Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

10. Napredek reformacije v Nemčiji (angleško)

Lutrovo skrivnostno izginotje je povzročilo osuplost po vsej Nemčiji. Na vseh straneh so vpraševali po njem. O njem so se širile najbolj nenavadne govorice, in mnogi so mislili, da je umorjen. Velika žalost je nastala ne samo med njegovimi dobrimi prijatelji, temveč tudi med tisoči, ki se še niso odločno opredelili za reformacijo. Mnogi so se slovesno zarotili, da se bodo maščevali za njegovo smrt.

Papeški vodje so z grozo ugotovili, koliko je poraslo sovraštvo do njih. Čeprav so v začetku slavili zmago, ker so domnevali, da je Luter mrtev, so si kmalu zaželeli, da bi se skrili pred narodovo jezo. Njegovi sovražniki niso bili toliko vznemirjeni niti zaradi njegovih najbolj pogumnih del, ko je še živel med njimi, kolikor sedaj, ko je izginil. Sedaj, ko je bil nebogljeni ujetnik, je strah zajel nje, ki so v svoji jezi zahtevali njegovo uničenje. Nekdo izmed njih je rekel: "Edino sredstvo, ki nam še ostane, da bi se rešili, je prižgati bakle in iskati Lutra po vsem svetu, da ga znova vrnemo ljudstvu, ki ga zahteva."(1) Cesarski odlok je bil videti brez moči. Papeški predstavniki so bili ogorčeni, ko so videli, da ta priteguje mnogo manjšo pozornost kakor Lutrova usoda.

Novica, da je Luter na varnem, čeprav je ujetnik, je pomirila narodov strah in izzvala še večje navdušenje zanj. Njegovi spisi so se brali z večjim zanimanjem/185/ kakor kdaj prej. Vse večje število ljudi se je pridruževalo delu pogumnega človeka, ki je v tako tragičnih razmerah zagovarjal Božjo besedo. Reformacija se je neprestano krepila. Povsod je klilo seme, ki ga je posejal Luter. Njegova odsotnost je naredila to, česar njegova navzočnost ne bi mogla. Njegovi sodelavci so sedaj čutili večjo odgovornost, ker je bil njihov veliki vodja odstranjen. Z veliko vero in gorečnostjo so šli naprej in delali vse, kar so mogli, da ne bi bilo ovirano delo, ki se je tako čudovito začelo.

Vendar niti Satan ni lenaril. Poskušal je narediti vse, kar je sicer poskušal pri vsakem reformnem gibanju: prevarati in uničiti ljudstvo tako, da mu podtakne ponaredek namesto pravega dela. Kakor so bili v cerkvi prvih stoletij lažni kristusi, tako so se tudi v XVI. stoletju pojavljali lažni preroki.

Nekateri ljudje, ki jih je zajelo globoko vznemirjenje v verskem svetu, so si zamišljali, da so iz nebes dobili posebno razodetje, in trdili, da jih je Bog poklical, naj dokončajo delo reformacije, ki ga je samo slabotno začel Luter. Pravzaprav pa so podirali vse, kar je Luter postavil. Zavrgli so vzvišeno načelo, ki je bilo temelj reformacije - Božjo besedo kot zadostno pravilo vere in življenja. Na prostor tega nezmotljivega vodja pa so postavili spremenljivo in nezanesljivo merilo osebnih čustev in vtisov. Tako so zavrgli sredstva za odkrivanje zmot in prevar ter s tem odprli pot Satanu, da po svoji volji vlada človeškim razumom bolje, kakor pa bi to naredil sam.

Eden teh prerokov je trdil, da dobiva navodila od angela Gabrijela. Neki študent, ki se je združil z njim, je opustil svoj študij in rekel, da ga je sam Bog obdaril z modrostjo za razlaganje svoje besede. Tudi drugi, ki so bili po svoji naravi nagnjeni k fanatizmu, so postali njuni pristaši. Delo teh zanesenjakov je izzvalo veliko vznemirjenje./186/ Lutrove pridige so povsod prebudile ljudstvo, da je čutilo potrebo po reformi, sedaj pa so bile nekatere v resnici poštene duše zapeljane s trditvami teh novih prerokov.

Vodje gibanja so prišli v Wittenberg in hoteli svoj nauk vsiliti Melanchthonu in njegovim sodelavcem. Povedali so jim: "Smo od Boga poslani učit ljudstvo. Z Gospodom se zaupno pogovarjamo, vemo, kaj se bo zgodilo, z eno besedo smo apostoli in preroki ter se sklicujemo na doktorja Lutra."(2)

Reformatorji so osupnili in se zmedli. V vsem tem je bilo nekaj, česar nikoli niso doživeli, zato niso vedeli, kako naj ukrepajo. Melanchthon je govoril: "V teh ljudeh so nenavadni duhovi: toda kakšni duhovi so to? ... Po eni strani moramo paziti, da ne bi gasili Božjega Duha, po drugi strani pa, da nas ne zapelje Satanov duh."(3)

Kmalu so se pokazale posledice novega nauka. Sveto pismo se je začelo odklanjati in celo popolnoma zametati. V šolah je nastala zmeda. Študenti so s preziranjem vsakršnih ovir opustili študij in zapuščali vseučilišča. Ljudje, ki so mislili, da so poklicani k oživljanju in vodenju dela reformacije, so ga pripeljali naravnost na rob pogube. Rimski pristaši so se znova opogumili in zmagoslavno vzklikali: "Še en udarec, pa bo vse naše."(4)

Ko je Luter v svojem zavetju v Wartburgu zvedel, kaj se dogaja, je globoko zaskrbljen rekel: "Vedno sem pričakoval, da nam bo Satan poslal takšno gorje."(5) Razumel je pravi značaj teh samozvanih prerokov in videl nevarnost, ki je grozila delu resnice. Nasprotovanje papeža in cesarja mu ni povzročalo tolikšnega nemira in skrbi, kolikršnega je čutil sedaj. Iz vrst tako imenovanih prijateljev reformacije so vstali njeni najhujši sovražniki. Prav tiste resnice, ki so mu prinesle tako veliko veselje/187/ in tolažbo, so postale vzrok razdora in zmede v cerkvi.

Pri delu reformacije je Lutra spodbujal Božji Duh in šel je dlje, kakor pa je predvidel sam. Ni upal, da bo prišel v takšen položaj, v kakršnega je prišel sedaj, in da bo izpeljal tako temeljite spremembe. Bil je samo orodje v rokah Neskončne moči. Pogosto se je bal posledic svojega dela. Nekoč je rekel: "Ko bi vedel, da bo moj nauk škodoval enemu samemu človeku, četudi še tako neznatnemu in neukemu - kar pa se pravzaprav ne more zgoditi, saj je pravi evangelij - bi raje umrl desetkrat, kakor pa da ga ne bi zanikal."(6)

Sedaj pa je sam Wittenberg, središče reformacije, hitro padel pod vpliv skrajništva in krivičnosti. Teh strašnih razmer pa niso povzročili Lutrovi nauki, pač pa so njegovi sovražniki iz vse Nemčije krivdo zvrnili nanj. Z bolečino v duši se je pogosto vprašal: "Ali je to lahko konec velikega reformatorskega dela?"(7) Ko pa je goreče molil Boga, je v njegovem srcu znova zavladal mir. Dejal je: "Delo je tvoje, ne pa moje, in Ti ne boš dovolil, da bi ga uničili praznoverje ali skrajništvo." Neznosna pa se mu je zdela misel, da bi ostal daleč od boja v tako kritičnem času. Zato se je odločil vrniti v Wittenberg.

Brez odlašanja se je podal na nevarno pot. Bil je cesarski izobčenec. Sovražniki so ga imeli pravico ubiti; njegovim prijateljem je bilo prepovedano, da bi ga spremljali in varovali. Cesarska oblast je pripravila najostrejše ukrepe proti njegovim pristašem. Toda on je videl, da je delo evangelija v nevarnosti, zato je odšel brez strahu v Gospodovem imenu, da bi se bojeval za resnico.

Luter je v nekem pismu volilnemu knezu razložil svoj namen, da zapusti Wartburg, in rekel: "Vaše veličanstvo mora vedeti, da se vračam v Wittenberg z močnejšo zaščito, kakor pa je zaščita princev in volilnih knezov. Ne mislim prositi za podporo vašega veličanstva in še zdaleč ne hrepenim po vaši zaščiti,/188/ prej bi jaz lahko zaščitil vas. Ko bi vedel, da bi me vaše veličanstvo hotelo in moglo obvarovati, sploh ne bi šel v Wittenberg. Ni meča, ki lahko pomaga temu delu. Sam Bog mora storiti vse brez človeške pomoči in sodelovanja. Kdor ima največjo vero, lahko tudi najbolj zaščiti."(8)

V nekem drugem pismu, ki ga je napisal na poti v Wittenberg, je izjavil: "Pripravljen sem pretrpeti nemilost vašega veličanstva in jezo celotnega sveta. Ali niso vsi Wittenberžani moje ovce? Ali jih ni Bog zaupal meni? Ali ni potrebno, da sem pripravljen umreti zanje, če se bo to od mene zahtevalo? Poleg tega pa se bojim, da bo v Nemčiji izbruhnil strašen upor, s katerim bo Bog kaznoval naš narod."(9)

Z veliko previdnostjo in ponižnostjo, toda zanesljivo in odločno je začel svoje delo. Govoril je: "Z besedo moramo podreti in uničiti vse, kar je bilo postavljeno z nasiljem. Ne želim uporabiti moči zoper praznoverne in neverne. ... Nihče ne sme biti prisiljen. Svoboda je samo jedro vere."(10)

Po vsem Wittenbergu se je razširil glas, da se je Luter vrnil in začel pridigati. Ljudstvo se je začelo zbirati z vseh strani, in cerkev je bila prepolna. Ko je stopil za prižnico, je poučeval, opominjal in karal z veliko modrostjo in blagostjo. Ko je govoril o njih, ki so uporabili nasilje, da bi odpravili mašo, je dejal:

"Maša je slaba stvar; Bog je njen sovražnik; mora se odstraniti; jaz pa bi želel, da bi se po vsem svetu nadomestila z evangeljsko večerjo. Toda nikogar ni treba siliti, da bi jo opustil. Izročimo stvar v Božje roke. Božja beseda naj dela, ne pa mi. A zakaj? se boste vprašali. Zato, ker ne držim človeških src v svoji roki, kakor drži lončar ilovico. Govoriti moramo, kar je prav, nimamo pa pravice soditi. Oznanjajmo, ostalo pa pripada Bogu. Kaj bom dosegel, če bom uporabil silo? Spakovanje, formalnost, slepo posnemanje, človeške naredbe in hinavščino. ... Toda v tem ne bo ne srčne iskrenosti/189/ ne vere ne ljubezni. Kjer pa ni teh treh stvari, manjka vse, in jaz ne dam niti prebite pare za takšen izid. ... Bog dela več samo po svoji besedi, kakor pa če bi vi in jaz in ves svet združili vse svoje moči. Bog osvaja srce; ko pa je srce pridobljeno, je osvojeno vse. ...

Oznanjal bom, govoril, pisal; toda nikogar ne bom silil, kajti vera je prostovoljno dejanje. Glejte, kaj sem naredil. Uprl sem se papežu, prodajanju odpustkov in papeškim pristašem, vendar brez nasilja ali hrupa. Povišal sem Božjo besedo; pridigal sem in pisal; drugega nisem delal. In medtem ko sem spal ... je beseda, ki sem jo oznanjal, oslabila papeštvo in mu prizadejala več škode kakor kateri koli knez ali cesar. Vendar pa jaz nisem naredil nič; vse je naredila sama beseda. Ko bi bil hotel uporabiti moč, bi bila Nemčija verjetno poplavljena s krvjo. Kaj pa bi bil sad tega? Poguba telesa in duše. Zato sem ostal miren in pustil, da beseda teče po svetu."(11)

Dan za dnem čez ves teden je Luter oznanjal lačni množici. Božja beseda je zdrobila okove fanatičnih spodbud. Moč evangelija je zašle vrnila na pot resnice.

Luter se ni hotel srečati s skrajneži, ki so povzročili vse gorje. Vedel je, da so to možje nezdravega razsojanja in neobrzdanih strasti. Ker so se imeli za posebno razsvetljene od zgoraj, niso mogli zdržati ne najmanjšega nasprotovanja ne najbolj vljudnega karanja ali nasveta. Pripisovali so si najvišjo oblast in zahtevali, da se njihove zahteve potrdijo brez kakršnega koli vprašanja. Ker pa so zahtevali, da se srečajo z njim, jih je privolil sprejeti, toda ob tej priložnosti je uspešno razkrinkal njihove namene, da so goljufi kmalu zapustili Wittenberg.

Skrajništvo je bilo za nekaj časa zadušeno; čez nekaj let pa je izbruhnilo s še večjo močjo in s še bolj strašnimi posledicami. Luter je govoril o teh vodjih takole:/190/ "Zanje je Sveto pismo samo mrtva črka in vsi vpijejo: Duh! Duh! Toda bodite prepričani, da ne bom odšel tja, kamor jih vodi njihov duh. Bog naj me po svoji milosti obvaruje takšne cerkve, v kateri so samo svetniki. Želim ostati tukaj, kjer so ponižni, slabotni, bolni, ki poznajo in čutijo svoje grehe, vzdihujejo in neprestano iz dna srca prosijo Boga, naj jim da tolažbo in pomoč."(12)

Tomaž Münzer, najbolj dejaven med temi skrajneži, je bil mož velikih sposobnosti, ki bi mu omogočile delati dobro, če bi jih pravilno uporabljal; toda ni se naučil niti prvih načel prave vere. "Zajela ga je želja, da bi prenovil svet, a je kakor mnogi zanesenjaki pozabil, da mora začeti pri sebi."(13) Hrepenel je doseči položaj in vpliv, in v tej želji ni popustil nikomur, celo Lutru ne. Izjavil je, da so reformatorji s postavitvijo oblasti Svetega pisma namesto papeštva samo spremenili obliko papeštva. Sam je trdil, da ga je Bog poslal izpeljat pravo reformo. Münzer je govoril: "Kdor ima takšnega duha, ima pravo vero, četudi še nikoli v življenju ni videl Svetega pisma."(14)

Ti skrajniški učitelji so kot igrače svojih vtisov imeli vsako svojo misel in nagib za Božji glas; tako so odšli v veliko skrajnost. Nekateri so celo sežgali svoja Sveta pisma in vpili: "Črka ubija, duh pa oživlja." Münzerjev nauk je zadovoljeval nje, ki so zahtevali čudeže. Istočasno pa je to ugajalo njihovi ošabnosti, ki je dejansko zahtevala človeške zamisli in mnenja postaviti nad Božjo besedo. Tisoči so sprejeli njegov nauk. Kmalu je zavrgel sleherni red pri javnem bogoslužju in dejal, da poslušati kneza pomeni isto kakor poskušati služiti Bogu in Belijalu.

Ko so ti ljudje začeli metati s sebe verige papeštva, niso več hoteli trpeti niti omejitev državnih oblasti. Prevratniški Münzerjev nauk,/191/ ki so ga njegovi pristaši imeli za navdihnjenega od Boga, je povzročil beg pred slehernim nadzorovanjem ter razmahnil predsodke in strasti. Posledice tega so bili strašni prizori vstaj in nasilja in nemška polja so bila prepojena s krvjo.

Duševno trpljenje, ki ga je Luter prej preživel v Erfurtu, ga je sedaj zajelo z dvojno močjo zaradi hudih posledic skrajništva, ki so jih pripisovali reformaciji. Rimski visoki dostojanstveniki so trdili - mnogi pa so jim bili pripravljeni verjeti - da je ta vstaja sad Lutrovega nauka. Čeprav je bila ta obtožba neutemljena, je vendar zelo prizadela reformatorja. Zdelo se mu je, da je več, kakor pa more zdržati, če se delo refomacije kaže kot najbolj prostaško skrajništvo. Po drugi strani pa so tudi voditelji novega gibanja sovražili Lutra, ker ni samo nasprotoval njihovemu nauku in njihovim trditvam, da jih vodi Božje navdihnjenje, temveč jih je celo razglasil za upornike proti državnim oblastem. Da bi se mu maščevali, so ga razglasili za podlega goljufa. Kazalo je, da je reformator navlekel nase jezo knezov in ljudstva.

Rimski pristaši so se veselili, ker so pričakovali skorajšnji propad reformacije. Lutra so napadali celo za takšne napake, kakršne si je z največjo gorečnostjo prizadeval popraviti. Skrajniška stranka je trdila, da se z njo nepravično ravna, in tako ji je uspelo pridobiti simpatije velikega števila ljudi. Začeli so se imeti za mučence, kar se pogosto dogaja z njimi, ki zavijajo na kriva pota. Tako so se kot žrtve okrutnosti in nasilja smilili in poveličevali tisti, ki so tako energično vstali proti reformaciji. To je bilo Satanovo delo, ki ga je spodbujal isti uporniški duh, kakršen se je najprej pojavil v nebesih. Satan si je neprestano prizadeval prevarati ljudi in jih pripeljati tako daleč, da greh imenujejo pravičnost, pravičnost pa greh. Kako uspešno je bilo njegovo delo! Kako pogosto so bili Božji služabniki obsuti z grajami in očitki,/192/ ker so se pogumno trudili zaščititi resnico! Satanova orodja se hvalijo in povišujejo in se nanje celo gleda kot na mučence, medtem ko so prepuščeni samim sebi ter vedno pod dvomom in nezaupanjem tisti, ki bi morali biti spoštovani in podprti zaradi svoje zvestobe Bogu.

Lažna svetost in ponarejeno posvečenje še vedno opravlja svoje delo zapeljevanja. V raznih oblikah kaže istega duha kakor v Lutrovih dneh in še danes odvrača pozornost ljudi od Svetega pisma. Pri tem jih zapeljuje, da se bolj dovolijo voditi svojim lastnim občutkom in vtisom, kakor pa da bi se pokoravali Božjim zapovedim. To je najuspešnejša Satanova iznajdba, ki jo uporablja, da bi omadeževal čistost in resnico.

Luter je neustrašno branil evangelij pred napadi, ki so prihajali z vseh strani. V vseh teh bojih se je Božja beseda pokazala kot mogočno orožje. Z njo se je bojeval proti nasilno prilaščeni papeževi oblasti in razumarskemu modrovanju izobražencev ter stal trdno kakor skala proti skrajništvu, ki se je poskušalo združiti z reformacijo.

Vsaka od teh nasprotnih smeri je po svoje zavrgla Sveto pismo in povišala človeško modrost za vir verske resnice in spoznanja. Racionalizem se klanja razumu in ga postavlja za verski temelj. Rimska cerkev priznava navdihnjenje papeški nadoblasti, ki v nepretrgani črti prihaja od apostolov in je za vse čase nespremenljivo. Takšno razumevanje ponuja možnost vsaki vrsti razuzdanosti in pokvarjenosti, da se skrije pod svetostjo apostolskega pooblastila. Navdihnjenje, ki so ga poudarjali Münzer in njegovi sodelavci, je bilo sad domišljavosti, njegov vpliv pa je rušil sleherno, kakor človeško tako Božjo veljavo. Nasprotno pa ima pravo krščanstvo Božjo besedo za veliko zakladnico navdihnjenih resnic in preizkusni kamen slehernega navdihnjenja.

Luter je po vrnitvi iz Wartburga dokončal prevod Novega zakona, in kmalu potem je bil evangelij izročen nemškemu ljudstvu v njegovem jeziku./193/ Ta prevod so z velikim veseljem sprejeli vsi, ki so ljubili resnico. Kateri pa so bolj cenili človeška izročila in človeške zapovedi, so ga prezirljivo zavrgli.

Duhovniki so se vznemirili pri pomisli, da bodo lahko odslej navadni ljudje razpravljali z njimi o načelih Božje besede in da se bo tako razkrinkalo njihovo neznanje. Orožje njihovega mesenega razuma je bilo šibko proti duhovnemu meču. Rim je uporabil vso svojo oblast, da bi preprečil širjenje Svetega pisma, toda odloki, prekletstva in mučenje so se pokazali neučinkoviti. Kolikor bolj je Rim obsojal in prepovedoval Sveto pismo, toliko bolj je ljudstvo hrepenelo zvedeti, kaj je njegov pravi nauk. Kdor koli je znal brati, je goreče raziskoval Sveto pismo. Nosili so ga s seboj in vedno znova brali ter ga niso zapustili, dokler se niso na pamet naučili daljših odstavkov. Ko je Luter videl, s kakšno ljubeznijo je bil sprejet Novi zakon, se je takoj lotil prevajanja Starega in ga izdajal v delih, kakor jih je dokončal.

Lutrovi spisi so bili dobrodošlo sprejeti v vaseh in mestih. "Kar so pisali Luter in njegovi prijatelji, so drugi širili. Menihi, ki so se prepričali o nezakonitosti redovniških priseg, so si zaželeli svoje dotedanje nekoristno življenje nadomestiti z življenjem dela. Ker pa sami niso bili dovolj poučeni, da bi lahko oznanjali Božjo besedo, so potovali po pokrajinah, obiskovali vasi in zaselke ter po njih prodajali Lutrove spise in spise njegovih prijateljev. Nemčija je bila hitro preplavljena s takimi pogumnimi kolporterji."(15)

Te spise so z velikim zanimanjem proučevali bogati in revni, šolani in nešolani. Vaški učitelji so te spise brali naglas ponoči majhnim skupinam zbranim ob ognjišču. Nekateri so si močno prizadevali spoznati resnico in veselo sprejemali Božjo besedo, potem pa so tudi sami drugim oznanjali veselo sporočilo./194/

Tako so se izpolnile navdihnjene besede: "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130.) Proučevanje Svetega pisma je pripeljalo do spremembe srca in uma. Papeška oblast je držala ljudstvo pod železnim jarmom neznanja in ponižanja. Strogo so se držale oblike praznovernih običajev, vendar srce in um nista imela deleža v vsej tej službi. Nasprotno pa Lutrov nauk, ki je imel za cilj razodeti preproste resnice Božje besede, potem pa še sama beseda, ki je bila dana v narodove roke, sta prebudila zaspane energije, očistila in oplemenitila duhovno naravo ter dala umu novo moč in srčnost.

Možno je bilo videti ljudi vseh slojev, kako so s Svetim pismom v roki branili reformacijski nauk. Papeževi privrženci, ki so proučevanje Svetega pisma prepustili duhovnikom in redovnikom kot monopol, so bili sedaj poklicani, naj ovržejo novi nauk. Ker pa duhovniki in redovniki niso poznali ne Svetega pisma ne Božje moči, so bili popolnoma poraženi od njih, katere so imeli za neuke in krivoverce. Neki katoliški pisec je rekel: "Na žalost je Luter prepričal svoje sledilce, da se jim ni treba zanašati na nič drugega razen samo na Sveto pismo."(16) Ljudstvo se je zbralo, da bi slišalo, kako ljudje s skromno izobrazbo branijo Božjo besedo in celo razpravljajo s šolanimi in zgovornimi teologi. Sramotno neznanje teh velikih mož je bruhnilo na dan v javnost, ko so bili njihovi dokazi ovrženi s preprostim naukom Božje besede. Delavci, vojaki, ženske in otroci so bolje poznali Sveto pismo kakor duhovniki in šolani doktorji.

Razlika med učenci evangelija in zagovorniki rimskega praznoverja se je pokazala v vrstah učenih enako kakor pri neukem ljudstvu. "Nasproti predstavnikom stare hierarhije,/195/ ki je opustila proučevanje jezikov in književnosti ... se je pojavila navdušena in plemenita mladina, ki je bila vdana študiranju in proučevanju Svetega pisma, ker je bila željna spoznati stare mojstrovine. Nadarjeni z bistrim umom, plemenito dušo in pogumnim srcem so ti ljudje kmalu dosegli takšno znanje, da se dalj časa nihče ni mogel kosati z njimi. Ko so se ti mladi zagovorniki reformacije spopadali na kakšnem zboru z rimskimi učitelji, so jih napadali s takšno lahkoto in zanesljivostjo, da so se rimski bogoslovci takoj omajali, zmedli in osramotili pred vsemi."(17)

Ko je rimsko duhovništvo videlo, da se je zmanjšalo število njihovih vernikov, je poklicalo na pomoč državno upravo in z vsemi sredstvi poskušalo povrniti vernike. Ljudstvo pa je v novem nauku našlo zadovoljitev svojih duhovnih potreb in se odvrnilo od njih, ki so ga dolga leta hranili z olupki praznovernih obredov in človeških izročil.

Ko se je preganjanje dvignilo proti učiteljem resnice, so se ti držali Kristusovega naročila: "Kadar vas preganjajo v tem mestu, bežite v drugo." (Mat 10,23.) Luč je prodirala v vse kraje. Beguncem so se vedno odprla kakšna gostoljubna vrata, kjer so lahko stanovali in tam oznanjevali Kristusa včasih v cerkvi, če pa jim je bilo to prepovedano, potem pa v zasebnih hišah ali na prostem. Posvečen tempelj je bil vsak prostor, kjer so se zbrali poslušalci. S takšno močjo oznanjevana resnica se je širila z nepremagljivo silo.

Duhovne in državne oblasti so zaman poskušale streti "krivoverstvo". Zaman so uporabljale zapor, mučenje, ogenj in meč. Tisoči so zapečatili svojo vero s krvjo, delo pa je vendar napredovalo. Preganjanja so samo pomagala, da se je resnica bolj širila, a fanatizem, ki se je hotel združiti z njo, je samo pomagal, da je bilo možno jasneje opaziti razliko med Satanovim in Božjim delom./196/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!