Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

6. Hus in Jeronim (angleško)

Evangelij je bil posejan na Češkem že v IX. stoletju. Sveto pismo je bilo prevedeno in javna bogoslužja so se opravljala v ljudskem jeziku. Toda bolj ko je rastla papeževa moč, bolj je bila Božja beseda postavljena v senco. Gregor VII., ki je prevzel nase nalogo, da bo ponižal ponos kraljev, ni bil nič manj odločen pri podjarmljanju ljudstva. Tako je bila v skladnosti s tem izdana bula, ki je prepovedovala opravljati javna bogoslužja v češčini. Papež je objavil, "da je Vsemogočnemu všeč, če se njegovo bogoslužje opravlja v nepoznanem jeziku, in da je nespoštovanje tega pravila povzročilo mnogo zla in krivoverstva".(1) Tako je Rim predpisal, da je treba luč Božje besede ugasniti in da naj bodo ljudje zaprti v temi. Nebesa so vendar zagotovila druga sredstva za ohranitev cerkve. Mnoge valdenžane in albižane je preganjanje spodilo z domov v Franciji in Italiji, pa so prišli na Češko. Čeprav si niso upali učiti javno, so vendarle skrivoma goreče delali. Tako se je prava vera ohranjala iz stoletja v stoletje.

Pred Husovimi dnevi so bili na Češkem ljudje, ki so vstali in odkrito grajali pokvarjenost v cerkvi in razuzdanost ljudstva. Njihovi napori so zbudili široko zanimanje. Zaskrbljena hierarhija se je vznemirila, in učence evangelija so začeli odkrito preganjati./97/ Pregnani so imeli bogoslužja v gozdovih in planinah, kjer so vojaki mnoge ujeli, mnogo pa je bilo ubitih. Čez nekaj časa je bilo ukazano, da naj se sežgo vsi, ki so se oddaljili od rimskega bogoslužja. Vendar so kristjani med izročanjem svojega življenja verovali v zmago svoje zadeve. Eden teh, ki je "učil, da je zveličanje možno dobiti le po veri v križanega Zveličarja", je umirajoč izjavil: "Bes sovražnikov resnice sedaj prevladuje nad nami, vendar tako ne bo za večno. Vstal bo nekdo izmed navadnega ljudstva brez meča ali oblasti, a proti njemu bodo ostali brez moči."(2) Lutrov čas je bil še zelo daleč, vendar se je neki glas že oglašal, čigar pričevanje zoper Rim bo razburilo narode.

Jan Hus je bil skromnega rodu; že zgodaj je postal sirota, ko mu je umrl oče. Njegova pobožna mati, ki je imela vzgojo in Božji strah za najvrednejšo posest, se je trudila, da bi to dediščino zagotovila svojemu sinu. Hus je najprej hodil v podeželsko šolo, prejel priznanje kot dober učenec in se potem napotil na praško vseučilišče. Na poti v Prago ga je spremljala mati. Ovdovela in obubožana ni imela daril posvetnih dobrin, ki bi jih podarila sinu. Toda ko sta se približala velikemu mestu, je pokleknila ob osirotelem mladeniču in prosila zanj blagoslov svojega nebeškega Očeta. Zelo malo je mogla slutiti, kako bo njena molitev uslišana.

Na vseučilišču se je Hus kmalu odlikoval po svoji neutrudni marljivosti in naglem napredovanju, njegovo čednostno življenje in vljudno prikupno vedenje pa sta mu pridobila splošen ugled. Bil je iskreno vdan privrženec rimske cerkve in resen iskalec duhovnih blagoslovov, ki mu jih je obljubljala. Ob nekem jubileju je odšel k spovedi, plačal nekaj zadnjih kovancev iz svoje pičle zaloge in se pridružil procesiji, da bi lahko postal deležen obljubljene odveze. Po končanem študiju je stopil v duhovniški stan in hitro pridobil ugled/98/ ter kmalu postal povezan s kraljevim dvorom. Postal je tudi profesor in zatem rektor vseučilišča, na katerem se je nekoč izšolal. V nekaj letih je skromen dobrotljiv učenec postal ponos svoje države in njegovo ime je postalo znano po vsej Evropi.

Vendar je Hus pričel delo reforme na drugem področju. Nekoliko let po posvetitvi za duhovnika je bil imenovan za pridigarja Betlehemske kapele. Njen ustanovitelj je zagovarjal kot zelo pomembno stvar pridiganje iz Svetega pisma v ljudskem jeziku. Ta navada na Češkem kljub rimskemu nasprotovanju ni bila popolnoma opuščena. Vendar je bilo veliko nepoznavanje Svetega pisma in najhujši grehi so prevladovali med ljudmi vseh slojev. Te grehe je Hus neprizanesljivo žigosal, sklicujoč se na Božjo besedo, da bi uveljavil načela resnice in čistosti, ki jim jih je zabičal.

Pražan Jeronim, ki se je kasneje tesno povezal s Husom, je ob vrnitvi iz Anglije prinesel s seboj Wyclifove spise. Angleška kraljica, ki je sprejela Wyclifov nauk, je bila češka princesa, in po njenem vplivu so bila tudi reformatorjeva dela široko razprostranjena v njeni rodni domovini. Ta dela je Hus bral z zanimanjem; njihovega pisca je imel za iskrenega kristjana in odobraval reforme, ki jih je zagovorjal. Čeprav se ni zavedal, je že stopil na pot, ki ga bo odpeljala daleč proč od Rima.

Nekako v tem času sta prispela v Prago dva tujca iz Anglije, učena moža, ki sta sprejela luč in jo prišla razširit v to oddaljeno deželo. Ker sta začela odkrito napadati papeževo vrhovno oblast, so ju oblasti kmalu utišale. Ker pa se nista bila pripravljena odpovedati svojemu cilju, sta delo nadaljevala drugače. Nista bila le pridigarja, ampak tudi umetnika, zato sta začela izvajati svoje veščine. V javnosti dostopnem prostoru sta narisala dve sliki. Ena je predstavljala, kako Kristus stopa v Jeruzalem,/99/ "krotak in sedi na oslici", (Mat 21,5.) za njim pa gredo učenci v ponošenih oblekah in bosi. Druga slika pa je predstavljala papeško procesijo - papež oblečen v bogata oblačila in papeško tiaro, jezdeč na veličastno okrašenem konju, pred njim pa stopajo trobentači, za njim pa gredo kardinali in prelati v razkošnih oblekah.

To je bila pridiga, ki je pritegnila pozornost vseh slojev. Množice so prihajale in strmele v risbi. Nikomur ni ušel nauk in na mnoge je naredila globok vtis razlika med krotkostjo in ponižnostjo Kristusa Gospoda ter napuhom in domišljavostjo papeža - njegovega tako imenovanega služabnika. V Pragi je zavladal velik nemir, in tujca sta čez čas dojela, da je zaradi njune lastne varnosti nujno odpotovati. Toda nauk, ki sta ga učila, ni bil pozabljen. Sliki sta naredili globok vtis na Husov razum in ga spodbudili k podrobnejšemu proučevanju Svetega pisma in Wyclifovih spisov. Čeprav še ni bil pripravljen sprejeti vseh reform, ki jih je priporočal Wyclif, je jasneje videl pravi značaj papeštva in s še večjo vnemo žigosal ošabnost, častihlepnost in popačenost vladajoče duhovščine.

Iz Češke se je luč razširila v Nemčijo, ker so nemiri na praškem vseučilišču povzročili odhod stotine nemških študentov. Mnogi med njimi so od Husa sprejeli svoje prvo znanje o Svetem pismu in med svojo vrnitvijo širili evangelij v svoji domovini.

Novice o delu v Pragi so prispele do Rima, in kmalu so Husa poklicali, naj pride pred papeža. Ubogati bi pomenilo izpostaviti se zanesljivi smrti. Češki kralj in kraljica, vseučilišče, člani plemstva in vladni uslužbenci so se združili v zvezi s papeževim pozivom, da naj bo Husu dovoljeno ostati v Pragi in odgovarjati Rimu po zastopniku. Namesto da bi papež uslišal to prošnjo, je dalje sodil Husu in ga obsodil, nazadnje pa še izrekel prekletstvo nad Prago./100/

V tistih časih je ta obsodba, kadar je bila izgovorjena, povzročila obsežen preplah. Obredi, ki so jo spremljali, so bili prirejeni prav za to, da so napolnili z grozo ljudi, ki so gledali na papeža kot predstavnika samega Boga, držečega ključe nebes in pekla, ki ima v lasti moč izreči kakor posvetne tako tudi duhovne obsodbe. Verovali so, da so nebeška vrata zaprta za področja, kaznovana s prekletstvom, in da so mrtvi izključeni iz prebivališč blaženosti, dokler koli papež ne bo blagovolil umakniti prekletstva. V znak teh strašnih nadlog so odpovedali vsa bogoslužja. Cerkve so bile zaprte. Poroke so se opravljale na cerkvenem dvorišču. Mrtvim je bil prepovedan pokop v posvečeni zemlji, zato so jih pokopavali brez pogrebnih obredov v jarke ali na poljih. S temi ukrepi, ki so vplivali na domišljijo, je Rim lahko upravljal z vestjo ljudi.

Praga je bila napolnjena z razburjenostjo. Večina je obtožila Husa za vzrok vseh nesreč in zahtevala, naj ga prepuste rimskemu maščevanju. Da bi reformator pomiril vihar, se je umaknil za nekaj časa v svoj rojstni kraj. Pisal je prijateljem, ki jih je pustil v Pragi, in dejal: "Če sem se moral umakniti iz vaše srede, je to zato, da bi se ravnal po smernicah in zgledu Jezusa Kristusa ter ne bi dal zlobnežem povoda, da bi nase priklicali večno obsodbo, in da za pobožne ne bom vzrok žalosti in preganjanja. Umaknil sem se tudi zaradi razumevanja, ker bi sicer brezbožni duhovniki utegnili za daljši čas prepovedati oznanjevanje Božje besede med nami. Nisem pa vas zapustil, ker bi se odpovedal božanski resnici, za katero sem z Božjo pomočjo pripravljen umreti."(3) Hus ni prenehal svojega dela, ampak je potoval po okoliških krajih in pridigal željnim množicam. Tako so ukrepi, h katerim se je zatekel papež, da bi zatrl evangelij, povzročili, da se je še bolj razširil. "Kajti ničesar ne moremo zoper resnico, ampak vse za resnico." (2 Kor 13,8.)/101/

"Husov razum je bil v tem obdobju njegovega življenja prizorišče bolečega spopada. Čeprav si ga je cerkev prizadevala uničiti s svojimi strelami, ji ni odpovedal veljave. Rimska cerkev je bila zanj še vedno Kristusova soproga, papež pa Božji predstavnik in namestnik. To, pred čimer je Hus svaril, je bila zloraba oblasti, ne pa oblast sama. To je pripeljalo do hudega spopada med prepričanji njegovega razuma in ugotovitvami njegove vesti. Če je bila oblast pravična in nezmotljiva, kakor je verjel, da je, kako je potem mogoče, da se čuti prisiljen ne ubogati je? Vedel je, da bi poslušati pomenilo grešiti; toda kako lahko poslušnost nezmotljivi cerkvi pripelje do česa takega? To je bila težava, ki je ni mogel rešiti; to je bil dvom, ki ga je mučil iz ure v uro. Najnatančnejša razrešitev problema, ki jo je bil sposoben narediti, je bila, da se je ponovno zgodilo, kakor se je že nekoč prej v Zveličarjevih dneh, namreč da so duhovniki cerkve postali zli in so uporabljali svojo zakonito oblast za nezakonite namene. To ga je spodbujalo, da je za svoje lastno vodilo sprejel geslo in ga oznanjal drugim, naj ga sprejmejo, da naj našo vest vodijo samo navodila Svetega pisma, ki so dobljena z razumevanjem; ali drugače povedano, nezmotljivi vodnik je Bog, ki govori po Svetem pismu, ne pa po duhovništvu govoreča cerkev."(4)

Ko se je čez nekaj časa razburjenje v Pragi poleglo, se je Hus vrnil v svojo Betlehemsko kapelo in dalje z večjo vnemo in hrabrostjo pridigal o Božji besedi. Njegovi sovražniki, ki so imeli velik vpliv, niso mirovali. Toda kraljica in mnogi plemiči so bili njegovi prijatelji, in ljudje so množično stopali na njegovo stran. Mnogi so imeli za čast biti na njegovi strani, potem ko so njegov čist in vzvišen nauk in sveto življenje primerjali s ponižujočimi dogmami, ki so jih pridigali rimski duhovniki, in z lakomnostjo in razuzdanostjo, v kateri so ti živeli.

Doslej je Hus sam stal v svojem delu; sedaj pa se je Jeronim, ki je med bivanjem v Angliji sprejel Wiclifov nauk, pridružil delu reforme./102/ Oba sta bila odslej združena v svojem življenju, in tudi v smrti nista bila ločena. Bistrost duha, zgovornost in učenost - sposobnosti, ki povzročijo naklonjenost množic - vse to je imel Jeronim v obilni meri. A v čednostih, ki sestavljajo pravo moč značaja, je bil Hus večji. Njegova mirna sodba je zadrževala nemirnega Jeronimovega duha, da je z resnično ponižnostjo priznaval njegovo vrednost in se podrejal njegovim nasvetom. Pod njunim združenim delom se je reforma hitreje širila.

Bog je razsvetlil razum teh izbranih mož in jima razodel mnoge napake Rima; vendar nista prejela vse luči, ki mora biti dana svetu. Po teh svojih služabnikih je Bog vodil ljudi iz rimske teme. Toda bilo je še mnogo velikih ovir, s katerimi sta se morala spopasti. Bog ju je vodil naprej korakoma, kolikor sta lahko prenašala. Nista bila pripravljena sprejeti vse luči naenkrat. Če bi jima bila predstavljena, bi povzročila, da bi se obrnila proč, podobno kakor poln sijaj opoldanskega sonca njim, ki so dolgo živeli v temi. Zato je Bog tema voditeljema razodeval po malem, kolikor bodo ljudje lahko sprejemali. V prihodnjih stoletjih bodo nastopili drugi zvesti delavci, da bi vodili ljudi še naprej po poti reforme.

Razkol v cerkvi se je še nadaljeval. Kar trije papeži so se sedaj bojevali za vrhovno oblast, in njihov spor je krščanstvo napolnil s hudodelstvi in zmešnjavo. Nezadovoljni z izrekanjem prekletstva so se zatekli k posvetnemu orožju. Vsak se je zatekel k nakupu orožja in novačil vojake. Seveda je bilo potrebno imeti denar; da pa bi si ga priskrbeli, so bila cerkvena darila, verske službe in cerkveni blagoslovi ponujeni naprodaj.(h) Tudi duhovniki, ki so posnemali svoje nadrejene, so se zatekli k simoniji ali kupčevanju s cerkvenimi častmi in službami ter k vojskovanju, da bi ponižali svoje tekmece in okrepili svojo lastno oblast. Z iz dneva v dan naraščajočim pogumom je Hus grmel proti ogabnosti, ki se je dopuščala v imenu vere, in ljudje so odkrito obtoževali rimske voditelje kot vzrok bridkosti, ki so preplavile krščanstvo./103/

Ponovno se je zdelo, da je Praga na robu krvavega spopada. Kakor v prejšnjih časih je bil Božji služabnik obtožen kot tisti, ki spravlja Izraela v nesrečo. (1 Kralj 18,17.) Nad mestom je bilo znova izrečeno prekletstvo, in Hus se je umaknil v svojo rojstno vas. Pričevanje, ki se je zvesto prenašalo iz njegove priljubljene Betlehemske kapele, je bilo končano. Govoriti bo moral s prostornejše prižnice, namreč vsemu krščanstvu, preden bo položil svoje življenje kot priča za resnico.

Da bi odpravili hudobnosti, ki so vznemirjale Evropo, je bil sklican splošni zbor v Konstanci. Sklican je bil na željo cesarja Sigismunda po enem izmed treh med seboj tekmujočih papežev Janezu XXIII. Zahteve po zboru ni z veseljem sprejel papež, čigar značaj in politika bi težko zdržali preiskavo celo med prelati ohlapne morale, kakršni so bili duhovniki tistega časa. Vendar si vseeno ni upal nasprotovati Sigismundovi volji.(o)

Osnovna namena, ki naj bi ju dosegel zbor, sta bila odprava razkola v cerkvi in izkoreninjenje krivoverstva. Zato sta bila tudi dva protipapeža pozvana, da se javita pred njim, a prav tako tudi vodilni razširjevalec novih nazorov Jan Hus. Prva dva zaradi skrbi za lastno varnost nista prišla osebno, ampak sta ju zastopala poslanca. Papež Janez XXIII., ki je bil navidezni sklicevalec koncila, pa je prišel nanj z mnogimi dvomi. Slutil je namreč, da ima cesar skrivni namen, da bi ga odstavil, in se bal, da bo moral odgovarjati za pregrehe, ki so osramotili papeško tiaro, in za hudodelstva, s katerimi si jo je zagotovil. Navzlic temu si je za svoj prihod v Konstanco priredil veličasten sprevod, ki so se ga udeležili duhovniki najvišjega razreda, za njim pa je šel sprevod dvorjanov. Vsa duhovščina in mestni dostojanstveniki z ogromno množico meščanov so mu šli naproti in izrekli dobrodošlico. Nad njegovo glavo je bil zlat baldahin, ki so ga nosili štirje vrhovni sodniki. Pred njim so nosili hostijo, bogata oblačila kardinalov in plemenitašev pa so še povečala sijaj.

Medtem pa se je Konstanci bližal drug potnik. Hus se je zavedal nevarnosti, ki so mu pretile./104/ Od svojih prijateljev se je poslovil, kakor da jih nikoli več ne bo srečal, in se podal na pot, za katero je čutil, da ga vodi na grmado. Čeprav je dobil zaščitno pismo od češkega kralja in prejel še eno od cesarja Sigismunda, ko je bil na poti, je opravil vse priprave na verjetno smrt.

V pismu svojim prijateljem v Pragi je dejal: "Moji bratje ... odhajam s kraljevim zaščitnim pismom, da se srečam s številnimi in smrtnimi sovražniki. ... Popolnoma zaupam v vsemogočnega Boga, v svojega Zveličarja. Upam, da bo uslišal vaše goreče molitve, da bo vlil svojo razumnost in svojo modrost v moja usta, da bom lahko vzdržal; in da mi bo podaril svojega Svetega Duha, da me okrepi v njegovi resnici, da se bom lahko srčno spopadel s skušnjavami, ječo in, če bo potrebno, s kruto smrtjo. Jezus Kristus je trpel za svoje, ki jih je ljubil iz vsega srca, ali naj bomo potemtakem presenečeni, da nam je zapustil svoj zgled, da bi mi lahko sami potrpežljivo pretrpeli vse za svoje lastno zveličanje? On je Bog, mi pa smo njegova stvarstva; On je Gospod, mi pa smo njegovi služabniki; On je Gospodar sveta, mi pa neznatni smrtniki - vendar je On trpel! Zakaj potem ne bi mi prav tako trpeli, še zlasti, ker nas trpljenje očiščuje? Zatorej, ljubljeni, če bi moja smrt morala prispevati k njegovi slavi, molite, naj pride hitro, in da bi me On usposobil prenašati vse moje nadloge s stanovitnostjo. Toda če bi bilo boljše, da se vrnem med vas, molimo k Bogu, da se lahko vrnem brez madeža - se pravi, da ne poteptam niti ene malenkosti od evangeljske resnice in da zapustim svojim bratom izvrsten zgled. Najbrž torej ne boste nikoli več zagledali mojega obraza v Pragi. Če pa bo volja vsemogočnega Boga dopustila, da me povrne k vam, tedaj napredujmo z odločnim srcem v spoznanju in ljubezni njegovih zapovedi."(5)

V pismu duhovniku, ki je postal učenec evangelija, Hus z globoko ponižnostjo graja lastne napake in se obtožuje, da je "z užitkom nosil/105/ razkošna oblačila in izgubljal čas v nepomembnih opravilih". Zatem je dodal: "Božja slava in zveličanje ljudi naj zaposluje tvoje misli, ne pa posest dobrin in zemljišča. Občudovanja svoje hiše se varuj bolj kakor občudovanja svoje duše; in nadvse bodi pozoren na duhovno stavbo. Bodi pobožen in ponižen z ubogimi ter svojega premoženja ne uporabljaj za gostije. Če ne boš popravil svojega življenja in se zdržal nepotrebnih reči, se bojim, da boš strogo kaznovan, kakor sem jaz. ... Moj nauk poznaš, saj si prejemal moje napotke od svojega otroštva; zatorej je nepotrebno, da bi ti kar koli dalje pisal. Vendar te rotim po milosti našega Gospoda, da me ne posnemaš v nobeni ničevosti, v katero si me videl pasti." Na pisemskem ovitku je dodal: "Rotim te, moj prijatelj, da ne zlomiš tega pečata, dokler ne boš zanesljivo prepričan, da sem mrtev."(6)

Hus je na svoji poti vsepovsod opazil znamenja razširjenosti svojega nauka in naklonjenost, s katero so gledali na njegovo zadevo. Ljudje so v trumah prihajali, da bi ga srečali, in v nekaterih mestih so ga sodniki spremljali skozi njihove ulice.

Ob prihodu v Konstanco je bila Husu zagotovljena popolna svoboda. Cesarjevemu zaščitnemu pismu je bilo dodano osebno papeževo zagotovilo zaščite. Toda v nasprotju s temi svečanimi in večkrat ponovljenimi izjavami je bil reformator v kratkem času prijet po nalogu papeža in kardinalov ter vtaknjen v ogabno ječo. Kasneje so ga premestili v močno trdnjavo na drugem bregu Rena in ga tam zadržali kot zapornika. Papež je imel le malo koristi od svoje verolomnosti, in je bil kmalu zatem zaprt v istem zaporu.(7) Pred koncilom mu je bilo dokazano, da je kriv za nizkotna hudodelstva poleg umorov, simonije, prešuštva in "grehov, ki jih ni primerno imenovati". Tako je navedel sam koncil; in končno so mu odvzeli tiaro in ga pahnili v ječo. Tudi oba papeževa tekmeca so odstavili ter izvolili novega papeža./106/

Čeprav je bil sam papež kriv večjih hudodelstev od teh, za katere je Hus sploh kdaj obtožil duhovnike in zaradi katerih je zahteval reformo, se je vendar isti koncil, ki je odstavil papeža, odločil uničiti reformatorja. Husovo zaporništvo je povzročilo veliko ogorčenost na Češkem. Vplivni plemiči so naslovili na koncil resne ugovore zoper to nasilje. Cesar, ki je nerad dovolil prelomitev svojega zaščitnega pisma, je nasprotoval sodnemu postopku proti njemu. Vendar so bili reformatorjevi nasprotniki hudobni in neomajni. Sklicevali so se na cesarjeve predsodke, na njegovo zaskrbljenost, na njegovo vnemo za cerkev. Navajali so podrobne vzroke, da bi dokazali, da "ni potrebno držati dane besede pri krivovercih, ne pri osebah, ki so osumljene krivoverstva, čeprav imajo zaščitno pismo od cesarja ali kraljev".(8) Tako so prevladali.

Hus je bil končno pripeljan pred koncil oslabljen od bolezni in zaporništva. Vlažen in pokvarjen zrak v njegovi ječi je povzročil vročico, ki je skoraj uničila njegovo življenje. Okovan v verige je stal v navzočnosti cesarja, čigar čast in poštenost sta jamčili za njegovo varnost. Med dolgim sojenjem je odločno branil resnico in v navzočnosti zbranih cerkvenih in državnih dostojanstvenikov izrekel slovesen in resen ugovor zoper pokvarjenost vladajoče duhovščine. Ko so ga pozvali, naj izbere, ali se bo odpovedal svojim naukom ali pa umrl, je sprejel mučeniško usodo.

Božja milost ga je podpirala. V tednih trpljenja, ki so minili do njegove končne obsodbe, je nebeški mir napolnil njegovo dušo. "Pišem to pismo," je napisal prijatelju, "v ječi in z vklenjenimi rokami, medtem ko pričakujem svojo jutrišnjo smrtno obsodbo. ... Ko se bova s pomočjo Jezusa Kristusa ponovno srečala v sijajnem miru prihodnjega življenja, boš zvedel, kako dober se je izkazal sam Bog do mene, kako učinkovito me je podpiral sredi skušnjav in preizkušenj."(9)/107/

V polmraku ječe je vnaprej videl zmago prave vere. V sanjah se je vrnil v kapelo v Pragi, kjer je oznanjal evangelij; videl je papeža in njegove škofe, da so brisali Kristusovo sliko, ki jo je narisal na njene zidove. "Zaradi sanj je postal zaskrbljen; toda naslednji dan je videl mnogo slikarjev, ki so se ukvarjali z obnavljanjem teh slik v večjem številu in lepših barvah. Brž ko je bilo njihovo delo končano, so slikarji, ki jih je obdajala množica, vzkliknili: 'Sedaj naj papeži in škofi le pridejo; nikoli več jih ne bodo mogli uničiti!'" Reformator je dejal v zvezi s svojimi sanjami: "Z gotovostjo trdim, da Kristusova podoba ne bo nikoli izbrisana. Želeli so jo uničiti, vendar jo bodo mnogo boljši pridigarji, kakršen sem sam, zopet narisali v vseh srcih."(10)

Husa so še zadnjič pripeljali pred koncil. Bil je ogromen in odličen zbor - cesar, državni knezi, kraljevi poslanci, kardinali, škofi in duhovščina in ogromna množica so prišli kot opazovalci dogodka dneva. Z vseh koncev krščanstva so se zbrale priče te prve velike žrtve v dolgem boju, v katerem se bo zagotovila svoboda vesti.

Hus je pozvan na svojo končno odločitev povedal, da odklanja zatajitev in usmeril svoj prodorni pogled v cesarja, ki je brez sramu prelomil svojo dano obljubo, ter rekel: "Odločil sem se po svoji lastni svobodni volji stopiti pred ta koncil pod javno zaščito in po dani besedi tukaj navzočega cesarja."(11) Temeljita rdečica je zalila Sigismundov obraz in oči vseh zbranih so se uprle vanj.

Potem ko so mu izrekli smrtno obsodbo, se je pričel obred ponižanja. Škofi so oblekli ujetnika v duhovniško obleko. Ko je Hus sprejel duhovniško obleko, je rekel: "Naš Gospod Jezus Kristus je bil ogrnjen v belo obleko kot znak ponižanja,/108/ ko ga je Herod odpeljal pred Pilata."(12) Ko so ga ponovno pozvali, naj se odpove, je odgovoril, pri tem pa se je obrnil k ljudstvu: "S kakšnim obrazom bi lahko gledal nebo? S kakšnim očesom bi lahko pogledal množico ljudi, katerim sem oznanjal čist evangelij? Ne; menim, da je njihovo zveličanje vredno več od tega ubogega telesa, ki je sedaj obsojeno na smrt." Takrat so z njega začeli slačiti obleke in vsak škof je izgovoril po eno prekletstvo in tako opravljal svoj del obreda. Končno "so na njegovo glavo položili piramidno oblikovano škofovsko kapo iz papirja, na kateri so bile narisane zastrašujoče podobe hudobnih duhov, spredaj pa so bile vidno zapisane besede 'Glavni krivoverec'. 'Z največjim veseljem,' je dejal Hus, 'bom nosil to sramotilno krono zaradi tebe, o Jezus, ki si zame nosil trnovo.'"

Ko je bil tako urejen, "so škofje dejali: 'Sedaj izročamo tvojo dušo Satanu.' 'A jaz,' je dejal Jan Hus in dvignil svoj pogled k nebesom, 'izročam svojega duha v tvoje roke, o Gospod Jezus, saj si me ti odrešil.'"(13)

Tedaj so ga izročili svetovnim oblastem in ga odpeljali na morišče. Za njim je šel ogromen sprevod, stotine vojakov, duhovnikov in škofov v svojih bogatih oblačilih ter tudi Konstančani. Ko so ga privezali za kol grmade in je bilo vse pripravljeno, da se zaneti ogenj, so mučenca pozvali, da si reši svoje življenje z odpovedjo svojim zmotam. "Katerim zmotam," je vprašal Hus, "naj se odpovem? Ne čutim se niti malo krivega. Boga kličem za pričo, da je imelo vse, kar sem pridigal in pisal, cilj rešiti ljudi greha in pogube. Zato bom z velikim veseljem s svojo krvjo pričal za resnico, o kateri sem pisal in pridigal."(14) Ko ga je zajel ogenj, je začel peti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" in nadaljeval, dokler ni njegov glas za vselej utihnil.

Celo na njegove sovražnike je njegovo junaško vedenje naredilo močan vtis. Goreči papežev pristaš, ki je opisoval mučeniško smrt Husa/109/ in kmalu za njim umrlega Jeronima, je dejal: "Oba sta trpela z neomajnim duhom, ko je nastopila njuna zadnja ura. Pripravila sta se za ogenj, kakor da gresta na poročno praznovanje. Izpustila nista niti enega glasu bolečine. Ko je ogenj zaplapolal, sta začela peti himne; in šele moč ognja je lahko utišala njuno petje."(15)

Ko je Husovo telo popolnoma zgorelo, so njegov pepel z zemljo vred, na kateri je počival, zbrali in vrgli v reko Ren, da ga je odnesla v Ocean. Njegovi mučitelji so zaman verovali, da so izkoreninili resnice, ki jih je oznanjal. Niti sanjalo se jim ni o tem, da bo pepel, ki so ga tisti dan odnesli v morje, kot seme, raztreseno po vseh deželah sveta in bo v dotlej še neznanih deželah rodil bogate sadove v pričanju za resnico. Glas, ki je govoril v koncilski dvorani v Konstanci, je povzročil odmeve, ki jih bo slišati v prihodnjih stoletjih. Husa ni bilo več, toda resnice, za katere je umrl, ne bodo nikoli preminile. Njegov zgled vere in vztrajnosti bo ohrabril množice, da bodo stopile trdno na stran resnice kljub mučenju in smrti. Njegova usmrtitev je pokazala vsemu svetu zahrbtno okrutnost Rima. Sovražniki resnice so nevede pospešili delo, ki so si ga zaman trudili uničiti.

V Konstanci pa je bilo potrebno postaviti še eno grmado. Kri še ene priče je morala pričati za resnico. Ko je Hus odhajal na koncil, ga je Jeronim ob slovesu spodbujal k pogumu in trdnosti ter izjavil, da bo prišel sam na pomoč, če bo padel v kakršno koli težavo. Ko je slišal, da so reformatorja zaprli, se je zvesti učenec takoj pripravil, da bi izpolnil dano obljubo. Brez zaščitnega pisma se je s prijateljem podal v Konstanco. Po prihodu vanjo se je prepričal, da se je izpostavil veliki nevarnosti in nima nikakršne možnosti, da bi kar koli storil za Husovo rešitev. Pobegnil je iz mesta, vendar so ga na poti domov ujeli in ga vklenjenega pripeljali nazaj pod nadzorstvom skupine vojakov. Med prvim nastopom/110/ pred zborom so se njegovi poskusi, da bi odgovoril na obtožbe zoper njega, srečali z vzkliki: "V ogenj z njim! V ogenj!"(16) Vrgli so ga v ječo, vklenili v takšno lego, ki mu je zadajala veliko trpljenje, ter ga hranili s kruhom in vodo. Ko je nekaj mesecev krutega zaporništva povzročilo Jeronimu hudo bolezen, zaradi katere so se njegovi sovražniki bali, da se jim bo izmuznil, so ublažili strogost zapora, čeprav je v njem ostal zaprt še eno leto.

Husova smrt ni učinkovala tako, kakor so pričakovali papeževi pristaši. Poteptanje zaščitnega pisma je izzvalo plaz negodovanja, zato se je zbor iz varnostnih razlogov odločil, da Jeronima ne bi sežgali, temveč bi ga prisilili k odpovedi, če je le mogoče. Pripeljali so ga pred zbor in mu dali na izbiro, da se odpove ali pa da umre na grmadi. Smrt bi bila v začetku njegovega zaporništva milost v primerjavi s hudim trpljenjem, ki mu je bil podvržen. Ampak sedaj, ko ga je oslabila bolezen, strogost zapora ter trpljenje strahu in negotovosti, ko je bil ločen od svojih prijateljev, obupan zaradi Husove smrti, je Jeronimov pogum splahnel. Zato je privolil, da se bo podredil zboru. Obljubil je, da se bo držal katoliške vere in potrdil zborovo dejanje, s katerim so bili obsojeni Wyclifovi in Husovi nauki, razen seveda "svete resnice", ki sta jih učila.(17)

Tako je Jeronim želel utišati glas svoje vesti in se izogniti smrtni obsodbi. V samoti ječe pa je jasneje spoznal, kaj je naredil. Pomislil je na Husov pogum in vero ter v nasprotju s tem tehtal svojo odpoved resnici. Mislil je na nebeškega Učitelja, kateremu je sam slovesno obljubil, da mu bo služil, in ki je zaradi njega pretrpel smrt na križu. Preden se je odpovedal, je kljub vsemu trpljenju našel tolažbo v gotovosti Božje naklonjenosti. Zdaj pa so dvomi in očitanje vesti mučili njegovo dušo. Vedel je, da se bo moral še večkrat odpovedati, preden se bo spravil z Rimom. Pot,/111/ na katero je stopil, se lahko konča samo s popolnim odpadom. Odločil se je: Ne bo zatajil Gospoda zato, da bi se lahko izognil kratkemu trpljenju.

Kmalu so ga zopet pripeljali pred zbor. Njegovo podrejanje ni zadovoljilo sodnikov. Njihova žeja po krvi, ki jo je spodbudila Husova smrt, je glasno zahtevala nove žrtve. Samo brezpogojna odpoved resnici bi lahko rešila Jeronimovo življenje. Vendar se je odločil, da ne bo tajil svoje vere in bo šel za svojim bratom mučencem v plamene.

Preklical je svojo prejšnjo odpoved in kot umirajoči človek samo zahteval priložnost, da se sme zagovarjati. Prelati so se bali vpliva njegovih besed, zato so vztrajali, da prizna ali ovrže resničnost obtožb zoper njega. Jeronim je protestiral zoper to krutost in krivičnost. "Držali ste me zaprtega tristo štirideset dni v zastrašujoči ječi," je dejal, "v umazaniji, smradu in blatu brez najpotrebnejših stvari. Pripeljali ste me predse in nagnili uho k mojim smrtnim sovražnikom, meni pa nočete prisluhniti. ... Če ste zares modri ljudje in luči sveta, pazite, da ne grešite zoper pravico. Kar se mene tiče, sem samo nebogljen smrtnik; moje življenje ima majhno vrednost. Vendar vas opozarjam, da ne presodite napačno, in to delam bolj zaradi vas kakor pa zaradi samega sebe."(18)

Njegovi zahtevi so končno ugodili. V navzočnosti sodnikov je Jeronim pokleknil in prosil Božjega Duha, da nadzoruje njegove misli in besede, da ne bi govoril ničesar, kar bi nasprotovalo resnici ali bilo nevredno njegovega Učitelja. Zanj se je tisti dan uresničila Božja obljuba, ki jo je dal prvim učencem: "Pred oblastnike in kralje vas bodo vlačili zaradi mene. ... Kadar pa vas izročijo, si ne delajte skrbi, kako ali kaj bi govorili; kajti dano vam bo tisto uro, kaj morate govoriti. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta bo v vas govoril." (Mat 10,18-20. - Ek)

Jeronimove besede so izzvale presenečenje in občudovanje celo pri njegovih sovražnikih. Vse leto je bil zaprt v ječi,/112/ kjer ni mogel brati ali celo gledati, v velikem telesnem trpljenju in duševnem strahu. Vendar so bili njegovi dokazi predstavljeni tako jasno in mogočno, kakor da je imel najboljše možnosti za študij. Pozornost svojih poslušalcev je usmeril na dolgo vrsto svetih ljudi, ki so jih obsodili nepravični sodniki. V skoraj vsakem pokolenju so živeli ljudje, ki so poskušali oplemenititi ljudstvo svojega časa, a so bili grajani in izobčeni, pozneje pa se je pokazalo, da si zaslužijo spoštovanje. Sam Kristus je bil obsojen kot hudodelec na nepravičnem sodišču.

Jeronim je pri odpovedi priznal, da je nad Husom izrečena obsodba pravična. Sedaj je izrazil svoje kesanje in pričal, da je mučenec nedolžen in svet. Dejal je: "Poznam ga od svojega otroštva. Bil je najbolj čudovit človek, pravičen in svet; bil je obsojen, četudi je bil nedolžen. ... Tudi jaz sem pripravljen umreti; ne bom se umaknil mukam, ki so jih pripravili moji sovražniki in lažne priče, ki bodo nekega dne morali dajati odgovor za svoje sleparije pred velikim Bogom, ki ga nihče ne more prevarati."(19)

Jeronim je obtožil samega sebe, ker se je odpovedal resnici, in nadaljeval: "Od vseh grehov, kar sem jih zakrivil od svojega otroštva, ni noben tako težak in mi ne povzroča toliko duševnih bolečin kakor ta, ki sem ga storil na tem usodnem mestu, ko sem odobril nečastno obsodbo nad Wyclifom in svetim mučencem Janom Husom, mojim učiteljem in prijateljem. Da! To od srca priznam in z grozo izjavljam, da sem iz strahu pred smrtjo obsodil njun nauk. Vsemogočnega Boga prosim, naj mi odpusti grehe, zlasti tega najpodlejšega od vseh drugih." Pokazal je na sodnike in z odločnim glasom dejal: "Vi ste obsodili Wyclifa in Husa ne zaradi tega, ker sta omajala cerkveni nauk, ampak ker sta ožigosala nesramna dejanja duhovnikov, njihovo razkošje, njihovo ošabnost in vse hibe škofov in duhovnikov./113/ Toda vse, kar sta trdila, je neovrgljivo, in tudi jaz tako mislim in pravim kakor onadva."

Njegove besede so bile prekinjene. Škofje, ki so drhteli od jeze, so začeli vpiti: "Kakšen dokaz nam je še potreben? S svojimi očmi vidimo, da je najupornejši krivoverec!"

Jeronima ta hrup ni zmotil, ampak je nadaljeval: "Kaj! Mar mislite, da se bojim smrti? Leto dni ste me držali v sponah v ogabni ječi, strašnejši od same smrti; vi ste se do mene vedli okrutneje, kakor bi to naredil kateri koli Turek, Jud ali pogan, in moje živo meso je dobesedno strohnelo na mojih kosteh. Vendar se jaz ne pritožujem, ker tarnanje ni primerno za srčnega in pogumnega moža; čudim se le tako veliki okrutnosti do kristjana."(20)

Negodovanje je ponovno preglasilo njegov glas, in Jeronima so odpeljali v ječo. Na zboru pa so vendar bili ljudje, na katere so njegove besede naredile globok vtis in so želeli rešiti njegovo življenje. Visoki cerkveni dostojanstveniki so ga obiskali, da bi ga nagovorili, naj se podredi zboru. Obljubljali so mu najslavnejšo prihodnost za nagrado, če se odpove svojemu nasprotovanju Rimu. Vendar je enako kakor njegov Učitelj, ki so mu bila ponujena vsa bogastva tega sveta, tudi sam ostal neomajen.

Rekel je: "Odpovedal se bom, če mi s Svetim pismom dokažete, da se motim."

Eden od teh, ki so ga skušali, je na to vzkliknil: "Sveto pismo! Mar se res mora vse presojati z njim? Kdo ga lahko razume, če ga cerkev ne razloži?"

"Ali si človeška izročila bolj zaslužijo naše vere vanje kakor pa evangelij našega Zveličarja?" je odvrnil Jeronim. "Pavel ni svetoval njim, katerim je pisal, naj poslušajo človeška izročila, temveč je dejal: 'Preiskujte pisma.'"

"Krivoverec!" je zadonelo. "Obžalujem, da sem te tako dolgo zagovarjal. Vidim, da te priganja Hudič."(21)

V kratkem je bil obsojen. Odpeljali so ga na isti prostor, kjer je Hus žrtvoval svoje življenje./114/ Odšel je s petjem na to pot, njegov obraz pa je žarel od sreče in miru. Njegov pogled je bil usmerjen na Kristusa, in zanj je smrt izgubila svojo grozo. Ko je rabelj prišel od zadaj prižgat grmado, je mučenec vzkliknil: "Kar pogumno pridi naprej; prižgi jo pred menoj! Ko bi se bal, ne bi bil sedaj tukaj."

Zadnje besede, ki jih je izgovoril, ko ga je obvil plamen, so bile molitev. Vzkliknil je: "Gospod, Vsemogočni Oče, bodi mi milosten in mi odpusti grehe, ker ti veš, da sem vedno ljubil tvojo resnico."(22) Njegov glas je utihnil, toda njegove ustnice so še vedno šepetale molitev. Ko je ogenj dokončal svoje delo, so zbrali mučenčev pepel z zemljo vred, na kateri je ležal, in ga vrgli v Ren enako kakor Husovega.

Tako sta umrla zvesta nosilca svetlobe. Ampak luč resnice, ki sta jo oznanjala - luč njunega pogumnega vzora - ni ugasnila. Kolikor je ljudem možno ustaviti sonce na njegovi poti, toliko bi bilo možno preprečiti tudi jutranjo zarjo, ki je zasvitala nad svetom.

Husov sežig je na Češkem vnel ogenj ogorčenja in groze. Vse ljudstvo je čutilo, da je bil reformator žrtev zlobe duhovništva in cesarjeve nezvestobe. O njem so govorili kot o zvestem nosilcu resnice, a zbor, ki ga je obsodil na smrt, so razglasili za krivca njegovega umora. Njegovi nauki so sedaj pritegovali še večjo pozornost kakor poprej. S papeževim odlokom so obsodili Wyclifove spise na sežig. Vendar so spise, ki so bili ohranjeni pred uničenjem, sedaj potegnili iz skrivališč in jih proučevali v zvezi s Svetim pismom ali njegovimi deli, do kakršnih je ljudstvo utegnilo priti, in mnogi so na ta način sprejeli reformirano vero.

Husovi morilci niso mogli mirno stati in biti priče zmage njegovega dela. Papež in cesar sta združila svoje moči, da bi uničila gibanje, in Sigismundova vojska je udarila na Češko./115/

Vendar je vstal novi rešitelj. Jan Žiška, ki je kmalu po začetku vojne popolnoma oslepel, a bil je eden najslavnejših vojskovodij svojega časa, je postal vodja Čehov. Z zaupanjem v Božjo pomoč in v pravičnost svoje zadeve se je ta narod upiral najmočnejšim vojskam, ki so se dvignile zoper njega. Cesar je večkrat napadel Češko s svežimi močmi, vendar je vedno doživel poraz. Husiti so se dvignili nad smrtni strah, in nič jim ni moglo biti kos. Nekaj let po začetku vojne je umrl pogumni Žiška, zamenjal pa ga je Prokop, prav tako pogumen in vešč, a v nekaterih ozirih še sposobnejši vodja.

Ko so češki sovražniki slišali za smrt slepega vojskovodja, so domnevali, da je sedaj primeren čas za povrnitev vsega, kar so prej izgubili. Papež je napovedal križarsko vojno zoper husite; in zopet so velike vojske udarile na Češko, vendar zgolj zato, da bi doživele strašen poraz. Pozneje je bil organiziran drug križarski pohod. V vseh evropskih katoliških državah so zbirali denar, orožje in ljudi. Množice ljudi so drvele pod papeževo zastavo prepričane, da bo krivoversko husitstvo dokončno uničeno. Ta množica je vdrla v Češko z vero v gotovo zmago. Ljudstvo se je zbralo, da bi jih zavrnilo. Dve vojski sta se približevali druga drugi, dokler ju nazadnje ni ločevala samo še reka. "Križarjev je bilo po številu mnogo več, toda namesto da bi prestopili reko in začeli boj s husiti, zaradi česar so prišli tako daleč, so mirno stali v osupli tišini pred temi bojevniki."(23) Tedaj jih je na lepem prevzel skrivnosten strah. Brez kakršnega koli napada nanje se je ta močna vojska razpršila in razbila, kakor da jo je porazila nevidna moč. Veliko število so jih pobili husiti, ki so preganjali begunce, v roke zmagovalcev pa je padel tudi velik plen, tako da je vojna Čehe obogatila, namesto da bi jih osiromašila.

Nekaj let pozneje je novi papež začel novo križarsko vojno. Tudi sedaj so kakor za prejšnje križarske pohode/116/ zbirali množice ljudi in sredstva iz evropskih katoliških držav. Njim, ki se bodo vključili v ta velik posel, so obljubili velike prednosti. Vsakemu križarju bodo odpuščena najnagnusnejša hudodelstva. Vsem, ki bodo padli v vojni, so obljubili veliko nagrado v nebesih, tisti pa, ki jo bodo preživeli, bodo prejeli čast in bogastvo na bojišču. Velika vojska je zopet prestopila mejo in napadla Češko. Husiti so se umaknili pred njo in so tako sovražnika namamili v notranjost dežele ter ga zapeljali v misel, da so že zmagali. Končno pa se je Prokopova vojska ustavila, se obrnila proti sovražniku in ga začela napadati. Križarji, ki so spoznali svojo napako, so ostali v taboru in pričakovali napad. Slišali so glas bližajoče se vojske, še preden pa so zagledali husite, je med njimi ponovno nastal preplah. Knezi, vojskovodje in vojaki so odvrgli orožje in bežali na vse strani. Papežev poslanec, ki je bil vodja pohoda, je zaman poskušal zbrati svojo prestrašeno in razpuščeno vojsko. Kljub vsem njegovim naporom je na koncu tudi njega samega potegnil za seboj val beguncev. Poraz je bil popoln, in zopet je bogat plen padel v roke zmagovalcev.

Tako je že drugič brez enega samega udarca pobegnila pred majhnim in slabotnim narodom cela vojska, ki so jo poslali najmočnejši evropski narodi, sestavljena iz pogumnih bojaželjnih ljudi, dobro izurjenih in oboroženih za boj. Tukaj se je razodela Božja moč. Napadalce je premagal nadnaraven strah. On, ki je uničil faraonovo vojsko v Rdečem morju, pognal v beg Madiance pred Gideonom in njegovimi tristo možmi, v eni noči uničil moč ošabnih Asircev, je sedaj znova dvignil svojo roko, da bi uničil napadalčevo moč. "Trepetali bodo od strahu tam, kjer ni vzroka za strah. Zakaj Bog raztrese kosti tvojih oblegovalcev, osramočeni bodo, ker jih je Bog zavrgel." (Ps 53,6. - Ek)/117/

Ker so cerkveni voditelji izgubili upanje v zmago s silo, so se zatekli k diplomaciji. Končno je prišlo do sporazuma, ki je dajal Čehom navidezno svobodo vesti, vendar jih je zapeljal pod papeževo oblast. Čehi so podali štiri točke kot pogoj za mir z Rimom: svobodno oznanjevanje iz Svetega pisma; pravica vse cerkve do udeležbe pri obhajilu v obliki kruha in vina; opravljanje bogoslužja v materinskem jeziku; izključitev duhovništva iz vseh posvetnih služb in oblasti; enaka odgovornost za hudodelstva pred sodiščem za duhovnike in za navadne ljudi. Predstavniki papeževe oblasti "so končno privolili, da sprejmejo in podpišejo te štiri pogoje, vendar so zahtevali, da pravica razlaganja tega sporazuma pripada njim, se pravi, koncilu, ali drugače povedano, papežu in kralju".(24) Na tem temelju je bil sprejet sporazum, in tako je Rim s hinavstvom in spretnostjo dobil to, česar ni mogel izbojevati s silo. Ker je dobil pravico tolmačiti pomen točk dogovora s husiti kakor tudi Svetega pisma, je lahko po svoji volji pačil njihov smisel.

Velik del ljudstva na Češkem ni mogel privoliti k podpisu tega dogovora, ko so spoznali, da je njihova svoboda izdana. Nastal je razdor in ločitev, kar je pripeljalo do sporov in prelivanja krvi med njimi samimi. V tem domačem boju je padel plemeniti Prokop, z njim pa je propadla tudi češka svoboda.

Sigismund, Husov in Jeronimov izdajalec, je sedaj postal češki kralj. Kljub svoji zaobljubi, da bo varoval pravice te države, se je trudil v njej vzpostaviti papeževo oblast. Vendar mu je njegov trud za ugajanje Rimu zelo malo koristil. Dvajset let je bilo njegovo življenje prenapolnjeno z mukami in nevarnostmi. Njegove vojske so bile izčrpane, njegove blagajne pa izpraznjene od dolgotrajnega in brezuspešnega vojskovanja. A po enoletnem vladanju je umrl, zapustil svoje kraljestvo na robu državljanske vojne, naslednikom pa ime, označeno s pečatom sramote.

Vstaje, boji in prelivanja krvi so se še nadaljevali. Tuje vojske so ponovno napadale Češko, notranja nesoglasja/118/ pa so še dalje vznemirjala češki narod. Kdor je ostal zvest evangeliju, je bil izpostavljen krvavemu preganjanju.

Ker so njihovi prejšnji bratje sklenili sporazum z Rimom in sprejeli njihove zmote, so tisti, ki so ostali zvesti stari veri, organizirali posebno cerkev, ki so jo imenovali z imenom Združeni bratje. S tem dejanjem so si naprtili prekletstvo vseh stanov, a njihova odločnost je vendar ostala neomahljiva. Kljub temu da so bili prisiljeni iskati zatočišča v gozdovih in votlinah, so se vseeno zbirali, da bi brali Božjo besedo in molili Boga.

Od poslancev, ki so jih skrivoma pošiljali v druge države, so zvedeli, da ponekod "obstajajo posamezni sledilci resnice, nekateri v tem, a nekateri v drugih mestih. Tudi ti so izpostavljeni preganjanju. Sredi Alp pa obstaja stara cerkev, utemeljena na Svetem pismu, ki se je prav tako uprla rimski pokvarjenosti."(25) To novico so sprejeli z velikim veseljem in si začeli dopisovati z valdenžanskimi kristjani.

Čehi so zvesti evangeliju skozi dolgo noč preganjanja upirali oči k nebesom kot ljudje, ki pričakujejo prva znamenja jutra. "Njihova kocka je padla ob hudem času... Vendar so se spominjali Husovih besed, ki jih je pozneje ponovil Jeronim: Mora miniti celo stoletje, preden bo zasvital dan. Te besede so bile za taboričane (husite) to, kar so bile Jožefove besede za dvanajst plemen v času njihove sužnosti: 'Jaz bom umrl. Bog pa vas bo gotovo popeljal iz te dežele.'"(26) "Zadnja leta XV. stoletja pričajo o počasnem, a zagotovem naraščanju števila cerkev Združenih bratov. Čeprav so bili daleč od spokojnosti, so nekoliko vendarle uživali mir. V začetku XVI. stoletja so imeli na Češkem in Moravskem že okoli dvesto cerkev."(27) "Tolikšen je bil ostanek, ki se je rešil pred uničujočim besom ognja in meča ter lahko videl, kako se svita dan, ki ga je napovedal Hus."(28)/119/

Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!