 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
5. John Wyclif (angleško)
Pred reformacijo je obstajalo le nekaj izvodov Svetega pisma, vendar Bog ni dopustil, da bi bile njegove besede popolnoma uničene. Njegove resnice niso smele biti za vedno skrite. Prav tako brez težav je lahko snel okove besedam življenja, kakor je lahko odprl tudi vrata ječe in odpahnil železna vrata, da bi osvobodil svoje služabnike. V različnih državah Evrope je Sveti Duh spodbudil ljudi, da so preiskovali resnico kakor skriti zaklad. Po Božji previdnosti vodeni k svetim spisom so proučevali svete strani z velikim zanimanjem. Bili so pripravljeni zase sprejeti luč za vsako ceno. Čeprav niso razumeli čisto vsega, so bili usposobljeni dojemati dolgo zakopane resnice. Kakor iz nebes poslani sli so šli naprej, trgali okove zmot in praznoverja ter vabili tiste, ki so bili tako dolgo zasužnjeni, naj vstanejo in zahtevajo pravico do svobode.
Božja beseda je bila povsod razen pri Valdenžanih dolga stoletja zaklenjena v jezikih, ki so jih znali samo šolani ljudje. Toda nastopil je čas, ko naj bi bila prevedena in dana ljudem različnih dežel v njihovem jeziku. Svet je prekoračil polnoč. Ure teme so minile in v mnogih krajih so se pojavili znaki prihajajoče zarje./79/
V XIV. stoletju je v Angliji vstala "jutranja zvezda reformacije". John Wyclif(m) je bil glasnik reforme ne samo za Anglijo, ampak tudi za vse krščanstvo. Veliki ugovor proti Rimu, ki si ga je dovolil izreči, ni bil nikoli več utišan. Ta ugovor je povzročil boj, katerega sad je bila osamosvojitev posameznikov, cerkev in narodov.
John Wyclif je bil vzgajan v svobodomiselnem duhu in zanj je bil Gospodov strah začetek modrosti. Na šoli je bil znan tako po goreči pobožnosti kakor tudi po izredni nadarjenosti in globoki učenosti. V žeji po znanju si je prizadeval biti seznanjen z vsako znanstveno panogo. Bil je izobražen v klasični filozofiji, cerkvenih predpisih in državnem pravu, zlasti v pravu svoje države. V njegovem kasnejšem delu je bila vidna takšna zgodnja izobrazba. Temeljita seznanitev s čisto teoretično filozofijo njegovega časa ga je usposobila za razkrinkavanje njenih zmot; ob študiju državnega in cerkvenega prava se je bil pripravljen spopasti z velikim bojem za državno in versko svobodo. Medtem ko je vihtel orožje Božje besede, si je pridobil umsko disciplino šol in razumel taktike srednjeveških vseučiliščnih učiteljev. Moč njegove nadarjenosti ter obsežnost in temeljitost njegovega znanja so zahtevali spoštovanje prijateljev in sovražnikov. Njegovi privrženci so gledali z zadovoljstvom, da njihov prvak stoji kot najodličnejši med vodilnimi misleci naroda; a njegovi sovražniki niso mogli spraviti na slab glas dela reformacije s kazanjem na neznanje ali slabost njenega zagovornika.
Wyclif je že v šoli začel proučevati Sveto pismo. Tisti zgodnji čas, ko je Sveto pismo obstajalo samo v starodavnih jezikih, so lahko samo izobraženi ljudje našli pot k izviru resnice, neizobraženim pa je ostala zaprta. Tako je bila pripravljena pot prihodnjemu Wyclifovemu reformatorskemu delu./80/ Izobraženi ljudje so proučevali Božjo besedo in našli v njej vzvišeno resnico o brezplačni milosti. V svojih predavanjih so širili znanje o tej resnici in tako so tudi druge spodbujali, da so se vrnili k živim Božjim razodetjem.
Ko je Wyclif posvetil pozornost Svetemu pismu, ga je začel proučevati z enako temeljitostjo, kakršna ga je usposabljala obvladati druge šolske predmete. Do tedaj je čutil veliko praznino, ki je nista mogla zapolniti ne sholastični ne cerkveni nauk. V Božji besedi je našel to, kar je poprej zaman iskal. Spoznal je načrt zveličanja in Kristusa kot edinega postavljenega posrednika za človeka. Posvetil se je Kristusovi službi in sklenil objaviti resnice, ki jih je našel.
Wyclif s poznejšimi reformatorji vred v začetku svojega dela ni vedel, kam ga bo to odpeljalo. Rimu ni nasprotoval s premišljenostjo. Vdanost resnici pa ga je morala pahniti v spopad z zmoto. Kolikor jasneje je spoznaval zmote papeštva, toliko bolj goreče je razlagal svetopisemski nauk. Spoznal je, da je Rim zapustil Božjo besedo zaradi človeškega izročila; brez strahu je karal duhovnike, ker so pregnali Sveto pismo, in zahteval, da ga znova dajo ljudstvu, da bi se njegova veljava ponovno vzdignila v cerkvi. Bil je sposoben in goreč učitelj ter zgovoren pridigar in njegovo vsakdanje življenje je pričevalo v prid resnicam, ki jih je oznanjal. Njegovo poznanje Svetega pisma, moč njegovega razsojanja, čistost njegovega življenja, njegov neomahljiv pogum in poštenost so mu zagotovili splošno spoštovanje in zaupanje. Mnogi izmed ljudstva so bili nezadovoljni s svojo dotedanjo vero, ko so spoznali krivičnost, ki vlada v Rimski cerkvi, zato so z odprtim veseljem sprejemali resnice, ki jim jih je razodeval Wyclif; papeževi vodje pa so se tresli od jeze, ko so videli, da je ta reformator dobil večji vpliv kakor oni./81/
Wyclif je bil spreten odkrivalec zmot in je pogumno napadal mnoge zlorabe, ki jih je odobravala rimska oblast. Kot kraljevski kaplan je pogumno nastopil proti plačevanju davka, ki ga je papež zahteval od angleškega kralja, in dokazal, da papeževo prisvajanje oblasti nad svetovnimi vladarji nasprotuje ne samo razumu, ampak tudi razodetju. Papeževe zahteve so v Angliji izzvale veliko ogorčenje, Wyclifovi nauki pa so močno vplivali na narodne voditelje. Kralj in plemiči so se združili v odpovedi vrhovni oblasti papeža in mu niso hoteli plačati davka. Tako je papeška nadoblast dobila učinkovit udarec v Angliji.
Drugo zlo, zoper katero je reformator vodil dolg in odločen boj, je bil beraški meniški red. Ti redovniki so preplavili Anglijo in zelo ovirali velikost in napredek naroda. Proizvodnja, vzgoja, morala - vse to je čutilo njihov škodljiv vpliv. Meniško življenje lenosti in beračenja ni bilo samo težko breme za narodni dohodek, ampak je izzvalo tudi prezir do koristnega dela. Mladina je izgubila moralo in se pokvarila. Pod vplivom menihov so mnogi odšli v samostane in se posvetili meniškemu življenju, a to so storili ne samo brez odobritve staršev, temveč celo brez njihovega znanja in proti njihovi volji. Eden prvotnih očetov rimske cerkve je poviševal meniško življenje nad dolžnost otroške ljubezni in poslušnosti ter izjavil: "Če bi tvoj oče ležal pred tvojimi vrati, jokal in vpil, ter ko bi tvoja mati kazala telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile, se ne obotavljaj odriniti ju in oditi naravnost h Kristusu." "S to strašno nečlovečnostjo," kakor jo je pozneje imenoval Luter, "ki je bolj podobna volku ali tiranu kakor pa kristjanu in človeku, so otroška srca otrdela do staršev."(1) Tako so papeževi/82/ voditelji kot nekdanji farizeji razveljavljali Božje zapovedi zaradi svojega izročila. Domovi so ostajali pusti, starši pa brez družbe sinov in hčer.
Celo vseučiliščni študenti so bili zapeljani z lažnimi predstavami menihov in spodbujeni, naj stopijo v njihov red. Mnogi so se kasneje skesali, ko so videli, da so izgubili osebno srečo in ražzalostili starše. Toda ko so bili enkrat ujeti v mrežo, ni bilo mogoče znova dobiti svobode. Mnogi starši niso poslali svojih sinov na univerzo, ker so se bali vpliva menihov. Posledica tega je bila zmanjševanje števila študentov, ki so obiskovali velika središča učenosti. Šole so se redčile, prevladovalo pa je neznanje.
Papež je dal tem menihom pravico spovedovati grehe in dajati odpuščanje. To je postalo vir velikega zla. Redovniki berači so želeli povečati svoje dohodke, zato so dajali odpustke tako zlahka, da so k njim drveli zlikovci vseh vrst, da bi dobili odpuščanje. Posledica tega pa je bila, da so se hitro začele množiti strašne pregrehe. Bolni in revni so bili prepuščeni trpljenju, a darovi, s katerimi bi se ustreglo njihovim potrebam, so odhajali k redovnikom, ki so z zastraševanjem izsilili iz ljudstva miloščino in razglasili za brezbožne vse, ki niso hoteli darovati za njihov red. Kljub njihovi navidezni revščini se je bogastvo teh beraških redov povečevalo. Njihove veličastne palače in razkošne pojedine so še bolj poudarjale iz dneva v dan naraščajočo revščino ljudstva. Medtem ko so preživljali svoj čas v razkošju in veseljačenju, so namesto sebe pošiljali v svet neučene ljudi, ki so zabavali ljudstvo z lepimi zgodbami, legendami in šalami ter jih tako utrjevali v vse večjem zaupanju menihom. Beraški redovi pa so poleg tega vplivali tudi na praznoverno množico, da je verovala, da vsa njihova verska dolžnost sestoji iz priznavanja vrhovne oblasti papeštva, spoštovanja svetnikov in dajanja miloščine menihom ter da je to dovolj, da bi si zagotovili prostor v nebesih./83/
Učeni in pobožni ljudje so si zaman prizadevali reformirati ta meniški red. Wyclif pa je zaradi svoje izredne pronicljivosti spoznal korenino zla in izjavil, da je sam ustroj napačen in ga je potrebno ukiniti. Nastale so razprave in vprašanja. Mnogi, ki so videli menihe hoditi okrog po svetu in prodajati papeževe odpustke, so začeli dvomiti o tem, da bi se odpuščanje lahko kupilo za denar, in se spraševali, ali ne bi bilo treba prositi za odpuščanje Boga namesto rimskega škofa.(h) Nemalo se jih je zgražalo nad nenasitno lakomnostjo menihov. Govorili so: "Rimski menihi in duhovniki nas bodo pojedli kakor rak. Bog nas mora rešiti, sicer bo ljudstvo moralo propasti."(2) Da bi ti menihi berači opravičili svojo lakomnost, so izjavili, da se ravnajo po Zveličarjevem zgledu, rekoč, da so Jezus in njegovi učenci živeli od radodarnosti ljudstva. Ta trditev jim je škodila, saj je spodbudila mnoge, da so proučevali Sveto pismo in sami spoznali resnico, to pa je bilo zadnje, kar si je želel Rim. Ljudje so bili opozorjeni na Vir resnice, ki ga je Rim hotel skriti.
Wyclif je začel pisati in objavljati razprave proti menihom, pa ne toliko zato, da bi se z njimi prepiral, temveč da bi usmeril pozornost ljudi na nauk Svetega pisma in njenega pisca. Izjavil je, da papež nima večje oblasti pri dajanju odpustkov ali izključitvi iz cerkve kakor nasploh duhovniki in da nihče ne more biti polnoveljavno izključen, če ni sam priklical nase Božje obsodbe. Noben drug način ne bi mogel biti uspešnejši od tega, s katerim se je lotil dela, da bi podrl ogromno stavbo duhovne in posvetne oblasti, ki jo je postavil papež in je držala v sužnosti milijone ljudi.
Wyclifa so znova poklicali branit pravice angleške krone proti rimskemu vmešavanju; kot kraljevski poslanec je preživel dve leti na Nizozemskem, kjer se je pogajal z rimskimi predstavniki. Tam je prišel v zvezo/84/ z duhovščino Francije, Italije in Španije; lahko je videl, kaj se dogaja za kulisami, in spoznal mnogo stvari, ki bi mu v Angliji ostale skrite. Naučil se je marsičesa, kar mu je pomagalo v njegovem poznejšem delu. Po teh predstavnikih papeškega dvora je lahko spoznal pravo naravo in cilje hierarhije. Ko se je vrnil na Angleško, je začel oznanjati bolj odkrito in še z večjo gorečnostjo; izjavil je, da so lakomnost, ošabnost in goljufija rimski bogovi.
V neki svoji razpravi je takole povedal o papežu in njegovih pobiralcih davka: "Iz naše dežele odnašajo sredstva, ki so namenjena siromakom. Letno odide na tisoče mark kraljevega denarja za zakramente in duhovne stvari, a to je prekleto krivoverstvo simonije. Storili so, da celotno krščanstvo sprejema in ohranja to krivoverstvo. In če bi naša kraljevina imela veliko goro zlata, a od nje ne bi jemal nihče drug razen izterjevalcev ošabnega in posvetnega pontifeksa, bi bila čez nekaj časa porabljena. Jemljejo namreč iz naše dežele vsak dinar, ne dajo pa nam ničesar drugega razen Božjega prekletstva zaradi simonije."(3)
Kmalu zatem, ko se je Wyclif vrnil v Anglijo, ga je kralj imenoval za župnika v Lutterworthu. To je bil dokaz, da kralj ni bil niti najmanj nezadovoljen z njegovim govorom. Wyclifov vpliv se je čutil pri odločitvah dvora in v oblikovanju narodne vere.
Kmalu so se vanj zagnali papeževi gromovi. V Anglijo so bile poslane tri papeževe poslanice: univerzi, kralju in višjim duhovnikom. Vse tri so ukazovale, da se takoj odločno ukrepa in zapre usta učitelju krivoverja.(4) Pred prihodom teh poslanic so škofje v svoji gorečnosti povabili Wyclifa, naj pride prednje na zaslišanje. Toda dva najmogočnejša kneza v kraljestvu sta ga spremljala na sodišče. Ljudstvo, ki se je zbralo okoli stavbe, je vdrlo v sodno dvorano in toliko prestrašilo sodnike,/85/ da je bila preiskava ustavljena, Wyclif pa je smel mirno oditi. Kmalu zatem je umrl Edvard III., ki so ga škofje v njegovi starosti ščuvali proti reformatorju, kraljev prestol pa je zasedel nekdanji Wyclifov varuh.
Papeževa poslanica je pozivala Anglijo, naj ujame in zapre krivoverca.(n) Ti ukrepi so bili pot naravnost na grmado. Kazalo je, da bo padel kot maščevanje Rima. Toda tisti, ki je nekoč rekel: "Ne boj se ... jaz sem ti ščit," je spet iztegnil svojo roko, da bi zaščitil svojega služabnika. (1 Mojz 15,1.) Smrt ni doletela reformatorja, temveč papeža, ki je ukazal Wyclifa usmrtiti. Gregor IX. je umrl, a duhovniki, ki so se zbrali, da bi usmrtili Wyclifa, so se razšli.
Božja previdnost je še naprej nadzorovala dogodke, ki so omogočili napredek reformacije. Po Gregorjevi smrti sta bila izvoljena dva protipapeža. Dve nasprotujoči si moči, a obe sta se imenovali nezmotljivi in zahtevali poslušnost.(b) Vsak papež je vabil verne, naj mu pomagajo v boju proti nasprotniku, svoje zahteve pa je podkrepil s strašnim prekletstvom proti nasprotniku in obljubljal nebeško nagrado vsem svojim pomočnikom. Ta dogodek je zelo oslabil papeško oblast. Nasprotujoči si stranki sta bili zaposleni z medsebojnim bojem, Wyclif pa je nekaj časa imel mir. Prekletstva in medsebojne obtožbe so letele s papeža na papeža in potoki krvi so bili preliti v boju za zmago njunih nasprotujočih si koristi. Hudodelstva in škandali so poplavili cerkev. Reformator pa je marljivo delal v tišini svoje župnije v Lutterworthu, da bi pozornost ljudi s papežev, ki sta se med seboj bojevala, usmeril na Jezusa, Kneza miru.
Razdor v cerkvi je s povzročenimi prepiri in pokvarjenostjo pripravil pot reformaciji ter omogočil ljudstvu spoznati pravo naravo papeštva. Wyclif je v svoji razpravi z naslovom O razdoru papežev/86/ povabil ljudi, naj presodijo, ali ne govorita oba papeža resnico, ko drug drugega imenujeta antikrist. Rekel je: "Bog ni hotel več prenašati, da bi sovražnik vladal samo po enem takem duhovniku ... temveč je oblast razdelil med dva, da bi ju verni v Kristusovem imenu laže premagali."(5)
Wyclif je oznanjal evangelij revežem kakor njegov Učitelj. Ni bil zadovoljen, da bi se luč resnice širila samo po skromnih domovih njegove župnije v Lutterworthu, zato se je odločil resnico odnesti v vse angleške predele. Da bi to dosegel je organiziral skupino pridigarjev, preproste in pobožne ljudi, ki so ljubili resnico in si niso ničesar toliko želeli kakor njeno razširitev. Ti ljudje so šli na vse strani in oznanjevali resnico po trgih, ulicah velikih mest in vaseh. Obiskovali so stare, revne in bolne ter jim oznanjali vesela sporočila Božje milosti.
Wyclif je kot profesor teologije v Oxfordu oznanjal Božjo besedo v vseučiliščnih dvoranah. Tako zvesto je podajal resnico svojim študentom, da so ga imenovali doktor evangelija. Toda največje delo njegovega življenja je bil prevod Svetega pisma v angleščino. V svojem delu O resnici in pomenu Svetega pisma je izjavil, da ima namen prevesti Sveto pismo, da bo lahko vsak Anglež v svojem jeziku bral o čudovitih Božjih delih.
Njegovo delo pa je bilo na lepem prekinjeno. Čeprav še ni napolnil 60 let, so neprestano delo, učenje in napadi njegovih sovražnikov oslabili njegovo moč, da je predčasno ostarel. Zbolel je za hudo boleznijo. Novica o tem je razveselila menihe. Mislili so, da se bo grenko skesal za zlo, ki ga je naredil cerkvi, zato so pohiteli v njegovo sobo, da bi slišali njegovo spoved. Štirje verski redi so poslali svoje poslance, ki so skupaj s štirimi posvetnimi uslužbenci obdali tega človeka, za katerega so menili, da leži na smrtni postelji./87/ Govorili so mu: "Na ustih vam je smrt, skesajte se za svoje grehe in v naši navzočnosti prekličite vse, kar ste govorili zoper nas." Reformator je mirno poslušal, potem pa zaprosil svojega služabnika, naj ga dvigne v postelji, odločno uperil pogled v čakajoče na njegov preklic ter rekel z močnim in trdnim glasom, ki jih je pogosto prisilil k trepetanju: "Ne bom umrl, temveč bom še živel in naprej žigosal hudobna dela menihov."(6) Menihi so zmedeni in osupli pohiteli iz sobe.
Wyclifove besede so se izpolnile. Živel je še naprej, da bi svojim someščanom dal najmočnejše od vseh sredstev proti Rimu - Sveto pismo, to iz nebes določeno sredstvo za osvoboditev, razsvetlitev in spreobrnitev ljudstva. Da bi se pa to delo opravilo, je bilo potrebno premagati ogromne ovire. Wyclif je telesno zelo oslabel. Vedel je, da mu je za delo ostalo samo še nekoliko let. Videl je nasprotovanje, s katerim se bo spopadel, toda hrabrile so ga obljube Božje besede, zato je šel pogumno naprej. Posebna Božja previdnost mu je neoslabljeno ohranila umsko moč in bogato izkušnjo ter ga tako pripravila za to njegovo največje delo. Medtem ko je v vsem krščanstvu vladal nemir, se je reformator v svoji župniji v Lutterworthu posvetil svojemu izvoljenemu delu, ne da bi posvečal pozornost zunaj besnečemu viharju.
Končno je bilo delo opravljeno - prvi prevod Svetega pisma v angleščino je bil dokončan. Božja beseda je bila dostopna Angliji. Reformator se sedaj ni bal ne zapora ne grmade. V roke angleškemu ljudstvu je izročil luč, ki nikoli ni smela ugasniti. Ko je dal Sveto pismo svojim rojakom, je naredil več, da bi se strgale verige neznanja in pregreh ter da bi svoje ljudstvo osvobodil in povzdignil, kakor pa so to storile najslavnejše zmage na bojiščih.
Tiskarska spretnost takrat še ni bila znana, zato so se novi prepisi Svetega pisma lahko dobili samo s počasnim in napornim delom. Zanimanje za to knjigo je bilo tako veliko,/88/ da so se mnogi prostovoljno posvetili prepisovanju, vendar niso mogli zadovoljiti vseh, ki so jo zahtevali. Nekateri bogatejši kupci so hoteli imeti celotni prepis Svetega pisma. Drugi so kupovali samo posamezne dele Božje besede. Pogosto se je združilo nekoliko družin, da so si kupili skupni izvod. Tako je Wyclifov prevod Svetega pisma hitro našel pot v domove ljudstva.
Sklicevanje na zdrav človeški razum je prebudilo ljudstvo iz njegove nedejavne podrejenosti papeškim naukom. Wyclif je oznanjal značilni protestantski nauk - zveličanje z vero v Kristusa in edino nezmotljivost Svetega pisma. Pridigarji, ki jih je on poslal, so razširjali Sveto pismo in reformatorske spise s takim uspehom, da je novo vero sprejela skoraj polovica Angležev.
Pojav Svetega pisma je prestrašil cerkvene voditelje. Sedaj so se srečali z močnejšim nasprotnikom od samega Wyclifa - z nasprotnikom, proti kateremu njihovo orodje ni dosti koristilo. Tisti čas v Angliji ni obstajal zakon, ki bi prepovedoval Sveto pismo, ker še nikoli ni bilo objavljeno v ljudskem jeziku. Takšne zakone so izdali pozneje in jih strogo uporabljali. Dotlej pa je bilo obdobje priložnosti, ko se je Božja beseda širila, četudi so temu nasprotovali duhovniki.
Papeški vodje so znova načrtovali, kako bi pripravili k molku reformatorjev glas. Trikrat zaporedoma so ga klicali pred sodišče na zaslišanje, vendar zaman. Najprej je škofovski zbor razglasil njegove spise za krivoverske. Ko pa je pridobil zase mladega kralja Richarda II., je dosegel, da je bil izdan kraljevski odlok, po katerem se morajo zapreti vsi, ki se držijo obsojenih naukov.
Wyclif se je po tem zboru obrnil na parlament. Pred ljudskim zborom je neustrašno obtožil hierarhijo in zahteval reformo mnogih zlorab, ki jih je cerkev odobravala. S prepričljivo močjo je opisal nasilje in pokvarjenost papeškega stola. Sovražniki so se zmedli. Ker pa so bili Wyclifovi prijatelji in pomočniki prisiljeni k umiku, se je zanesljivo pričakovalo,/89/ da se bo tudi sam reformator poklonil združeni oblasti kraljevske krone in papeževega prestola, ko bo ostarel ter ostal sam in brez prijateljev. Toda namesto tega so bili premagani rimski pristaši. Parlament je bil ganjen z Wyclifovim prizivom, zato je umaknil odlok o njegovem preganjanju, in tako se je reformator znova znašel na svobodi.
Še tretjič so ga poklicali na zaslišanje in sicer pred najvišje cerkveno sodišče v državi. Tam ne bo nikakršne milosti za krivoverstvo. Tam bo Rim zmagal in reformatorjevo delo bo moralo obstati. Tako so mislili papeški pristaši. Ko pa bodo dosegli svoj cilj, se bo Wyclif moral odpovedati svojemu nauku ali pa zapustiti sodno dvorano in biti izročen plamenom grmade.
Vendar Wyclif ni preklical; ni hotel biti hinavec. Pogumno je zagovarjal svoj nauk in pobijal obtožbe svojih preganjalcev. Pozabivši nase, na svoj položaj in potrebo, je vabil svoje poslušalce na Božjo sodbo in tehtal njihove prevare in zvijače na tehtnici večne resnice. V sodni dvorani se je čutila moč Svetega Duha. Božja moč je očarala poslušalce. Zdelo se jim je, da ne morejo zapustiti tega prostora. Reformatorjeve besede so prebijale njihova srca kot puščice z Gospodovega loka. Obdolžitev o krivoverstvu, ki so jo sovražniki dvignili zoper njega, je z močno prepričljivostjo vrgel nanje. Navzoče je vprašal: "Zakaj ste si upali širiti svoje zmote? Ali zaradi zaslužka, da bi trgovali z Božjo milostjo?"
Nazadnje jih je vprašal: "Kaj mislite, s kom se bojujete, mar s starčkom, ki je z eno nogo že v grobu? Ne, ampak z Resnico, in sicer z Resnico, ki je močnejša od vseh vas in vas bo zmagala!"(7) S temi besedami se je umaknil iz sodne dvorane, in nihče od njegovih sovražnikov si ga ni upal ustaviti.
Wyclifovo delo je bilo skoraj končano. Zastava resnice, ki jo je tako dolgo nosil, bo kmalu padla iz njegovih rok, vendar je moral še enkrat pričati za evangelij./90/ Resnica se je morala oznanjati v sami trdnjavi zmote. Poklicali so ga na razpravo pred papeževo sodišče v Rimu, ki je tako pogosto prelivalo kri svetih. Reformator se je zavedal, kakšna nevarnost mu preti, a bi se kljub temu odzval pozivu, če mu ne bi bila paraliza onemogočila potovanja. Če pa se njegov glas ni mogel slišati v Rimu, je lahko govoril po pismu, zato se je odločil storiti tako. Iz svoje župnije v Lutterworthu je poslal pismo papežu, ki je bilo sestavljeno v vljudnem tonu in krščanskem duhu, a je vendar pomenilo ostro grajo proti nečimrnosti in ošabnosti papeškega prestola.
Pisal je: "Zares me veseli, da smem vsakemu človeku, a zlasti rimskemu škofu, objaviti in razodeti vero, ki jo imam za zdravo in resnično. Prepričan sem, da bo on pripravljen potrditi vero, ki jo podajam, ali pa jo popraviti, če je napačna.
Prvič, menim, da Kristusov evangelij zavzema celotne Božje zapovedi. ... Sodim, da je rimski škof, če se ima za Kristusovega namestnika na svetu, bolj kakor kdor koli drug zavezan temu zakonu evangelija. Velikost Kristusovih učencev ni sestojala iz posvetnega dostojanstva in časti, temveč iz tega, da se popolnoma in natančno zgledujejo po Kristusovem življenju in vedenju. ... Kristus je bil za svojega popotovanja na zemlji najrevnejši človek, ki je zavračal in odklanjal sleherno posvetno oblast in čast. ...
Noben vernik se ne sme zgledovati po papežu ali svetniku, razen v tem, v čemer se ti zgledujejo po Gospodu Jezusu Kristusu. Peter in Zebedejeva sinova so storili napako, ko so hrepeneli po posvetni časti, ker niso šli po Kristusovih stopinjah; zatorej v tej napaki ne smejo imeti posnemovalcev. ...
Papež mora svetovni oblasti prepustiti sleherno pozemsko gospostvo in vladanje in vso svojo duhovščino opozarjati in spodbujati na to. Tako je namreč delal Jezus in zlasti njegovi apostoli. Če se motim v kateri koli od teh točk, bom ponižno sprejel grajo,/91/ pa tudi smrt, če bo nujno potrebno. Ko bi mogel storiti po svoji volji in želji, bi zagotovo prišel pred rimskega škofa. Toda Gospod me je obiskal drugače in me naučil, da naj se bolj pokoravam Bogu, kakor pa ljudem."
Na koncu pisma je zapisal: "V molitvi prosimo Boga, da vpliva na našega papeža Urbana VI., da bi se s svojo duhovščino zgledoval po Gospodu Jezusu Kristusu v življenju in vedenju, da bi dali ljudstvu zdrav nauk in bi tudi to zvesto hodilo po njegovih stopinjah."(8)
Tako je Wyclif pokazal papežu in njegovim kardinalom Kristusovo blagost in ponižnost, s čimer pa ni samo njim, temveč tudi vsemu krščanstvu pokazal razliko med njimi in Učiteljem, za čigar predstavnike se imajo.
Wyclif je docela pričakoval, da bo svojo zvestobo plačal z življenjem. Kralj, papež in škofi so se združili, da bi ga pogubili, in zanesljivo je kazalo, da bo čez nekaj mesecev končal svoje življenje na grmadi. Toda njegov pogum je bil neomajen. "Čemu govoriš, da naj gre človek kam daleč iskat krono mučencev?" je govoril. "Oznanjaj Kristusov evangelij ošabnim škofom, in mučeniška smrt se ti ne bo izognila. Kaj! Da živim in molčim? ... Nikakor ne! Udarec naj pade! Čakam ga!"(9)
Božja previdnost pa je še vedno ščitila svojega služabnika. Človek, ki je vse življenje stal in pogumno zagovarjal resnico, čigar življenje je bilo stalno v nevarnosti, ni smel pasti kot žrtev sovraštva svojih sovražnikov. Wyclif nikoli ni poskušal zaščititi sebe, toda Bog je bil njegov zaščitnik. In zdaj, ko so njegovi sovražniki čutili, da jim žrtev ne bo ušla, ga je Božja roka umaknila njihovemu dosegu. Prav tedaj, ko se je pripravljal deliti Gospodovo večerjo v svoji lutterworthski cerkvi, je nenadoma padel zadet od ohromelosti in čez kratek čas umrl.
Bog je določil Wyclifu njegovo delo./92/ Dal je besedo resnice v njegova usta in postavil stražo okoli njega, da bi ta beseda lahko prišla med ljudstvo. Njegovo življenje je bilo zaščiteno in njegovo delo podaljševano, dokler ni bil postavljen temelj velikega dela reformacije.
Wyclif je prišel iz teme srednjega veka. Pred njim ni bilo nikogar, čigar delo bi spodbujalo k reformatorskemu delu. Nastopil je kakor Janez Krstnik, da bi opravil posebno poslanstvo in bil glasnik nove dobe. Sistem resnice, ki ga je podajal, je bil enoten in popoln, tako da ga niti kasnejši reformatorji niso prekosili; a niso ga dosegli niti tisti, ki so nastopili okoli sto let pozneje. Položil je tako širok in globok temelj, postavil tako trden in zanesljiv oder, da ga njegovim naslednikom ni bilo treba več znova postavljati.
Veliko gibanje, ki ga je Wyclif začel za osvoboditev uma in vesti in za osvoboditev ljudstva, tako dolgo vpreženega v zmagoslavni rimski voz, je imelo svoj vir v Svetem pismu. V njem je izvirala ta blagoslovljena reka, ki je kakor reka življenja od XIV. stoletja dalje tekla skozi vsa poznejša stoletja. Wyclif je objel Sveto pismo kot navdihnjeno razodetje Božje volje, kot zadostno pravilo vere in življenja. Vzgojen je bil, da bi spoštoval rimsko cerkev kot Božjo ustanovo in sprejel njeno oblast kot nezmotljivo ter v slepem zaupanju sprejemal utrjene tisočletne nauke in navade. Vendar je vse to zapustil, da bi poslušal Božjo sveto besedo. Ljudi je opozarjal, naj sprejmejo Sveto pismo za vrhovno veljavo. Namesto da bi poslušal glas cerkve, ki je govoril po papežu, je rekel, da je edina oblast Božji glas, ki nam govori po svoji besedi. Učil je ne samo, da je Sveto pismo popolno razodetje Božje volje, ampak da je tudi Sveti Duh njegov edini razlagalec ter mora vsakdo z osebnim proučevanjem njegovega nauka spoznati svoje dolžnosti. Tako je obračal srca ljudi od papeža in cerkve k Božji besedi./93/
Wyclif je bil eden največjih reformatorjev. Malo jih je, ki so ga dosegli v umskih sposobnostih, v jasnosti misli, v trdnosti, s katero se je držal resnice, in v pogumu, s katerim jo je zagovarjal. Čistost življenja, neutrudljiva marljivost v proučevanju in delu, neomadeževano poštenje, ljubezen podobna Kristusovi in zvestoba v službi so bile odlike tega prvega reformatorja. Te značilnosti si je razvil kljub duhovni temi in moralni pokvarjenosti obdobja, v katerem je nastopil.
Wyclifov značaj je dokaz vzgojne in spreminjajoče moči Svetega pisma. Sveto pismo je naredilo iz njega to, kar je postal. Prizadevanje, da bi se dojele vzvišene resnice razodetja, daje vsem sposobnostim svežino in moč. Razvija razum, izostruje duha in zori razsojanje. Proučevanje Svetega pisma plemeniti sleherno misel, vsako čustvo in vsako težnjo bolj kakor katero drugo proučevanje. Daje trdnost odločitvam, potrpežljivost, pogum in moralno moč; plemeniti značaj in posvečuje dušo. Resno in ponižno proučevanje Svetega pisma, ki pripelje preiskovalca v neposredno zvezo z neskončnim umom, bi dalo svetu ljudi močnejšega in dejavnejšega razuma in plemenitejših načel, kakor pa jih je sploh kdaj dala najboljša izobrazba, ki jo ponuja človeška filozofija. Psalmist pravi: "Komur se tvoja beseda razodene, prejme luč, in razumnost daje ona preprostim." (Ps 119,130.)
Resnice, ki jih je podajal Wyclif, so se dalje širile. Njegovi sledilci, ki so znani z imenom viklifovci ali lolardi, so prepotovali ne samo Anglijo, ampak tudi druge dežele in oznanjali evangeljsko sporočilo. Po smrti svojega vodja so pridigarji delali še bolj goreče kakor prej in množica je prišla poslušat njihov nauk. Med spreobrnjenimi je bilo nekaj knezov in sama kraljeva žena. Na mnogih krajih se je pri ljudeh opazila reforma v navadah, a malikovalski simboli rimske cerkve so bili odstranjeni iz cerkev. Toda kmalu se je neusmiljeni vihar preganjanj dvignil zoper nje, ki so si upali Sveto pismo sprejeti za svojega vodja./94/ Angleški kralji, ki so si želeli utrditi svoj prestol z rimsko podporo, se niso obotavljali žrtvovati reformatorjev. Prvič v zgodovini Anglije je bila določena smrt na grmadi za učence evangelija. Mučeniške smrti so se vrstile. Zagovorniki resnice, preganjani in mučeni, so lahko dvignili svoj glas samo h Gospodu nad vojskami. Preganjani kot sovražniki cerkve in izdajalci kraljestva so dalje oznanjevali evangelij na skrivaj, skrivajoč se v skromnih prebivališčih revežev, a pogosto tudi v jamah in votlinah.
Kljub besnečemu preganjanju pa se je še nekaj stoletij nadaljeval miren, pobožen, resen in potrpežljiv odpor zoper prevladujočo pokvarjenost v veri. Kristjani tistega časa so samo delno poznali resnico, vendar so se naučili ljubiti Božjo besedo in živeti po njej, zato so potrpežljivo trpeli zanjo. Mnogi so žrtvovali za Kristusovo delo svoje pozemsko imetje, kakor so to naredili učenci v apostolskih dneh. Tisti pa, ki niso bili pregnani s svojih domov, so veselo podpirali svoje brate v izgnanstvu. Ko pa so bili tudi sami pregnani, so veselo delili usodo izgnancev. Drži, da so se tisoči prestrašili besnečih preganjalcev, in zato plačali svojo svobodo z žrtvovanjem vere ter odhajali iz zapora oblečeni v spokorniška oblačila, s čimer so pokazali, da so se odpovedali veri. Vendar ni bilo malo število tistih - med katerimi so bili kakor ljudje knežjega tako tudi skromnejšega sloja - ki so pogumno pričali za resnico v celicah zapora, v lolardskih stolpih, sredi muk in plamenov ter se veselili, da so bili vredni spoznati "sodeleštvo njegovega trpljenja". (Filip 3,10.)
Rimski pristaši niso imeli priložnosti uresničiti svojih namenov proti Wyclifu, dokler je bil živ, in njihovo sovraštvo se ni moglo utišati, dokler koli je njegovo telo mirno ležalo v grobu. Na podlagi odločitve cerkvenega zbora v Konstanci so štirideset let po Wyclifovi smrti sežgali njegove kosti in pepel vrgli v bližnji potok. Neki stari pisatelj pravi:/95/ "Potok je odnesel njegov prah v Avon, Avon v Severn, Severn v Bristolski zaliv, ta pa v Atlantski ocean. Tako je Wyclifov pepel postal simbol njegovega nauka, ki se je razširil po vsem svetu."(10) Njegovi sovražniki so se malo zavedali pomembnosti svojega zlobnega dejanja.
Jan Hus iz Češke se ima Wyclifovim spisom zahvaliti, da se je odpovedal mnogim zmotam rimske cerkve in začel delo reformacije. Tako je bilo posejano seme resnice v teh dveh med seboj precej oddaljenih deželah. Iz Češke se je delo razširilo v druge države. Pozornost ljudi je bila usmerjena na dolgo pozabljeno Božjo besedo. Božja roka je pripravljala pot veliki reformaciji./96/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!