Vsebina

Nazaj

Naprej

Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)

Zgodovinski dodatek (angleško)

Splošne opombe

Revizijo je sprejel Odbor za varovanje literarne zapuščine E. G. White 19. 11. 1956

a) Str. 26: NASLOVI - V odlomku, ki je vključen v rimskokatoliško kanonsko pravo ali Corpus Juris Canonici, izjavlja papež Inocenc II., da je rimski papež "Namestnik na zemlji, ne samo ljudi, ampak samega Boga"; in v razlagi k temu odlomku je pojasnjeno, da je to zaradi tega, ker je on namestnik Kristusa, ki je "tako Bog, kakor tudi človek". Glej Decretales Domini Gregorii Papae IX (Dekreti gospoda papeža Gregorja IX.), liber 1, de translatione Episcoporum, (po škofovskem prevodu), title 7, ch. 3; Corpus Juris Canonici (2d Leipzig ed., 1881), col. 99; (Paris, 1612), tom. 2, Decretales, col. 205. Dokumente, ki so sestavljali Dekrete, je zbral Gratian, ki je poučeval na bolonjskem vseučilišču okoli leta 1140. Njegovo delo je dopolnil in ponovno uredil papež Gregor IX. v izdaji, ki je izšla leta 1234. Ostali dokumenti vključno z Extravagantes so se občasno pojavljali v naslednjih letih, dodani proti koncu XV. sto-letja. Vsi ti, skupaj z Gratianovim Decretum, so bili objavljeni kot Corpus Juris Canonici leta 1582. Papež Pij X. je odobril zapis zakonov v Kanonskem pravu leta 1904, in posledični zakonik je postal veljaven leta 1918.

Za naziv "Gospod Bog papež" glej opombo v "Extravagantes papeža Janeza XXII., title 14, ch. 4, Declaramus. V antwerpenski izdaji Extravagantes, iz leta 1584, so besede "Dominum Deum nostrum Papam" (Naš Gospod Bog papež) zapisane v stolpcu 153. V pariški izdaji iz leta 1612 jih najdemo v 140. stolpcu. V nekoliko izdajah, ki so izšle po letu 1612, je beseda "Deum" (Bog) opuščena.

b) Str. 26, 52: NEZMOTLJIVOST - O doktrini glede nezmotljivosti, kakor je predstavljena na Vatikanskem koncilu 1870/71, glej Philip Schaff, The Creeds of Christendom, vol. 2, Dogmatic Decrees of the Vatican Council, pp. 234-271, kjer je podano latinsko in angleško besedilo. Za razpravo glej rimskokatoliško stališče v The Catholic Encyclopedia, vol. 7, art. "Infallibility", ki jo je napisal Patrik J. Toner, p. 790 ff.; James Cardinal Gibbons, The Faith of Our Fathers (Baltimore: John Murphy Company, 110th ed., 1917), chs. 7, 11. Za rimskokatoliško opozicijo doktrine o nezmotljivosti glej Johann Joseph Ignaz von Döllinger (pseudonim "Janus") The Pope and the Council (New York: Charles Scribner's Sons, 1869); in W. J. Sparrow Simpson, Roman Catholic Opposition to Papal Infallibility (London: John Murray, 1909); za nekatoliško stališče glej George Salmon, Infallibility of the Church (London: John Murray, rev. ed., 1914).

c) Str. 27: ČEŠČENJE PODOB - "Češčenje podob ... je bilo ena tistih popačenosti krščanstva, ki se je vtihota-pila v cerkev skrivaj in skorajda neopazno. Ta popačenost se kot ostale hereze ni razvila sama naenkrat, saj bi bila v tem primeru deležna odločne graje in ukorov, ampak je začela pod zglajeno preobleko, tako da so bile postopoma vpeljane različne navade v zvezi z njo, in tako je bila cerkev globoko prežeta z resničnim malikovanjem, ne le brez vsakega učinkovitega nasprotovanja, ampak skorajda brez vsakega odločnejšega opomina; in ko je končno prišlo do prizadevanja, da se izkorenini, se je zlo našlo pregloboko utrjeno, da bi dopustilo odstranitev. ... Moralo je izvirati iz malikovalskih hotenj človeškega srca in njegove nagnjenosti, da služi stvarstvu bolj kakor Stvarniku. ...

Kipi in slike so bili najprej vpeljani v cerkev, ne za to, da bi se jih častilo, ampak namesto knjig, da bi poučevali tiste, ki niso znali brati, ali da bi vzbudili posvetitev v mislih ostalih. Koliko so sploh dosegle namen, ni jasno; toda četudi dopustimo, da je bilo tako za nekaj časa, se je kmalu nehalo, in izkazalo se je, da slike in kipi, prineseni v cerkve, prej mračijo kakor pa razsvetljujejo misli nešolanih - ponižujejo namesto da bi dvigovali posvetitev vernikov. Tako so, ne glede na to, da so mogoče bili namenjeni za usmerjanje človekove misli k Bogu, končali v obračanju misli od njega k češčenju ustvarjenih reči." - J. Mendham, The Seventh General Council, The Second of Nicea, Introduction, pages iii-vi.

Za dokumente zapisnikov in odločitev Drugega Nicejskega koncila, leta 787, ki je bil sklican, da uvede češčenje podob, glej Baronius, Ecclesiastical Annals, vol. 9, pp. 391-407 (Antwerp, 1612); J. Mendham, The Seventh General Council, the Second of Nicea; Ed. Stillingfleet, Defense of the Discourse Concerning the Idolatry Practiced in the Church of Rome (London, 1686); A Select Library of Nicene and Post-Nicene Fathers, 2d series, vol. 14, pp. 521-587 (New York, 1900); Charles J. Hefele, A History of the Councils of the Church, From the Original Documents, b.18, ch. 1, secs. 332, 333; ch. 2, secs. 345-352 (T. and T. Clark ed., 1896), vol. 5, pp. 260-304, 342-372.

č) Str. 28, 416: KONSTANTINOV NEDELJSKI ZAKON - Zakon, ki ga je razglasil cesar Konstantin 7. marca 321 in se nanaša na dan počitka od dela, se glasi tako:

"Vsi sodniki in meščani in rokodelci morajo počivati na častitljivi dan Sonca. Kmetje lahko vseeno svobodno obdelujejo njive, ker se pogosto dogodi, da noben drug dan ni bolj primeren za sejanje zrn v brazde ali vinske trte v jame. Tako da ugodnost, dana po nebeški previdnosti, ne bi zaradi kratkotrajne prilike propadla." - Joseph Cullen Ayer, A Source Book for Ancient Church History (New York: Charles Scribner's Sons, 1913), div. 2, per. 1, ch. 1, sec. 59, g, pp. 284. 285.

Latinski original je v Codex Justiniani (Justinijanov kodeks), lib. 3, title 12, lex. 3. Zakon v latinski izdaji in angleškem prevodu najdemo v knjigi Philipa Schaffa History of the Christian Church, vol. 3, 3d period, ch. 7, sec, 75, p. 380, footnote 1; in v James A. Hessey Bampton Lectures, Sunday, lecture 3, par. 1, 3d ed., Murrayev tisk iz leta 1866, p. 58. Glej razpravo v Shaffu, kot se omenja zgoraj; v Albert Henry Newman, A Manual of Church History (Philadelphia: The American Baptist Publication Society, tiskano leta 1933), rev. ed., vol. 1, pp. 305-307; in LeRoy E. Froom, The Prophetic Faith of Our Fathers (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1950), vol. 1, pp. 376-381.

d) Str. 29, 188: PREROŠKI ČASI - Pomembno načelo v preroški razlagi glede časovnih prerokovanj je načelo leto za dan, po katerem se dan preroškega časa šteje kot koledarsko leto zgodovinskega časa. Preden so Izraelci stopili v Kanaansko deželo, so poslali dvanajst oglednikov naprej, da bi jo preiskali. Ogledniki so hodili štirideset dni, in ob njihovi vrnitvi Izraelci, katere je njihovo poročilo prestrašilo, niso hoteli iti vanjo in jo posesti. Posledica je bila Gospodova obsodba nad njimi: "Po številu štiridesetih dni, v katerih ste ogledovali deželo, za vsak dan eno leto, morate nositi svoje krivice štirideset let". (1 Mojz 14,34.) Podobna metoda računanja prihodnosti je naznačena po preroku Ezekijelu. Štirideset let kazni za krivice je čakalo Judovo kraljestvo. Gospod je po preroku dejal: "Lezi na svojo desno stran in nosi krivico Judove hiše štirideset dni; dan sem ti določil za leto, dan, pravim, za leto." (Ezek 4,6.) To načelo dan za leto ima pomembno uporabo v razlagi časovne prvine prerokovanja o "dva tisoč tristo večerov in juter" (Dan 8,14.) in tisoč dvesto šestdeset dnevnem obdobju (Raz 11,3; 12,6.), poimenovanem tudi kot "čas, dva časa in pol časa" (Dan 7,25.) ali "dvainštirideset mesecev", (Raz 11,2; 13,5.) ter "tri dni in pol" (Raz 11,9.)

e) Str. 30: PONAREJENI SPISI - Med dokumenti, ki so dandanes splošno priznani kot ponaredki, so Konstantinova darovnica in Lažni Izidorjevi dekreti posebnega pomena. "Konstantinova darovnica je ime, ki se tradicionalno od poznega srednjega veka nanaša na dokument, ki naj bi ga bil Konstantin Veliki naslovil papežu Silvestru I. in ga prvič najdemo v Pariškem rokopisu (Codex lat. 2777), verjetnega nastanka v IX. stoletju. Od XI. stoletja so ga uporabljali kot močan dokaz v podporo papeževim zahtevam, in je bil zato od XII. stoletja dalje predmet odločnega spopada. V istem času je omogočil, da se gleda na papeštvo kot srednje obdobje med prvotnim in srednjeveškim Rimskim kraljestvom, in tako oblikoval teoretično osnovo nepretrganosti sprejema rimskega prava v srednjem veku ter imel precejšen vpliv na posvetno zgodovino." - The New Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge, vol. 3, art. "Dona-tion of Constantine", pp. 484,485.

Zgodovinsko teorijo, kakor se razvija v "Darovnici", podrobno obravnava Henry E. Cardinal Manning's The Temporal Power of the Vicar of Jesus Christ, London, 1862. Dokazi Darovnice so bili sholastičnega tipa in možnost ponarejanja se ni omenjala vse do pojava zgodovinskega kriticizma v XV. stoletju. Nikolaj iz Kuza je bil med prvimi, ki so sklepali, da Konstantin nikoli ni sestavil take Darovnice. Lorenza Valla v Italiji je briljantno prika-zal njeno ponarejenost leta 1450. Glej Christopher B. Coleman's Treatise of Lorenzo Valla on the Donation of Constantine (New York, 1927). Še stoletje kasneje je kljub vsemu živelo prepričanje o pristnosti Darovnice in Lažnih dekretov. Na primer: Martin Luter je najprej sprejel dekretale, toda kmalu je dejal Ecku: "Nasprotujem tem dekretom;" in Spalatinu: "On (papež) je v svojih dekretih popačil in čisto zares križal Kristusa."

Utemeljeno se domneva, da je Darovnica 1) Ponaredek, 2) delo enega človeka ali obdobja, 3) ponarejevalec je uporabil starejše dokumente, 4) sleparija izvira iz časa med letoma 752 in 778. Kar zadeva katolike, se vdano prepuščajo obrambi pristnosti dokumenta z Baroniusom, Ecclesiastical Annals, leta 1592. Povprašajte za najboljše besedilo, K. Zeumer, v Festgabe fur Rudolf von Gneist (Berlin, 1888). Prej omenjeno besedilo prevedeno v angleščino najdete v Colemanovi knjigi Treatise, in v delu Ernesta F. Hendersona, Select Historical Documents of the Middle Ages (New York, 1892), p. 319; Briefwechel (Weimar ed.), pp. 141, 161. Glej tudi The New Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge (1950), vol. 3, p. 484; F. Gregorovius, Rome in the Middle Ages, vol. 2., p. 329; in Johann Joseph

Ignaz von Döllinger, Fables Respecting the Popes of the Middle Ages (London, 1871).

"Lažni spisi" na katere se nanaša besedilo, vsebujejo tudi Lažne Izidorjeve dekrete, skupaj z ostalimi ponaredki. Lažni Izidorjevi dekreti so nedvomno določeni ponarejeni listi, ki se pripisujejo prvim papežem od Klementa (100 n. š.) do Gregorja Velikega (600 n. š.), združeni v IX. stoletju v zbirko, ki naj bi jo bil napravil "Izidor Merkator". Naziv "Lažni Izidorjevi dekreti" se uporablja od prihoda kriticizma v XV. stoletju.

Lažni Izidorjevi dekreti jemljejo za osnovo svojih ponaredkov zbirko nespornih kanonov imenovanih Hispana Gallica Augustodunensis, s čimer zmanjšujejo nevarnost razkritja, ker so se zbirke kanonov pogosto oblikovale z dodajanjem novih materialov k starim. Tako so bili njegovi ponaredki manj opazni, ko so bili priključeni pristnim materialom. Lažnost Lažnih Izidorjevih ponaredkov je danes nesporno priznana in dokazana z notranjo očitnostjo, raziskovanjem virov, uporabljenih metod in dejstva, da ta snov ni bila znana pred letom 852. Zgodovinarji se strinjajo, da je najverjetnejši datum dokončanja zbirke leto 850 ali 851, ker je dokument prvič citiran leta 857 v Quierskem kapitulariju Admonitio.

Avtor teh ponaredkov ni znan. Možno je, da izhaja iz bojevite nove cerkvene stranke, ki se je ustanovila v IX. stoletju v Rheimsu, Francija. Strinjajo se, da je rheimski škof Hincmar uporabil te dekrete v svoji odstranitvi Rotharda iz Soissona, ki jih je prinesel v Rim leta 864 in jih položil pred papeža Nikolaja I.

Med tistimi, ki so izpodbijali njihovo pristnost, so bili Nikolaj iz Kuza (1401-1464), Charles Dumoulin (1500-1566) in George Cassender (1513-1564). Neovrgljivi dokaz o njihovi potvorbi je podal David Blondel leta 1628.

Prvotna izdaja je izšla v Migne Patrolgia Latina, CXXX. Za najstarejši in najboljši rokopis glej P. Hinschius, Decretales Pseudo-Isidorianiae at capitula Angilramni (Leipzig, 1863). Poglej The New Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge (1950), vol. 9, pp. 343-345. Glej tudi H. H. Milman, Latin Christianity (9 vols.), vol. 3; JohannJoseph Ignaz von Döllinger, The Pope and the Council (1869); in Kenneth Scott Latourette, A History of the Expansion of Christianity (1939), vol. 3; The Catholic Encyclopedia, vol. 5, art. "False Decretals" in Fournier "Etudes sure les Fausses Decretals" v Revue d'Historique Ecclesiastique (Louvain) vol. 7 (1906) in vol. 8 (1907).

f) Str. 31: UKAZ HILDEBRANDA (GREGORJA VII.) - Za izvirno latinsko verzijo glej Baronius, Annales Ecclesiastici, ann. 1076, vol. 17, pp.405, 406. pariške izdaje iz leta 1869; in Monumenta Germaniae Historica Selecta, vol. 3, p. 17. Za angleški prevod glej Frederic A. Ogg, Source Book of Medieval History (New York; American Book Co., 1907), ch. 16, sec. 45, pp. 262-264; in Oliver J. Tatcher and Edgar H. McNeaql, Source Book for Medieval Histora (New York: Charles Scribner's Sons, 1905), sec. 3, item 65, pp. 136-139.

Za razpravo o ozadju Ukaza glej James Bryce, The Holy Roman Empire, rev. ed., ch. 10; in James W. Thompson and Edgar N. Johnson, An Introduction to Medieval Europe, 300-1500, pages 377-380.

g) Str. 32: VICE - Dr. Joseph Faa Di Bruno takole razlaga vice: "Vice so kraj trpljenja po tem življenju, v katerem se duše, ki so zapustile svet, zadržujejo potem, ko so jim bili odpuščeni grehi, madeži in krivice ter večne muke, ki so jim bile namenjene, a imajo na račun tistih grehov še vedno plačati dolg začasnega kaznovanja; prav tako se tam zadržujejo duše, ki so zapustile ta svet krive samo odpustljivih grehov." - Catholic Belief (1884 ed.; imprimatur newyorškega nadškofa), page 196.

Glej tudi K. R. Hagenbach, Compendium of the History of Doctrines (T. and T. Clark ed.) vol. 1, pp. 243-237, 405, 408; vol. 2, pp. 135-150, 308, 309; Charles Elliot, Delineation of Roman Catholicism, b. 2, ch. 12; The Catholic Encyclopedia, vol, 12, art. "Purgatory".

h) Str. 32, 50, 65, 84: ODPUSTKI - Za podrobnosti zgodovinske doktrine o odpustkih glej Mandell Creighton, A History of the Papacy From the Great Schism to the Sack of Rome (London: Longmans, Green and Co., 1911), vol. 5, pp. 56-64, 71; W. H. Kent, "Indulgences", The Catholic Encyclopedia, vol. 7, pp. 783-789; H. C. Lea, A History of Auricular Confession and Indulgences in the Latin Church (Philadelphia; Lea Brothers and Co., 1896); Thomas M. Lindsay, A History of the Reformation (New York: Charles Scribner's Sons, 1917), vol. 1, pp. 216-227; Albert Henry Newman, A Manual of Church History (Philadelphia: The American Baptist Publication Society, 1953), vol. 2, pp. 53, 54, 62; Leopold Ranke, History of the Reformation in Germany (2d London ed., 1845), prevedla Sarah Austin, vol. 1, pp. 331, 335-337, 343-346; Preserved Smith, The Age of the Reformation (New York: Henry Holt and Company, 1920), pp. 23-25, 66.

O izkušenem delu o doktrini o odpustkih med časom reformacije glej listino dr. H. C. Lea, z naslovom "Indulgences in Spain", izdano v Papers of the American Society of Church History, vol. 1, pp. 129-171. O vrednosti te zgodovinske osvetlitve pravi dr. Lea v svojem uvodnem od-stavku: "Španija je nezajeta v boj, ki se je razbesnel med Lutrom in Dr. Eckom in Silvestrom Prieriasom, mirno hodila dalje po stari in utrjeni poti in nas oskrbela z nespornimi uradnimi dokumenti, ki nam omogočajo preiskati zadevo v čisti luči zgodovine."

i) Str. 32: MAŠA - O doktrini o maši, kakor je podana na koncilu v Trentu, glej The Canons and Decrees of the Council of Trent v knjigi Philipa Schaffa, Creeds of Christendom, vol. 2, pp. 126-139, kjer je podano tako latinsko kakor tudi angleško besedilo. Glej tudi H. G. Schröder, Canons and Decrees of the Council of Trent (St. Louis, Missouri: B. Herder, 1941).

Za razpravo o maši glej The Catholic Encyclopedia, vol. 5, art. "Eucharist", Josepha Pohle, page 572 ff; Nikolaus Gihr, Holy Sacrifice of the Mass, Dogmatically, Liturgicaly, Ascetically Explained, 12th ed. (St. Louis, Missouri: B. Herder, 1937); Josef Andreas Jungmann, The Mass of the Roman Rite, Its Origins and Development, prevedel iz nemščine Francis A. Brunner (New York: Benziger Bros., 1951). Za nekatoliško gledišče glej John Calvin, Institutes of the Christian Religion, b. 4, chs. 17, 18; in Edward Bouverie Pusey, The Doctrine of the Real Presence (Oxford, England: John H. Parker, 1855).

j) Str. 37: VALDENŽANSKE VERZIJE SVETEGA PISMA - O nedavnih odkritjih Valdenžanskih rokopisov glej M. Esposito, "Sur quelques manuscrits de l'ancienne litterature des Vaudois du Piemont," in Revue d'Historique Ecclesiastique (Louvain, 1951), p. 130 ff.; F. Jostes, "Die Wal-denserbibeln", v Historisches Jahrbuch, 1894; D. Lortsch, Historie de la Bible en France (Paris, 1910), ch. 10.

Klasika, ki jo je napisal eden Valdenžanov Jean Leger, je Historie Generale des Eglises Evangeliques del Valles de Piemont (Leyden, 1669), ki je bila napisana v času velikih preganjanj in vsebuje podatke iz prve roke in risbe.

O literaturi o Valdenžanskih besedilih glej A. deStefano, Civilta Medioevale (1944); in Reformatori ed eretici nel medioeve (Palermo, 1938); J. D. Bounous, The Waldensian Patois of Pramol (Nashville, 1936); in A. Dondaine, Archivum Fratrum Praedicatorum (1946).

O zgodovini Valdenžanov so ena zadnjih, zanesljivih del: E. Comba, History of the Waldenses in Italy (glej novejšo italijansko izdajo tiskano v Torre Pellice, 1934); E. Gebhart, Mystics and Heretics (Boston, 1927); G. Gonnet, Il Valdismo Medioevale, Prolegomeni (Torre Pellice, 1935); in Jalla, Historie des Vadois et leurs colonies (Torre Pellice, 1935).

k) Str. 37: SOBOTA MED VALDENŽANI - So pisci, ki so trdili, da so Valdenžani v glavnem posvečevali sedmi dan - soboto. Ta zamisel se je razvila iz virov, ki v izvirni latinščini opisujejo Valdenžane kot tiste, ki so praznovali dies dominicalis ali Gospodov dan (s tem izrazom so označevali nedeljo), toda v katerih je bila po praksi, ki izvira iz reformacije, beseda za "nedeljo" (dan sonca) prevedena v "Sabbath" (počitek).

Toda so zgodovinski viri nekaterih praznovanj sedmega dne - sobote - med Valdenžani. Poročilo inkvizicije, pred katero so bili privedeni nekateri Moravski Valdenžani v sredini XV. stoletja, navaja, da med Valdenžani "neredki zares praznujejo soboto z Judi". - Johann Joseph Ignaz von Döllinger, Beitrage zur Sektengeschichte des Mittelalters, München, 1890, 2nd pt., p. 661. Ne more biti vprašanje, da ta vir označuje posvečevanje sedmega dne - sobote.

l) Str. 45: EDIKT ZOPER VALDENŽANE - Znaten del besedila papeške bule, ki jo je izdal Inocenc VIII. leta 1487 zoper Valdenžane (original katere hranijo v knjižnici Cambriške univerze), je podan v angleškem prevodu v knjigi Johna Dowlinga History of Romanism (1871 ed.), b. 6, ch. 5, sec. 62.

m) Str. 47, 502: WYCLIF - Zgodovinarji so odkrili, da ima priimek Wyclif več različnih oblik zapisa. Za popolnejšo podobo tega glej J. Dahmus, The Prosecution of John Wyclyf (New Haven: Yale University Press, 1951), p. 7. (Tudi leksikon CZ, Ljubljana - 1988, str. 1139, ima tri različne zapise, a za to knjigo je vzeta oblika, ki jo podaja SP 1962. - Ured. prip.)

n) Str. 52: PAPEŽEVA BULA (POSLANICA) - Za izvirno besedilo papeževe bule izdane zoper Wyclifa z angleškim prevodom glej J. Dahmus, The Prosecution of John Wyclyf (New Haven: Yale University Press, 1952), pp. 35-49; tudi John Foxe, Acts and Monuments of the Church (London: Pratt Townsend, 1870), vol. 3, pp. 4-13.

Za povzetek teh bul poslanih canterburyjskemu nadškofu, kralju Edwardu in rektorju Oxfordske univerze glej Merle d'Aubigne, The History of the Reformation in the Sixteenth Century (London: Blackie and Son, 1885), vol. 4, div. 7, p. 93; August Neander, General History of the Christian Church (Boston: Crocker and Brester, 1862), vol. 5, pp. 146, 147; George Sargeant, History of the Christian Church, (Dallas: Frederick Publishing House, 1948), p. 323; Gotthard V. Lechler, John Wycliffe and His English Precursors (London: The Religious Tract Society, 1878), pp. 162-164; Philip Schaff, History of the Christian Church (New York: Charles Scribner's Sons, 1915), vol. 5, pt. 2, p. 317.

o) Str. 65: KONCIL V KONSTANCI - Glavni vir o koncilu v Konstanci je Richard Ulrich, Das Concillium so zu Constanz gahalten ist worden (Augsburg, 1483, Incun.). Zanimiva sodobna študija tega besedila, temelječa na "Aulendorf Codex", je v Spencer Collection of the New York Public Library, izdajatelja Karla Küpa, Ulrich von Richental's Cronicle of the Council of Constance (New York, 1936). Glej tudi H. Finke (ed.), Acta Concilii Constanciensis (1896), vol. 1; Hefele, Conciliengeschichte (9 vols.), vols. 6, 7; L. Mirbt, Quellen zur Geschichte des Papsttums (1934); Milman, Latin Christianity, vol. 7, pp. 426-524; Pastor, The History of the Popes (34 vols.), vol. 1, p. 194 ff.

Kasnejše izdaje o tem koncilu so K. Zähringer, Das Kardinal Kollegium auf dem Konstanzer Konzil (Münster, 1935); Th. F. Grogau, The Conciliar Theory as It Manifested Itself at the Council of Constance (Washington, 1949); Fred A. Kremple, Cultural Aspects of the Council of Constance and Basel (Ann Arbor, 1955); John Patrick McGowah, d'Ailly and the Council of Constance ( Washington: Catholic University, 1936).

O Janu Husu glej John Hus, Letters, 1904; E. J. Kitts, Pope John XXIII and Master John Hus (London, 1910); D. S. Schaff, John Hus (1915); Schwarze, John Hus (1915); in Matthew Spinka, John Hus and the Czesh Reform (1941).

p) Str. 163: JEZUITI - Za poročila glede izvora, načel in namenov "Jezusove družbe", kot poudarjajo člani tega reda, glej delo z naslovom Concerning Jesuits, ki ga je uredil Rev. John Gerard, S. J., in ga je tiskala v Londonu leta 1902 Catholic Truth Society. V tem delu je rečeno: "Vodilni motiv celotne organizacije Družbe je duh popolne poslušnosti: 'Naj se vsakdo', piše Sv. Ignac, 'prepriča, da morajo tisti, ki žive v poslušnosti, dopustiti samim sebi, da jih po njihovih nadrejenih spodbudi in vodi božanska Previdnost, prav kakor da so mrtva telesa, ki dovolijo, da se jih nosi kamor koli in se ravna z njimi kakor koli, ali kakor palica starega človeka, ki služi tistemu, ki jo drži v svoji roki na kakršen koli način on želi.

Ta popolna podrejenost je oplemenitena zaradi svojega nagiba in mora biti,' nadaljuje ustanovitelj ... 'takojšnja, srečna in vztrajna; ... poslušna vera veselo izpolnjuje to, kar ji je zaupal njen nadrejeni za občo korist, in zagotavlja, da se on na ta način popolnoma ujema z božansko voljo.'" - The Comtesse R. de Courson, v Concerning Jesuits, page 6.

Glej tudi L. E. Dupin, A Compendious History of the Church, cent. 16, ch. 33 (London, 1713, vol. 4, pp. 132-135); Mosheim, Ecclesiastical History, cent. 16, sec. 3, pt. 1, ch. 1, par. 10 (z opombami vred); The Encyclopedia Britanica (9th ed.), art. "Jesuits"; C. Paroissen, The Principles of the Jesuits, Developed in a Collection of Extracts From Their Own Authors (London, 1860 - pred tem je izšla izdaja 1839); W. C. Cartwright, The Jesuits, Their Constitution and Teaching (London, 1876); E. L. Tauton, The History of the Jesuits in England, 1580-1773 (London, 1901).

Glej tudi H. Böhmer, The Jesuits (prevod iz nemščine, Philadelphia, Castle Press, 1928); E. Göthin, Ignatius Loyola and the Gegenreformation (Halle, 1895); T. Campbell, The Jesuits, 1534-1921 (New York, 1922); E. L. Taunton, The History of the Jesuits in England, 1580-1773 (London, 1901).

r) Str. 164: INKVIZICIJA - Za stališče rimskokatoliške cerkve glej The Catholic Encyclopedia, vol 8, art. "Inquisition" Josepha Blötzerja, p. 26 ff.; in E. Vacandard, The Inquisition: A Critical and Historical Study of the Coercive Power of the Church (New York: Longmans, Green and Company, 1908).

Za anglokatoliški pogled glej Hoffman Nickerson, The Inquisition: A Political and Military Study of Its Establishment. Za nekatoliško stališče glej Philip Van Limborch, History of the Inquisition; Henry Charles Lea, A History of the Inquisition of the Middle Ages, 3 vols.; A History of the Inquisition of Spain, 4 vols., in The Inquisition in the Spanish Dependencies; in H. S. Turberville, Medieval Heresy and the Inquisition (London: C. Lockwood and Son, 1920 - vmesno stališče).

s) Str. 187: VZROKI ZA FRANCOSKO REVOLUCIJO - O daljnosežnih posledicah zavrnitve Svetega pisma in svetopisemske vere Francozov glej H. von Sybel, History of the French Revolution, b. 5, ch. 1, pars. 3-7; Thomas Buckle, History of Civilization in England, chs. 8, 12, 14 (New York, 1895, vol. 1, pp. 364-366, 369-371, 540, 541, 550); Blackwood's Magazine, vol. 34, No. 215 (Novem-ber, 1833), p. 739; J. G. Lorimer, An Historical Sketch of the Protestant Church in France, ch. 8, pars. 6, 7.

š) Str. 188: NAPORI ZA ZADUŠITEV IN UNIČENJE SVETEGA PISMA - Koncil v Tuluzu, ki se je sestal nekako v času križarskih pohodov proti albižanom, je odredil: "Prepovedujemo laikom imeti v lasti izvode Starega ali Novega zakona. ... Najstrože prepovedujemo imeti zgornje knjige v domačem jeziku. Fevdalni gospodje naj pozorno iščejo krivoverce v prebivališčih, kolibah, gozdovih in celo njihova podzemna zatočišča naj se popolnoma uničijo." - Concil. Tolosanum, Pope Gregory IX, Anno. chr. 1229. Canons 14 in 2. Ta koncil je zasedal v času pohoda zoper albižane.

"Ta nadloga /Sveto pismo/ je zajela takšne razmere, da so nekateri ljudje določili svoje duhovnike in celo nekaj evangelistov, ki so popačili in uničili resnico evangelija in ustvarili nove evangelije za svoje lastne namene. ... (Ti vedo, da) je učenje in razlaga Svetega pisma popolnoma prepovedana laikom." - Acts of Inquisition, Philip van Limborch, History of the Inquisition, chapter 8.

Tarragonski koncil leta 1234 je uzakonil: "Nihče ne sme imeti knjig Starega ali Novega zakona v romanskem jeziku, če pa jih ima, jih mora izročiti krajevnemu škofu v osmih dneh po razglasitvi te odredbe, da bi se lahko sežgale in ne bi bil bodisi duhovnik bodisi laik osumljen, vse dokler ne bo prost vsakega suma." - D. Lortsch, Historie de la Bible en France, 1910, p.14.

Na koncilu v Konstanci leta 1415 je Wyclifa posmrtno obsodil canterburyjski nadškof Arundel kot "škodljivega bednika prekletstva vrednega krivoverstva, ki si je izmislil nov prevod Svetega pisma v materinščini".

Nasprotovanje Svetemu pismu s strani Rimskokatoliške cerkve se je nadaljevalo skozi stoletja in se je še posebno razmahnilo v času ustanavljanja svetopisemskih družb. 8. decembra 1866 je papež Pij IX. v svoji enciklični Quanta cura priobčil seznam osmih zmot pod desetimi različnimi naslovi. V četrtem poglavju najdemo spisek: "Socializem, komunizem, tajne zveze, Svetopisemske družbe. ... Nadloge te vrste morajo biti uničene z vsemi razpoložljivimi sredstvi."

t) Str. 195: VLADAVINA NASILJA - Za zanesljivo jedrnato predstavitev zgodovine francoske revolucije glej L. Gershoy, The French Revolution (1932); G. Lefebvre, The Coming of the French Revolution (Princeton, 1947); in H. von Sybel, History of the French Revolution (1869), 4 vols.

Moniteur Officiel je bil vladni časopis v času revolucije in je osnovni vir, ki vsebuje dejanska poročila dejanj, ki jih je opravila skupščina, popolna besedila dokumentov itd. Bil je ponatisnjen. Glej tudi A. Aulard, Christianity and the French Revolution (London, 1927), kjer je poročilo izpeljano do leta 1802 - izvrstna študija; W. H. Jervis, The Gallican Church and the Revolution (London, 1882), natančno delo anglikanca, ki kaže nagnjenje do katolicizma.

O odnosu med cerkvijo in državo v Franciji med francosko revolucijo glej Henry H. Walsh, The Concordate of 1801: A Study of Nationalism in Relation to Church and State (New York, 1933), Charles Ledre, L'Eglise de France souls la Revolution (Paris, 1949).

Nekatere novejše raziskave verskega pomena revolucije so G. Chais de Sourcesol, Le Livre des Manifestes (Avignon, 1800), v kateri si pisec prizadeva dognati vzroke upora in njegovih religijskih daljnosežnosti, itd.; James Bicheno, The Signs of the Times (London, 1794); James Winthrop, A Systematic Arrangement of Several Scripture Prophecies Relating to Antichrist; With Their Application to the Course of History (Boston. 1795); in Lathrop, The Prophecy of Daniel Relating to the Time of the End (Springfield, Massachusetts, 1811).

O cerkvi med revolucijo glej W. M. Sloan, The French Revolution and Religious Reform (1901); P. F. La Gorce, Historie Religieuse de la Revolution (Paris, 1909).

O odnosih s papeštvom glej G. Bourgin, La France et Rome de 1788-1797 (Paris, 1808), temelječo na tajnih dokumentih v Vatikanu; A. Latreille, L'Eglise Catholique et la Revolution (Paris, 1950), še posebno zanimivo o Piju VI. in verskih krizah 1775-1799.

O protestantih med revolucijo glej Pressense (ed.), The Reign of Terror (Cincinnati, 1869).

u) Str. 197: MNOŽICE IN PRIVILIGIRANI RAZREDI - O socialnih razmerah, ki so vladale v Franciji pred obdobjem revolucije, glej H. von Holst, Lowell Lectures on the French Revolution, lecture 1; tudi Taine, Ancien Regime, in A. Young, Travels in France.

v) Str. 200: MAŠČEVANJE - Za nadaljnje podrobnosti glede maščevalnega značaja francoske revolucije glej Thos. H. Gill, The Papal Drama, b. 10; Edmond de Pressense, The Church and the French Revolution, b. 3, ch. 1.

z) Str. 200: KRUTOSTI VLADAVINE NASILJA - Glej M. A. Thiers, History of the French Revolution, vol. 3, pp. 42-44, 62-74, 106 (New York, 1890, prevod F. Shoberla); F. A. Mignet, History of the French Revolution, ch. 9, par. 1 (Bohn, 1894); A. Alison, History of Europe, 1789-1815, vol. 1, ch. 14 (New York, 1872, vol. 1, pp. 293-312).

ž) Str. 203: NAKLADE SVETIH PISEM - Leta 1804 so po gospodu Williamu Cantonu Britanske in inozemne svetopisemske družbe (British and Foreign Bible Society) "vsa Sveta pisma obstoječa v svetu, v rokopisih ali tiskana, če štejemo vse izvode v vseh državah, ocenjena na ne več kakor štiri milijone izvodov. ... Število različnih jezikov, v katerih so ti štirje milijoni napisani, vštevši tudi takšne zastarele jezike, kot je Ulfilov srednjenemški in Bedov anglosaški, je postavljeno okoli številke petdeset." What Is the Bible Society? rev. ed., 1904, p. 23.

Ameriška svetopisemska družba (American Bible Society) je poročala o razpečevanju 481,149.365 Svetih pisem ali delov Svetih pisem med letoma 1816 in 1955. K temu se lahko prišteje preko 600,000.000 Svetih pisem ali delov Svetih pisem, ki jih je razširjala Britanska in inozemna svetopisemska družba. V letu 1955 je samo Ameriška svetopisemska družba razpečala veličastno število 23,819.733 Svetih pisem in delov Svetih pisem po vsem svetu.

Sveta pisma v celoti ali delno so bila do decembra 1955 natisnjena v 1092 jezikih; in nenehno se priključujejo novi jeziki.

aa) Str. 203: TUJE MISIJE - Misijonske dejavnosti v prvi krščanski cerkvi se niso nadaljevale vse do novejših dni. Pravzaprav je ta dejavnost izumrla do leta 1000, zamenjali pa so jo vojaški bojni pohodi križarjev. V tem času reformacije je bilo malo misijonske dejavnosti v tujih misijah, z izjemo prvotnih jezuitov. Pietistično oživljanje je dalo še nekaj misionarjev. Delo Moravske cerkve v XVIII. stoletju je bilo pomembno in Angleži so organizirali nekaj misijonarskih družb za delo v kolonizirani severni Ameriki. Vendar se velika oživitev tujih misijonskih dejav-nosti pričenja okoli leta 1800, v "času konca". (Dan 12,4.) Leta 1792 je bila ustanovljena Baptist Missionary Society (Baptistična misijonarska družba), ki je poslala Careya v Indijo. Leta 1795 je bila organizirana London Missionary Society (Londonska misijonarska družba), in še ena družba v letu 1799, ki je leta 1812 postala Church Missionary Society (Cerkvena misijonarska družba). Kmalu zatem je bila ustanovljena Wesleyan Missionary Society (Wesleyeva misijo-narska družba). V Združenih državah je bila leta 1812 ustanovljena American Board of Commissioners for Foreign Missions (Ameriška uprava poverjenikov za tujo misijo) in Adoniram Judson je bil tisto leto poslan v Kalkuto. Naslednje leto se je naselil v Burmi. Leta 1814 je bila ustanovljena American Baptist Missionary Union (Ameriško baptistično misijonarsko združenje). Presbyterian Board of Foreign Missions (Prezbiterijanska uprava za tujo misijo) je bila ustanovljena leta 1837.

Leta 1800 ... so bili pretežna večina kristjanov potomci tistih, ki so bili pridobljeni pred letom 1500. ... Sedaj v XIX. stoletju je nastopila nadaljnja širitev krščanstva. Niso na tako veliko celin ali velikih držav stopili prvič kakor v prejšnjih treh stoletjih. To bi bilo preprosto nemogoče, saj je bilo na vseh celinah razen v Avstraliji in med vsemi številnejšimi ljudmi in v vseh kulturnih področjih krščanstvo predstavljeno pred letom 1800. Kar se je dogajalo sedaj, je bilo pridobivanje novih oporišč v področjih in med ljudmi, ki so že bili seznanjeni; širitev brez prejšnjega podobnega primera po razsežnosti z novih in s starejših oporišč in vstop krščanstva v veliko večino takšnih dežel, otokov, ljudi in plemen, ki prej še niso bila zajeta. ...

Do širitve krščanstva v XIX. stoletju je prišlo zaradi novega razcveta verskega življenja, izvirajočega iz krščanske spodbude. ... Nikoli prej ni v katerem koli časovnem obdobju krščanska spodbuda povzročila toliko novih gibanj. Nikoli ni imela tako velikega vpliva na ljudi zahodne Evrope. Iz te bogate moči izvira spodbuda, ki je v devetnajstem stoletju tako povečalo številčno moč in vpliv krščanstva." - Kenneth Scott Latourette, A History of the Expansion of Christianity, vol. IV, The Great Century A.D. 1800 - A.D. 1914 (New York: Harper & Broth-ers, 1941), pp. 2-4.

bb) Str. 232, 233, 285: PREROŠKI DATUMI - V skladnosti z judovskim štetjem je bil peti mesec (Ab) sedmega leta Artakserksovega vladanja od 23. julija do 21. avgusta 457 pred Kristusom. Po Ezekijelovem prihodu v Jeruzalem jeseni tistega leta, je kraljev dekret stopil v veljavo. Za gotovost datuma 457 pred Kristusom - da je sedmo leto Artak-serksa, glej S. H. Horn in L. H. Wood, The Cronology of Ezra 7 (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1953); E. G. Kraeling, The Brooklyn Museum Aramaic Papyri (New Haven of London, 1953), pp. 191-193; The Seventh-day Adventist Bible Commentary (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1954), vol. 3, pp. 97-110.

cc) Str. 238: PADEC OTOMANSKEGA CESARSTVA - Vpliv muslimanskih Turkov na Evropo po padcu Carigrada leta 1453, je bil tako silen, kot so bile katastrofalne zmage muslimanskih saracenov, med stoletjem in pol po Mohamedovi smrti, na vzhodno Rimsko cesarstvo. V obdobju reformacije je bila Turčija nenehna grožnja na vzhodnih vratih krščanske Evrope. Reformatorski pisci so polni obsodb Otomanske moči. Tedanji krščanski pisci so se ukvarjali z vlogo Turčije v prihodnjih svetovnih dogodkih, in razlagalci prerokovanj so videli turško moč in njen propad napovedan v Svetem pismu.

O zadnjem poglavju, pod "ura, dan, mesec, leto" preroštva, kot del šeste trobente, je Josiah Litch izračunal uporabo časovnih prerokovanj in določil konec turške neodvisnosti za avgust 1840. Litchev pogled lahko najdemo v celoti v njegovi knjigi The Probability of the Second Coming of Christ About A.D. 1843 (tiskana junija 1838); An Address to the Clergy (tiskana spomladi 1840; druga izdaja z zgodovinskimi datumi v podkrepitev natančnosti predhodnih izračunov preroških obdobij, raztezajočih se do časa pada Otomanskega cesarstva, izdana 1841); in članek v Signs of the Times and Expositor of Prophecy, Aug. 1, 1840; Glej tudi članek v Signs of the Times and Expositor of Prophecy, Feb. 1, 1841; in J. N. Loughborough, The Great Advent Movement (1905 ed.), pp. 129-132. Knjiga Uriaha Smitha, Thoughts on Daniel and the Revelation, rev. ed. iz 1944, razpravlja o preroškem odštevanju tega prerokovanja na straneh 506-517.

Za prvotno zgodovino Otomanskega cesarstva in o padcu turške sile glej tudi William Miller, The Ottoman Empire and Its Successors, 1801-1927 (Cambridge, England; University Press, 1936); George G. S. L. Eversley, The Turkish Empire From 1288 to 1914 (London: T. Fisher Unwin, Ltd., 2d ed., 1923); Joseph von Hammer-Purgstall, Geschichte des Osmannischen Reiches (Pesth: C. A. Hartleben, 2d ed., 1834-36), 4 vols.; Herbert A. Gibbons, Foundation of the Ottoman Empire, 1300-1403 (Oxford: University Press, 1916); Arnold J. Toynbee and Kenneth B. Kirkwood, Turkey (London, 1926).

čč) Str. 242: ZADRŽEVANJE SVETIH PISEM PRED LJUDMI - O vedenju rimskokatoliške cerkve do naklade svetih spisov v domačih jezikih med laiki glej The Catholic Encyclopedia, art. "Bible", tudi G. P. Fisher, The Reformation, ch. 15, par. 16 (1873 ed., pp. 530-532); J. Cardinal Gibbons, The Faith of Our Fathers, ch. 8 (49th ed., 1897), pp. 98-117; John Dowling, History of Romanism, b. 7, ch. 2, sec. 14; in b. 9, ch. 3, secs. 24-27 (1871 ed., pp. 491-496, 621-625); L. F. Bungener, History of the Council of Trent, pp. 101-110 (2d Edinburg ed., 1853, translated by D. D. Scott); G. H. Putnam, Books and Their Makers During the Middle Ages, vol. 1, pt. 2, ch. 2, pars. 49, 54-56.

Glej tudi William Muir, The Arrested Reformation (Morgan and Scott, 1912), pp. 37-43; Harold Grimm, The Reformation Era (Macmillan, 1954), p. 285; Index of Prohibited Books (Vatican Polyglot Press, 1930), pp. ix, x; Timothy Hurley, A Commentary on the Present Index Legislation (New York: Benziger Brothers, 1908), p.71; Translation of the Great Encyclical Letters of Leo XIII (New York: Benziger Brothers, 1903), p. 413.

dd) Str. 266: OBLEKE ZA VNEBOHOD - Zgodbo, da so si adventisti izdelali obleke, v katerih naj bi se vzpeli "srečati Gospoda v zraku", so si izmislili tisti, ki so želeli sramotiti oznanjevanje o adventu. Razširjena je bila tako marljivo, da so ji mnogi verjeli, toda natančno poizvedovanje je potrdilo njeno lažnivost. Več let je bila ponujena bogata nagrada za dokaz, da so se takšni primeri sploh kdaj odigrali, vendar ni bilo podanega nobenega dokaza. Nihče, ki je ljubil zveličarjev prihod, ni bil tako neveden o naukih Svetega pisma, da bi domneval, da bi bile za to priložnost potrebne obleke, ki bi si jih naredili. Edino oblačilo, ki ga bodo sveti potrebovali, da bi srečali Gospoda, je Kristusova pravičnost. Glej Iz 61,10; Raz 19,8. Za popolno zavrnitev legende o vnebohodnih oblekah glej Francis D. Nichol, Midnight Cry (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1944), chs. 25-27 in Appendices H-J. Glej tudi LeRoy Edwin Froom, Prophetic Faith of Our Fathers (Washington, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1954), vol. 4, pp. 822-826.

ee) Str. 267: KRONOLOGIJA PREROKOVANJ - Dr. George Bush, profesor hebrejske in orientalske književnosti na newyorškem vseučilišču je v pismu naslovljenemu Williamu Millerju in objavljenem v Advent Herald and Signs of the Times Reporter, Boston, March 6 and 13, 1844, zapisal nekaj pomembnih priznanj, nanašajočih se na izračune o preroških časih. Dr. Bush je pisal:

"Prav tako ne gre ugovarjati, kot sem razumel, vam ali vašim prijateljem, da ste posvetili toliko časa in pozor-nosti študiju kronologije prerokovanj in ste trdno delali, da bi določili začetne in končne datume teh velikih obdobij. Če so ta obdobja dejansko dana po Svetem Duhu v preroških knjigah, je bilo to brez dvoma z načrtom, da naj bi jih proučevali in verjetno na koncu popolnoma razumeli, in nikogar, ki se spoštljivo trudi opraviti to, ni potrebno obsojati z domišljavo neumnostjo ... Da ste vzeli dan kot preroški čas za leto, verjamem, da vas podpira najbolj zdrava razlaga, kot tudi podpirajo velika imena Mede, Sir Isaac Newton, škof Newton, Kirby, Scott, Keith in množica drugih, ki so od davno utemeljevali vaše sklepe o tem. Vsi se strinjajo, da se glavna obdobja, omenjena v Danijelu in Razodetju dejansko iztečejo v tem časovnem obdobju sveta, in bila bi čudna logika, ki bi vas prepričevala o krivoverstvu, ker se vztrajno držite istih pogledov, ki tako izrazito izstopajo v objavah teh prevzvišenih prerokov. Vaši rezultati na tem področju me ne presenečajo toliko, da bi napadali katero koli od velikih zahtev resnice ali dolžnosti. Vaša napaka, kot jaz dojemam, leži v drugi smeri, ne v vaši kronologiji. Popolnoma napačno ste razumeli naravo dogodkov, ki naj se odigrajo, ko se bodo ta obdobja iztekla. To je glavna in edina napaka vaše razlage." Glej tudi LeRoy Edwin Froom, Prophetic Faith of Our Fathers (Washinton, D.C.: Review and Herald Publishing Assn., 1950), vol. 1, chs. 1, 2.

ff) Str. 312: TROJNO SPOROČILO - Razodetje 14,6.7. napoveduje razglasitev sporočila prvega angela. Nato prerok nadaljuje: "In drug je šel za njim, drugi angel, govoreč: Padel je, padel Babilon. ... In drug pride za njima, tretji angel." Izraza uporabljena tukaj "šel za njim" in "pride za njima" pomenita "iti skupaj z oziroma ob", "slediti komu", "iti z njim". Glej George Little and Robert Scott, Greek English Lexicon (Oxford: Clarendon Press, 1940), vol. 1, p. 52. To prav tako pomeni "skupaj" ali "z". Glej George Abbott-Smith, A Manual Greek Lexicon of the New Testament (Edinburg: T. and T. Clark, 1950), page 17. Prav ista beseda je uporabljena tudi v Mar 5,24: "In odide z njim; in velika množica ga spremlja in ga stiskajo." Uporabljajo ga tudi odrešeni 144-tisoči, Raz 14,4., kjer je rečeno "Ti so, kateri hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre." V obeh primerih je razvidno, da je ideja, ki se jo želi izraziti, o "hoji skupaj", "v družbi z". Tako v 1 Kor 10,4., kjer beremo o Izraelskih otrocih, ki "so pili namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala", je beseda "spremljala" prevedena iz iste grške besede. Iz tega se lahko naučimo, da misel v Raz 14,8.9. ni preprosto, da drugi in tretji angel sledita prvega po določenem času, temveč da gresta z njim - ob njem. Tri sporočila so eno trojno sporočilo. So tri le po vrsti njihovega nastopa; toda ko nastopijo, gredo skupaj in so neločljiva.

gg) Str. 320, 421: VRHOVNA OBLAST RIMSKEGA NADŠKOFA - Za glavne okoliščine in prevzem vrhovne oblasti po rimskem nadškofu glej Robert Francis Cardinal Bellarmine, Power of the Popes in Temporal Affairs (v Kongresni knjižnici - Library of Congress, Washington, D.C. - imajo tudi angleški prevod); Henry Edward Cardinal Manning, Temporal Power of the Vicar of Jesus Christ (London: Burns and Lambert, 2d ed., 1862); in James Cardinal Gibbons, Faith of Our Fathers (Baltimore: John Murphy Co., 110th., 1917), chs. 5, 9, 10, 12. Dela protestantskih avtorjev so Trevor Gervase Jalland, The Church and the Papacy (London: Society for Promoting Christian Knowledge, 1944, a Bampton Lecture); in Richard Frederick Littledale, Petrine Claims (London: Society for Promoting Christian Knowledge, 1899). Za vire iz zgodnjih stoletij o petrinski teoriji glej James T. Shotwell in Louise Ropes Loomis, The See of Peter (New York: Columbia Univer-sity Press, 1927). O ponarejeni "Konstantinovi Darovnici" glej Christopher B. Coleman, The Treatise of Lorenzo Valla on the Donation of Constantine (New York, 1914), ki daje popolno latinsko besedilo in angleški prevod ter celotno kritiko dokumenta in njegovih tez.

hh) Str. 410: Ritualizem je verska stranka, ki je bila osnovana v Oxfordu leta 1833, trudi pa se anglikansko cerkev čim bolj približati katoliški.

ii) Str. 419: ETIOPSKA CERKEV - Do novejših dni je Etiopska koptska cerkev posvečevala sedmi dan - soboto. Etiopci so spoštovali tudi nedeljo, prvi dan tedna, skozi njihovo zgodovino kot kristjani. Ti dnevi so bili označeni s posebnimi bogoslužji v cerkvah. Posvečevanje sedmega dne sobote se je vseeno resnično končalo v moderni Etiopiji. Za poročila prič o verskih dneh v Etiopiji glej Pero Gomes de Teixeira, The Discovery of Abyssinia by the Portuguese in 1520 (prevedeno v angleščino v Londonu: British Museum, 1938), p.79; Father Francisco Alverez, Narrative of the Portuguese Embassy to Abyssinia During the Years 1520-1527, v Records of the Hakluyt Society (London, 1881), vol. 64, pp. 22-49; Michael Russell, Nubia and Abyssinia (navaja Fathra Loba, Katoliškega misionarja v Etiopiji leta 1622) (New York: Harper & Brothers, 1837), pp. 226-119; S. Giacomo Baratti, Late Travels Into the Remote Countries of Abyssinia (London; Benjamin Billingsley, 1670), pp. 134-137; Job Ludolphus, A New History for Ethiopia (London: S. Smith, 1682), pp. 234-257; Samuel Bogat, Journal of Three Year's Residence in Abyssinia (New York: ed. of 1850), pp. 55-58,83-98. Za ostala dela, ki se nanašajo na to vprašanje glej Peter Heylyn, History of the Sabbath, 2d ed., 1636, vol. 2, pp. 198-200; Arthur P. Stanley, Lectures on the History of the Eastern Church (New York: Charles Scribner's Sons, 1882), lecture 1, par. 1; C. F. Rey, Romance of the Portuguese in Abyssinia (London: F. H. and G. Witherley, 1929), pp. 59, 253-297.

1. RAZDEJANJE JERUZALEMA

1) Milman, The History of the Jews, b. XIII.

2) Ibid., b. XIII.

3) Ibid., b. XVI.

2. PREGANJANJA V PRVIH STOLETJIH

1) Tertullian, Apology, paragraph 50.

3. ODPADNIŠTVO

1) Cardinal Wiseman, The Real Presence of the Body and Blood of Our Lord Jesus Christ in the Blessed Eucharist, Proved from Scripture, lecture 8, sect. 3, par. 26.

2) J. A. Wylie, The History of Protestantism, b. I, ch. 4.

4. VALDENŽANI

1) J. H. Merle D'Aubigne, History of the Reformation of the Sixteenth Century, b. XVII, ch. 2.

2) Wylie, History of the Waldenses, b. I, ch. 7.

3) Ibid., b. XVI, ch. 1.

4) Ibid,. b. XVI, ch. 1.

5. JOHN WYCLIF

1) Barnas Sears, The Life of Luther, pp. 70. 69.

2) Merle D'Aubigne, op. cit., b. XVII, ch. 7.

3) John Lewis, History of the Life and Sufferings of J. Wiclif, p. 37. (m)

4) Augustus Neander, General History of the Christian Religion and Church, period 6, sec. 2, pt. I, par. 8.

5) R. Vaughan, Life and Opinions of John de Wycliffe, vol. 2, p. 6.

6) D'Aubigne, b. XVII, ch. 7.

7) Wylie, b. II, ch. 13.

8) John Foxe, Acts and Monuments, vol. III, pp. 49. 50.

9) Merle D'Aubigne, op. cit., b. XVII, ch. 8.

10) T. Fuller, Church History of Britain, b. IV, sec. 2, par. 54.

6. HUS IN JERONIM

1)Wylie, op. cit., b. III, ch. 1.

2) Ibid., b. III, ch. 1.

3) E. De Bonnechose, The Reformers before the Reformation, vol, I. p. 87.

4) Wylie, op. cit., b. III, ch. 2.)

5) Bonnechose, op. cit., vol. I, pp. 147. 148.

6) Ibid., vol. I, pp. 148. 149.

7) Ibid., vol. I, p. 247.

8) Jacques Lenfant, History of the Council of Con-stance, vol, I, p. 516.

9) Bonnechose, op. cit., vol. II, p. 67.

10) D'Aubigne, op. cit., b. I. ch. 6.

11) Bonnechose, op. cit., vol. II, p. 84.

12) Ibid., vol. II, p. 86.

13) Wylie, op. cit., b. III, ch. 7.

14) Ibid., b. III. ch. 7.

15) Ibid., b. III, ch. 7.

16) Bonnechose, vol. I, p. 234.

17) Ibid,. vol. II, p. 141.

18) Ibid, b. II, pp. 146. 147.

19) Ibid., b. II, p. 151.

20) Ibid, b. II, p. 151-153.

21) Wylie, op. cit., b. III, ch. 10.

22) Bonnechose, op. cit., vol. II, p. 168.

23) Wylie, op. cit., b. III. ch. 17.

24) Ibid., b. III, ch. 18.

25) Ibid., b. III, ch. 19.

26) Ibid., b. III, ch. 19.

27) Ezra Hall Gillett, Life and Times of John Huss, vol. II, p. 570.

28) Wylie, op. cit., b. III, ch. 19.

7. LUTROVA LOČITEV OD RIMA

1) D'Aubigne, op. cit., b. II, ch. 2.

2) Ibid., b. II, ch. 2.

3) Ibid., b. II, ch. 3.

4) Ibid., b. II, ch. 4.

5) Ibid., b. II, ch. 6.

6) Ibid., b. II, ch. 6.

7) D'Aubigne, b. V, ch. 2.

8) Glej John C. L. Gieseler, A Compendium of Ecclesi-astical History, per. 4, sec. I, par. 5.

9) D'Aubigne, op. cit., b. III, ch. 1.

10) Ibid., b. III, ch. 1.

11) Glej K. R. Hagenbach, History of the Reformation, vol. I, p. 96.

12) D'Aubigne, op. cit., b. III, ch. 4.

13) Ibid., b. III, ch. 6.

14) Ibid., b. III. ch. 6.

15) Ibid., b. III, ch. 7.

16) Ibid., b. III, ch. 9.

17) Ibidi., b. IV, ch. 2.

18) Ibid., b. IV, ch. 4.

19) Martyn, The Life and Times of Luther, pp. 271. 272.

20) D'Aubigne, op. cit., London ed., b. IV, ch. 8.

21) Ibid., b. IV, p. 10.

22) Ibid., b. IV, p. 10.

23) Ibid., b. V, ch. 1.

24) Ibid., b. VI, ch. 2.

25) Ibid., b. VI, ch. 2.

26) Wylie, op. cit., b. VI, ch. 1.

27) D'Aubigne, op. cit., b. VI, ch. 3.

28) Ibid., b. VI. ch. 3.

29) Ibid., 3d London ed., Walther, 1840, op. cit., b. VI, ch. 9.

30) D'Aubigne, b. VI, ch. 9.

31) Ibid,. b. VI, ch. 10.

32) Ibid,. b. VI, ch. 10.

33) Martyn, pp. 372. 373.

8. LUTER PRED DRŽAVNIM ZBOROM

1) D'Aubigne, op. cit., b, VI, ch. 11.

2) Ibid., b. VII, ch. 1.

3) Ibid., b. VII, ch. 1.

4) Wylie, op. cit., knj, VI, ch. 4.

5) D'Aubigne, op. cit., b. VII, ch. 3.

6) Ibid., b. VII, ch. 4.

7) Ibid., b. VII, ch. 4.

8) Ibid., b. VII, ch. 6.

9) Ibid., b. VII, ch. 7.

10) Ibid., b. VII, ch. 7.

11) Ibid., b. VII, ch. 7.

12) Ibid., b. VII, ch. 7.

13) Ibid., b. VII, ch. 7.

14) Ibid., b. VII, ch. 8.

15) Martin, p. 393.

16) D'Aubigne, op. cit., b. VII, ch. 8.

17) Ibid., b. VII, ch. 8.

18) Ibid., b. VII, ch. 8.

19) Ibid., b. VII, ch. 8.

20) Ibid., b. VII, ch. 8.

21) Ibid., b. VII, ch. 8.

22) Ibid., b. VII, ch. 8.

23) Ibid., b. VII, ch. 8.

24) Ibid., b. VII, ch. 8.

25) Ibid., b. VII, ch. 9.

26) Ibid., b. VII, ch. 9.

27) Ibid., b. VII, ch. 9.

28) Lenfant, vol. I, p. 422.

29) D'Aubigne op. cit., b. VII, ch. 9.

30) Martyn, op. cit., b. I, p. 404.

31) D'Aubigne, op. vit., b. VII, ch. 10.

32) Ibid., op. cit., b. VII, ch. 10.

33) Ibid., op. cit., b. VII, ch. 10.

34) Martyn, vol. I, p. 410.

35) D'Aubigne, op. cit., b. VII, ch. 11.

36) Ibid., b. VII, ch. 11.

37) Martyn, vol. I, p. 420.

38) D'Aubigne, op. cit., b. VII, ch. 11.

39) Ibid., op. cit., b. IX, ch. 2.

9. ŠVICARSKI REFORMATOR

1) Wylie, op. cit., b. VIII, ch. 5.

2) Ibid., b. VIII, ch. 6.

3) D'Aubigne, op. cit., b. VIII, ch. 9.

4) Ibid., b. VIII, ch. 5.

5) Ibid., b. VIII, ch. 5.

6) Ibid., b. VIII, ch. 6.

7) Ibid., b. VIII, ch. 6.

8) Ibid., b. VIII, ch. 6.

9) Ibid., b. VIII, ch. 6.

10) Ibid., b. VIII, ch. 6.

11) Ibid., b. VIII, ch. 6.

12) Wylie, op. cit., b. VIII, ch. 9.

13) D'Aubigne, op. cit., b. VIII, ch. 9.

14) Wylie, op. cit., b. VIII, ch. 11.

15) D'Aubigne, op. cit., London ed., b. VIII, ch. 11.

16) Wylie, op. cit., b. VIII, ch. 11.

17) Ibid., b. VIII, ch. 15.

18) D'Aubigne, op. cit., b. XI, ch. 13.

19) Ibid., b. XI. ch. 13.

20) Ibid., b. XI, ch. 13.

21) Ibid., b. XI, ch. 13.

10. NAPREDEK REFORMACIJE V NEMČIJI

1) D'Aubigne, op. cit., b. IX, ch. 1.

2) Ibid., b. IX, ch. 7.

3) Ibid., b. IX, ch. 7.

4) Ibid., b. IX, ch. 7.

5) Ibid., b. IX, ch. 7.

6) Ibid., b. IX, ch. 7.

7) Ibid., b. IX, ch. 7.

8) Ibid., b. IX, ch. 8.

9) Ibid., b. IX, ch. 7.

10) Ibid., b. IX, ch. 8.

11) Ibid., b. IX, ch. 8.

12) Ibid., b. X, ch. 10.

13) Ibid., b. IX, ch. 8.

14) Ibid., b. X, ch. 10.

15) Ibid., b. IX, ch. 11.

16) Ibid., b. IX. ch. 11.

17) Ibid., b. IX. ch. 11.

11. PROTEST KNEZOV

1) D'Aubigne, op. cit., b. XIII, ch. 6.

2) Ibid., b. XIII, ch. 5.

3) Ibid., b. XIII, ch. 5.

4) Ibid., b. XIII, ch. 5.

5) Ibid., b. XIII, ch. 5.

6) Ibid., b. XIII, ch. 5.

7) Wylie, b. IX, ch. 15.

8) D'Aubigne, op. cit., b. XIII, ch. 5.

9) Ibid., b. XIII, ch. 5.

10) Ibid., b. XIII, ch. 5.

11) Ibid., b. XIII, ch. 5.

12) Ibid., b. XIII, ch. 5.

13) Ibid., b. XIII, ch. 6.

14) Ibid., b. XIII, ch. 6.

15) Ibid., b. XIII, ch. 6.

16) Ibid., b. XIII, ch. 6.

17) Ibid., b. XIII, ch. 6.

18) Ibid., b. XIV, ch. 2.

19) Ibid., b. XIV, ch. 6.

20) Ibid., b. XIV, ch. 7.

21) Ibid., b. XIV, ch. 7.

22) Ibid., b. XIV, ch. 7.

23) Ibid., b. XIV, ch. 8.

24) Ibid., London ed., b. X. ch. 14.

25) Ibid., b. X. ch. 14.

26) Ibid., b. XIV, ch. 1.

27) Ibid., b. XIV, ch. 6.

28) Ibid., b. XIV, ch. 6.

12. FRANCOSKA REFORMACIJA

1) Wylie, op. cit., b. XIII, ch. 1.

2) D'Aubigne, London ed., b. 12, ch. 2.

3) Ibid., b. XII, ch. 2.

4) Wylie., b. XIII, ch. 2.

5) Ibid., b. XIII, ch. 2.

6) D'Aubigne, b. XII, ch. 3.

7) Wylie, b. XIII, ch. 9.

8) Ibid., b. XIII, ch. 9.

9) Ibid., b. XIII, ch. 9.

10) Ibid., b. XIII, ch. 9.

11) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. II, ch. 16.

12) Wylie, op. cit., b. XIII, ch. 9.

13) Ibid., b. XIII, ch. 9.

14) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. II, ch. 16.

15) D'Aubigne, History of the Reformation of the Sixteenth Century, b. XII, ch. 9.

16) Wylie, op. cit., b. XIII, ch. 7.

17) Martyn, op. cit., b. III, ch. 13.

18) Wylie, op. cit., b. XIII, ch. 9.

19) Glej D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. II, ch. 30.

20) Ibid., b. IV, ch. 10.

21) Ibid., b. IV. ch. 10.

22) Wylie, op. cit., b. XIII, ch. 20.

23) Ibid., b. XIII, ch. 21.

24) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. IV, ch. 12.

25) Wylie, op. cit., b. XIII. ch. 21.

26) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. IV, ch. 12.

27) Wylie, op. cit., b. XIII. ch. 21.

28) Ibid., b. XIV, ch. 3.

29) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. IX, ch. 17.

13. NIZOZEMSKA IN SKANDINAVIJA

1) Gerard Brandt, History of the Reformation in and About the Low Countries, b. I, p. 6.

2) Ibid., b. I, ch. 14.

3) Martyn, op. cit., b. II, p. 87.

4) Wylie, op. cit., b. XVIII, ch. 6.

5) Ibid., b. XVIII, ch. 6.

6) Glej Tertullian, Apology, par. 50.

7) Wylie, op. cit. b. X, ch. 4.

8) Ibid., b. X, ch. 4.

14. POZNEJŠI ANGLEŠKI REFORMATORJI

1) D'Aubigne, History of the Reformation of the Six-teenth Century, b. XVIII, ch. 4.

2) Ibid., b. XVIII, ch. 4.

3) Ibid., b. XVIII, ch. 4.

4) Anderson, Annals of the English Bible, p. 19.

5) Hugh Latimer, First Sermon Preached Before King Edward VI.

6) Ibid., Sermon of the Plough.

7) Works of Hugh Latimer, vol. I, p. xiii.

8) David Laing, The Collected Works of John Knox, vol. II, pp. 281. 284.

9) John Whitehead, Life of the Rev. Charles Wesley, p. 102.

10) J. Whitehead, Life of Rev. John Wesley, p. 10.

11) Ibid., pp. 11. 12.

12) Ibid., p. 52.

13) Ibid., p. 74.

14) John Wesley, Works, vol. III, pp. 297. 298.

15) Ibid., vol. III, pp. 152. 153.

16) McClintock and Strong, Cyclopedia, art. "Anti-nomians".

17) Wesley, sermon 25.

18) Ibid., sermon 25.

19) Ibid., sermon 35.

15. SVETO PISMO IN FRANCOSKA REVOLUCIJA

1) Sir Walter Scott, Life of Napoleon, vol. I, ch. 17.

2) Blackwood's Magazine, November 1870.

3) Scott, vol. I, ch. 17.

4) Glej Wylie, b. XXII, ch. 6.

5) Ibid., b. XXII, ch. 7.

6) Henry White, The Massacre of St. Barholomew, ch. XIV, par. 34.

7) Scott, op. cit., vol. I, ch. 17.

8) Lacretelle, History, vol. II, p. 309; in Sir Archibald Alison, History of Europe, vol. I, ch. 10.

9) Scott, op. cit., vol. I, ch. 17.

10) M. A. Thiers, History of the French Revolution, vol. II, pp. 370. 371.

11) Alison, History of Europe, vol. I, ch. 10.

12) Journal of Paris, 1793, No 318, Quoted in Buchez-Roux, Collection of Parlia-mentary History, vol. XXX, pp 200. 201.

13) G. de Félice, History of the Protestants of France, b. I, ch. 2. par. 8.

14) D'Aubigne, History of the Reformation in Europe in the Time of Calvin, b. II, ch. 36.

15) Wylie, op. cit. b. XIII, ch. 4.

16) Ibid., b. XIII, p. 20.

16. PREGNANI ZARADI VERE

1) Martyn, vol. V, p. 22.

2) George Bancroft, History of the United States of America, pt. I, ch. 12. par. 6.

3) J. G. Palfrey, History of New England, ch. 3. par. 43.

4) Bancroft, op. cit., pt. I, ch. 12, par. 15.

5) J. Brown, The Pilgrim Fathers, p. 74.

6) Martyn, op. cit., vol. V, p. 70.

7) D. Neal, History of the Puritans, vol. I, p. 269.

8) Martyn, op. cit., vol. V, pp. 70. 71.

9) Ibid., vol. V, p. 297.

10) Ibid., vol. V, p. 335.

11) Bancroft, op. cit., pt. I, ch. 15, par. 16.

12) Martyn, vol. 5. par. 340.

13) Bancroft, pt. 1, ch. 15, par. 2.

14) Ibid., pt. 1, ch. 15, par. 10.

15) Martyn, op. cit., vol. V, pp. 349. 350.

16) Ibid., vol. V, p. 354.

17) Congressional documents (U. S. A.), serial No. 200, document No. 271.

18) Martyn, op. cit., vol. V, p. 417.

19) Bancroft, op. cit., pt. 1, ch. 19, par. 25.

17. ZNANILCI JUTRA

1) Daniel T. Taylor, The Reign of Christ on Earth: or, The Voice of the Church in All Ages, p. 33.

2) Ibid., p. 54.

3) Ibid., pp. 129-132.

4) Ibid., pp. 132-134.

5) Ibid., pp. 158. 134.

6) Ibid., pp. 158. 134.

7) Ibid., pp. 151. 145.

8) Richard Baxter, Works, vol. 17, p. 555.

9) Ibid., vol. XVII, p. 500.

10) Ibid., vol. XVII, pp. 182. 183.

11) Sir Charles Lyell, Principles of Geolo-gy, p. 495.

12) Ibid., p. 495.

13) Encyclopedia Americana, art. "Lisbon", note (ed. 1831).

14) R. M. Devens, Our First Century, p. 89.

15) The Essex Antiquarian, April, 1899. vol. III, No. 4, pp. 53. 54.

16) William Gordon, History of the Rise, Progress, and Establishement of the Independence of U. S. A., vol. III, p. 57.

17) Isaiah Thomas, Massachusetts Spy; or, American Oracle of Liberty, vol. 10, No. 472 (May 25, 1780).

18) Letter by Dr. Samuel Tenney, of Exe-ter, New Hamp-shire, December 1785 (in Massachusetts Historical Socie-ty Collecttions, 1792, 1st series, vol. I, p. 97).

18. AMERIŠKI REFORMATOR

1) S. Bliss, Memoirs of Wm. Miller, pp. 65- -67.

2) Ibid., p. 70.

3) Ibid., pp. 74. 75.

4) Ibid., p. 75.

5) Ibid., p. 76.

6) Ibid., p. 67. 77.

7) Ibid., p. 81.

8) Ibid., p. 92.

9) Ibid., p. 138.

10) R. M. Devens, American Progess; or, The Great Events of the Greatest Century, 28. par. 1-5.

11) F. Reed, in the Christian Advocate and Journal, Dec. 13, 1833.

12) The Old Countryman, in Portland Evening Advertiser (Portland), Nov. 26, 1833.

13) Ibid., Nov. 26, 1833.

14) Josiah Litch, in Signs of the Times, and Expositor of Prophecy, Aug. 1, 1840.

15) Bliss, op. cit. p. 183.

16) Ibid., op. cit. pp. 250. 251.

17) Bliss, p. 146.

20. VELIKO VERSKO PREBUJENJE

1) Travels and Adventures of the Rev. Jo-seph Wolff, vol. I, p. 6.

2) Ibid., vol. I, p. 7.

3) Joseph Wolff, Researches and Missionary Labors, p. 62.

4) Journal of the Rev. Joseph Wolff, pp. 378. 379.

5) Ibid., p. 294.

6) Wolff, Researches and Missionary La-bors, pp. 404. 405.

7) Journal of the Rev. Joseph Wolff, p. 96.

8) Ibid., pp. 398. 399.

9) W. H. D. Adams, In Perils Oft, p. 192.

10) Ibid., p. 201.

11) Journal of the Rev. Joseph Wolff, p. 377.

12) Ibid., p. 389.

13) Encyclopaedia Britannica, 9th ed., art. "Ben-gel".

14) L. Gaussen, Daniel the Prophet, vol II, Pref-ace.

21. ZAVRŽENI OPOMIN

1) Bliss, op. cit., 328.

2) Congregational Journal, May 23, 1844.

3) Richard Challoner, The Catholic Christian Instruct-ed, Preface, pp. 21. 22.

4) Samuel Hopkins, Works, vol. II, p. 328.

5) Thomas Guthrie, The Gospel in Ezekiel, p. 237.

6) Robert Robinson, Ecclesiastical Researches, ch. 6, par. 17, p. 51.

7) Gavazzi, Lectures, p. 278.

8) Ibid., p.278.

9) Wesley, Works, sermon 50.

10) The Healthy Christian: An Appeal to the Church, pp. 141. 142.

11) Second Advent Library, tract No. 39.

12) Sermon on The Bible a Sufficient Creed, deliv-ered at Fort Wayne, Indiana, Feb. 22, 1846.

22. IZPOLNJENA PREROKOVANJA

1) Bliss, op. cit. pp. 236. 237.

2) The Advent Herald and Signs of the Times Reporter, vol. VIII, No. 23, (Jan. 15, 1845).

3) Bliss, op. cit., p. 282.

4) Bliss, op. cit., p. 270. 271.

5) Bliss, in Advent Shield and Review, vol. I, p. 271. (Jan. 1845).

6) The Advent Herald and Sign of the Times Reporter, vol. VIII, No. 14, (Nov. 13, 1844).

7) Bliss, op. cit., pp. 256. 255. 277. 280. 281.

8) J. White, Life of Wm. Miller, p. 315.

25. NESPREMENLJIVOST BOŽJIH ZAPOVEDI

1) J. N. Andrews, History of the Sabath, ch. 27.

2) G. A. Townsend, The New World Compared With the Old, p. 462.

3) The Dublin Nation.

4) Everett, Speech delivered at Plymouth, Massachusetts, Dec. 22, 1824, p. 11.

5) Sermon on "The Bible a Sufficient Creed", delivered at Fort Waine, Indiana, Feb. 22, 1846.

6) George Elliott, The Abiding Sabbath, p. 184.

7) A. E. Waffle, The Lord's Day, pp. 186-188.

8) Henry Tuberville, An Abridgment of the Christian Doctrine, p. 58.

9) Mgr. Segur, Plain Talk About the Protestantism of Today, p. 213.

33. PRVA VELIKA PREVARA

1) William Tyndale, Preface to New Testament (ed. 1534). Reprinted in British Reformers - Tindal, Frith, Barnes, page 349.

2) Commentary, remarks on 1 Corinthians 15, para-graf 3.

3) E. Petavel, The Problem of Immortality, page 255.

4) Martin Luther, Exposition of Solomon's Booke Called Ecclesiastes, page 152.

35. OGROŽANJE SVOBODE VESTI

1) John L. Mosheim, Institutes of Ecclesi-astical History, b. III, century 11, part. 2, ch. 2, sect. 9, note 17.

2) Josiah Strong, Our Conntry, ch. V, pars. 2-4.

3) Lenfant, vol. I, p. 516.

4) Robert Cox, Sabbath Laws and Sabbath Duties, p. 538.

5) Francis West, Historical and Practical Discourse on the Lord's Day, p. 174.

6) Thomas Morer, Discourse in Six Dialogues on the Name, Notion, and Observation of the Lord's Day, p. 271.

7) Glej Heylyn, History of the Sabbath, pt. 2, ch. 5, sec. 7.

8) Glej Roger de Hoveden, Annals, vol. 2, pp. 528-530.

9) Morer, pp. 290. 291.

10) Ibid., pp. 281. 282.

11) Glej Michael Geddes, Church History of Ethiopia, pp. 311. 312.

12) John Dowling, The History of Romanism, b. V, ch. 6. sec. 55.

13) Mosheim, op. cit., b. III, cent. 11, pt. 2, ch. 2. sec. 9, note 17.b


Vsebina

Nazaj

Naprej

Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!