Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

7. Lutrova ločitev od Rima (angleško)

Martin Luter je stal na čelu tistih, ki so bili poklicani popeljati cerkev iz teme papeštva v luč čistejše vere. Bil je goreč, navdušen in pobožen, bal se je samo Boga, za temelj vere pa je priznaval samo Sveto pismo, zato je bil človek za tisti čas. Po njem je Bog opravil veliko prenovo cerkve in razsvetlil svet.

Prišel je izmed sloja revežev kakor vsi prvi glasniki evangelija. Svoja prva leta je preživel v skromnem domu nemškega kmeta. Njegov oče je kot rudar z vsakdanjim napornim delom služil sredstva za njegovo šolanje. Hotel je namreč, da bi njegov sin postal odvetnik; Bog pa je sklenil, da bo zidar velikega templja, ki se je tako počasi postavljal skozi stoletja. Naporno življenje, odpovedovanja in stroga disciplina so bile šola, v kateri je Neskončna modrost pripravljala Lutra za pomembno poslanstvo njegovega življenja.

Lutrov oče je bil človek močnega in delovnega uma in krepkega značaja, pošten, odločen in iskren. Vedno je bil zvest svojemu čutu do dolžnosti, pa naj se zgodi, kar hoče. Njegov zdrav razum je nezaupljivo gledal na meniško življenje. Zato je bil zelo ogorčen, ko je njegov sin stopil v samostan brez njegovega dovoljenja. Po dveh letih se je oče spravil s sinom, vendar je še dalje ostal pri svojem prepričanju./120/

Lutrovi starši so posvečali veliko pozornost vzgoji in izobrazbi svojih otrok. Prizadevali so si, da bi jih naučili spoznanja o Bogu in opravljanja krščanskih dolžnosti. Mladenič je pogosto slišal očeta v molitvah prositi, da bi se njegov sin spominjal Božjega imena in nekega dne delal za napredek resnice. Njegovi starši so izkoriščali sleherno priložnost, ki jim jo je dopuščalo njihovo življenje napornega dela, da bi se moralno in umsko dvigali. Z resnimi in stalnimi napori so pripravljali otroke za pobožno in koristno življenje. Po svoji odločnosti in trdnosti so včasih pokazali preveliko strogost. Toda tudi sam reformator je prej odobraval, kakor pa obsojal njihovo disciplino, čeprav se je zavedal, da v tem včasih delajo napako.

Luter je zelo zgodaj začel hoditi v šolo. Tam so z njim ravnali zelo grobo, skoraj surovo. Revščina njegovih staršev je bila tako velika, da je zapustil starševski dom, da bi hodil v šolo v drugem kraju. Prisiljen je bil, da si je s petjem od vrat do vrat zaslužil za hrano, a vendar je pogosto trpel lakoto. Temačna in praznoverna pojmovanja o veri, ki so tedaj prevladovala, so ga napolnjevala s strahom. Zvečer se je ulegel z žalostnim srcem in s strahom gledal v temno prihodnost ter zadrhtel, ko je pomislil na Boga. Njega je poznal kot strogega, neizprosnega sodnika in surovega tirana namesto kot ljubeznivega Očeta.

Vendar je kljub pogostemu in velikemu malodušju odločno hrepenel po višjem moralnem in duhovnem idealu, ki mu je bil zelo privlačen. Bil je žejen znanja, njegov resni in praktični duh je bolj iskal to, kar je trajno in koristno, kakor pa to, kar je za oko lepo in površinsko.

Ko je v osemnajstem letu stopil na erfurtsko vseučilišče, je bil njegov položaj ugodnejši, možnosti za prihodnost pa svetlejše kakor prejšnja leta. Ker so si njegovi starši z delom in varčnostjo zagotovili sredstva za življenje, so lahko sedaj tudi njemu dali vso potrebno pomoč./121/ Vpliv razumnih prijateljev je nekoliko ublažil mračni vtis njegove prejšnje vzgoje. Luter je sedaj začel goreče preiskovati dobre pisce, bogatil svoj um z njihovimi najboljšimi mislimi in si prisvajal modrost modrijanov. Že medtem ko je bil v strogem primežu svojih prejšnjih učiteljev, je dajal upanje, da se bo nekoč izkazal; a sedaj se je v ugodnih razmerah njegov um hitro razvijal. Dober spomin, živa domišljija, zdravo razsojanje in neutrudno delo so ga kmalu postavili v prvo vrsto med tovariše. Šola mu je pomagala umsko dozoreti in je v njem prebudila duhovno aktivnost in bistroumnost, kar ga je pripravilo za poznejši življenjski boj.

Lutrovo srce je napolnjeval Gospodov strah in ga usposabljal, da je trdno vztrajal v namenih, ter ga vodil v globoki ponižnosti pred Bogom. Neprestano je čutil svojo odvisnost od Božje pomoči. Niti enega dne ni zamudil začeti z molitvijo, njegovo srce pa je neprestano prosilo za vodstvo in pomoč. Imel je navado reči: "Dobra molitev pomeni več kakor pol proučevanja."(1)

Nekoč je pregledoval knjige v vseučiliščni knjižnici in tako našel latinsko Sveto pismo. Nikoli poprej ni videl takšne knjige; celo niti ni vedel, da sploh obstaja. Pred tem je poslušal dele iz evangelijev in listov, ki so jih brali ljudstvu pri javnih bogoslužjih. Mislil je, da je to celotno Sveto pismo. Sedaj je prvič videl Božjo besedo. S strahom in občudovanjem je prelistaval njene svete strani. S pospešenim utripom in drhtečim srcem je bral zase besede življenja, branje pa je za trenutek prekinjal z vzklikom: "O, da bi mi Bog dal eno takšno knjigo!"(2) Nebeški angeli so bili ob njem, žarki luči z Božjega prestola pa so njegovemu razumu razodevali zaklad resnice. Vedno se je bal, da bo ražzalostil Boga, sedaj pa ga je zajelo spoznanje o njegovi osebni grešnosti tako globoko kakor nikoli dotlej./122/

Iskreno hrepenenje, da bi se osvobodil grehov in spravil z Bogom, ga je spodbudilo, da je stopil v samostan in se posvetil redovniškemu življenju. Tam se je od njega zahtevalo opravljati najnižja in najtežja dela ter beračiti od hiše do hiše. Bil je v letih, ko človek hrepeni, da ga spoštujejo in cenijo, ta poniževalna dela pa so žalila njegova prirojena čustva. Vendar je potrpežljivo prenašal ponižanje, ker je veroval, da je to potrebno zaradi njegovih grehov.

Luter je izkoriščal za proučevanje vsak trenutek, ki si ga je lahko vzel od svojih navadnih opravil; trgal je čas od spanja, pa celo od skromnih obrokov. Bolj kakor vsega drugega se je veselil proučevanja Božje besede. Našel je neko Sveto pismo, ki je bilo z verigo priklenjeno k samostanskemu zidu, in pogosto odhajal na ta prostor. Čim bolj je postajal vznemirjen zaradi svojih grehov, tem bolj si je prizadeval doseči odpuščanje in mir s svojimi lastnimi deli. Vodil je najstrožje življenje. S postom, nespanjem in bičanjem samega sebe si je prizadeval premagati hudobna nagnjenja svoje narave, od katerih ga ni moglo rešiti meniško življenje. Ni se izogibal nikakršni žrtvi, ker je želel doseči čistost srca, kakršna bi ga usposobila, da bi preizkušen stopil pred Boga. Pozneje je pisal takole: "Resnično sem bil pobožen menih. Pravila svojega reda sem izpolnjeval strože, kakor pa lahko to povem. Če je kdaj kakšen redovnik lahko dobil nebesa na podlagi meniških del, potem sem jaz gotovo imel pravico do tega. ... Ko bi bil še malo nadaljeval, bi me mučenje odpeljalo v smrt."(3) Posledica njegovega puščavništva in mučenja je bila, da je izgubil moč in zbolel za krči, od katerih nikoli več ni popolnoma okreval. Kljub njegovim naporom njegova trpeča duša ni našla olajšanja. Končno je zdrsnil na rob obupa.

Ko se mu je zdelo, da je vse izgubljeno, mu je Bog podaril prijatelja in pomočnika. Pobožni Staupitz je razsvetlil Lutrovemu umu Božjo besedo in mu svetoval, naj odvrne pogled s samega sebe, preneha razmišljati o neskončni kazni zaradi teptanja Božjih zapovedi in gleda na Jezusa, svojega Zveličarja, ki odpušča grehe. "Namesto da se mučiš zaradi svojih grehov,/123/ se vrzi v Odrešenikovo naročje. Zaupaj vanj, v pravičnost njegovega življenja in spravo po njegovi smrti. ... Poslušaj Božjega Sina. Postal je človek, da bi te prepričal o božanski milosti. Ljubi njega, ki te je prvi ljubil."(4) Tako je govoril ta poslanec milosti. Njegove besede so naredile na Lutra globok vtis. Po dolgih bojih proti ukoreninjenim zmotam je bil slednjič sposoben razumeti resnico, mir pa je zavladal v njegovi vznemirjeni duši.

Luter je bil posvečen za duhovnika in povabljen iz samostana, da bi zasedel katedro profesorja na wittenberškem vseučilišču. Tam se je posvetil proučevanju Svetega pisma v izvirnih jezikih. Začel je predavati o Svetem pismu in množici navdušenih poslušalcev razlagati psalme, evangelije in liste. Staupitz, njegov prijatelj in predstojnik samostana, mu je svetoval, naj stopi za prižnico in oznanja Božjo besedo. Luter se je obotavljal, ker se ni imel za vrednega, da bi ljudstvu pridigal v Kristusovem imenu. Šele po daljšem upiranju je popustil prijateljevim prošnjam. Bil je že spreten v poznanju Svetega pisma in Božja milost je počivala na njem. Njegova zgovornost je navduševala poslušalce; jasnost in moč, s katerima je podajal resnico, sta prepričevali njihov razum, njegova pobožnost pa je osvajala njihova srca.

Luter je bil še vedno vdan sin papeške cerkve in ni niti pomišljal, da bi sploh kdaj bil kaj drugega. Božja previdnost mu je dala priložnost obiskati Rim. Potoval je peš, prenočeval pa je po samostanih. V nekem italijanskem samostanu se je začudil bogastvu, sijaju in razkošnosti, ki jih je videl tam. Preskrbljeni z dohodki s kneževin so redovniki živeli v veličastnih stanovanjih, oblačili so se v najrazkošnejše in drage obleke ter se hranili s potratne mize. Luter je z bolestno zaskrbljenostjo primerjal te prizore s svojim življenjem samoodpovedi in napornega dela. To ga je zmedlo.

Slednjič je v daljavi zagledal mesto na sedmih gričih./124/ Globoko ganjen je padel na tla in vzkliknil: "Pozdravljam te, sveti Rim!"(5) Stopil je v mesto, obiskoval cerkve, poslušal čudne zgodbe, ki so jih ponavljali duhovniki in redovniki, ter opravljal vse predpisane obrede. Vsepovsod je videl prizore, ki so ga napolnjevali z osuplostjo in grozo. Videl je, da krivičnost vlada v vseh duhovniških slojih. Poslušal je nespodobne šale višjih duhovnikov in se zgražal nad njihovo strašno brezbožnostjo, ki so jo kazali celo med mašo. Ko se je pomešal med duhovnike in meščane, je povsod srečeval potratnost in razuzdanost. Kamor koli se je obrnil, povsod je naletel na brezbožnost namesto na svetost. Pozneje je napisal: "Nihče si niti zamisliti ne more, kakšni grehi in kakšna brezbožna dejanja se delajo v Rimu. Človek mora to videti in slišati, da bi lahko verjel. Zato nekateri upravičeno pravijo: 'Če obstaja pekel, potem je Rim na njem postavljen; to je brezno, iz katerega prihajajo vsi grehi.'(6)

Pred kratkim izdan papežev odlok je obljubljal odpuščanje grehov vsem, ki bi na kolenih splezali na vrh Pilatovih stopnic, za katere se je trdilo, da je po njih hodil naš Zveličar, ko je šel iz rimske sodne palače, in so bile na čudežen način prenesene iz Jeruzalema v Rim. Luter je nekega dne pobožno plezal po njih, ko je na lepem zaslišal gromu podoben glas, ki mu je dejal: "A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17.) Skočil je na noge in se oddaljil s tega mesta osramočen in osupel. Te besede nikoli niso izgubile vpliva na njegovo dušo. Od tedaj je razumel jasneje kakor kdaj prej, kolikšna zmota je, če se človek zanaša na človeška dejanja, da bi dobil zveličanje, in spoznal potrebo nepremakljive vere v Kristusove zasluge. Njegove oči so se odprle in se nikoli več niso zaprle pred papeškimi zmotami. Ko je obrnil svoj obraz od Rima, je od njega obrnil tudi svoje srce, in od tistega časa je ločevanje od Rima postajalo vse večje, dokler končno ni pretrgal sleherne zveze s papeško cerkvijo.

Po vrnitvi iz Rima je dobil od vseučilišča v Wittenbergu diplomo doktorja teologije. Sedaj se je lahko kakor še nikoli doslej posvetil proučevanju Svetega pisma,/125/ ki ga je toliko ljubil. Slovesno je prisegel, da bo vse dni svojega življenja pazljivo proučeval in zvesto oznanjal Božjo besedo, ne pa papeških naukov in zgodb. Luter ni bil več navaden redovnik ali profesor, temveč pooblaščeni glasnik Svetega pisma. Bil je poklican, da pastirsko hrani Božjo čredo, ki je bila lačna in žejna resnice. Odločno je izjavil, da kristjanom ni treba sprejemati drugih naukov, temveč samo tiste, ki so utemeljeni na svetopisemski veljavi. S temi besedami je udaril ob temelj papeške oblasti. Ti so vsebovali glavna načela reformacije.

Luter je videl, da je nevarno poviševati človeške teorije nad Božjo besedo. Neustrašno je napadel preračunljivo nezvestobo učenih in nasprotoval filozofiji in teologiji, ki sta imeli tako dolgo prevladujoč vpliv na ljudstvo. Takšna proučevanja je razglasil ne samo za nekoristna, temveč tudi za škodljiva. Prizadeval si je misli svojih poslušalcev odvrniti z lažnih sklepov filozofov in teologov in jih usmeriti k večnim resnicam, ki jih podajajo preroki in apostoli.

Dragoceno je bilo sporočilo, ki ga je prinašal žejnim množicam, ki so ga napeto poslušale. Nikoli prej takšen nauk ni prišel do njihovih ušes. Blagovest o Zveličarjevi ljubezni in zanesljivosti odpuščanja in miru po njegovi preliti krvi je razveselila njihova srca ter prebudila v njih nesmrtno upanje. V Wittenbergu je zagorela luč, katere žarki so prišli do najbolj oddaljenih krajev zemlje in katere sijaj se bo krepil vse do konca sveta.

Toda luč in tema se ne trpita. Med resnico in zmoto je nespravljiv spopad. Braniti in zagovarjati eno pomeni napadati in uničiti drugo. Sam naš Zveličar je rekel: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10,34.) Nekaj let po začetku reformacije je Luter rekel: "Bog me ne samo vodi, ampak me celo priganja naprej. Nosi me. Nisem svoj gospodar. Želel bi živeti v miru,/126/ toda vržen sem sredi vstaj in revolucij."(7) Tedaj je stal pred odprtim bojem.

Rimska cerkev je trgovala z Božjo milostjo. Poleg oltarjev so bile postavljene menjalniške mize, po zraku pa so odmevali vzkliki kupcev in prodajalcev. (Mat 21,12.) Po papeževi odločitvi so se javno prodajali odpustki za grehe z izgovorom, da se zbirajo prispevki za zidanje cerkve svetega Petra v Rimu. S ceno hudodelstva se je postavljal Bogu tempelj, njegov vogelnik je počival na krivičnosti! Ravno sredstva, ki jih je Rim uporabljal za svoje poveličanje, so povzročila smrtni udarec njegovi moči in velikosti. Ravno to prodajanje odpustkov je zbudilo enega najodločnejših in najuspešnejših papeških nasprotnikov ter izzvalo boj, ki je zatresel papežev prestol in potresel trojno krono na pontifeksovi glavi.

Za vodenje prodaje odpustkov določen uradnik v Nemčiji - imenoval se je Tetzel - je bil obdolžen za najpodlejša hudodelstva zoper družbo in Božje zapovedi. Vendar se je izognil zasluženi kazni za svoja hudodelstva in bil postavljen za zastopnika papeževih koristoljubnih in nevestnih načrtov. Z veliko drznostjo je ponavljal najbolj očitne laži in pripovedoval čudne zgodbe, da bi zapeljeval neuke, lahkoverne in praznoverne. Ko bi oni bili imeli Božjo besedo, ne bi bili tako zlahka prevarani. Toda Sveto pismo jim je bilo prepovedano, in papež jih je držal pod svojim nadzorom, da bi povečali moč in bogastvo častihlepnih vodij."(8)

Ko je Tetzel prišel v kakšno mesto, je pred njim šel glasnik in oznanjal: "Milost Boga in svetega očeta je pred vašimi vrati."(9) Ljudstvo je pozdravljalo bogokletnega hinavca, kakor da je sam Bog iz nebes stopil mednje. Nesramna trgovina je bila odprta v cerkvi, Tetzel pa je/127/ poveličeval prodajanje odpustkov kot najdragocenejši Božji dar. Govoril je, "da jim bodo na podlagi njegovih potrdil o kupljenem odpustku odpuščeni vsi grehi, bodisi da so jih že ali pa jih šele bodo storili, in da jim spokorjenje ni nujno potrebno".(10) Še več, poslušalce je prepričeval, da imajo odpustki moč rešiti ne samo žive, temveč tudi mrtve; in da v istem trenutku, ko na dnu njegove skrinjice zažvenketa kovanec, iz vic odide v nebesa duša, za katere korist je bil plačan."(11)

Ko je čarovnik Simon ponudil apostolom denar, da bi dobil oblast delati čudeže, mu je Peter odgovoril: "Tvoje srebro naj s teboj vred pogine, ker meniš, da se more Božji dar dobiti za denar." (Dej 8,20.) Toda Tetzlovo ponudbo so tisoči željno sprejeli. Zlato in srebro sta tekla v njegovo blagajno. Zveličanje, ki ga je možno dobiti za denar, je bilo bolj iskano od tistega, za katero je bilo potrebno spokorjenje, vera in odločen napor, da bi se človek uprl grehom in jih premagal.(h)

Nauk o odpustkih pa je naletel na odpor izobraženih in pobožnih ljudi v rimski cerkvi. Mnogo jih ni verovalo trditvam, ki so nasprotovale razumu in Božjemu razodetju. Noben škof si ni upal dvigniti glasu proti tej krivični trgovini; toda začelo se je čutiti vznemirjenje in neprijetnost, in mnogi so se nepotrpežljivo spraševali, ali ne bo Bog postavil kakšnega orodja za očiščenje svoje cerkve.

Čeprav je bil Luter še najstrožji katoličan, se je zgrozil zaradi bogokletnih domnev trgovcev z odpustki. Mnogi njegovi farani, ki so kupili potrdila o odpuščanju, so kmalu začeli prihajati k svojemu duhovnemu pastirju izpovedovat svoje razne grehe in prosit za odvezo, vendar ne zato, ker so se spokorili ali si želeli poboljšati svoje življenje, temveč na podlagi kupljenih odpustkov. Luter jim ni hotel dati odveze in jih je opozoril, da bodo poginili v svojih grehih,/128/ če se ne bodo spokorili in poboljšali življenja. Zelo vznemirjeni so se vrnili k Tetzlu in mu povedali, da njihov spovednik zavrača njegova potrdila; nekateri so bili celo tako pogumni, da so zahtevali vrnitev denarja. To je meniha razjezilo. Izrekel je najstrašnejša prekletstva, na javnem trgu pa je ukazal prižgati ogenj in dejal, "da je dobil od papeža oblast sežgati kot krivoverce vse, ki se bodo upali nasprotovati njegovim svetim odpustkom".(12)

Tedaj je Luter odločno začel svoje delo kot borec za resnico. Njegov glas je donel s prižnice kot resen in slovesen opomin. Prikazoval je ljudstvu ogabnost greha in ga učil, da človek s svojimi dejanji ne more zmanjšati svoje krivde ali se izogniti kazni. Samo spokorjenje pred Bogom in vera v Kristusa lahko človeka zveliča. Božje milosti ni mogoče kupiti; je brezplačni Božji dar. Ljudstvu je svetoval, naj ne kupuje odpustkov, temveč naj z vero gleda na križanega Odrešenika. Pripovedoval jim je svoje boleče doživetje, ko si je zaman poskušal zagotoviti zveličanje s poniževanjem in pokoro, ter prepričeval svoje poslušalce, da je našel mir in veselje šele tedaj, ko je odvrnil svoj pogled s sebe in začel verovati v Kristusa.

Ker pa je Tetzel nadaljeval svojo trgovino in brezbožne trditve, se je Luter odločil najodločneje nastopiti proti drznim zlorabam. Kmalu je za to dobil priložnost. Dvorna cerkev v Wittenbergu je imela mnogo relikvij, ki so se ob določenih prazničnih dneh razstavljale pred ljudstvo. Popolno odpuščanje grehov je bilo zagotovljeno vsem, ki so takrat obiskali cerkev in se spovedali. Zato se je ljudstvo v teh dneh množično zatekalo tja. Približeval se je eden največjih praznikov, praznik vseh svetih. Na dan pred tem praznikom se je Luter pridružil njim, ki so šli v cerkev, in pribil na cerkvena vrata seznam, ki je vseboval 95 točk zoper nauk o odpustkih. Izjavil je,/129/ da je pripravljen naslednji dan na vseučilišču zagovarjati te trditve pred vsemi, ki menijo, da so jih sposobni napasti.

Njegove trditve so pritegnile vsesplošno pozornost. Ljudstvo jih je bralo in ponovno bralo ter jih ponavljalo vsepovsod. Po vsem mestu in na vseučilišču je nastalo veliko vznemirjenje. Trditve so pokazale, da pravica odpuščanja grehov in osvobajanja od kazni nikoli ni bila dana niti papežu niti kateremu koli človeku. Prodajanje odpustkov je zgolj komedija, sredstvo, da se iz naroda izmami denar, izkoristi njegova lahkovernost - Satanova zvijača, ki ima za cilj uničiti duše, verujoče njegovim lažnim obljubam. Luter je pokazal tudi, da je Kristusov evangelij najdragocenejši cerkveni zaklad in se v njem razodeta Božja milost daje brezplačno vsakomur, kdor prosi zanjo s spokorjenjem in vero.

Lutrove trditve so izzivale k razpravi, vendar nihče ni imel poguma sprejeti tega izziva. Zastavljena vprašanja so se v nekaj dneh razširila po vsej Nemčiji, v nekaj tednih pa so odmevala po vsem krščanskem svetu. Mnogi pobožni katoličani, ki so v cerkvi videli krivičnost in jo obsojali, a niso vedeli, kako naj temu zastavijo pot, so z velikim veseljem brali te trditve in priznali, da po njih govori Božji glas. Čutili so, da je Gospod usmiljeno iztegnil svojo roko in zadržal poplavo pokvarjenosti, ki je izvirala iz rimskega stola. Knezi in poglavarji so se na skrivaj razveselili, ker bo končno zauzdana drzna moč, ki je trdila, da nihče ne sme ugovarjati njenim odločitvam.

Toda mnogi, ki so ljubili greh in praznoverje, so se prestrašili, ko so bila razkrinkana slepila, ki so pomirjala njihov strah. Zvijačni duhovniki, katerim je bilo ovirano delo odobravanja prestopkov in so videli, da njihovim dohodkom preti nevarnost, so se polni jeze združili, da bi obranili svoje trditve. Reformator se je moral bojevati proti hudim tožnikom. Nekateri so ga obtožili, da dela naglo in nepremišljeno.

Drugi so trdili, da ga ne vodi Bog, temveč dela po spodbudi svoje ošabnosti in predrznosti. On pa jim je odgovoril: "Kdo ne ve,/130/ da človek redko poda kakšno novo misel, ne da bi bilo to videti kakor ošabnost in ne da bi bil obdolžen kot začetnik prepira. ... Zakaj so bili Kristus in vsi mučenci obsojeni na smrt? Zato, ker se je zdelo, da ošabno prezirajo modrost svojega časa in širijo novotarije, ne da bi ponižno vprašali za svet predstavnike starih nazorov."

Potem je dodal: "Ničesar, kar delam, ne želim delati po človeški modrosti, temveč po Božjem nasvetu. Kdo bo ustavil to delo, če je od Boga? Kdo ga lahko pospeši, če ni od njega? Naj ne bo ne moja ne njihova ne naša, temveč tvoja volja, o sveti Oče, ki si v nebesih!"(13)

Čeprav je Luter začel to delo po spodbudi Svetega Duha, ga vendar ni mogel nadaljevati brez hudih bojev. Očitki njegovih sovražnikov, popačevanje njegovih namenov, nepravične in zlobne pripombe na račun njegovega značaja in njegovih spodbud so se zagnale vanj kakor poplava in niso ostale brez uspeha. Upal je, da se mu bodo ljudski voditelji v cerkvi in šolah prostovoljno pridružili v prizadevanjih za reformacijo. Besede ohrabritve od visokih osebnosti so ga napolnjevale z veseljem in upanjem. Že je vnaprej videl svetlejšo jutranjo zarjo za cerkev. Toda ohrabritev se je sprevrgla v očitke in obtožbe. Mnogi cerkveni in državni visoki dostojanstveniki so bili prepričani o resničnosti njegovih trditev, vendar so kmalu sprevideli, da bi sprejem teh resnic povzročil velike spremembe. Razsvetliti in reformirati ljudstvo bi pomenilo spodkopati rimsko veljavo, ustaviti tisoče potokov, ki se zlivajo v njegove zakladnice. To pa bi zmanjšalo potratnost in razkošnost papeških vodij. Dalje, naučiti ljudi misliti in delati kakor odgovorna bitja in samo od Jezusa pričakovati zveličanje bi pomenilo strmoglaviti pontifeksov prestol in morebiti uničiti njegovo veljavo. Zato so zavrgli spoznanje, ki jim ga je ponujal Bog, in nasprotovali človeku,/131/ ki jim ga je poslal, da bi jih razsvetlil. S tem pa so se uprli Kristusu in njegovi resnici.

Luter je zadrhtel, ko je pomislil nase kot človeka, ki stoji sam nasproti najmogočnejšim pozemskim močem. Od časa do časa je podvomil o tem, ali ga pri upiranju cerkveni veljavi resnično vodi Bog. Pisal je: "Kdo sem bil jaz, da se uprem papeževemu veličanstvu, pred katerim ... trepetajo knezi in ves svet? ... Nihče ne ve, koliko je pretrpelo moje srce v teh dveh letih in v kakšne dvome, rekel bi celo v obup, sem pogosto padel."(14) Vendar ni popolnoma izgubil poguma. Ko mu je zmanjkalo človeške podpore, je gledal samo na Boga in se učil, da se popolnoma zanesljivo zanaša na njegovo vsemogočno desnico.

Luter je pisal prijatelju reformacije: "Svetega pisma ni mogoče razumeti ne s proučevanjem ne z razumom. Tvoja prva dolžnost je, da začneš z molitvijo. Prosi Gospoda, naj ti po svoji veliki milosti da pravo razumevanje svoje besede. Ni drugega razlagalca Božje besede razen njenega pisca, ki je sam rekel: 'Vsi bodo naučeni od Boga.' Ničesar ne pričakuj od svojega truda, od svojega razuma; zaupaj edino v Boga in v vpliv njegovega Duha. Veruj besedam človeka, ki je to doživel."(15) To je zelo pomemben nauk za vse, ki čutijo, da jih je Bog povabil, naj drugim oznanijo svečane resnice za ta čas. Te resnice bodo izzvale sovraštvo Satana in njih, ki so jim všeč njegove izmišljene zgodbe. V boju z močmi teme je potrebno nekaj več kakor moč razuma in človeška modrost.

Ko so se nasprotniki sklicevali na običaje ali izročilo, na papeževe izjave in oblast, je Luter odgovarjal s Svetim pismom, samo s Svetim pismom. V njem je našel zanje neovrgljive dokaze; zato so sužnji formalizma in praznoverja zahtevali njegovo kri, kakor so zahtevali Kristusovo. "On je krivoverec!"/132/ so vpili rimski gorečniki. "Dovoliti takšnemu krivovercu živeti eno uro dlje je največja izdaja cerkve. Takoj naj se zanj postavi grmada!"(16) Vendar Luter ni postal plen njihove jeze. Bog mu je določil delo, ki ga je moral opraviti, zato je poslal nebeške angele, da so ga ščitili. Mnogi pa, ki so od Lutra sprejeli dragoceno luč, so postali predmet Satanove jeze in so zaradi resnice pogumno pretrpeli mučenje in smrt.

Lutrov nauk je po vsej Nemčiji pritegnil pozornost mislecev. Iz njegovih pridig in spisov so izvirali žarki luči, ki so mnoge prebudili in razsvetlili. Živa vera je nadomestila mrtvi formalizem, v katerem je cerkev tako dolgo dremala. Ljudstvo je vse bolj opuščalo rimsko praznoverje. Podrti so bili predsodki. Božja beseda, s katero je Luter preizkušal vsak nauk in vsako trditev, je bila dvorezni meč, ki si je utiral pot v človeška srca. Povsod se je opažalo prebujenje in želja po duhovnem napredku. Povsod se je čutila takšna lakota in žeja po pravičnosti kakor že dolga stoletja ne. Oči ljudstva, ki so bile tako dolgo uprte v človeške obrede in pozemske posrednike, so se sedaj v spokorjenju in z vero obrnile na križanega Kristusa.

To veliko zanimanje je še bolj prebudilo strah papeških predstavnikov. Luter je dobil vabilo, naj pride v Rim odgovarjat na obtožbe zaradi krivoverstva. Ta ukaz je prestrašil njegove prijatelje. Ti so dobro vedeli, kakšna nevarnost mu preti v tem pokvarjenem mestu, ki je že bilo pijano od krvi Kristusovih učencev. Zato so nasprotovali njegovemu odhodu v Rim in zahtevali, da ga zaslišijo v Nemčiji.

Končno je bil ta predlog sprejet, in papež je imenoval odposlanca, da bi zaslišal primer. V navodilih, ki jih je papež dal svojemu predstavniku, je bilo poudarjeno, da je Luter že razglašen za krivoverca. Zato je bilo odposlancu ukazano, "naj ga/133/ brez obotavljanja toži in zapre". Če bi Luter vztrajal in ga papežev odposlanec ne bi mogel obdržati v svoji oblasti, je bil pooblaščen, "naj ga preganja v vseh krajih Nemčije; naj prekolne in izključi vse njegove privržence".(17) In dalje, da bi papež popolnoma izkoreninil to kugo krivoverstva, je dal poslancu navodila, da naj razen kralja samega izključi vse, ne glede na njihovo državno in cerkveno dostojanstvo, če ne bi bili pripravljeni ujeti Lutra in njegovih pristašev ter jih izročiti rimskemu maščevanju.

Tukaj se je pokazal pravi duh papeštva. V vsem tem dokumentu ni niti sledu krščanskih načel, in celo niti navadne pravičnosti. Luter je bil zelo daleč od Rima in ni imel priložnosti razložiti ali obraniti svoje stališče. Preden je bila njegova zadeva zaslišana, je bil razglašen za krivoverca in istega dne posvarjen, obtožen in obsojen. A vse to je odločil tisti, ki se imenuje sveti oče, edina vrhovna in nezmotljiva veljava v cerkvi ali državi!

V tistem času, ko je bil Luter najbolj potreben prijateljskega nasveta in ljubezni, je Božja previdnost poslala v Wittenberg Melanchthona. Bil je mlad, skromen, zadržanega vedenja, zdravega razsojanja, velikega znanja, izrazitega dara govora, ob tem pa čistega in poštenega značaja, zato je s temi čednostmi pridobil splošno občudovanje in spoštovanje. Njegova plemenita narava se ni manj poudarjala od njegove sijajne nadarjenosti. Kmalu je postal resen učenec evangelija, Lutrov najzvestejši prijatelj in visoko cenjeni pomočnik. Njegova ljubeznivost, razumnost in natančnost so bile dopolnilo Lutrovemu pogumu in moči. Njuno sodelovanje je dalo reformaciji novo moč in bilo za Lutra veliki vir ohrabritve.

Za prostor zaslišanja so izbrali Augsburg, in reformator se je tja podal peš. Nekateri so se resno prestrašili za njegovo življenje. Slišale so se javne grožnje, da ga bodo na poti prijeli in ubili, zato so ga prijatelji prosili, naj se ne izpostavlja nevarnosti./134/ Prosili so ga celo, naj za nekaj časa odide iz Wittenberga in poišče zaščito pri njih, ki so ga bili pripravljeni ščititi. Vendar ni hotel zapustiti prostora, ki mu ga je Bog postavil. Kljub burji, ki je besnela z vso močjo, se je čutil dolžnega braniti resnico. Govoril je: "Sem kakor Jeremija, človek, proti komur vsakdo vpije, toda čimbolj mi pretijo sovražniki, tem večje je moje veselje. ... Mojo čast in moje dobro ime so že spravili na slab glas. Ostaja mi še eno, moje ubogo telo; tudi njega naj vzamejo. S tem mi bodo sicer skrajšali življenje za nekaj ur, duše pa mi ne morejo vzeti. Kdor želi svetu oznaniti Kristusovo besedo, mora biti ob vsakem času pripravljen umreti."(18)

Sporočilo o Lutrovem prihodu v Augsburg je z velikim zadovoljstvom napolnilo papeževega poslanca. Uporni krivoverec, ki je zbudil pozornost skoraj vsega sveta, je bil sedaj v rimski oblasti, papežev odposlanec se je odločil, da mu ne bo dovolil uiti iz rok. Reformator ni poskrbel, da bi se opremil z jamstvenim pismom. Njegovi prijatelji so ga prosili, naj ne stopi pred papeževega odposlanca brez jamstvenega pisma, in ukrenili vse, da bi mu ga priskrbeli od kralja. Odposlanec je imel načrt Lutra na vsak način prisiliti k odpovedi, če pa mu to ne bo uspelo, ga bo odpeljal v Rim, da bo tam doživel Husovo in Jeronimovo usodo. Zato je po svojih poslancih poskušal nagovoriti Lutra, naj pride predenj brez jamstvenega pisma, zaupajoč njegovi milosti. Luter je to odločno odklonil. Pred papeževega poslanca ni prišel, dokler koli ni dobil dokumenta, s katerim mu je kralj zagotovil svojo zaščito.

Katoličani so imeli načrt poskušati zvijačno pridobiti Lutra z navidezno blagostjo. Ko se je odposlanec pogovarjal z njim, se je pokazal zelo prijateljski, vendar je zahteval, da se brez pogojev podredi oblasti rimske cerkve in zapusti vse svoje točke brez dokazovanja ali kakršnega koli vprašanja. Ni mu bil še znan značaj človeka, s katerim je moral razpravljati. Luter je v svojem odgovoru poudaril, da spoštuje cerkev,/135/ svoje hrepenenje po resnici in da je pripravljen odgovoriti na vse pripombe glede svojega nauka in da svoj nauk podredi odločitvam nekaterih vodilnih vseučilišč. Nasprotoval pa je zahtevi papeževega poslanca, ki je zahteval, naj se odpove svojemu nauku brez kakršnega koli dokaza, da je v zmoti.

Edini odposlančev odgovor je bil: "Zanikaj, zanikaj!" Reformator je dokazal, da je njegovo stališče utemeljeno na Svetem pismu, zato je odločno izjavil, da se ne more odpovedati resnici. Odposlanec ni bil sposoben odgovoriti na Lutrove dokaze, zato ga je obsipal s hudournikom očitkov, posmehovanja in laskanja, kar je pomešal z navedki iz izročil in cerkvenih očetov, ne da bi dovolil reformatorju priti do besede. Ko je bilo jasno, da se takšen pogovor vodi nekoristno, je Luter končno z nejevoljo dobil dovoljenje, da odgovor poda pisno.

Pozneje je pisal svojemu prijatelju: "Takšen način nasprotovanja daje dvojno korist. Prvič, kar je napisano, lahko presodijo tudi drugi ljudje. Drugič, tako je možno laže vplivati na strah, če ne tudi na vest ošabnega in klepetavega tirana, ki bi sicer utegnil zmagati s svojim ukazovalnim glasom."(19)

Na naslednjem zasedanju je Luter jasno, jedrnato in mogočno razložil svoje nazore in jih podprl z mnogimi svetopisemskimi navedki. Ko je svoj spis prebral, ga je dal kardinalu, ki ga je prezirljivo vrgel vstran, rekoč, da so to samo prazne besede in nebistveni navedki. Luter, ki so se mu tedaj odprle oči, je sprejel boj z ošabnim kardinalom na njegovem področju - uporabljal je cerkvena izročila in nauke - in tako popolnoma ovrgel njegove trditve.

Ko je papežev odposlanec spoznal, da Lutrovih dokazov ni mogoče ovreči, je izgubil sleherno oblast nad seboj in jezno vzkliknil: "Zanikaj, ali pa te bom poslal v Rim, kjer boš stopil pred sodnike, katerim je ukazano, naj spoznajo tvoje delo. Izključil bom iz cerkve tebe, tvoje sledilce in vse,/136/ ki ti pomagajo ali pa ti bodo v prihodnje pomagali." Slednjič je izjavil z ošabnim in jeznim glasom: "Zanikaj! Ali pa mi več ne prihajaj pred oči!"(20)

Reformator se je takoj umaknil s svojimi prijatelji, s čimer je dal jasno znamenje, da od njega ni mogoče pričakovati nikakršnega zanikanja. Tega kardinal ni pričakoval. Domišljal si je, da bo Lutra s strogostjo prisilil k pokornosti. Ker pa je ostal sam s svojimi somišljeniki, je sedaj nekaj časa gledal v enega, nekaj časa v drugega. Bil je strašno slabe volje zaradi nepričakovanega neuspeha svojih načrtov.

Lutrovi napori v tem spopadu niso bili brez uspeha. Množica ljudi, ki je bila navzoča pri tej razpravi, je imela priložnost primerjati ta dva človeka in presoditi, kateri duh ju vodi, kakor tudi moč in resničnost njunih stališč. Kako pomembna razlika! Reformator je preprost, ponižen, odločen stal v Božji moči z resnico na svoji strani. Papeški predstavnik pa je domišljavo, drzno, ošabno in nerazumno brez enega samega svetopisemskega dokaza glasno vpil: "Zanikaj! Ali pa te pošljem v Rim, kjer te bodo kaznovali!"

Lutrovi sovražniki se niso ozirali na jamstveno pismo, ki ga je reformator imel, in se zarotili, da ga bodo prijeli in zaprli. Ker bi bilo njegovo nadaljnje bivanje v Augsburgu brez koristi, so si prijatelji prizadevali, da se čimprej vrne v Wittenberg, vendar z največjo previdnostjo in v največji tajnosti. Zato je Luter zapustil Augsburg pred svitom na konju, ki ga je spremljal samo en vodnik, katerega mu je dal mestni načelnik. Poln temačnih slutenj je šel v tišini po temnih in tihih mestnih ulicah. Budni in surovi sovražniki so kovali načrt za njegovo uničenje. Ali se bo izognil nastavljenim pastem? To so bili trenutki strahu in resne molitve. Ko je prišel do mestnega zidu, je zagledal majhna vrata, ki so se pred njim odprla, on pa je s svojim vodnikom brez ovir stopil iz mesta. Ko sta se begunca našla zunaj mestnih zidov, sta pohitela,/137/ in preden je odposlanec zvedel za Lutrov odhod, je bil že daleč zunaj dosega svojih preganjalcev. Satan in njegovi poslanci so bili premagani. Človek, za katerega so menili, da ga imajo v svoji oblasti, je pobegnil kakor ptica iz ptičarjeve pasti.

Novica o Lutrovem pobegu je odposlanca presunila in razsrdila. Pričakoval je, da bo pohvaljen zaradi svoje modrosti in odločnosti glede svojega ravnanja s tem motilcem cerkve; toda njegovo upanje se je izjalovilo. Svojemu srdu je dal duška s pismom, ki ga je poslal volilnemu saškemu knezu Friedrichu, v katerem je Lutra grenko obrekoval, in zahteval, naj pošlje reformatorja v Rim ali pa prežene s Saškega.

Luter je v obrambi poudaril, da je pripravljen najresneje zanikati svoje nauke, če mu odposlanec ali papež iz Svetega pisma dokažeta njegove zmote in pokažeta, da se njegov nauk ne ujema z Božjo besedo. Izrazil pa je tudi svojo hvaležnost Bogu, ker ga je spoznal za vrednega trpeti v tako svetem delu.

Volilni knez je dotlej zelo slabo poznal reformatorjev nauk. Bil pa je globoko ganjen zaradi iskrenosti, moči in jasnosti Lutrovih besed. Friedrich se je odločil biti njegov zaščitnik, dokler koli ne bo dokazano, da se moti. V odgovor na odposlančevo zahtevo je napisal: "Ker se je doktor Martin Luter javil pred vami v Augsburgu, morate biti s tem zadovoljni. Mi nismo pričakovali, da ga boste prisilili k zanikanju, ne da bi mu dokazali njegovih zmot. Nihče izmed učenih ljudi v moji kneževini me ni obvestil, da je Martinov nauk brezbožen, protikrščanski ali krivoverski." Knez ravno tako ni hotel poslati Lutra v Rim ali pregnati iz svoje države.(21)

Volilni knez je spoznal, da je družbena morala zelo padla. Potrebna je bila velika reforma. Spoznal je, da je odveč vsak poskus za zatiranje ali kaznovanje hudodelstva, če ljudje ne priznajo in se ne pokorijo Božjim zahtevam in ukazom razsvetljene vesti. Spoznal je,/138/ da si Luter prizadeva doseči ta cilj, zato se je na skrivaj veselil, da se je v cerkvi začel čutiti boljši vpliv.

Opazil je tudi, da ima Luter veliki uspeh kot vseučiliščni profesor. Minilo je komaj leto, odkar je reformator pribil svoje trditve na cerkvena vrata, in že se je lahko opazilo, da se je precej zmanjšalo število romarjev, ki so o prazniku vseh svetih obiskali cerkev. Rim ni imel več toliko častilcev in ni dobival tolikšnih darov kakor poprej, toda namesto tega so nastali drugi, ki so sedaj prihajali v Wittenberg ne kot romarji častit relikvije, temveč kot študenti napolnit vseučiliščne dvorane. Lutrovi spisi so povsod zbudili novo zanimanje za Sveto pismo in na wittenberško vseučilišče so prihajali študentje ne samo iz Nemčije, temveč tudi iz drugih držav. Ko so mladeniči prvič zagledali Wittenberg, "so dvignili roke k nebu in hvalili Boga, ki je storil, da je zasvetila luč iz tega mesta kakor s Siona v starem času in se od tod širi v najbolj oddaljene dežele".(22)

Luter je doslej samo delno zapustil rimske zmote. Ko pa je primerjal Sveto pismo s papeževimi odločitvami in ukazi, je osupnil. "Berem papeževe odloke," je pisal Spalatinu, "in ... ti pravim, da ne vem, ali je papež sam antikrist ali njegov poslanec, toliko lažno je Kristus prikazan in križan v njih."(23) Vendar je bil Luter v tem času še vdani sin rimske cerkve in niti ni razmišljal o tem, da bi se sploh kdaj ločil od nje.

Reformatorjevi spisi in njegov nauk so se razširili po vsem krščanskem svetu. Delo je prispelo v Švico in na Nizozemsko. Posamezni izvodi Lutrovih spisov so si utrli pot v Francijo in Španijo. V Angliji je bil njegov nauk sprejet kot beseda življenja. Resnica se je razširila v Belgijo in Italijo. Tisoči so se prebudili iz svojega duhovnega mrtvila v veselje in upanje življenja po veri./139/

Rim se je vse bolj jezil zaradi Lutrovih napadov, a nekateri izmed njegovih fanatičnih nasprotnikov, celo tudi nekateri profesorji katoliških vseučilišč, so dejali, da ne bi storil greha, kdor bi ubil tega upornega meniha. Nekega dne se je reformatorju približal tujec s skrito pištolo pod plaščem in ga vprašal, zakaj povsod hodi sam. Luter je odvrnil: "Sem v Božji roki. On je moja moč in ščit. Kaj mi more napraviti človek?"(24) Tujec je po teh besedah prebledel in pobegnil pred njim kakor pred navzočnostjo nebeških angelov.

Rim je želel uničiti Lutra, Bog pa je bil njegova obramba. Njegove nauke so poslušali povsod: "v kolibah in samostanih, v plemiških dvorih, na vseučiliščih in v kraljevskih palačah". Na vseh straneh so vstajali plemeniti ljudje in podpirali njegove napore.(25)

Približno ob tem času je med branjem Husovih del ugotovil, da je češki reformator učil vzvišeno resnico o opravičenju z vero, ki jo je sam poudarjal in oznanjal. Tedaj je vzkliknil: "Vsi mi, Pavel, Avguštin in jaz smo husiti, četudi se tega ne zavedamo!" Dalje pa je pisal: "Bog bo zagotovo kaznoval svet zato, ker mu je bila resnica razodeta že celo stoletje prej, pa jo je sežgal!"(26)

Luter je v prošnji za reformacijo nemškemu kralju in plemstvu zapisal o papežu: "Strašno je gledati njega, ki se ima za Kristusovega namestnika, ko živi v večjem razkošju nego sam kralj. Ali je s tem podoben revnemu Jezusu ali ponižnemu Petru? Nekateri govorijo, da je on gospodar sveta! Toda Kristus, za čigar namestnika se ima, je rekel: 'Moje kraljestvo ni od tega sveta.' Ali je lahko namestnikova oblast večja od gospodarjeve?"(27)

Luter je pisal o vseučiliščih: "Bojim se, da bodo vseučilišča postala peklenska vrata,/140/ če se tam ne bo marljivo razlagalo Sveto pismo in sejalo v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj pošlje svojega otroka tja, kjer Sveto pismo ni najvišje merilo. Popačila se bo vsaka ustanova, v kateri se ne proučuje Božja beseda neprestano."(28)

Ta prošnja se je bliskovito razširila po vsej Nemčiji in naredila na ljudstvo globok vtis. Vse ljudstvo se je vzvalovilo in mnogi so se začeli zbirati pod zastavo reformacije. Lutrove sovražnike je razvnela želja po maščevanju, zato so spodbujali papeža, naj odločno ukrepa proti njemu. Odločeno je bilo, da se njegovi nauki takoj obsodijo. Lutru in njegovim pristašem je bilo dano šestdeset dni, po katerih bodo izključeni iz cerkve, če se jim ne odpovedo.

To je bila strašna kriza za reformacijo. Dolga stoletja so rimske obsodbe o izključitvi poganjale strah v kosti mnogim mogočnim vladarjem; pahnile so v nesrečo in obup mogočna kraljestva. V glavnem so z grozo in ostudom gledali nanje, ki jih je zadela njegova obsodba. Izobčili so jih s svobodniki vred in postavili zunaj zakona ter preganjali do iztrebitve. Luter ni bil slep za burjo, ki je zadivjala nadenj; vendar je bil stanoviten, poln zaupanja, da bo Kristus njegov pomočnik in zaščitnik. Z mučeniško vero in pogumom je pisal: "Kaj se bo zgodilo, ne vem, niti ne želim vedeti. ... Naj udarec pade, kamor hoče, jaz se ne bojim. Niti toliko ne, kolikor za list, ki ne pade z drevesa brez volje našega Očeta. Koliko bolj torej skrbi za nas! Lahko je umreti za Božjo besedo, ko pa je za nas umrla Beseda, ki je postala meso. Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli. Ko bomo preživeli to, kar je On preživel pred nami, bomo prišli tja, kjer je On, in bomo večno živeli z njim."(29)

Ko je do Lutra prišla papeževa poslanica, je rekel: "Preziram jo in zametujem kot brezbožno in lažno. ... V njej je obsojen/141/ sam Kristus. ... Veseli me, da lahko prenašam takšna gorja za najboljša dela. Sedaj sem že mirnejši; vem namreč, da je papež antikrist in da sedi na samem Satanovem prestolu."(30)

Rimski ukaz pa vendar ni ostal brez učinka. Ječe, mučenje in meč so bili močna orodja za prisilo k pokorščini. Slabotni in praznoverni so trepetali pred papeževim odlokom. Čeprav je večina sočustvovala z Lutrom, so vendar mnogi menili, da je življenje predragoceno, da bi ga tvegali za delo reformacije. Vse je kazalo, da se delo reformacije približuje koncu.

Toda Luter je bil še neustrašen. Rim je vrgel nanj svoja prekletstva, in svet je bil prepričan, da bo moral ali poginiti ali pa se pokoriti. Toda reformator je s strašno gorečnostjo vrnil obsodbo prekletstva avtorju in javno razglasil svoj sklep, da ga zapušča za vedno. V navzočnosti množice študentov, profesorjev in meščanov vseh slojev je sežgal papeževo poslanico skupaj s kanonskimi zakoni, odločbami in nekaterimi spisi, ki so podpirali papeško oblast. Rekel je: "Moji sovražniki so s sežiganjem mojih spisov lahko škodovali delu resnice v mislih navadnih ljudi in uničili duše, zato jaz sedaj sežigam njihove knjige. Začel se je resen boj. Doslej sem se s papežem samo igral. To delo sem začel v Božjem imenu; dokončalo pa se bo brez mene z njegovo močjo."(31)

Na očitke sovražnikov, ki so zasmehovali slabost njegove stvari, je odvrnil: "Kdo ve, ali me ni Bog izbral in poklical opravit to delo. Ali naj se ne bi bali, da s tem ko prezirajo mene, pravzaprav prezirajo samega Boga? Mojzes je bil sam v času izhoda iz Egipta. Elija je bil sam za vladavine kralja Ahaba; Izaija je bil sam v Jeruzalemu; Ezekijel je bil sam v Babilonu. ... Bog za preroka nikoli ni izbral nekega velikega duhovnika ali kakšne druge dostojanstvene osebnosti. Navadno pa je izbral preproste in zaničevane ljudi,/142/ nekoč celo pastirja Amosa. Sveti so bili v vseh stoletjih primorani karati velikaše, kralje, kneze, duhovnike in učene ljudi, pri čemer so tvegali svoje življenje. ... Ne pravim, da sem tudi jaz prerok; vendar pravim, da se morajo bati predvsem zato, ker sem jaz sam, njih pa je mnogo. Prepričan sem, da je Božja beseda z menoj, ne pa z njimi."(32)

Luter pa se vendar ni brez strašnega notranjega boja s samim seboj odločil ločiti od cerkve. V tem času je zapisal: "Vsak dan vse bolj in bolj čutim, kako težko je zapustiti običaje, ki smo jih sprejeli v otroštvu. A koliko bolečin mi je prizadelo, da sem si upal zavzeti stališče proti papežu in ga razglasiti za antikrista, četudi imam Sveto pismo na svoji strani! Koliko je moje srce trpelo! Kolikokrat sem se grenko spraševal, kar so tako pogosto ponavljali papeževi pristaši: 'Ali si samo ti pameten? Ali je mogoče, da so vsi drugi v zmoti? Kaj pa bo, če si ti kljub vsemu v zmoti in vanjo zapeljuješ toliko ljudi, da bodo na koncu za vedno pogubljeni?' Tako sem se bojeval s seboj in s Satanom, dokler ni Kristus s svojo nezmotljivo besedo ohrabril mojega srca proti tem dvomom."(33)

Papež je zagrozil Lutru z izključitvijo iz cerkve, če se ne bo odpovedal, in grožnja se je sedaj izpolnila. Objavljena je bila nova papeževa poslanica, ki je Lutra za vedno razglasila izključenega iz cerkve in za prekletega od nebes, a isto prekletstvo je zadelo tudi vse, ki so sprejeli njegove nauke. Veliki boj se je začel z ogromno močjo.

Vsi, ki jih Bog uporablja, da bi objavili resnice za svoj čas, bodo vedno naleteli tudi na nasprotovanja. V Lutrovih dneh je obstajala sedanja resnica - resnica, ki je bila posebno pomembna za tisti čas; tudi za današnjo cerkev obstaja sedanja resnica./143/ Temu, ki vse izvršuje po nasvetu svoje volje, se je zdelo potrebno postaviti ljudi v raznih priložnostih in jim zaupati dolžnosti, ki ustrezajo času, v katerem živijo, in razmeram, v katerih se znajdejo. Če cenijo dano luč, jim bo dana večja. Toda danes večina ljudi prav tako malo hrepeni po resnici kakor papeževi pristaši, ki so se uprli Lutru. Kakor v preteklih stoletjih tudi danes obstaja nagnjenje, da se sprejemajo človeška izročila in teorije. Tisti, ki podajajo resnico za današnji čas, ne smejo pričakovati, da bodo naleteli na boljši sprejem kakor prejšnji reformatorji. Veliki boj med resnico in zmoto, med Kristusom in Satanom, se bo vse bolj zaostroval do konca svetovne zgodovine.

Jezus je rekel svojim učencem: "Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo." (Jan 15,19.20.) Po drugi strani pa naš Gospod jasno pravi: "Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prerokom." (Luk 6,26.) Duh današnjega sveta ni v manjšem nesoglasju s Kristusovim duhom od duha prejšnjih časov. Tisti, ki danes oznanjajo Božjo besedo v njeni čistosti, ne bodo sprejeti z večjo naklonjenostjo od tistih v prejšnjih časih. Nasprotovanje resnici lahko spremeni svojo obliko; sovraštvo je lahko manj odkrito, zato pa bolj zvito; toda isto nasprotovanje še obstaja in bo obstajalo do konca./144/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!