 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
41. Opustošena Zemlja (angleško)
"Kajti njeni grehi so se nakopičili do neba, in Bog se je spomnil njenih krivic. ... V kozarec, v katerega je mešala, namešajte ji dvojno. Kolikor se je poveličala in prešerno živela, toliko ji dajte muke in žalosti. Kajti v svojem srcu govori: Kraljica sedim in vdova nisem, in žalosti ne bom videla. Zato pridejo v enem dnevu njene šibe, smrt in žalost in lakota, in v ognju bo sežgana: kajti močan je Gospod, Bog, ki jo je sodil. In jokali bodo in žalovali zanjo kralji zemlje, kateri so nečistovali z njo in prešerno živeli ... govoreč: gorje, gorje, veliko mesto, Babilon, močno mesto! Ker v eni uri je prišla tvoja sodba.
Trgovci zemlje so obogateli od njene silne bujnosti. Trgovci s temi rečmi, ki so obogateli od nje, bodo stali od daleč v strahu pred njeno muko, jokajoč in žalujoč in govoreč: Gorje, gorje, veliko mesto, ki je bilo oblečeno v tenčico in v bager in škrlat in pozlačeno z zlatom in dragim kamenjem in biseri! Kajti v eni uri je izničeno toliko bogastvo." (Raz 18,5-10.3.15-17.)
Te sodbe bodo padle na Babilon na dan obiska Božje jeze. Napolnil je mero svoje krivičnosti, njegov čas je prišel; dozorel je za uničenje./653/
Ko bo Božji glas osvobodil njegovo ljudstvo iz sužnosti, bo nastalo veliko prebujenje pri njih, ki so izgubili vse v velikem življenjskem boju. Ko je še trajal čas milosti, so bili zaslepljeni s Satanovimi preslepitvami in so opravičevali svoje grešno življenje. Bogati so se ponašali s svojim bogastvom pred revnimi in bednimi; oni pa so dosegli svoje bogastvo s prestopanjem Božjih zapovedi. Niso hoteli nasititi lačnih, oblačiti nagih, ravnati pravično in ljubiti milosti. Neprestano so si prizadevali k poviševanju in doseganju posebnega spoštovanja pri svojih bližnjih. Sedaj so ostali brez vsega tega, kar jih je delalo velike, in stojijo bedni in nebogljeni. S strahom gledajo na uničenje svojih malikov, ki so jih cenili bolj kakor Stvarnika. Svoje duše so prodali pozemskemu bogastvu in veselju in se niso trudili obogatiti v Bogu. Posledica tega je, da je njihovo življenje zgrešeno; njihovi užitki so spremenjeni v grenkobo, njihovo bogastvo pa v gnilobo. Dobitki njihovega celotnega življenja so izginili v trenutku. Bogati žalujejo, ker so podrte njihove razkošne hiše in je raztreseno njihovo srebro in zlato. Toda njihovo žalovanje je zamolknilo zaradi strahu, da bodo tudi sami propadli s svojimi maliki.
Grešniki čutijo žalost, ampak ne zaradi zanemarjanja svojih dolžnosti do Boga in bližnjih, temveč zato, ker je Bog zmagal. Žalostni so zaradi posledic, ki so nastale, a ne kesajo se zaradi svoje brezbožnosti. Uporabili bi vsa sredstva, da bi zmagali, ko bi le mogli.
Svet vidi ravno te, katerim se je rogal in jih zasmehoval ter jih je hotel tudi uničiti, da nepoškodovani preživljajo epidemije, viharje in potrese. Ta, ki je za prestopnike svojih zapovedi požirajoč ogenj, je svojemu ljudstvu zanesljivo zavetišče.
Pridigar, ki se je odpovedal resnici, da bi dosegel naklonjenost pri ljudeh, sedaj spoznava značaj in vpliv svojega nauka. Sedaj mu je jasno, da ga je spremljalo oko Vsemogočnega, ko je stal za prižnico, hodil po ulicah in je v raznih okoliščinah prišel v stik z ljudmi./654/ Vsak gib duše, vsaka napisana vrsta, vsaka izgovorjena beseda in vsako ravnanje, ki je ljudi zazibalo v zavetje laži, je bilo posejano seme; sedaj pa v ubogih izgubljenih ljudeh okoli sebe gleda žetev.
Gospod pravi: "Hčeri mojega ljudstva zdravijo rano prav lahkomiselno, govoreč: mir, mir! dasi ni miru. Ker ste z lažjo ožalostile srce pravičnega, ki mu jaz nisem žalosti prizadel, in krepčale ste roke brezbožnega, da se ne bi vrnil s svoje hudobne poti, da se ohrani v življenju." (Jer 8,11; Ezek 13,22.)
"Gorje pastirjem, ki pogubljajo in raztresajo ovce moje paše. ... Jaz bom kaznoval nad vami hudobnost vaših dejanj. Tulite, pastirji, in vpijte in valjajte se po pepelu, vi prvaki črede! Kajti dopolnjeni so vaši dnevi, da boste poklani; in razkropim vas. ... In pribežališče premine pastirjem in prilika rešiti se prvakom črede." (Jer 23,1.2; 25,34.35.)
Pridigarji in ljudstvo vidijo, da niso imeli pravilnega odnosa do Boga. Spoznavajo, da so se upirali Stvarniku vseh dobrih in pravičnih zakonov. Odstranjanje božanskih predpisov je povzročilo tisoče gorja: prepire, sovraštvo, krivičnost, tako da je zemlja postala ogromno žarišče spopadov, smodnišnica pokvarjenosti. Ta podoba se sedaj razprostira pred njimi, ki so zavrgli resnico in si izbrali gojitev laži. Noben jezik ne more izraziti hrepenenja, ki ga neposlušni in neverni čutijo po tem, kar so za vselej izgubili - po večnem življenju. Ljudje, ki jih je svet častil zaradi njihovih sposobnosti in zgovornosti, sedaj vse to vidijo v pravi luči. Spoznavajo, kaj so izgubili s prestopanjem, in padajo pred noge njih, katerih vrednost so prezirali in se jim posmehovali, ter priznavajo, da jih je Bog ljubil.
Ljudstvo spoznava, da je bilo preslepljeno. Drug drugega obtožujejo, da so jih vodili v pogubo; a vsi se združujejo v najbolj ogorčenem preklinjanju pridigarjev. Nezvesti pastirji so prerokovali samo mile stvari. Ti so svoje poslušalce spodbujali, naj zavržejo Božje zapovedi/655/ in preganjajo nje, ki so jih hoteli izpolnjevati. Sedaj v vsem obupu ti učitelji priznavajo pred svetom svojo prevaro. Ljudstvo vpije polno jeze: "Mi smo izgubljeni, vi pa ste vzrok naši pogubi!" Tedaj vstanejo proti svojim lažnim pastirjem. Prav tisti, kateri so jih najbolj občudovali, bodo zoper nje izgovorili najbolj strašne kletvice. Iste roke, ki so jih nekoč kronale z lovorikami, se bodo dvignile, da jih bodo uničile. Meči, ki bi morali pobiti Božje ljudstvo, bodo sedaj uporabljeni za uničenje njegovih sovražnikov. Na vseh straneh nastane spopad in prelivanje krvi.
"Šum pride prav do kraja zemlje; zakaj Gospod ima prepir z narodi, pravdal se bo z vsem mesom; brezbožnike izroči meču, govori Gospod." (Jer 25,31.) Šest tisoč let traja veliki boj. Božji Sin in njegovi nebeški poslanci so se spopadali z močmi hudega, da bi opozorili, razsvetlili in rešili človeške sinove. Sedaj je padla končna odločitev za vse; grešniki so se popolnoma združili s Satanom v njegovem boju proti Bogu. Prišel je čas, da Bog opraviči veljavo svojih poteptanih zapovedi. Sedaj se boj ne vodi samo s Satanom, temveč tudi z ljudmi. "Gospod ima prepir z narodi, brezbožnike izroči meču."
Znamenje osvoboditve je dano nanje, "ki zdihujejo in žalujejo nad vsemi gnusobami", ki se gode. Sedaj prihaja angel smrti, ki je v Ezekijelovi prikazni predstavljen z ljudmi s smrtnim orožjem v roki. Tem je ukazano: "Pomorite jih do zadnjega, starce, mladeniče in device, otročiče in žene, a ne približajte se nikomur, ki ima znamenje na sebi; začnite pa pri mojem svetišču." Prerok dodaja: "Začno torej pri starih možeh, ki so bili pred hišo." (Ezek 9,1-6.) Uničenje se začne pri njih, ki so se imeli za duhovne čuvaje ljudstva. Lažni čuvaji so prvi, ki bodo padli. Nikogar se ne bodo usmilili ali mu prizanesli. Moški, ženske, dekleta in otroci bodo padli skupaj.
"Zakaj, glej, Gospod prihaja iz svojega kraja kaznovat/656/ prebivalce zemlje za njih krivico; in zemlja odkrije svojo kri in ne bo več pokrivala svojih ubitih. To pa bo nadloga, s katero bo Gospod tepel vsa ljudstva, ki so se bojevala z Jeruzalemom; gnilo bo meso vsakemu, ko bo še na nogah stal, in oči mu segnijejo v votlinah in jezik mu strohni v ustih. In tisti dan nastane med njimi velika zmešnjava od Gospoda, da zgrabi vsak roko svojega bližnjega in vsak dvigne roko zoper roko svojega bližnjega." (Iz 26,21; Zah 14,12.13.) V groznem boju, razvneti s svojimi strastmi in zaradi strašnega izlivanja Božje nerazblažene jeze bodo padali hudobni Zemljani - duhovniki, starešine in ljudstvo, bogati in revni, veliki in mali. "In ubitih od Gospoda bo tisti dan ležalo od enega konca zemlje do drugega; ne bo se žalovalo po njih, ne bodo jih pobirali, ne pokopavali." (Jer 25,33.)
Grešniki bodo pri Kristusovem prihodu iztrebljeni s površja vse zemlje - ubiti bodo z dihom njegovih ust in uničeni s slavo njegovega prihoda. Kristus bo popeljal svoje ljudstvu v Božje mesto, zemlja pa bo ostala brez prebivalcev. "Glej, Gospod izprazni deželo in jo pokonča in preobrnivši ji lice, razkropi njene prebivalce. Docela bo izpraznjena dežela in vsa oplenjena, kajti Gospod je govoril to besedo. Tudi zemlja je oskrunjena pod svojimi prebivalci, ker so prestopali zakone, preobračali postavne naredbe, prelomili večno zavezo. Zato je prekletstvo požrlo zemljo, in pokoriti se morajo, ki prebivajo na njej; zato so pogoreli prebivalci zemlje, in malo ljudi je ostalo." (Iz 24,1.3.5.6.)
Vsa zemlja postaja podobna ogoleli puščavi. Ruševine mest in vasi podrtih zaradi potresov, izruvano drevje, iz morja vržene skale ali pa odvaljene od gora leže razmetane po površini zemlje, na prostoru nekdanjih gora pa zijajo ogromni prepadi./657/
In sedaj se bo začel dogodek, ki je bil simbolično predstavljen z zadnjo slovesno službo na spravni dan. Ko je bila služba v najsvetejšem dokončana in so bili grehi Izraela odstranjeni iz svetišča s krvjo daritve za greh, so pred Gospoda pripeljali živega kozla. V navzočnosti ljudstva je veliki duhovnik izpovedal nad njim "vse krivice Izraelovih sinov in vse njih prestopke po vseh njih grehih" (3 Mojz 16,21.) ter jih tako prenesel nanj. Enako bodo tudi, ko bo dokončano spravno delo v nebeškem svetišču, v navzočnosti Boga, svetih angelov in množice odrešenih, grehi Božjega ljudstva preneseni na Satana. Razglašen bo za odgovornega za vse hudobije, h katerim jih je zapeljal. In kakor je bil živi kozel odpeljan v puščavo, bo tudi Satan pregnan na opustošeno zemljo, neobljudeno in golo puščavo.
Pisec Razodetja opisuje Satanovo pregnanstvo in razmere nereda in pustošenja, v katerem bo zemlja, in pravi, da bodo takšne razmere trajale tisoč let. Po opisu drugega Gospodovega prihoda in uničenja grešnikov se prerokovanje nadaljuje: "In videl sem angela iti dol iz nebes, imajočega ključ od brezna in veliko verigo na svoji roki. In zgrabi zmaja, staro kačo, ki je Hudič in Satan; in zveže ga za tisoč let in ga vrže v brezno in zapre in zapečati nad njim, da ne zapeljuje več narodov, dokler se ne izpolni tisoč let. Potem se mora izpustiti za malo časa." (Raz 20,1-3.)
Izraz "brezno" označuje zemljo v razmerah zmede in teme, kar potrjujejo tudi druga svetopisemska besedila. Glede stanja zemlje v začetku svetopisemsko besedilo pravi, da je bila "pusta in prazna, in tema je bila nad breznom". (1 Mojz 1,2.)/658/ Prerokovanje nas uči, da se bo zemlja vsaj delno vrnila v takšne razmere. Ko je prerok Jeremija gledal naprej na veliki Božji dan, je rekel: "Gledam na zemljo, in glej, pusta je in prazna, in na nebo, a ni luči na njem. Gledam na gore, in glej, tresejo se in vsi hribi se gibljejo. Gledam, in glej, ni človeka, tudi vse nebeške ptice so odletele. Gledam, in glej, rodovitna zemlja je puščava in vsa mesta na njej so razdejana pred Gospodom, pred njegovo žarečo jezo." (Jer 4,23-26.)
To bo stanovanje Satana in njegovih hudobnih angelov za tisoč let. Omejen bo samo na to zemljo in ne bo imel dostopa na druge svetove, da bi skušal in vznemirjal nje, ki se nikoli niso pregrešili. V tem smislu je on zvezan. Nima več koga, nad komer bi lahko uporabljal svojo moč. Popolnoma nemogoče mu je zapeljevati in uničevati, v čemer je bilo stoletja njegovo edino veselje.
Izaija je gledal dan njegovega pada in vzkliknil: "Kako si padel z neba, o Lucifer, sin jutranje zarje! Kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom! Ti si pač govoril v svojem srcu: v nebesa se dvignem, nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu. Ali pahnjen boš v pekel, v najglobočjo jamo. Kateri te vidijo, te natanko ogledujejo in se ozirajo vate, govoreč: 'Je li ta tisti mož, ki je majal zemljo, ki je pretresal kraljestva; ki je delal iz naseljenega kraja puščavo in je podiral mesta na njem, ki svojih jetnikov ni izpuščal domov?'" (Iz 14,12-17.)
Šest tisoč let se je naša zemlja tresla zaradi Satanovih uporov. On je bil ta, "ki je delal iz naseljenega sveta puščavo in je podiral mesta na njem". On "svojih jetnikov ni izpuščal domov". Šest tisoč let je njegova ječa sprejemala Božje ljudstvo, on pa bi ga za vedno obdržal v ujetništvu, če Kristus ne bi bil razbil njegovih okovov in osvobodil sužnjev./659/
Celo grešniki so sedaj zunaj Satanove moči. Sam s svojimi hudobnimi angeli lahko ugotovi posledice prekletstva, ki jih je prinesel greh. "Vsi kralji narodov, kolikor jih je, so zaspali s častjo, vsak v svoji hiši; tebe pa so vrgli daleč od tvojega groba kakor ostuden izrastek. ... Ne združiš se z njimi v grobu, ker si ugonabljal svojo deželo, moril svoje ljudstvo." (Iz 14,18-20.)
Tisoč let bo Satan taval sem ter tja po pusti zemlji in opazoval posledice svojega upora proti Božjim zapovedim. V tem času bo zelo trpel. Od svojega pada mu njegovo življenje neprestane dejavnosti ni ponujalo časa za razmišljanje. Sedaj pa, ko je ostal brez moči, je puščen, da razmišlja o vlogi, ki jo je imel, odkar se je prvič uprl nebeški vladavini, ter s strahom in trepetom gleda v strašno prihodnost, ko bo moral trpeti zaradi vsega, kar je naredil, in bo kaznovan za grehe, katerih nastanek je povzročil.
Božjemu ljudstvu bo Satanova sužnost prinesla veselje in radost. Prerok pravi: "In zgodi se tisti dan, ko ti Gospod podeli pokoj po tvojem trudu in po tvojem nepokoju in po trdi službi, v katero so te usužnjili, da boš pravil to zabavljico o babilonskem kralju (ki je tukaj prispodoba Satana) ter porečeš: kako je preminil tlačilec! ... Zlomil je Gospod palico krivičnikov, gospodovalčevo žezlo, ki je tepel ljudstva v togoti z udarci neprenehoma, ki je gospodoval v jezi narodom z zatiranjem brez zadržka." (Iz 14,3-6.)
V času tisoč let med prvim in drugim vstajenjem poteka sodba nad grešniki. Apostol Pavel opozarja na to sodbo kot na dogodek, ki se zgodi po ponovnem prihodu. "Tako ne sodite ničesar pred časom, dokler ne pride Gospod, ki razsvetli, kar je skrito v temi, in odkrije misli src." (1 Kor 4,5.)/660/ Danijel pravi, da bo po prihodu Predvečnega sodba izročena svetnikom Najvišjega. (Dan 7,22.) V tem času bodo pravični vladali kot Božji kralji in duhovniki. Janez pravi v Razodetju: "In videl sem prestole, in sedli so nanje in dana jim je bila sodba. ... Božji in Kristusovi duhovniki bodo, in bodo z njim kraljevali tisoč let." (Raz 20,4.6.) Za ta čas je Pavel napovedal, "da bodo sveti sodili svet". (1 Kor 6,2.) Skupaj s Kristusom bodo sodili grešnikom in primerjali njihova dela s knjigo zapovedi, Svetim pismom, in odločali za vsak primer po delih, ki so jih naredili v telesu. Tedaj bo kazen, ki jo bodo morali grešniki zdržati, odmerjena na podlagi del in pripisana poleg njihovega imena v knjigo smrti.
Kristus in njegovo ljudstvo bodo sodili tudi Satanu in njegovim hudobnim angelom. Pavel pravi: "Ne veste, da bomo angele sodili?" (1 Kor 6,3.) Apostol Juda pa izjavlja: "In angele, ki niso hranili svojega poglavarstva, temveč so zapustili lastno domovje, je shranil za sodbo velikega dneva z večnimi vezmi pod temo." (Juda 6.)
Na koncu tisoč let bo drugo vstajenje. Tedaj bodo grešniki vstali od mrtvih in stopili pred Boga, da bi prejeli izrečeno obsodbo. Tako je pisec Razodetja najprej opisal vstajenje pravičnih, potem pa rekel: "Drugi mrtvi pa niso oživeli, dokler se ne izpolni tisoč let." (Raz 20,5.) Izaija pa glede grešnikov pravi: "In zbrani bodo, kakor zbirajo ujetnike v zaporu, in bodo vklenjeni in čez mnogo dni obiskani." (Iz 24,22.)/661/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!