 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
4. Valdenžani (angleško)
V temi, ki je zajela zemljo v dolgi dobi papeške nadoblasti, luči resnice ni bilo mogoče povsem pogasiti. V vsakem veku so živele Božje priče - ljudje, ki so gojili vero v Kristusa kot edinega posrednika med Bogom in ljudmi, imeli Sveto pismo za edino načelo življenja in posvečevali pravo soboto. Nikdar ne bomo vedeli, koliko svet dolguje tem ljudem. Ožigosali so jih kot krivoverce, napadali njihove nagibe, obrekovali njihov značaj, njihove spise so uničevali, napačno razlagali ali krnili. Kljub temu pa so ostali trdni in iz veka v vek ohranjali svojo vero čisto kot sveto dediščino za prihodnje rodove.
Zgodovina Božjih mož in žena v temačnem srednjem veku, ki je nastopil z rimsko nadoblastjo, je zapisana v nebesih, v človeških zapisih pa zavzema malo prostora. Najdemo lahko le še maloštevilne sledi njihovega obstoja, pa še te večinoma samo v obtožbah njihovih preganjalcev. Rim je načrtno brisal vsako sled nestrinjanja s svojimi nauki in odločbami. Vse krivoverstvo je želel uničiti, pa naj je šlo za ljudi ali spise. Izrazi dvoma ali vprašanja o veljavnosti papeških verskih naukov so bili že dovolj za izgubo življenja bodisi bogataša ali reveža, na visokem ali nizkem položaju. Rim si je prizadeval uničiti tudi vsak spomin na svojo krutost zoper drugače misleče. Papeški zbori so ukazali sežgati vse knjige in dokumente,/61/ ki vsebujejo takšne zapise. Pred izumom tiska je bilo število knjig majhno, pa tudi po obliki niso bile primerne za shranjevanje; tako se ni dalo storiti mnogo, da bi rimskim zagovornikom preprečili izvršitev njihovega namena.
Nobena cerkev znotraj dosega rimske uprave ni dolgo nemoteno uživala svobode vesti. Brž ko je papeštvo dobilo moč, je stegnilo roke, da bi uničilo vse, kar se je upiralo njegovemu vplivu, in cerkve so druga za drugo padale pod njegovo oblast.
V Veliki Britaniji se je prvotno krščanstvo zakoreninilo zelo zgodaj. Rimsko odpadništvo še ni pokvarilo evangelija, ki so ga Britanci sprejeli v prvih stoletjih. Edino darilo Rima prvotnim britanskim cerkvam je bilo, da so poganski cesarji s preganjanjem dosegli celo te oddaljene obale. Mnogi kristjani, ki so zbežali pred preganjanjem v Angliji, so našli zatočišče na Škotskem; od tod so resnico prenesli na Irsko, in povsod je bila sprejeta z veseljem.
Ko so Britanijo zasedli Saksonci, je nadzor prevzelo poganstvo. Zavojevalci so prezirali nauke svojih sužnjev, in kristjani so se morali umakniti v gore in neobljudena barja. Kljub temu pa je luč, čeprav nekaj časa skrita, gorela še naprej. Na Škotskem je čez stoletje zasijala s takšnim sijajem, da je obsijala tudi oddaljene dežele. Z Irskega so prišli pobožni Columba in njegovi sodelavci. Okrog sebe so zbrali vernike od vsepovsod na samotnem otoku Iona in ga naredili za središče svojega misijonarskega delovanja. Med temi evangelisti je bil posvečevalec svetopisemske sobote, in tako je ta resnica prišla med te ljudi. Na Ioni je bila ustanovljena šola, iz katere so odhajali misijonarji ne le na Škotsko in v Anglijo, temveč tudi v Nemčijo, Švico in celo Italijo.
Rim pa je postal pozoren na Britanijo in se odločil, da si jo bo podredil. V VI. stoletju so se njegovi misijonarji lotili spreobračanja poganskih Saksoncev./62/ Ponosni barbari so jih sprejeli z naklonjenostjo, zato so jih na tisoče prepričali, da so priznali rimsko vero. Medtem ko je delo napredovalo, so se papeški voditelji in njihovi spreobrnjenci srečali s prvotnimi kristjani. Pokazala se je presenetljiva razlika med njimi. Slednji so bili preprosti in ponižni in so se v značaju, nauku in vedenju ravnali po Svetem pismu, medtem ko so prvi izkazovali vraževerje, blesk in predrznost papeštva. Rimski poslanec je zahteval od teh krščanskih cerkev, naj priznajo papeževo vrhovno pristojnost. Britanci so blago odgovorili, da želijo ljubiti vse ljudi, vendar papež nima pravice do nadoblasti v cerkvi in da so mu lahko pokorni le toliko, kolikor so dolžni biti pokorni vsakemu Kristusovemu sledilcu. Rim si jih je še naprej poskušal pokoriti, vendar so ti skromni kristjani, osupli ob napuhu, ki so ga pokazali njegovi poslanci, neomajno odgovorili, da ne poznajo nobenega drugega gospodarja poleg Kristusa. Zdaj je papeštvo pokazalo svoj pravi obraz. Rimski voditelj je dejal: "Če nočete sprejeti bratov, ki vam prinašajo mir, boste dobili sovražnike, ki vam bodo prinesli vojno. Če nočete združeni z nami pokazati Saksoncem, kako naj živijo, boste od njih prejeli smrtni udarec."(1) To niso bile prazne grožnje. Vojne, spletke in prevare so izkoreninjale te priče svetopisemske resnice, dokler niso bile britanske cerkve uničene ali pa prisiljene priznati papeževo moč.
V deželah zunaj dosega rimske oblasti so mnoga stoletja živeli kristjani, ki so bili skoraj povsem varni pred pokvarjenostjo papeštva. Obdajali so jih pogani in čez stoletja so zmote poganstva vplivale nanje; še zmeraj pa so gledali na Sveto pismo kot na edino vodilo vere in ostali zvesti mnogim njegovim resnicam. Ti kristjani so verovali v večnost Božjih zapovedi in posvečevali soboto četrte zapovedi. Cerkve, ki so se držale te vere in navade, so obstajale v srednji Afriki in med azijskimi Armenci./63/
Med uporniki proti poseganju papeške moči so najbolj izstopali Valdenžani. Prav v tisti deželi, kjer si je papeštvo utrdilo položaj, so najbolj neomajno zavračali njegovo hinavstvo in pokvarjenost. Dolga stoletja so cerkve v Piemontu obdržale neodvisnost; nazadnje pa je Rim sklenil, da si jih bo podredil. Po neuspešnih bojih proti njegovemu tiranstvu so voditelji teh cerkev neradi sprejeli nadoblast moči, kateri je, kakor je kazalo, ves svet izkazoval čast. Vendar pa so še bili ljudje, ki se niso hoteli ukloniti oblasti papeža ali prelatov. Odločili so se ostati zvesti Bogu in ohraniti čistost in preprostost svoje vere. Zato so se ločili. Tisti, ki so ostali zvesti starodavni veri, so se zdaj umaknili; drugi so zapustili rodne Alpe in razvili prapor resnice v tujih deželah; tretji so našli zavetišče v osamljenih globelih in skalnatih gorskih utrdbah ter tam ohranili svojo svobodo, da častijo Boga.
Vera, ki so jo valdenžanski kristjani dolga stoletja izpovedovali in po njej živeli, je bila v ostrem nasprotju z lažnim rimskim naukom. Njihova vera je temeljila na Božji besedi, ki je pravi vir krščanstva. Toda ti ponižni kmetje, ki so živeli v svojih zavetiščih daleč od sveta, skrbeli za svoje črede in obdelovali vinograde, niso sami po sebi prišli do resnice, ki je bila v tolikšnem nasprotju z verskimi nauki in krivoverstvom odpadle cerkve. Njihova vera ni bila nekakšna nova tvorba. Podedovali so jo od očetov. Ti so se bojevali za vero apostolske cerkve, "za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Juda 3. - Ek) "Cerkev puščave", ne pa ošabna duhovščina ustoličena v svetovni prestolnici, je bila Kristusova prava cerkev, čuvaj zaklada resnice, ki ga je Bog zaupal svojemu ljudstvu, da ga oznani svetu./64/
Eden glavnih vzrokov, ki je povzročil, da se je prava cerkev ločila od Rima, je bilo sovraštvo slednjega do svetopisemske sobote. Papeška moč je poteptala resnico, kakor je napovedalo prerokovanje. Božje zapovedi so bile teptane, človeška izročila in navade pa poviševane. Cerkve, nad katerimi je vladalo papeštvo, so bile zgodaj prisiljene praznovati nedeljo kot sveti dan. Sredi zmot in praznoverja, ki so prevladovala, so bili mnogi celo med zvestim Božjim ljudstvom toliko zmedeni, da so se izogibali delu v nedeljo, čeprav so posvečevali soboto. To pa papeških voditeljev ni zadovoljilo. Niso zahtevali samo, da bi se praznovala nedelja, ampak da se tudi sobota skruni; z najostrejšimi besedami so napadali nje, ki so si jo upali posvečevati. Mirno je lahko izpolnjeval Božje zapovedi samo ta, ki je pobegnil z ozemlja rimske moči.
Valdenžani so bili prvi med evropskimi narodi, ki so dobili prevod Svetega pisma.(j) Nekaj sto let pred reformacijo so ga imeli v rokopisu v svojem ljudskem jeziku. Imeli so nepotvorjeno resnico, in zaradi tega so postali poseben predmet sovraštva in preganjanja. Oznanili so, da je rimska cerkev padli Babilon iz Razodetja, in so kljub smrtni nevarnosti vstali, da bi se uprli njenim pokvarjenostim. Medtem ko so nekateri pod pritiskom dolgotrajnih preganjanj popustili v svoji veri in po malem odstopili od svojih določenih načel, so se drugi trdno držali resnice. V času temačnih stoletij odpada so bili Valdenžani tisti, ki so zavračali vrhovno rimsko oblast in se niso hoteli klanjati podobam, ker so to imeli za malikovanje, in posvečevali pravo soboto.(k) V najhujših burjah sovraštva so ohranili vero. Neomahljivo so zagovarjali Božjo besedo in njeno čast, čeprav so jih prebadali s savojskimi sulicami in sežigali na rimskih grmadah.
Valdenžani so našli dobro zavetje za visokimi gorskimi utrdbami/65/ - v zavetišču preganjanih in tlačenih v vseh vekih. Tam je gorela luč resnice sredi teme srednjega veka. Tam so tisoč let priče resnice ohranile svojo staro vero.
Bog je svojemu ljudstvu pripravil veličastno svetišče - kakršno je ustrezalo vzvišenim resnicam, ki mu jih je zaupal. Tem zvestim pregnancem so bile gore simbol neomahljive Jahvejeve pravičnosti. Svojim otrokom so kazali višave, ki so se dvigale nad njimi v nespremenljivem veličastvu, in jim govorili o njem, v komer ni niti trohe spremembe in čigar beseda je trdno utemeljena kakor večni hribi. Gospod je utrdil planine in jih opasal z močjo; nobena roka razen neskončne sile jih ne more premakniti z njihovih temeljev. Na enak način je utrdil tudi svoje zapovedi, temelj svoje vladavine v nebesih in na zemlji. Človeška roka lahko zgrabi ljudi in uniči njihovo življenje; ne more pa premakniti planin z njihovih temeljev in jih vreči v morje, kakor ne more spremeniti niti ene zapovedi Božjega zakona niti izbrisati niti ene njegove obljube njim, ki izvršujejo njegovo voljo. Tudi Božji služabniki morajo biti prav tako trdni v zvestobi njegovim zapovedim kakor nepremakljivi griči.
Gore, ki so obdajale njihove mirne doline, so bile stalne priče Božje ustvarjalne moči in zanesljivo jamstvo njegove pokroviteljske skrbi. Ti potniki so vzljubili neme simbole Jahvejeve navzočnosti. Nikoli se niso pritoževali zaradi težav svojega položaja; nikoli se niso počutili osamljeni sredi planinske samote. Hvaležni so bili Bogu, ker jim je pripravil zavetje pred človeško jezo in okrutnostjo. Veselili so se, da ga lahko molijo v svoji svobodi. Pogosto so jim mogočni hribi dajali varno zaščito, ko so jih preganjali sovražniki. Z vrhov nedostopnih skal so peli slavo Bogu, in rimske vojske niso mogle utišati njihove hvalnice./66/
Pobožnost teh kristjanov je bila čista, preprosta in prisrčna. Načela resnice so jim bila dragocenejša od hiš, zemljišč, prijateljev, sorodnikov in celo od samega življenja. Skrbno so si prizadevali ta načela vsaditi v srca mladine. Od najbolj zgodnjega otroštva so otroke poučevali iz Svetega pisma, učili so jih zahteve Božjih zapovedi imeti za svete. Prepisi Svetega pisma so bili redki, zato so se učili na pamet njegove dragocene besede. Mnogi so se naučili na pamet dolge odlomke Starega in Novega zakona. Misli o Bogu so se združevale z veličastnimi prizori narave in skromnimi blagoslovi vsakdanjega življenja. Majhne otroke so učili s hvaležnostjo gledati na Boga, darovalca slehernega blagoslova in tolažbe.
Čeprav so bili starši nežni in polni ljubezni, so modro pazili, da otrok ne bi navadili ugajati samemu sebi. Pred njimi je stalo življenje polno skušnjav in težav, a morda celo mučeniška smrt. Od otroštva so bili vzgajani prenašati težave, se pokoravati ukazom, a vendar misliti in delati samostojno. Že od zgodnje mladosti so bili naučeni prenašati odgovornosti, previdno govoriti in dojeti modrost molčanja. Ena nepremišljena beseda, ki bi jo slišalo sovražnikovo uho, je utegnila spraviti v nevarnost ne samo življenje njega, ki jo je izgovoril, ampak tudi življenje stotine njegovih bratov; kajti kakor namreč volkovi zasledujejo plen, tako so sovražniki resnice preganjali nje, ki so si upali zahtevati versko svobodo.
Valdenžani so žrtvovali svojo posvetno blaginjo za ljubezen do resnice in se z vztrajno potrpežljivostjo bojevali za svoj vsakdanji kruh. Vsak del obdelovalne zemlje med planinami je bil skrbno obdelan; doline in slabo rodovitni obronki so bili spremenjeni v rodovitne. Varčevanje in strogo samoobvladovanje sta bila sestavna dela vzgoje, ki so jo otroci dobili kot edino dediščino. Poučevali so jih, da je Bog določil življenje za šolo in da svoje potrebe lahko zadovoljijo samo z osebnim delom, bistroumnostjo, skrbnostjo in vero. Ta način vzgoje je bil težak in mučen,/67/ vendar zato zdrav; bil je prav to, kar je človeku potrebno v njegovem grešnem stanju, šola, ki jo je Bog določil za njegovo izobrazbo in razvoj. Medtem ko so se mladi navajali na delo in trud, ni bil zapostavljen niti umski razvoj. Poučevali so jih, da vse njihove sposobnosti pripadajo Bogu in jih morajo izpopolnjevati in razvijati za njegovo službo.
Valdenžanske cerkve so bile po svoji čistosti in preprostosti podobne cerkvi apostolskih časov. Zavrgli so vrhovno oblast papeža in škofov ter imeli Sveto pismo za edino najvišjo in nezmotljivo veljavo. Njihovi pridigarji so se v nasprotju z gosposkimi rimskimi duhovniki ravnali po zgledu svojega Učitelja, ki je prišel, ne da bi se streglo njemu, temveč da bi stregel On. Pasli so Božjo čredo in jo vodili na zelene pašnike in k živim vodam svete Božje besede. Ljudje se niso zbirali v ogromnih cerkvah in velikih stolnicah, temveč v senci hribov v alpskih dolinah daleč od spomenikov človeškega sijaja in ošabnosti ali pa, če je bilo nevarno, v skalnatih trdnjavah, da bi poslušali besedo Kristusovih služabnikov. Pridigarji pa niso samo oznanjevali evangelija, temveč so tudi obiskovali bolne, poučevali otroke, opominjali tavajoče, prizadevali si zgladiti spore ter pospešiti slogo in bratsko ljubezen. V času miru so se vzdrževali s prostovoljnimi darovi; toda vsak je bil kakor Pavel, ki je bil izdelovalec šotorov, izučen kakšne obrti ali poklica, s čimer se je lahko preživljal, ko je bilo potrebno.
Pridigarji so poučevali mlade. Sveto pismo je bilo glavni predmet poučevanja, ob tem pa niso opustili niti različnih panog splošnih znanosti. Evangelije po Mateju in Janezu so se naučili na pamet, prav tako pa tudi mnoge liste. Mladi so tudi prepisovali Sveto pismo. Nekateri prepisi so vsebovali celotno Sveto pismo, drugi samo kratke odlomke s kratkimi razlagami vrst, kar so napisali tisti, ki so bili sposobni razlagati Sveto pismo. Na ta način je bil postavljen na svetlo zaklad resnice,/68/ ki so ga tako dolgo skrivali tisti, kateri so si prizadevali, da bi se povišali nad Boga.
S potrpežljivim in neutrudnim delom so včasih v globokih temnih podzemnih jamah pri luči bakel prepisovali svete spise vrsto za vrsto, poglavje za poglavjem. Tako je delo napredovalo, razodeta Božja resnica pa je sijala kakor čisto zlato. Koliko je bilo to delo slavno in vzvišeno šele zanje, ki so trpeli zaradi njega in sodelovali v njem! Nebeški angeli so obdajali te zveste delavce.
Satan je spodbudil papeške duhovnike in škofe, da so pokopali besedo resnice pod razvaline zmot, lažnih naukov in praznoverja; vendar pa je bila na najbolj čudovit način ohranjena in nepokvarjena skozi vse temačne veke. Ni nosila človekovega žiga, temveč Božji pečat. Ljudje so si neutrudno prizadevali zatemniti jasen in preprost pomen Svetega pisma in ga prikazati kakor protislovno samemu sebi. Toda podobno čolnu na vzburkanem morju je Božja beseda kljubovala vsem burjam, ki so ji grozile z uničenjem. Kakor rudnik skriva bogate žile zlata in srebra pod površjem zemlje in morajo kopati vsi, ki želijo priti do njegovega dragocenega zaklada, tako tudi Sveto pismo vsebuje zaklade resnice, ki jih lahko odkrijejo samo tisti, ki jih iščejo resno, ponižno in z molitvijo. Bog je določil Sveto pismo za učbenik vsemu človeštvu; učbenik v otroštvu, v mladosti in v zrelih letih, ki se bo vedno proučeval. Ljudem je dal svojo besedo kot razodetje samega sebe. Sleherna nova resnica, ki smo jo spoznali, je novo razodetje značaja njenega pisca. Proučevanje Svetega pisma je od Boga določeno sredstvo, ki ima za cilj ljudi spraviti v tesnejšo zvezo s Stvarnikom in jim dati jasnejše poznanje njegove volje. To je sredstvo zveze med Bogom in človekom.
Valdenžani so imeli Gospodov strah za začetek modrosti, zavedali pa so se tudi pomena vzdrževanja zveze s svetom, poznavanja ljudi/69/ in resničnega življenja za umski razvoj in pospeševanje dojemanja. Iz planinskih šol so poslali izbrane mladeniče na vseučilišča v Francijo in Italijo, kjer so imeli širše območje za študij, razmišljanje in opazovanje kakor v naročju rodnih Alp. Ti mladeniči so bili izpostavljeni različnim skušnjavam. Bili so priče razuzdanosti in se srečevali s spretnimi Satanovimi orodji, ki so jih želela vplesti v najfinejše zmote in najnevarnejša slepila. Toda njihova vzgoja v otroštvu je bila takšna, da jih je pripravila na vse.
V šolah, kamor so odšli, niso smeli zaupati nikomur. Njihova obleka je bila skrojena tako, da so vanjo lahko skrili največji zaklad - dragocene rokopise Svetega pisma. Te rokopise, ki so bili sad večmesečnega in večletnega dela, so nosili s seboj. Kjer koli jim je bilo mogoče, so previdno, da ne bi izzvali suma, dali del teh rokopisov v roke njim, katerih srca so se jim zdela odprta za sprejem resnice. Mladi Valdenžani so se že od materinega naročja vzgajali s takšnim pogledom na svojo življenjsko nalogo; razumeli so svoje delo in ga zvesto izpolnjevali. V teh znanstvenih središčih so se mnogi spreobrnili k pravi veri in pogosto so njihova načela prežemala vso šolo. Papeški vodje niso mogli priti na sled temu tako imenovanemu kvarnemu krivoverstvu, čeprav so opravljali najstrožje preiskave.
Kristusov duh je misijonski duh. Prvo hrepenenje prerojenega srca je še druge pripeljati k Zveličarju. Tega duha so imeli valdenžanski kristjani. Čutili so, da Gospod pričakuje od njih nekaj več, kakor pa da samo ohranijo isto resnico v svojih cerkvah. Na njih je počivala resna odgovornost, da bi luč resnice zasvetila tudi med njimi, ki so živeli v temi. Z mogočno močjo Božje besede so si prizadevali strgati verige, ki jih je nadel Rim. Valdenžanski pridigarji so se pripravljali za misijonsko službo. Vsakdo, ki je imel v načrtu stopiti v pridigarsko službo, je moral najprej doživeti izkušnjo kot evangelist./70/ Vsakdo je moral tri leta delati v kakšnem misijonskem polju, preden je lahko sprejel službo v kaki domači cerkvi. Takšna služba, ki je že na samem začetku zahtevala samoodpoved in žrtve, je bila ustrezna priprava za pridigarski poklic v tistih časih človekove preiskušnje. Mladeniči, ki so se posvetili tej sveti službi, niso imeli pred seboj možnosti za pozemsko bogastvo in čast, temveč življenje dela in nevarnosti, a morda tudi mučeniško smrt. Misijonarji so odhajali po dva in dva, kakor je Jezus poslal učence. Z vsakim mladim je navadno šel starejši in izkušen spremljevalec, ki je bil vodja mlajšemu in odgovoren za njegovo vzgojo, a mlajši se mu je moral podrejati. Ta sodelavca nista bila vedno skupaj, toda pogosto sta se shajala k molitvi in svetovanju ter se tako med seboj krepila v veri.
Odkriti cilj svojega poslanstva bi pomenilo povzročiti njegov poraz; zato so previdno skrivali svojo pravo nalogo. Vsak pridigar je bil izučen kakšne obrti ali poklica in ti misijonarji so opravljali svoje delo pod plaščem kakšne posvetne dejavnosti. Navadno so prihajali kot trgovci ali prodajalci od hiše do hiše. "Prodajali so svilo, dragotine in druge predmete, ki so se lahko tisti čas kupili samo v najbolj oddaljenih središčih. Zato so bili kot trgovci dobro sprejeti tam, kjer bi jih kot misijonarje pregnali."(2) Neprestano so dvigali srca k Bogu in prosili za potrebno modrost, da bi lahko razodeli zaklad, ki je dragocenejši od zlata in biserov. Na skrivaj so nosili s seboj prepise Svetega pisma v celoti ali v delih. Kjer koli pa se jim je ponudila priložnost, so obračali pozornost svojih kupcev nanje. Pogosto so na ta način zbudili zanimanje za branje Božje besede. Tedaj so radi pustili kakšen del Svetega pisma njim, ki so si ga želeli imeti.
Dejavnost teh misijonarjev se je začela v ravninah in dolinah ob podnožju njihovih planin, toda širila se je daleč za temi mejami. Bosonogi, oblečeni v groba oblačila, prašni od potovanja so ti potniki podobni svojemu Učitelju/71/ hodili skozi velika mesta in prišli do oddaljenih dežel. Povsod so sejali dragoceno seme. Ob njihovih poteh so klile cerkve, mučeniška kri pa je pričevala v prid resnici. Božji dan bo pokazal bogato žetev duš kot sad dela teh zvestih ljudi. Božja beseda je skrito in tiho potovala skozi krščanstvo ter naletela na vesel sprejem v mnogih domovih in srcih.
Božja beseda za Valdenžane ni bila samo poročilo o Božjem ravnanju z ljudmi v preteklosti ter razodetje o sedanjih dolžnostih in odgovornostih, temveč jim je tudi razodevala nevarnosti in slavo prihodnosti. Verovali so, da se približuje konec vseh stvari. Med proučevanjem Svetega pisma z molitvijo in solzami so bili še bolj ganjeni z njenimi dragocenimi mislimi in so še jasneje videli svojo dolžnost, da še drugim oznanijo njene zveličavne resnice. Na svetih svetopisemskih straneh so videli jasno razodet načrt zveličanja in v veri v Jezusa so našli tolažbo, upanje in mir. Bolj ko je luč resnice obsevala njihov razum in prinašala veselje v njihova srca, bolj so si želeli njene žarke razširiti nanje, ki so živeli v temi papeških zmot.
Spoznali so, da se ljudstvo pod vodstvom papeža in duhovnikov zaman prizadeva dobiti odpuščanje grehov z mučenjem svojega telesa. Ljudje so stalno gledali nase, ker so jih naučili iskati zveličanje v svojih dobrih delih. Ko so spoznali svoje grešno stanje, so menili, da so izpostavljeni Božji jezi, zato so mučili svoje telo in dušo, vendar niso našli nikakršnega olajšanja. Tako so bile vestne duše zvezane z rimskimi nauki. Tisoči so zapuščali svoje prijatelje in sorodnike in preživljali svoje dneve v samostanskih celicah. S stalnim postom, bičanjem, dolgim nočnim bedenjem, dolgim klečanjem na mrzlih in vlažnih tleh svojih revnih celic, z dolgimi romanji, s poniževalnim trpljenjem in strašnim mučenjem so tisoči zaman iskali pomiritev svoje vesti. Obremenjeni z občutkom greha in s trepetom pred Božjo maščevalno jezo/72/ so mnogi trpeli, dokler niso stopili v grob popolnoma onemogli in brez enega samega žarka luči in resnice.
Valdenžani so si prizadevali tem lačnim dušam lomiti kruh življenja, da bi jim razodeli sporočilo miru, ki ga vsebujejo Božje obljube, in jih pripeljali h Kristusu, njihovemu edinemu upanju zveličanja. Za zmoto so šteli nauk, da se z dobrimi deli da opraviti pokora za prestopek Božjih zapovedi. Zaupanje v človeške zasluge preprečuje pogled na neskončno Kristusovo ljubezen. Jezus je umrl kot daritev za človeka, kajti padlo človeštvo ni moglo storiti ničesar za priporočilo pri Bogu. Zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja so temelj krščanske vere. Odvisnost duše od Kristusa je tako resnična in zveza z njim mora biti tako tesna, kakor je zveza med posameznimi udi in telesom ali med trto in mladikami.
Nauki papeža in duhovnikov so zapeljali ljudi, da je Božji in celo Kristusov značaj strog, temačen in neusmiljen. Zveličar je bil prikazan, kakor da je toliko brez sočutja do padlega človeka, da je nujno priklicati na pomoč duhovnike in svetnike za posrednike. Tisti, katerih srca so bila razsvetljena z Božjo besedo, so hrepeneli take ljudi usmeriti k Jezusu, ki jih ljubi, sočustvuje z njimi in z razširjenimi rokami vabi vse, naj pridejo k njemu s svojim bremenom greha, s svojimi skrbmi in težavami. Hrepeneli so odstraniti ovire, ki jih je Satan naložil ljudem, da ne bi videli obljub in se naravnost Bogu spovedali grehov ter sprejeli odpuščanje in mir.
Valdenžanski misijonar je rad razodeval dragocene resnice evangelija ljudem, ki so se zanimali zanje. Previdno je podajal pozorno prepisane dele Svetega pisma. Njegovo največje veselje je bilo prebuditi upanje v zavedni in z grehom ranjeni duši, ki je dotlej poznala samo maščevalnega Boga, ki čaka, da bo pravično kaznoval. S tresočimi ustnicami, s solznimi očmi, pogosto na kolenih,/73/ je svojim bratom razodeval dragocene obljube, ki so edino grešnikovo upanje. Tako je luč resnice prodirala v mnoga temna srca, razganjala temne oblake, v srcu pa se je porajalo sonce pravičnosti s svojimi zdravilnimi žarki. Pogosto se je dogajalo, da so posamezne dele Svetega pisma brali večkrat, kajti poslušalec je hotel, da se mu ponovijo, ker se je želel prepričati, ali je pravilno slišal. Posebno so si želeli ponoviti naslednje besede: "Kri Jezusa Kristusa, njegovega Sina, nas očiščuje slehernega greha. In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (1 Jan 1,7; Jan 3,14.15.)
Na ta način so se mnogim odprle oči glede rimskih zahtev. Spoznali so, kako zaman je upati v posredništvo ljudi ali angelov v grešnikovo korist. Ko je prava luč razsvetlila njihov um, so veselo dejali: "Kristus je moj duhovnik; njegova kri je moja daritev; njegov oltar je moja spovednica." Popolnoma so se oprli na Jezusove zasluge in ponavljali besede: "Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji. Zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Heb 11,6; Dej 4,12.)
Mnogi teh ljudi, ki jih je premetaval vihar, niso bili zmožni dojeti jamstva Zveličarjeve ljubezni. Tako veliko olajšanje jim je prineslo to spoznanje, tako velik pramen luči se je izlil nanje, da se jim je zdelo, kakor da so v nebesih. Z zaupanjem so položili roke v Kristusovo roko in s svojimi nogami trdno stopili na Skalo vekov. Izginil je sleherni strah pred smrtjo. Sedaj so bili pripravljeni za zapor in grmado, samo če bi s tem poveličali Odrešenikovo ime.
Božjo besedo so včasih brali na skrivnih prostorih le eni osebi, včasih pa majhni skupini, ki je hrepenela po luči in resnici. Pogosto so tako prebedeli cele noči. Navdušenje in občudovanje poslušalcev je bilo tako veliko, da je bil glasnik evangelija pogosto prisiljen prenehati brati,/74/ da bi poslušalci dojeli sporočilo zveličanja. Pogosto so se slišale besede: "Ali bo Bog zares sprejel mojo daritev? Ali bo usmiljeno pogledal name? Ali mi bo odpustil?" Tedaj je bil prebran odgovor: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat 11,28. - Ek)
Poslušalec je z vero sprejel obljubo, potem pa se je slišal vesel odgovor: "Nič več dolgih romanj, nič več mučnih potovanj na svete prostore. K Jezusu lahko pridem takšen, kakršen sem, grešen, neposvečen, in On ne bo zavrgel moje spokorniške molitve. 'Odpuščajo se ti grehi!' Moji, tudi moji so lahko prav tako odpuščeni!"
Val svetega veselja je napolnil srce, Jezusovo ime pa se je poveličevalo s hvalnico in zahvaljevanjem. Ti srečni ljudje so se vračali na svoje domove razširit luč in povedat drugim svoje nove izkušnje, kolikor so mogli, in da so našli pravo pot življenja. Čudna in veličastna moč se je skrivala v besedah Svetega pisma, ki so naravnost govorile resnice željnim srcem. Božji glas je bil ta, ki je prepričeval poslušalce.
Glasnik resnice je nadaljeval svojo pot; njegov videz ponižnosti, gorečnosti in iskrenosti pa je bil predmet mnogih pogovorov. V mnogih primerih ga poslušalci niso vprašali, od kod prihaja in kam gre. Toliko so bili prežeti z občudovanjem, potem pa še s hvaležnostjo in veseljem, da niso niti pomislili česa takega vprašati. Če so ga zaprosili, naj stopi v njihov dom, jim je odgovoril, da mora obiskati izgubljene ovce črede. Tedaj so se mnogi vprašali: "Ali ni bil to angel iz nebes?"
V mnogih primerih niso nikoli več videli glasnika resnice. Odšel je v druge dežele ali pa je preživljal življenje v kakšnem neznanem zaporu ali pa so njegove kosti trohnele na kakšnem prostoru, kjer je bil priča za resnico./75/ Toda besed, ki jih je zapustil, nihče ni mogel uničiti. Te so opravljale svoje delo v človeških srcih. Samo sodni dan bo popolnoma odkril njihove blagoslovljene sadove.
Valdenžanski misijonarji so prodrli v Satanovo kraljestvo in s tem spodbudili oblasti teme k večji budnosti. Knez hudobnosti je opazoval vsak napor širjenja resnice in spodbujal svoja orodja, naj se tega boje. V delu teh ponižnih popotnikov so papeški voditelji videli znamenje nevarnosti za svojo zadevo. Če bi dovolili, da bi luč resnice neovirano svetila, bi razgnala težke oblake zmot, v katerih je živelo ljudstvo. Misli ljudi bi usmerila k samemu Bogu in na koncu uničila rimsko vrhovno oblast.
Že sam obstoj tega ljudstva, ki je varoval stanovitno vero apostolske cerkve, je bil neprestana graja odpadniškemu Rimu, zato je izzival najbolj ogorčeno sovraštvo in preganjanje. Njihovo odklanjanje izročitve Svetih pisem je bila žalitev, ki je Rim ni mogel prenašati. Odločil se je, da jih bo iztrebil z zemlje. Tedaj so se začele najbolj grozovite križarske vojne proti Božjemu ljudstvu v njihovih planinskih domovih. Inkvizitorji so jih zasledovali in pogosto se je ponavljal prizor, v katerem je nedolžni Abel padel v roke ubijalca Kajna.
Večkrat so bila njihova rodovitna polja opustošena, njihovi domovi in molilnice zravnani z zemljo, tako da je tam, kjer je bilo nekoč rodovitno polje tega preprostega in marljivega ljudstva, ostala samo puščava. Kakor krvoločna zver vse bolj besni, ko okusi kri, tako so rimski pristaši postali vse bolj okrutni, ko so videli muke svojih žrtev. Mnogi teh prič čiste vere so bili preganjani kakor zveri po planinah in nagnani v doline, kjer so našli zavetje v objemu prostranih gozdov in skalnatih vrhov.
Nikakršne krivde ni bilo mogoče najti proti moralnemu značaju tega izobčenega ljudstva. Celo njihovi sovražniki so potrjevali, da je miroljubno, tiho in pobožno ljudstvo. Njihova velika krivda je bila, da niso hoteli služiti Bogu po papeški volji./76/ Zaradi te krivde so morali trpeti ponižanja, zasramovanja in muke, ki si jih lahko izmislijo samo ljudje in hudobni duhovi.
Ko se je Rim odločil iztrebiti osovraženo ločino, je papež izdal odlok, s katerim jih je obsodil kot krivoverce in dal pomorit.(l) Niso bili obdolženi kot lenuhi, nepošteni in zanikrni, pač pa je bilo zanje rečeno, da imajo takšno vrsto pobožnosti in svetosti, ki zapeljuje "ovce prave črede". Zato je papež ukazal: "Če se ta hudobna in gnusna ločina ne bo hotela odpovedati svoji veri, jo je treba streti kakor strupenjačo."(3) Ali je ta ošabni oblastnik računal na to, da se bo nekoč srečal s temi besedami? Ali je vedel, da so zapisane v nebeških knjigah in ga bodo srečale na sodni dan? Jezus pravi: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25,40.)
Ta papeški odlok je pozval vse vernike cerkve, da se združijo v križarski vojni zoper krivoverce. Da bi jih navdušil za sodelovanje v tem strašnem delu, jih je osvobodil vseh cerkvenih pokor in kazni, splošnih in posebnih. Sleherne dane prisege je razrešil vse, ki so se pridružili temu križarskemu pohodu. Priznal je za veljavno vse, kar so dosegli nezakonito, in obljubil odpuščanje vseh grehov njim, ki ubijejo kakšnega krivoverca. Razglasil je za neveljavne vse pogodbe v korist Valdenžanov, ukazal je njihovim služabnikom, naj jih zapustijo, prepovedal je vsem, da bi jim kakor koli pomagali, in pooblastil vsakogar, da sme odvzeti njihova posestva."(4) Ta dokument jasno razodeva, s čigavim duhom so bili navdihnjeni ti prizori. Kar se je tam slišalo, je bilo zmajevo rjovenje, ne pa Kristusov glas.
Papeški vodje niso hoteli prilagoditi svojega značaja merilom Božjih zapovedi, temveč so postavili merilo, ki je bilo njim všeč, in se odločili prisiliti vsakogar, da se prilagodi njemu, ker je tako hotel Rim. Dogajale so se najbolj grozovite tragedije. Pokvarjeni in bogokletni duhovniki in papeži so igrali vlogo, ki jim jo je določil Satan./77/ V njihovih srcih ni bilo milosti. Isti duh, ki je križal Kristusa in pomoril apostole ter spodbujal Nerona proti zvestim kristjanom tistega časa, je deloval tudi sedaj, da bi izkoreninil z zemlje otroke, ki jih je Bog ljubil.
Te pobožne ljudi so spremljala preganjanja skozi mnoga stoletja, vendar so jih potrpežljivo prenašali in si vztrajno želeli poveličati Odrešenika. Dalje so širili dragoceno resnico kljub križarskim vojnam proti njim in nečloveškemu morjenju, na katero so bili obsojeni. Bili so preganjani do smrti, toda njihova kri je namakala posejano seme, da ni ostalo brez sadu. Tako so Valdenžani pričali o Bogu več stoletij pred Lutrovim rojstvom. Razkropljeni po raznih deželah so sejali seme reformacije, ki se je začela v Wyclifovem času, se razširila in utrdila v Lutrovih dneh ter jo morajo v zadnjem času nadaljevati tisti, ki so pripravljeni pretrpeti vse za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. (Raz 1,9.)/78/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!