanje v duhovnih zadevah je pravo bogoslužje, to pa pripada samo Stvarniku."(36)
Luter je bil med vračanjem iz Wormsa sprejet s še večjim navdušenjem kakor poprej. Visoki duhovni dostojanstveniki so pozdravljali izključenega meniha, državne oblasti pa so izkazovale spoštovanje človeku, ki ga je cesar obsodil. Nagovorili so ga, naj pridiga kljub cesarjevi prepovedi, in tako se je znova povzpel za prižnico: "Nikoli se nisem zavezal, da bom z verigo privezal Božjo besedo," je spregovoril, "niti se nikoli ne bom na kaj takega zavezal."(37)
Kmalu po njegovem odhodu iz Wormsa je papeškim pristašem uspelo nagovoriti cesarja, da je izdal odlok proti njemu. V njem je bil Luter razglašen za "Satana v človeški podobi, oblečenega v meniška oblačila".(38) Izdan je bil ukaz, naj se ukrepa tako, da se prepreči njegovo delo brž ko poteče rok njegovega jamstvenega pisma. Vsakomur je bilo prepovedano, da bi mu ponudil zavetje, hrano ali pijačo ali ga podpiral ali pomagal z besedami ali dejanji, bodisi javno bodisi zasebno. Moral je biti ujet kjer koli in izročen oblastem. Tudi njegove sledilce je treba ujeti, njihovo posestvo pa zapleniti. Njegove spise je treba uničiti, in slednjič, kdor koli bi si upal delati drugače, kakor pravi ta ukaz, mora deliti usodo z njim./167/ Saški volilni knez in drugi knezi, ki so bili prijateljsko naklonjeni Lutru, so odšli iz Wormsa kmalu po njegovem odhodu, in državni zbor je odobril cesarjev odlok. Sedaj so papeški pristaši slavili zmago. Menili so, da je usoda reformacije zapečatena.
Bog je v tem nevarnem času pripravil pot za rešitev svojega služabnika. Budno oko je spremljalo Lutrovo gibanje in neko zvesto in plemenito srce se je odločilo, da ga bo rešilo. Jasno je bilo, da bo Rim zadovoljen samo tedaj, ko bo slišal, da je Luter mrtev. Edina možnost, da bi ga obvarovali pred levjimi čeljustmi, je bila, da ga skrijejo. Bog je dal modrost Friedrichu Saškemu, da je naredil načrt za reformatorjevo rešitev. Ob sodelovanju prijateljev je bil izpeljan načrt volilnega kneza, in Luter je bil popolnoma skrit pred prijatelji in sovražniki. Ko se je vračal domov, so ga na lepem prijeli, ugrabili spremstvu in skozi gozd hitro odpeljali v trdnjavo Wartburg - osamljeno trdnjavo, sezidano na vrhu neke gore. Njegovo odpeljanje in skrivanje je bilo tako skrivnostno, da niti sam Friedrich Saški dolgo časa ni vedel, kam je bil odpeljan. Pomembno je bilo, da tega ni vedel. Dokler koli namreč volilni knez ni vedel, kje je Luter skrit, ni mogel niti povedati česa o tem. Vedel je samo, da je reformator na varnem, in to mu je bilo dovolj.
Minili so pomlad, poletje in jesen; nastopila je zima, Luter pa je bil še vedno pregnanec. Aleander in njegovi privrženci so slavili zmago, prepričani so bili, da bo luč evangelija kmalu ugasnila. Namesto tega pa je reformator svojo svetilnico polnil iz zaloge resnice, da bi njena luč svetila s še močnejšim sijajem.
V prijateljski varnosti v Wartburgu se je sprva počutil srečen, ko je videl, da je rešen strasti in bojnega nemira. Vendar ni mogel dolgo prenašati spokojnosti in počitka. Navajen je bil aktivnega življenja in hudega boja, zato ni mogel zlahka prenašati brezdelja. V teh dneh osamljenosti mu je viselo pred očmi stanje cerkve,/168/ zato je obupan vzkliknil: "Joj! Ali v teh zadnjih dneh Božje jeze ni nikogar, ki bi stopil kakor zid med Gospoda in rešil Izraela?"(39) Potem je začel razmišljati o sebi in se prestrašil, da ne bi bil zaradi svojega umika iz boja obtožen kot bojazljivec. Poleg tega si je očital malomarnost in ugajanje samemu sebi. A vendar je hkrati delal več, kakor pa bi se lahko pričakovalo od enega človeka. Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Njegovi sovražniki, ki so si laskali, da so ga utišali, so se začudili in zmedli nad očitnimi dokazi, da še vedno deluje. Spod njegovega peresa je prišla množica brošur, ki so krožile po vsej Nemčiji. Poleg tega pa je za svoje rojake naredil veliko delo s prevodom Novega zakona v nemščino. Z višine svojega skalnatega Patmosa je več kakor leto dni dalje oznanjal evangelij ter žigosal grehe in zmote svojega časa.
Bog je odstranil svojega služabnika iz javnega življenja ne samo zato, da bi ga ohranil pred jezo njegovih nasprotnikov in mu zagotovil nekaj mirnega časa za pomembna dela, temveč je to naredil iz še pomembnejših vzrokov. V samoti in skrivališču planinskega zavetja je bil Luter ločen od sleherne pozemske opore in človeške hvale. Tako je bil obvarovan pred ošabnostjo in samozaupanjem, ki sta tako pogosta spremljevalca uspeha. To trpljenje in ponižanje ga je pripravilo, da bi z zanesljivim korakom hodil po vrtoglavih višinah, na katere je bil na lepem prenesen.
Kadar se ljudje veselijo svobode, ki jim jo prinaša resnica, radi povišujejo nje, ki jih je Bog uporabil, da bi strgali verige zmot in praznoverja. Satan poskuša odvrniti človeške misli in čustva od Boga in jih usmeriti na ljudi; na ta način jih zapelje, da spoštujejo orodje, zanemarijo pa roko, ki upravlja vse dogodke previdnosti. Verski voditelji, ki so na ta način hvaljeni in slavljeni, pogosto izgubijo spred oči odvisnost od Boga in padajo v samozaupanje./169/ Zaradi tega si prizadevajo zavladati nad umom in vestjo ljudi, ki so nagnjeni k temu, da kot na vodje gledajo nanje, ne pa na Božjo besedo. Delo reforme je pogosto trpelo zaradi takšnega duha njenih pristašev. Bog je hotel obvarovati delo reformacije prav pred to nevarnostjo. Želel je, da to delo ne bi imelo znamenja človeka, temveč da sprejme Božji pečat. Ljudje so gledali na Lutra kot na razlagalca resnice; zato je bil odstranjen, da bi bili vsi pogledi usmerjeni na njenega večnega avtorja./170/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!