 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
42. Boj je končan (angleško)
Ob koncu tisočletja se Jezus znova vrne na zemljo. Obdaja ga množica odrešencev in spremljajo angeli. Ko se spušča v strašnem veličastvu, ukazuje mrtvim brezbožnikom, naj vstanejo, da bodo prejeli obsodbo. Ti vstajajo v velikanski množici, ki je ni mogoče prešteti kakor morskega peska. Kakšno nasprotje s tistimi, ki so vstali pri prvem vstajenju! Pravični so bili oblečeni v nesmrtno mladost in lepoto. Brezbožni pa nosijo na sebi sledove bolezni in smrti.
Sleherno oko v tej ogromni množici zre v slavo Božjega Sina. Roji brezbožnih enoglasno vzklikajo: "Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!" Te izjave pa ne navdihuje ljubezen do Jezusa. Moč resnice izsiljuje te besede iz nenaklonjenih ustnic. Brezbožni prihajajo iz svojih grobov z enakim sovraštvom do Kristusa in z uporniškim duhom, s kakršnim so bili odšli vanje. Nimajo več nobenega časa milosti, v katerem bi odpravili hibe svojega preteklega življenja. Saj jim ne bi koristil. Celotno prestopniško življenje jim ni omehčalo srca. Ko bi jim tudi bil dan še en čas milosti, bi ga potratili, kakor so prvega s teptanjem Božjih zahtev in odkritim uporom proti njemu.
Kristus se spušča na Oljsko goro, odkoder je pri vstajenju odšel v nebesa in kjer sta angela ponovila obljubo o njegovi vrnitvi. Prerok pravi:/662/ "Tedaj pride Gospod, moj Bog, in vsi sveti z njim. In njegove noge bodo tisti dan stale na Oljski gori, ki je nasproti Jeruzalemu ob vzhodu; in Oljska gora se razkolje po sredini ... in naredi se jako velika dolina. In Gospod bo kralj nad vso zemljo; tisti dan bo Gospod eden in ime njegovo eno." (Zah 14,5.4.9.) Ko bo novi Jeruzalem v vsem zaslepljujočem blišču prišel iz nebes, se spusti na prostor, ki ga je očiščen pripravljen sprejeti, a Kristus stopi v Sveto mesto s svojim ljudstvom in angeli.
Tedaj pa se Satan pripravi za zadnji mogočni boj za nadoblast. Načelnik zla je ubog in potrt, ker je ostal brez moči in ni mogel varati; ko pa je videl, da so brezbožni vstali od mrtvih in se postavili na njegovo stran, se mu je upanje obnovilo, zato se je odločil, da se ne bo vdal v velikem boju. Vse vojske izgubljenih bo razvrstil pod svojo zastavo in si po njih prizadeval izpeljati svoj načrt. Brezbožni so Satanovi ujetniki. Ko so zatajili Kristusa, so sprejeli vlado uporniškega voditelja. Pripravljeni so sprejeti njegove predloge in izpeljati njegove zahteve. Sam ostaja zvest svoji prvotni zvijači, da se ne prizna za Satana. Trdi, da je knez, ki ima lastninsko pravico do sveta, a mu je bila ta dediščina protizakonito odvzeta. Preslepljenim podložnikom se predstavlja kot odrešenik in jim zagotavlja, da jih je njegova moč pripeljala iz grobov in da bo jih zdaj otel najbolj surovega tiranstva. Kristusova navzočnost se je umaknila, Satanovi čudeži pa so potrdili njegove trditve. Slabotne je okrepčal in vse navdihuje s svojim duhom in močjo. Namerava jih popeljati v napad na šotorišče svetih in zavzeti Božje mesto. Z vražjim vriskanjem kaže na neštete milijone od mrtvih obujenih in trdi, da je kot njihov vodja dovolj močan, da bo premagal mesto in dobil nazaj svoj prestol s kraljestvom vred./663/
V tej velikanski gneči so množice dolgoživečega predpotopnega rodu; ljudje visoke rasti in velikanskega uma, ki so se prepustili vodstvu padlih angelov in s tem posvetili vse svoje spretnosti in znanje poviševanju samega sebe; ljudje, katerih čudovita umetniška dela so vodila ljudi k malikovanju njihovih nadarjenosti, toda njihova krutost in hudobni izumi so oskrunili zemljo in popačili Božjo podobo ter povzročili, da se jih je Bog odločil zbrisati z obličja zemlje. Med množico so kralji in vojskovodje, ki so premagali narode, pogumni možje, ki nikoli niso zgubili boja, ošabni in stremuški vojaki, pred katerimi so trepetala kraljestva. Smrt ni spremenila teh doživljajev. Ko so prišli iz grobov, so se njihove misli nadaljevale prav tam, kjer so se bile pretrgale. Spodbujale so jih iste želje po zmagi, kakršne so vladale v njih, ko so padli v boju.
Satan se je posvetoval najprej s svojimi angeli, potem pa še s kralji, zmagovalci in mogočniki. Videli so, da je moč in številnost na njihovi strani, ter izjavili, da je armada v mestu majhna, če se primerja z njihovo, zato jih bo lahko premagati. Naredili so načrt za zavzetje bogastva in slave novega Jeruzalema. Vsi so se takoj začeli pripravljati za spopad. Sijajni umetniki so izdelali bojne pripomočke. Vojaški poveljniki so urejali gruče vojščakov v čete in oddelke.
Končno je izdano povelje za premik in nešteta množica se požene naprej - armada, kakršne nikoli niso vpoklicali pozemski zmagovalci in ni bila nikoli sestavljena iz moči vseh vekov, odkar se je začela vojna na zemlji. Satan, najmogočnejši med vojščaki, vodi sprednje čete in njegovi angeli združujejo svoje moči za končno bitko. Kralji in vojaki so v svojem spremstvu in množice hodijo za velikansko gručo, vsaka pod svojim določenim vodjem. Z vojaško natančnostjo dolge vrste stopajo po razpokani in neravni površini proti Božjemu mestu. Jezus ukaže zapreti vrata novega Jeruzalema, in Satanova vojska obkoli mesto ter se pripravi za naskok./664/
Tedaj se Kristus znova pojavi pred sovražniki. Daleč nad mestom stoji povišani sveti prestol na podnožju iz bleščečega zlata. Na njem sedi Božji Sin obdan z državljani svojega kraljestva. Noben jezik ne more opisati, noben čopič narisati Kristusove moči in veličastva. Božjega Sina zastira slava večnega Očeta. Sijaj njegove navzočnosti napolnjuje Božje mesto, žari iznad vrat in odseva po vsej zemlji.
Najbliže prestolu so nekdanji največji gorečniki za Satanovo delo, ki so se kakor iz ognja potegnjeno poleno podali za Zveličarjem z vso globoko in vdano požrtvovalnostjo. Ob njih so tisti, ki so spopolnili svoj značaj sredi hinavščine in nevere, in tisti, ki so spoštovali Božje zapovedi, ko jih je krščanski svet poteptal, ter milijoni iz vseh vekov, ki so pretrpeli mučeniško smrt za svojo vero. Za njimi pa "velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov ... pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njih rokah". (Raz. 7,9.) Njihov boj je končan in zmaga dobljena. Dokončali so tek in dosegli nagrado. Palmove veje v njihovih rokah simbolizirajo njihovo zmago, bela oblačila pa so znamenje neomadeževane Kristusove pravičnosti, ki je sedaj njihova.
Odrešeni pojo hvalnico, ki odmeva in doni skozi nebesni svod: "Zveličanje našemu Bogu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!" (Raz 7,10.) Angeli in serafi združujejo svoje glasove v češčenju. Ko so odrešenci zagledali Satanovo moč in škodoželjnost, so se zavedli bolj kakor kdaj prej, da ni poleg Kristusove nobene moči, po kateri lahko postanejo zmagovalci. V vsej tej sijajni množici ni nikogar, ki bi zveličanje pripisal sebi, kakor da ga je dosegel s svojo močjo in pobožnostjo. Nihče ne govori o tem, kaj je naredil ali pretrpel; ampak težišče vsake pesmi in jedro vsake himne je: Zveličanje našemu Bogu in Jagnjetu./665/
V navzočnosti zbranih prebivalcev zemlje in nebes je končno kronan Božji Sin. In sedaj, oblečen v največje veličastvo in moč, Kralj kraljev izreka obsodbo nad uporniki proti njegovi vladavini in pravično kaznuje vse, ki so prestopali njegove zapovedi in zatirali njegovo ljudstvo. Božji prerok pravi: "In videl sem prestol, velik, in sedečega na njem, ki mu je izpred obličja bežala zemlja in nebo, in ni se jima našlo mesto. In videl sem mrtve, velike in male, stoječe pred prestolom, in knjige so se odprle; in druga knjiga se je odprla, ki je knjiga življenja. In sojeni so bili mrtvi po tem, kar je bilo pisano v knjigah, po svojih delih." (Raz. 20,11.12.)
Brž ko se odpro spominske knjige in Jezus pogleda v brezbožnike, se ti zavedo slehernega greha, ki so ga kdaj storili. Spoznajo trenutek, ob katerem so njihove noge stopile s steze čistosti in svetosti ter kako daleč sta jih pripeljala ošabnost in upor v teptanju Božjih zapovedi. Zapeljive skušnjave, ki so jih spodbujale k popuščanju grehu, popačeni blagoslovi, zavrženi Božji poslanci, odklonjeni opomini, valovi milosti, ki so se odbijali od trdovratnih, nespokorjenih src - vse se je pokazalo kakor zapisano z ognjenimi črkami.
Nad prestolom se je prikazal križ; kakor v panoramskem pregledu so se videli prizori Adamove skušnjave in pada ter razvoja korakov vzvišenega odrešitvenega načrta. Skromno Zveličarjevo rojstvo; njegovo pozemsko življenje ponižnosti in poslušnosti; njegov krst v Jordanu; njegov post in njegovo skušanje v puščavi; njegova javna služba, v kateri je razkrival ljudem najdragocenejše blagoslove; njegovi dnevi polni milostnih in sočutnih del ter noči molitve in bedenja v gorski samoti; izbruhi zavisti, sovraštva in zlobe, s katerimi je bila poplačana dobrota; grozne skrivnostne smrtne muke v Getsemaniju pod strašno težo grehov vsega sveta; njegova izdaja v roke morilske drhali;/666/ strašni dogodki noči groze - občutljiv ujetnik, ki so ga pozabili ljubljeni učenci in nevljudno pobegnili po jeruzalemskih ulicah; Božji Sin sredi vriskanja stoji pred Anom v palači velikega duhovnika, pred Pilatom v sodni dvorani, pred strahopetnim in krutim Herodom, zasmehovan, psovan, mučen in obsojen na smrt - vse je bilo jasno naslikano.
In sedaj so pred majajočo se množico odkriti zadnji prizori - potrpežljivi Trpin stopa proti Golgoti; nebeški Knez visi na križu; ošabni duhovniki in zasmehujoča drhal se roga njegovim smrtnim mukam; nadnaravna tema; potres, pokanje skal in odprti grobovi, kar je označilo trenutek, ko je Odrešenik sveta izročil življenje.
To je bil prav grozen videz. Satan, njegovi angeli in podložniki se niso mogli obrniti od prizora svojih del. Vsak je znova gledal svoje storjeno delo. Herod, ki je pomoril nedolžne otročiče v Betlehemu, da bi uničil Izraelovega kralja; podla Herodiada, na katere krivični duši je počivala kri Janeza Krstnika; slabič in hinavec Pilat; zasmehujoči vojaki in knezi ter pobesnela množica, ki vpije: "Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" - vsi ti gledajo grozoto svoje krivde. Zaman se poskušajo skriti pred božanskim veličastvom njegovega obličja, ki prekaša sončni sijaj, medtem ko odrešeni polagajo svoje krone pred Zveličarjeve noge in vzklikajo: "On je umrl zame!"
Med množico odkupljenih so Kristusovi apostoli, junaški Pavel, goreči Peter, ljubeči in ljubljeni Janez ter njihovi odkritosrčni bratje z množico mučencev vred; zunaj obzidja pa so z vsemi nizkotnimi in gnusnimi stvarmi tisti, kateri so jih preganjali, zapirali in morili. Tam je Neron, zlobna in krvoločna pošast, sedaj gleda veselje in povišanje tistih, ki jih je nekoč mučil in je v njihovih najneznosnejših mukah našel Satanovo radost. Tam je njegova mati priča posledic lastnega dela;/667/ vidi, kako so se hudobni vtisi značaja prenesli na njenega sina in kako je s svojim vplivom in zgledom spodbujala in razvijala v njem slabosti, ki so obrodile sadove hudodelstva, nad katerimi je svet osupnil.
Tam so papeževi duhovniki in prelati, ki so se izdajali za Kristusove predstavnike, a vendar so uporabljali natezalnice, ječe in grmade, da bi nadzorovali vest njegovega ljudstva. Tam so ošabni papeži, ki so se povišali na Božji prostor in si upali spremeniti zapovedi Najvišjega. Ti dozdevni cerkveni očetje morajo poravnati račun pred Bogom, a bi se temu prav radi izognili. Prepozno so spoznali, da je Mogočni ljubosumen na svoje zapovedi in nikakor ne bo izbrisal krivde. Sedaj so se naučili, da se Kristus enači s svojim trpečim ljudstvom; sedaj dojemajo težo njegovih besed: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25,40.)
Ves brezbožni svet stoji obtožen pred Božjim sodiščem zaradi veleizdaje nebeške vladavine. Nima nikogar, da bi se zavzel za njegov primer; je brez izgovora; nad njim je izrečena kazen večne smrti.
Sedaj je jasno vsem, da plačilo za greh ni plemiška neodvisnost in večno življenje, temveč uničenje, poguba in smrt. Brezbožni spoznavajo, da so pogubljeni zaradi svojega uporniškega življenja. Neprekosljivo in večno vrednost slave so prezrli, ko jim je bila ponujena; a kako zaželena se jim zdi sedaj. Ti ljudje vpijejo: "Vse to bi lahko bilo moje; ampak te stvari sem zavrgel. O, čudna norost! Mir, srečo in čast sem zamenjal za ničevost, sramoto in obup." Vsi se zavedajo, da je pravična njihova izključitev iz nebes. S svojim življenjem so izjavljali: "Nočemo, da bi nam ta (Jezus) kraljeval." (Luk 19,14.)
Brezbožni kakor očarani gledajo kronanje Božjega Sina. V njegovih rokah vidijo tablici Božjih zapovedi, pravilnik, ki so ga prezirali in prestopali./668/ Priče so izbruhu občudovanja, navdušenja in češčenja zveličanih. Medtem ko zvoki melodije donijo do ogromne množice zunaj mesta, vsi v en glas vzklikajo: "Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravična in resnična tvoja pota, o Kralj narodov!" (Raz 15,3.) in padajo na obraz, da bi se poklonili Knezu življenja.
Satan je videti kakor ohromel, ko gleda Kristusovo slavo in veličastvo. Nekdanji zaslanjajoči kerub se spominja, od kod je padel. Svetli seraf, "sin jutranje zarje"; kako je spremenjen, kako je padel! Za večno je izključen iz zbora, v katerem je nekoč užival čast. Sedaj vidi drugega angela v Očetovi bližini, oblečenega v Božjo slavo. Vidi, da je na Kristusovo glavo položil krono angel ljubke postave in veličastne drže, in vedel je, da bi bil lahko prav on ta angel s tako vzvišenim položajem.
Spomin ga vrne v domovino njegove nedolžnosti in čistosti, miru in zadovoljnosti, v katerih je živel, dokler si ni dovolil godrnjati proti Bogu in zavidati Kristusu. Njegove obtožbe, upor in prevare zaradi pridobivanja naklonjenosti in podpore pri angelih, njegovo trdovratno odklanjanje, da si sploh ni prizadeval za ponovno pridobivanje prvotnega položaja, ko mu je Bog ponujal odpuščanje - vse je razločno stopalo predenj. Pregledal je svoje delovanje med ljudmi in njegove posledice - sovraštvo človeka do soljudi, strašno uničevanje življenja, nastanek in padec kraljestev, prevrati prestolov, dolge vrste uporov, bojev in revolucij. Spominja se svojega neprestanega prizadevanja, da bi nasprotoval Kristusovemu delu in pogrezal človeka vse globlje v greh. Spoznal je, da njegovi peklenski nameni niso mogli uničiti nikogar, ki je zaupal v Jezusa. Ko je pogledal na svoje kraljestvo kot sad svojega dela, je videl samo neuspeh in pogubo. Napeljal je množice k veri, da bodo zlahka zavzeli Božje mesto; sam pa je vedel, da je to laž. V vsem velikem boju je bil vedno znova in znova premagan in prisiljen k vdaji. Zelo dobro je poznal moč in veličastvo Večnega./669/
Namen velikega upornika je bil vedno opravičiti samega sebe in dokazati, da je Božja vladavina kriva za upor. Za ta cilj je uporabljal vse moči svojega veleuma. Delal je preudarno in sistematično ter z očarljivim uspehom vodil velikanske množice, da so sprejele njegovo razlago velikega boja, ki je tako dolgo trajal. Tisoče let je ta vodja zarote vsiljeval ponaredek za resnico. Sedaj je napočil čas, da bo upor končno zadušen ter bosta razkrita Satanova zgodovina in značaj. Ob zadnjem naporu, da bi vrgel Kristusa s prestola, uničil njegovo ljudstvo in zavzel Božje mesto, bo velegoljuf popolnoma razkrinkan. Njegovi pristaši bodo videli popolni propad svojega dela. Kristusovi sledilci in zvesti angeli bodo spoznali popolno velikost njegovih spletk zoper Božjo vladavino. Postal bo predmet splošnega gnusa.
Satan je spoznal, da ga je njegov prostovoljni upor onesposobil za nebesa. Svoje moči je uril za boj zoper Boga; nebeški mir, čistost in skladnost bi mu povzročali neznosne muke. Njegove tožbe zoper Božjo milost in pravičnost so zdaj ovržene. Očitek, ki si ga je prizadeval vreči na Jahveja, se je vrnil nanj. Zato sedaj Satan pada na tla in priznava, da je pravično obsojen.
"Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? ker sam si svet; kajti vsi narodi bodo prišli in molili pred teboj, ker razodela so se tvoja pravična dela." (Raz 15,4.) Sleherno vprašanje o resnici in zmoti v dolgotrajnem boju je razčiščeno. Posledice upora in sadovi privrženosti Božjim zakonom so razločno vidni pred vsemi ustvarjenimi razumnimi bitji. Delovanje po Satanovem vplivu nasproti Božji vladavini je prikazano pred vsem vesoljem. Satana je obsodilo njegovo lastno delo. Božja modrost, pravičnost in dobrota stojijo popolnoma opravičene. Vidi se, da je bilo njegovo ravnanje v velikem boju opravljeno/670/ zaradi večne blaginje njegovega ljudstva in blaginje vseh svetov, ki jih je ustvaril. "Hvalijo te naj, Gospod, vsa tvoja dela, in slave te naj tisti, ki jim izkazuješ milost." (Ps 145,10.) Zgodovina greha bo ostala vso večnost za pričo, da obstoj Božjih zapovedi zagotavlja srečo vseh ustvarjenih bitij. Vse vesolje, zvesti in nezvesti, imajo pred očmi vsa dejstva velikega boja, zato enoglasno izjavljajo: "Pravična in resnična so tvoja pota, o Kralj narodov."
Pred vesoljem je bilo jasno predstavljena velika daritev, ki sta jo darovala Oče in Sin v človekovo korist. Napočil je čas, da Kristus zasede svoj pravi položaj in je poveličan nad vsako kraljestvo, moč in ime. Zaradi veselja, ki ga je čakalo - namreč da bo mnogo sinov pripeljal v slavo - je pretrpel križ in zdržal sramoto. Čeprav sta bili sramota in bolečina nedojemljivo veliki, sta bili veselje in slava vendar še večji. Gledal je na odrešene, obnovljene v njegovo podobo, ker vsako srce nosi popoln izraz božanstva in vsako obličje odseva podobo svojega Kralja. V njih vidi sad trpljenja svoje duše, zato je zadovoljen. Z glasom, ki ga slišijo zbrane množice pravičnih in brezbožnih, izjavlja: "Glejte očiščene z mojo krvjo! Za te sem trpel, zanje sem umrl, da bi na vse veke lahko živeli v moji navzočnosti." Oblečeni v bela oblačila, ki so stali ob prestolu so zapeli hvalnico: "Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, prejeti moč in bogastvo in modrost in krepkost in čast in slavo in blagoslov." (Raz 5,12.)
Čeprav je bil Satan primoran priznati Božjo pravičnost in se pokloniti Kristusovi vrhovni oblasti, je njegov značaj ostal nespremenjen. Njegov uporniški duh znova narašča kakor silna poplava. Napolnjen s srdom se odloča, da ne bo odstopil od velikega boja. Nastopil je trenutek zadnje obupne bitke zoper nebeškega Kralja./671/ Zdrvi med svoje pristaše in si jih prizadeva navdihniti s svojim srdom in navdušiti za takojšnji naskok. Toda v neštetih milijonih, ki jih je bil zapeljal k uporu, nihče ne priznava njegove oblasti. Njegove moči ni več. Brezbožni so sicer napolnjeni z enako jezo na Boga kakor Satan; vendar se zavedajo, da je njihov položaj brez izhoda in se ne morejo bojevati z Jahvejem. Svoj srd usmerijo na Satana in njegove pomočnike pri varanju ter se z demonsko razjarjenostjo zakadijo vanje.
Gospod pravi: "Ker si naredil svoje srce kakor Božje srce, zato, glej, pripeljem nad tebe tujce, silovitnike med narodi: ti potegnejo svoje meče zoper lepoto tvoje modrosti in oskrunijo tvoje veličje. V jamo te pahnejo, in umrješ mučno smrt prebodencev v srcu morja. Zaradi tvoje velike kupčije se je napolnila tvoja notranjščina s silovitostjo, in si grešil; zato sem te pahnil kot nesvetega z Božje gore in sem te, o kerub zaslanjajoči, pogubil izmed ognjenih kamnov. Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja; zvrnil sem te na tla, kraljem pred oči sem te del, da bi te gledali. Po množini svojih krivic, v nepravičnosti svoje kupčije si onečastil svoja svetišča; zato sem izpeljal izsredi tebe ogenj, ki te je požrl, in izpremenil sem te v pepel na zemlji pred očmi vseh tistih, ki te gledajo. Vsi, ki te poznajo med narodi, strme ob tebi; strahota si vsem, in nikdar več te ne bo!" (Ezek 28,6-8.16-19.)
"Kajti vsako obuvalo tistih, ki obuti stopajo v bojnem hrupu, in vsaka okrvavljena obleka se sežge, bo za jed ognju. Zakaj goreča je Gospodova jeza zoper vse narode in srditost zoper vso njih vojsko; preklel jih je v pokončanje, izročil jih je v klanje. Dežil bo na brezbožne zanke, ogenj in žveplo in pekoč veter bo delež njih čaše." (Iz 9,5; 34,2; Ps 11,6.) Ogenj pade z neba od Boga. Zemlja se odpre. V njeni globini skrito orožje pride na površino. Požirajoč plamen šviga iz vseh odprtih prepadov. Skale se vžgo. Prišel je dan, ki gori kakor peč. Prvine se raztapljajo zaradi hude vročine, celo zemlja in dela na njej gore. (Mal 4,1; 2 Pet 3,10.) Površje zemlje je videti kakor stopljena gmota - kakor da vre ogromno ognjeno jezero./672/ Napočil je čas obsodbe in pogube brezbožnikov - "Kajti dan Gospodovega maščevanja je, leto povračila, da se reši Sionova pravda." (Iz 34,8.)
Brezbožni prejmejo plačilo na zemlji. (Preg 11,31.) "Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetniki in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne ostavi ne korenine ne mladike." (Mal 4,1.) Nekateri so uničeni v trenutku, drugi bodo trpeli nekaj dni. Vsakdo je kaznovan "po svojih delih". Priznani grehi pravičnih so bili preneseni na Satana, zato on ne bo trpel samo za svoj upor, temveč tudi za grehe, v katere je bil zapeljal Božje ljudstvo. Njegova kazen bo večja od vseh drugih, ki jih je prevaral. Ko bodo uničene vse žrtve njegovih prevar, bo moral še dalje živeti in trpeti. Slednjič bodo v uničujočem ognju uničeni vsi brezbožni, korenina in mladike - Satan kot korenina, njegovi pristaši kot mladike. Opravljena je popolnoma zakonita kazen; zadoščeno je zahtevam pravičnosti; nebesa in zemlja gledajo vse to in priznavajo Jahvejevo pravičnost.
Satanovo uničevalno delo je končano za vekomaj. Šest tisoč let je izvrševal svojo voljo in napolnjeval zemljo z gorjem ter povzročal žalost vesolju. Vse stvarstvo je vzdihovalo in se mučilo. Sedaj pa so Božja stvarstva za vselej prosta njegove navzočnosti in skušnjav. "Pokojna, mirna je zdaj vsa zemlja; nastalo je glasno petje." (Iz 14,7.) Vzklik slave in zmage prihaja od vsega zvestega vesolja. Glas velike množice, glas mnogih voda in glas silnega grmenja se sliši, da pravi: "Aleluja! Ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni!" (Raz 19,6.)
Medtem ko je zemlja zavita v uničevalni ogenj, pravični varni prebivajo v svetem mestu. Druga smrt nima moči nad njimi, ki so vstali v prvem vstajenju. Bog, ki je za brezbožne požirajoč ogenj, je hkrati sonce in ščit za svoje ljudstvo. (Raz 20,6; Ps 84,11.)/673/
"In videl sem novo nebo in novo zemljo; kajti prvo nebo in prva zemlja sta bila prešla, in morja ni več." (Raz 21,1.) Ogenj, ki je požrl brezbožne, je očistil zemljo. Odstranjena je vsaka sled prekletstva. Nikakršen večni pekel ne bo odkupljenih spominjal na strašne posledice greha.
Ostal bo samo en spomin. Naš Odrešenik bo za vselej nosil na sebi znamenja križanja. Na glavi, prsih, nogah in rokah bodo vidne samo brazgotine krutosti, ki jih je naredil greh. Prerok gleda Kristusovo slavo in pravi: "Žarki se mu iskre iz rok, in ondi je skrita njegova moč." (Hab 3,4.) Iz njih je tekla kri, ki je spravila ljudi z Bogom, v njih je Zveličarjeva slava, tam je "skrita njegova moč". Ker je "premogočen za rešenje" z odrešeniško daritvijo, je zmožen uporabiti pravičnost nad temi, ki so prezirali Božjo milost. Znamenja njegovega ponižanja so njegova najvišja čast, a brazgotine z Golgote bodo vso večnost kazale njegovo slavo in pričale za njegovo moč.
"In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo, kraljestvo jeruzalemske hčere." (Miha 4,8.) Prišel je čas, po katerem so ljudje hrepeneli od tistega dne, ko je bil z ognjenim mečem izgnan iz raja prvi par - čas "odrešitve Božje lastnine". (Ef 1,14.) Vsa zemlja, ki je bila nekoč dana človeku za kraljestvo, pa mu jo je Satan odvzel s prevaro in jo tako dolgo držal v svoji oblasti, je sedaj po velikem načrtu zveličanja vrnjena pravemu gospodarju. Vrnjeno je vse, kar je bilo nekoč izgubljeno zaradi greha. "Kajti tako pravi Gospod ... obrazovatelj zemlje in njen stvaritelj; On jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje." (Iz 45,18.) Ko je Bog tako pripravil zemljo, da bo prebivališče odrešenih, se je izpolnil njegov prvotni namen, ki ga je imel z njo. "Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej." (Ps 37, 29.)
Mnogi se boje, da bi bila prihodnja dediščina videti preveč materialna,/674/ zato simbolično tolmačijo prav tiste resnice, ki nas spodbujajo, da gledamo nanjo kot na naš dom. Kristus je zagotovil učencem, da jim odhaja pripravit prebivališča v Očetovi hiši. Kdor sprejme nauke Božje besede, ne bo popolni nevednež glede nebeškega bivališča. Pa še "česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v srce človeku ni prišlo, to je pripravil Bog tem, kateri ga ljubijo". (1 Kor 2,9.) Človeški jezik ne ustreza za opisovanje nagrade pravičnih. Znana bo samo njim, ki jo bodo videli. Noben omejen um ne more dojeti slave Božjega raja.
V Svetem pismu se dediščina svetih imenuje domovina. (Heb 11,14-16.) Tam bo nebeški Pastir vodil svojo čredo k studencem žive vode. Drevo življenja rodi vsak mesec svoj sad, katerega listje je v ozdravljenje narodom. Tam so večni izviri čisti kakor kristal, ob njih raste drevje, ki meče senco na steze, pripravljene za Gospodove odrešence. Tam so tudi prostrane ravnine, ki postopoma prehajajo v prelepe griče; Božje gore ponosno dvigajo svoje visoke vrhove. In na teh mirnih poljanah ob živih izvirih bo našlo svoje domove Božje ljudstvo, ki je bilo dolgo romar in tujec.
"In moje ljudstvo bo prebivalo v domovju miru in v varnih prebivališčih in v krajih za pokoj mirnih. Več ne bo slišati o silovitosti v tvoji deželi, o pustošenju in podiranju po tvojih pokrajinah; temveč imenovala boš svoje obzidje Zveličanje in svoja vrata Hvalo. In zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. Ne bodo zidali, kdo drug pa prebival, ne bodo sadili, kdo drug pa užival ... in delo svojih rok bodo dolgo uživali moji izvoljenci." (Iz 32,18; 60,18; 65,21.22.)
"Veselila se bosta puščava in samotni kraj, radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža. Namesto grmovja zrastejo ciprese, namesto koprive vstane mirta. In prebival bo volk z jagnjetom/675/ in leopard bo ležal pri kozliču ... in majhen deček vodnik med njimi. Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori moje svetosti, pravi Gospod." (Iz 35,1; 55,13; 11,6.9.)
V nebeškem ozračju ne bo obstajala bolečina. Tam ne bo solz, pogrebnih sprevodov, niti sledu žalosti. "In smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja ... kajti prvo je prešlo. In noben prebivalec ne poreče: Bolan sem! Ljudstvu, ki v njem prebiva, bo odpuščena krivica." (Raz 21,4; Iz 33,24.)
Tam je novi Jeruzalem, prestolnica poveličane nove zemlje, "prekrasen venec v Gospodovi roki in kraljevo naglavje v roki svojega Boga. In njegova svetloba je enaka predragemu kamnu, kakor kamnu jaspidu, čistemu kakor kristal. In narodi bodo hodili po njegovi svetlobi, in kralji zemlje nosijo svojo slavo vanje." Gospod je rekel: "In radoval se bom nad Jeruzalemom in veselil se svojega ljudstva. Glej Božji šotor z ljudmi, in prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva, in Bog sam bo med njimi, njih Bog." (Iz 62,3; Raz 21,11.24; Iz 65,19; Raz 21,3.)
V Božjem mestu ne bo noči. Nihče ne bo potreboval ali si želel počitka. Nihče se ne bo utrudil, ko bo izvrševal Božjo voljo in daroval hvalo njegovemu imenu. Vedno bomo čutili jutranjo svežino in dozdevalo se nam bo, da ne bo nikoli minila. "In ni jim potreba svetilnice in sončne luči, ker jim bo svetil Gospod, Bog." (Raz 22,5.) Sončno luč bo nadomestila svetloba, ki ne bo slepila, vendar bo neprimerljivo svetlejša od današnjega opoldanskega sonca. Božja in Jagnjetova slava bo napolnjevala sveto mesto z nezasenčljivo svetlobo. Odrešeni bodo hodili v slavi svetlobe večnega dne.
"A svetišča nisem videl v njem, kajti Gospod, Bog, Vsegamogočni, je njegovo svetišče in Jagnje." (Raz 21,22.) Božje ljudstvo ima prednost vzdrževati odprto zvezo z Očetom in Sinom. "Sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki." (1 Kor 13,12.)/676/ Sedaj gledamo Božje obličje kakor v ogledalu, namreč v delih narave in v njegovem ravnanju z ljudmi; takrat pa ga bomo gledali iz obličja v obličje brez vsakršnega pajčolana. Stali bomo v njegovi navzočnosti in gledali slavo njegovega obličja.
Tam se bodo sveti spoznali takšni, kakršni so bili vnaprej spoznani. Ljubezen in sočutje, ki ju je Bog vsadil v dušo, bosta tam prišla do najpopolnejšega in najslajšega izraza. Tam bo čista, sveta in skladna zveza med vsemi bitji, blaženimi angeli in zvestimi vseh časov, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi, sveto vezilo, ki združuje celotno družino nebes in zemlje, (Ef 3,15.) in ta bo pomagala ohranjati srečo odrešenih.
Tam bo nesmrtni um razmišljal z neminljivim navdušenjem o skrivnostih ustvarjalne moči in čudežih odrešeniške ljubezni. Tam ne bo krutega in zapeljivega sovražnika, da bi nas skušal, naj pozabimo Boga. Razvile se bodo vse sposobnosti in povečale vse moči. Pridobivanje znanja ne bo utrujalo ali izčrpavalo moči. Lahko se bomo lotili največjega dela, uresničili svoje največje želje in dosegli največja hrepenenja. Toda še vedno bodo nove višine, ki jih bomo želeli doseči; novi čudeži za občudovanje; nove resnice, ki jih bomo želeli razumeti, in nove stvari, ki bodo zahtevale, da napnemo vse sile svojega uma, srca in telesa.
Vsi vesoljski zakladi bodo na voljo odrešenim za proučevanje. Ker bodo osvobojeni umrljivosti, bodo lahko odšli na oddaljene svetove - svetove, ki so drhteli, ko so opazovali človeško trpljenje, a bodo radostno peli ob novici, da so ljudje odkupljeni. Otroci te zemlje bodo z nedopovedljivim veseljem stopali v radost in modrost brezgrešnih bitij. Lahko bodo uporabljali zakladnico znanja, ki so si ga ti pridobili skozi stoletja razmišljanja o Božjih mojstrovinah. Z neskaljenim pogledom bodo opazovali slavo stvarstva - sonc, zvezd in osončij, ki krožijo po svojem redu okrog prestola Božanstva./677/ Na vsem stvarstvu od najmanjšega do največjega je napisano Stvarnikovo ime in v vseh se kaže bogastvo njegove moči.
Leta večnosti bodo med svojim tokom vse bolj in bolj slavno razodevala Boga in Kristusa. Z izpopolnjevanjem znanja se bodo množile tudi ljubezen, spoštovanje in sreča. Bolj ko bo človek proučeval Boga, tem bolj bo občudoval njegov značaj. Ker bo Jezus razodel ljudem bogastvo zveličanja in čudovite dosežke v velikem boju s Satanom, se bodo srca odkupljenih napolnila z globljim posvečenjem in bolj gorečimi hvalnicami ob spremljavi zlatih harf; in desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč novih glasov se bo združilo z njimi v mogočni hvalnici.
"In vsako stvar, ki je v nebesih in na zemlji in pod zemljo in na morju, in vse, kar je v njih, sem čul, govoreče: Sedečemu na prestolu in Jagnjetu blagoslov in čast in slava in moč na vekov veke!" (Raz 5,13.)
Veliki boj je končan. Greha in grešnikov ni več. Vse vesolje je čisto. Uravnovešeni so utripi srca v sreči in veselju v vsem vesoljstvu. Od njega pa, ki je vse ustvaril, prihaja življenje, luč in veselje ter se razliva po neskončnem vesolju. Od najmanjšega atoma do največjega nebesnega telesa, vse žive in nežive stvari v svoji nezasenčljivi lepoti in popolni radosti govore, da je Bog ljubezen./678/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!